Jedro

Tako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode, mora sodišče tudi pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode glede na okoliščine konkretnega primera zapolniti pravni standard pravične denarne odškodnine. Dolžno je pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo), in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi z odškodninami v primerljivih primerih. Tako je zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in dosežen namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere pa sicer ni mogoče odpraviti (179. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 38.394,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2012 dalje, v presežku, to je za plačilo 239.606,00 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za dan 13. 11. 2012 pa zavrnilo ter tožniku naložilo v plačilo 2.475,95 EUR stroškov postopka tožene stranke.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da dosojeni znesek bistveno odstopa od odškodnin, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča. Za dan nezakonitega odvzema prostosti se prisoja od 100,00 do 200,00 EUR. Tožnik je bil v priporu skupaj s še petimi priporniki, v sobi v izmeri 16 m2, z enim oknom, razmere so bile neprimerne, hrano so dobivali v sobo, imel je le dve uri obiskov in 20 minut telefona na teden, dve uri sprehoda na dan, zdravstvena oskrba ni bila zadovoljiva, poleti je bilo v sobah med 28 in 30°. Take razmere pomenijo kršitev 3. in 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Jemal je pomirjevala. Tudi za pisanje v časopisih odgovarja tožena stranka. Še dodatno je trpel, ker ni mogel biti z otrokoma. Zavrnjena mu je bila prošnja za začasno bivanje tujca v RS. Izgubo na zaslužku je dokazal s svojim zaslišanjem, zaslišanjem očeta in predložitvijo pogodbe, iz katere izhaja, da je preko gospodarske družbe prodajal sadje in zelenjavo. Ker je izkazal, da se je ukvarjal z določeno gospodarsko dejavnostjo, bi mu moralo sodišče prisoditi vsaj minimalno plačo v RS. Ker je bil v priporu in ni mogel preživljati družine, je moral oče prodati posestvo v M. Na tem posestvu je prej delal tudi on in se s tem preživljal. Sodišče bi moralo vpogledati v rokovnika, ki sta v kazenskem spisu, iz katerih je razvidno, da je v tistem času vozil v Slovenijo in tukaj prodajal trgovcem sadje in zelenjavo. Ker je oče prodal posestvo, ga bo moral na starost preživljati. Izjava žene, da je šlo za darilo, ni verodostojna. Zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neugodnih razmer v času prestajanja pripora ni mogel zastarati, saj je škodo lahko uveljavljal šele po razveljavitvi kazenske sodbe. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine za 700 dni dodatnega zapora, ker je bil v drugem kazenskem postopku zaradi predkaznovanosti, ki pa je bila kasneje razveljavljena, obsojen na daljšo zaporno kazen kot bi bil sicer. Tudi za to škodo je izvedel šele, ko je bila razveljavljena predhodna kazenska sodba. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženo stranko obveže na plačilo pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede na podano trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, to je celostno in življenjsko logično dokazno oceno, ki je pritožba zgolj s pavšalnim izpodbijanjem ne omaje. Ob upoštevanju neizpodbitih zaključkov o dejstvih, so pravilni tudi materialnopravni zaključki izpodbijane sodbe: pravilno je sodišče uporabilo 542. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodba je utemeljena z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče, da se ne bi ponavljalo, v celoti sklicuje nanje, in bo v nadaljevanju le še kratko odgovorilo na pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Na posvetu najvišjih sodišč v nekdanji državi oktobra 1996(1) je bilo zavzeto stališče, da duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti, zato se ob upoštevanju vseh okoliščin primera (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po obsodbi oziroma po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin) prisodi ena odškodnina. Takšna je vse od posveta dalje enotna sodna praksa.(2) Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse zatrjevane in dokazane okoliščine konkretnega primera, ki so relevantne za presojo odmere pravične satisfakcije. Tako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode, mora sodišče tudi pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode glede na okoliščine konkretnega primera zapolniti pravni standard pravične denarne odškodnine. Dolžno je pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo), in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi z odškodninami v primerljivih primerih. Tako je zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS) in dosežen namen odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere pa sicer ni mogoče odpraviti (179. člen OZ).

7. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno individualiziralo dosojeno odškodnino. Sledilo je tožnikovim trditvam in izpovedbi, ki je potrjena tudi z izpovedbo A. A., glede razmer v priporu (bile so take, kot navaja pritožba), upoštevalo dolžino odvzema prostosti okoli 720 dni, da ni imel stikov z majhnima otrokoma, da ni mogel skrbeti za družino, medijsko odmevnost zadeve in dejstvo, da je pred tem odvzemom prostosti bilo ugodeno tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za bivanje v RS, njegova prošnja z dne 13. 3. 1995 pa je bila zavrnjena. Kasneje vložene prošnje pa niso bile zavrnjene zaradi obsodbe v kazenskem postopku, ki je bil kasneje ustavljen, saj je bil tožnik nato obsojen tudi v drugem kazenskem postopku. Da bi bil odvzem prostosti tako travmatičen, da bi moral jemati pomirjevala, tožnik ni dokazal, saj kaj takega ne izhaja iz zdravstvenega kartona. Prav tako ne, da bi bila v priporu slaba oskrba. Dosojena odškodnina je tudi primerno vpeta v primerljive odškodnine (načelo objektivizacije odškodnine). Povsem enakih primerov v sodni praksi praktično ni, sodišča morajo pri dosoji odškodnine poiskati ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri. Odškodnina se ne tarifira na dan, pač pa upoštevajoč prej navedene okoliščine konkretnega primera. V sodni praksi se je uveljavilo pravilo, da je objektivni pokazatelj vrednosti prisojene odškodnine povprečna plača v času prvostopenjskega sojenja.(3) Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je bila ob izdaji izpodbijane sodbe 1.008,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako tožniku dosodilo približno 38 plač. To je primerljivo z odškodnino v zadevi II Ips 455/2010, kjer je bilo dosojenih približno 41 plač moškemu, ki je bil v zaporu skupaj 711 dni, od tega je bil tri mesece brez stika z družino, in v zadevi II Ips 647/93, kjer je bilo za tri leta odvzema prostosti oškodovanki dosojeno približno 40 plač. Velja še pojasniti, da odškodnine, ki so bile dosojene političnim zapornikom, niso ustrezna primerjava, saj so politični zaporniki bili v priporu in zaporu izpostavljeni neprimerljivo slabšim razmeram kot tožnik ter fizičnemu in psihičnemu maltretiranju.

8. Sodišče je glede bivalnih razmer v priporu in zaporu ugotovilo, da so bile te sicer slabe, že iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, da bi bile izjemno težke – težje, kot za ostale pripornike oziroma zapornike (razmere kakršne so bile npr. v vojaških zaporih, na Golem otoku itd.). Trditev o jemanju pomirjeval tožnik ni dokazal, kakšnih drugih dodatnih težav in posledic na zdravju zaradi prestajanja v tem postopku obravnavane prostostne kazni niti zatrjeval ni. Materialnopravno pravilna je ob navedenem presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal kršitve 3. in 8. člena ESČP. Pravilno je tudi stališče, da bi tožnik zahtevek iz naslova kršitve 3. in 8. člena ESČP lahko podal takoj po prenehanju pripora, saj je že takrat vedel za razmere v zaporu, zato je do vložitve te tožbe potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok iz 352. člena OZ.

9. Tožnik, na katerem je dokazno breme tako glede obstoja kot višine izgubljenega zaslužka, je v zvezi s tem podal le neargumentirane trditve. V pravdnem postopku sodišče izvaja dokaze, ki jih predlagajo stranke v dokaz svojim substanciranim trditvam, ne pa informativnih dokazov, na podlagi katerih bi stranke šele zbrale potrebne podatke za uveljavljanje zahtevkov. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov dokazni predlog za vpogled v rokovnika. Sicer pa navedbe tožnika v zvezi z izgubljenim zaslužkom tudi niso logične. Zatrjuje, da je hkrati delal na posestvu v M., živel v L. in tukaj skrbel za družino, ter nato, da se je preživljal s prevozom sadja in zelenjave iz M. Konkretnih trditev o svojem delu in zaslužkih (npr. koliko in komu je prodajal sadja in zelenjave, koliko in kaj naj bi pridelal v M., koliko in s čim je zaslužil v L., ipd.) pa ni podal. Neresnične so trditve pritožbe, da je v spis vložil pogodbo, ki dokazuje prodajo sadja in zelenjave. V spisu ni nobene take pogodbe. Za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka tako ni podlage.

10. Iz trditev tožnika in izpovedbe njegove žene in očeta izhaja, da je bilo posestvo v M. last tožnikovega očeta, ki jim je denar od prodanega posestva podaril. Toženčeva žena je le potrdila tožbene navedbe, tako da ni razumljivo pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti njene izpovedbe. Sicer pa je tudi to povsem pavšalno. Ob neizpodbitih ugotovitvah, da gre za darilo očeta, je odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije materialnopravno pravilna. Navedbe o vračilu denarja očetu pa so neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP).

11. Za dosojo odškodnine zaradi izrečene daljše zaporne kazni v kazenskem postopku, ki je tekel pod opr. št. I K 1/2000, zaradi ustavitve drugega kazenskega postopka (postopka, ki je tekel pod opr. št. I K 293/97) ni pravne podlage. Morebitne nepravilnosti v kasnejšem kazenskem postopku bi se lahko sanirale le z ustreznimi pravnimi sredstvi v okviru kasnejšega kazenskega postopka. Za dosojo odškodnine v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo v kasnejšem kazenskem postopku ni podlage v določilih ZKP, niti niso podani (tudi ne zatrjevani) elementi splošne civilne odgovornosti.

12. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni. Zavrnitev tožbenega zahtevka nad dosojeno odškodnino 38.394,00 EUR s pripadki je materialnopravno pravilna. Ker tudi nobene procesne kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih tožnik sam, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Posvetovanje zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin ter Vrhovnega vojaškega sodišča 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani, gl. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. II/86. Op. št. (2): Gl. npr. odločbe VS RS II Ips 268/94, II Ips 492/99, II Ips 604/2003, II Ips 767/2005, II Ips 377/2006, II Ips 157/2008 in druge.

Op. št. (3): Sodba VS RS II Ips 316/2005.