Jedro

Toženki je bila odvzeta možnost, da se pred sodiščem obravnavajo argumenti, ki jih je navajala v prid predlogu za sodno razvezo, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (ki se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku 15. 7. 2015 ter da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 22. 7. 2015, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi še vedno traja. Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu za čas od 23. 7. 2015 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v zavarovanje ter obračunom in izplačilom zapadlih mesečnih zneskov plač, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Ugotovilo je, da je tožnik sicer storil kršitve, ki so se mu očitale v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar v času storjenih kršitev ni bil prišteven in za svoje ravnanje ne more biti odgovoren. Pri odločitvi o reintegraciji je upoštevalo tožnikovo željo po nadaljevanju delovnega razmerja ter poudarilo, da njegovo zdravstveno stanje ni okoliščina, ki bi utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pritožbeno navedbo, da toženka ni naredila ničesar narobe in da je formalni postopek izvedla zakonito, vendar pa je poudarilo, da je ključnega pomena ugotovitev, da delavec za kršitev, ki je sicer objektivno podana, ni odgovoren. Tožnik trpi za resno zdravstveno motnjo, ki se kaže v različno intenzivnih motnjah razpoloženja. Kršitve je storil v manični fazi bolezni, ko je bil vznesen, nekritičen do ustreznosti svojega vedenja, poln pozitivnih predstav, gojil je veličinske blodnje, ki niso bile v skladu z realnostjo. Zato ni bil sposoben presoje svojih ravnanj in se ni mogel obvladovati. V času očitanih kršitev je bil v akutni fazi, ki je bila vse bolj intenzivna. Sodišče druge stopnje je soglašalo tudi s presojo, da ni pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ter obrazložilo, da toženka, razen izgube zaupanja, ni navedla niti ene relevantne okoliščine za to.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne nasprotuje odločitvi o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nasprotuje pa odločitvi o reintegraciji in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od nezakonite odpovedi dalje. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava v zvezi z uporabo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017, kjer je bilo zavzeto stališče, da ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. V konkretnem primeru dejansko ravnanje tožnika ni sporno, zato bi moralo sodišče upoštevati, kako je vplivalo na medsebojni odnos med njim in toženko. Poleg tega je že v odgovoru na tožbo, pa tudi kasneje, toženka izrecno izpostavila tudi tožnikovo obnašanje po podani odpovedi, zaradi katerih mu enostavno več ne zaupa oziroma ki kažejo na verjetnost, da se jih tudi vnaprej ne bo vzdržal. V noči iz 26. 7. 2015 na 27. 7. 2015 je poškodoval dve službeni vozili, odtujil službeni zvonec na vhodnih vratih pošte, 31. 5. 2015 pa grozil, da bo na pošto vrgel bombo. Grozil je zaposlenim na drugi pošti, bil nasilen, kar je pri zaposlenih povzročilo strah. Nameraval je tudi do direktorja, vendar mu je bil vstop zaradi nasilnih ravnanj onemogočen. Vse to so po njenem mnenju okoliščine, ki opravičujejo in utemeljujejo uporabo instituta sodne razveze po 118. členu ZDR-1, pa jih sodišči nista upoštevali in se do njih nista opredelili, verjetno sta jih celo prezrli. Poleg tega toženka tudi objektivnih možnosti za reintegracijo nima, saj delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovim zdravstvenim omejitvam (izhajajo iz odločbe ZPIZ) nima. Do ničesar od tega se sodišči nista opredelili, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče po prvem odstavku 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Toženka z revizijo izpodbija le odločitev o reintegraciji in očita sodišču, da ni upoštevalo navedb, ki jih je navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, nato pa še v pritožbi in naj bi jih potrdile zaslišane priče. Očitek bistvene kršitve je utemeljen.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodna praksa zastopa stališče, da je ta kršitev podana tudi tedaj, kadar se sodišče ne opredeli do kakšne pomembne navedbe ali argumenta stranke.1 V odgovoru na tožbo je toženka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Opisala je tožnikova ravnanja, zaradi katerih mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in zlasti opozorila na njegovo nadaljnje obnašanje po odpovedi v zvezi s poškodovanjem službenega zvonca, službenega vozila in grožnjo z bombo. Res se te navedbe nanašajo predvsem na trditev, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo šele po odpovedi (7. stran odgovora na tožbo), vendar pa je nato v zadnjem odstavku odgovora na tožbo navedeno, da bi bilo glede „na vse opisane okoliščine“ smiselno razvezati pogodbo o zaposlitvi, saj si delodajalec ne predstavlja, kaj bi vrnitev takšnega delavca pomenila zanj, za zaposlene in delovni proces; da tožnikovo delo obsega naloge od poštnih storitev do blagajniških opravil, ki jih je treba opraviti pravilno in zakonito; da v nasprotnem primeru lahko pride do oškodovanja poslovnih interesov delodajalca; da ima tožnik zaradi zdravstvenih omejitev prepoved vožnje motornih vozil v službene namene in obstaja bojazen, da bo prišlo do samovoljne uporabe službenih vozil in da toženka tega ne bo mogla preprečiti; da tožniku ne zaupa, ker obstaja možnost, da se tudi v bodoče ne bo vzdržal podobnih ravnanj. V prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2016 je nato navedla, da tudi objektivne možnosti za vrnitev tožnika na delo nima, saj nima delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ št. 21-9141768 z dne 26. 6. 2015 (ne sme upravljati s prevoznimi sredstvi, sam si mora določati ritem in tempo dela, ne sme opravljati dela, kjer je potrebna večja stopnja prilagajanja, delo s strankami le občasno). Delo pismonoše pod takšnimi pogoji ni možno, uvajanje v druga dela (če bi jih toženka imela) pa da bi terjalo večjo stopnjo prilagajanja, kar bi bilo tudi v nasprotju z omejitvami. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 4. 5. 2017 je toženka ponovno predlagala sodno razvezo, navedla, da je izguba zaupanja posledica tožnikovih ravnanj po odpovedi, ko je uničeval lastnino pošte in grozil z bombo, izrazila bojazen, da bi tožnik, če bi se vrnil na delo, še naprej škodoval njenim poslovnim interesom itd. Navedla je tudi, da za tožnika nima dela, ki bi ustrezalo zdravstvenim omejitvam.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o reintegraciji (drugi odstavek 16. točke obrazložitve) navedlo le, da si tožnik želi še naprej opravljati delo, da zdravstveno stanje ne more biti razlog za zavrnitev reintegracijskega zahtevka in da zato niso podane okoliščine, ki bi narekovale ugotovitev, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Okoliščin, ki jih je toženka navajala v zvezi z objektivno nemožnostjo vrnitve na delo, češ da nima delovnega mesta, kamor bi bilo mogoče tožnika sploh vrniti, ni povezalo s predlogom za sodno razvezo. Pojasnilo je le, da ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta še vedno velja in da bi z odločitvijo, da se tožnika vrne na ustrezno delovno mesto (ki bi ustrezalo omejitvam), prekoračilo tožbeni zahtevek.

9. Sodišče druge stopnje je, čeprav je toženka v pritožbi opozorila na pomanjkljive razloge sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za sodno razvezo, obrazložilo, da toženka razen izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njo povezane izgube zaupanja ni navajala nobenih drugih razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče, da se upoštevajo predvsem okoliščine, ki so nastopile po podani odpovedi in da toženka niti ene relevantne okoliščine ni navedla.

10. Sodišči torej le na splošno navajata, da ne obstajajo okoliščine, ki bi narekovale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) oziroma, da toženka razen izgube zaupanja zaradi izredne odpovedi ni navedla drugih okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (16. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vendar pa je toženka navedla več okoliščin, s katerimi je utemeljevala predlog za sodno razvezo, in sicer tako objektivne (nemožnost vrnitve, ker nima ustreznega dela) kot subjektivne (nezaupanje, bojazen, da bo tožnik ponavljal kršitve tudi v bodoče, tako kot jih je po podani odpovedi), sodišči pa se do njih nista opredelili. Zato je revizijski očitek, da sta sodišči vse te navedbe toženke enostavno spregledali, upravičen. S tem je bila toženki odvzeta možnost, da se pred sodiščem obravnavajo argumenti, ki jih je navajala v prid predlogu za sodno razvezo, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zaradi bistvene kršitve, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, nato pa ponovilo še sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP obe sodbi v izpodbijanem delu (odločitvi sodišča druge stopnje v zvezi z II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

1 Glej odločbo VS RS II Ips 279/2004 z dne 1. 9. 2005 in druge.