Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR-1, ker si je spornega dne protipravno prilastil denarni znesek, ki ga je prejel za odkupno pošiljko. Po mnenju izvedenke je bil tožnik v času očitanih dejanj v fazi manije in ni bil sposoben zavestne in kritične presoje. Vodila ga je težnja po izpolnitvi neke trenutne želje ali potrebe, podprta z občutki brezskrbnosti in manične vnesenosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v času očitanega dejanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja niti ni imel v oblasti svojega ravnanja (in si tega stanja ni povzročil sam niti ni mogel pričakovati, da bo tako ravnal), je presoja sodišča prve stopnje, da za očitano kršitev ni odgovoren, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2015 nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 7. 2015, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 še vedno traja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 23. 7. 2015 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga od dne 23. 7. 2015 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu za to obdobje obračunati mesečne bruto plače po pogodbi o zaposlitvi ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 299,88 EUR, na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic: ... pa nakazati stroške postopka v višini 2.748,55 EUR, v roku 8 dni po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila zakonsko obvezo zagovora, ter da postopek izredne odpovedi ni bil obremenjen s formalnimi pomanjkljivostmi. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik storil vse kršitve, ki mu jih tožena stranka očita v odpovedi. Nepravilno pa je zaključilo, da tožnik v času očitanih kršitev ni bil prišteven in zato ne more odgovarjati za storjene kršitve. Sodišče je angažiralo izvedenko dr. A.A., ki kljub dopolnitvi izvedenskega mnenja na pripombe tožene stranke ni odgovorila v celoti. Zato je zaključek sodišča, da je izvedenka strokovno, jasno in popolno odgovorila na pripombe tožene stranke nepravilen. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je bila toženi stranki kršena pravica do izjave. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje dr. A.A., dr. med., da je tožnik v času očitanih kršitev, od 14. 5. 2015 do 22. 7. 2015, nahajal v akutni in vse bolj intenzivni manični fazi bipolarne motnje, z izjemo v dneh med 20. 5. 2015 in 3. 6. 2015, ko je motnja razpoloženja nekoliko zanihala v fazo depresivnega razpoloženja. Navedeno je v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami tožnika ter prič. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 5. 2015 ter odločbe ZPIZ z dne 26. 6. 2015 izhaja, da je tožnik sposoben za opravljanje dela s krajšim delovnim časom, kar posledično pomeni, da se je tožnik v mesecu maju in juniju 2015 nahajal v takšnem bolezenskem stanju, da je bil sposoben opravljati delovne obveznosti in torej tožnik ni bil v stanju neprištevnosti. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenka pojasnila, da že v mnenju invalidske komisije I. stopnje postavljena diagnoza bipolarna motnja kaže na hudo bolezensko stanje tožnika, kar pa je v celoti nepravilno in neutemeljeno.

Ker je sodišče nekritično sledilo mnenju izvedenke dr. A.A., dr. med., ki je v neskladju z mnenjem invalidske komisije I. ter odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, je sodišče poleg zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nekritično sledilo tudi ugotovitvi izvedenke, da se je tožnik v času očitanih kršitev nahajal v vse bolj manični fazi bipolarne afektivne motnje z izjemo v dneh, od 20. 5. do 3. 6. 2015, ko je motnja razpoloženja nekoliko zanihala v fazo depresivnega razpoloženja. Ta zaključek izvedenke, ki ga v celoti sprejema tudi sodišče je neutemeljen in nepojasnjen. Iz dopolnitve mnenja namreč izhaja, da je o stanju tožnika izvedenka sklepala na podlagi izvidov izbranega zdravnika iz relevantnega obdobja, ki pa dejansko sploh ne obstaja. Za obdobje 20. 5. 2015 do 3. 6. 2015 ne obstajajo nobeni zdravniški izvidi, iz katerih bi izhajalo, da se je tožnik nahajal v fazi depresije. Da se tožnik v obdobju od 14. 5. 2015 do 22. 7. 2015 ni nahajal v akutni intenzivni manični fazi bipolarne motnje je možno sklepati tudi iz izpovedbe tožnika, da se zdravniškega pregleda v mesecu maju 2015 ni udeležil iz razloga, ker ni prejel vabila na pregled. Niti sodišče niti izvedenka pa nista upoštevala, da se je tožniku zdravstveno stanje bistveno poslabšalo zaradi postopka odpovedi. Izvedenka je o bolezenskem stanju tožnika v času očitanih kršitev zgolj sklepala na podlagi bolezenskega stanja, ki pa je bilo ugotovljeno šele dne 29. 7. 2015, tj. več kot mesec dni po zadnji očitani kršitvi. Zaključek izvedenke, da stanje manične epizode bipolarne motnje narekuje bolniški stalež, ter da posledično takšno stanje izkazuje neprištevnost, je v neskladju z ugotovitvami invalidske komisije I. stopnje, pa tudi z ostalimi listinskimi dokazi. Naloge, ki jih je opravljal tožnik, nikakor niso predstavljale rutinskih nalog ali lažjih nalog, kar je potrdila tudi priča B.B.. To dejstvo nesporno kaže, da se je zdravstveno stanje tožnika, tj. manična faza ni stopnjevala, saj bi v nasprotnem primeru zagotovo storil več kršitev in bi tudi znesek odkupnine zadržal. Sodišče v sodbi sprejema tudi stališče izvedenke glede spreminjanja odmerka zdravil, ki je posledica manične faze, v kateri naj bi se nahajal tožnik, kar pa je v nasprotju z izpovedjo tožnika. Tožnik je namreč na naroku izrecno pojasnil, da je odmerke zdravil spreminjal oziroma zmanjšal zaradi slabšega spanja, ne pa iz razloga, ker bi se počutil zdravo, kar nesporno kaže, da se v času spreminjanja odmerka zdravil tožnik ni nahajal v manični fazi, ter da je odmerke zdravil spremenil načrtno in zavestno. Glede uživanja alkohola sodišče v sodbi navaja, da uživanje alkohola oslabi samo nadzorne mehanizme in poveča občutek brezskrbnosti ter dobrega počutja, zmanjšuje kritičnost, pojačuje značilnosti maničnega razpoloženja, pri čemer pa tožniku zaradi njegove bolezni, kljub uživanja alkohola, odgovornosti za kršitve ni mogoče očitati. Takšno stališče sodišča je v nasprotju s pojasnili, ki jih je podala izvedenka v dopolnilnem mnenju z dne 20. 2. 2017, saj je izrecno pojasnila, da je opuščanje jemanja predpisanih zdravil pogostejše pri pacientih, ki uživajo alkohol. Tožnik se je v konkretnem primeru sam spravil v stanje neprištevnosti, zato se odgovornosti za očitane kršitve ne more razbremeniti. Skladno s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1 je namreč kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače povzročil sam neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Tožena stranka je predlagala uporabo instituta sodne razveze po 118. členu ZDR-1, vendar sodišče predlogu ni sledilo. V sodnem postopku je tožena stranka večkrat izpostavila dejstvo, da je zaradi ravnanja tožnika izgubila vsakršno zaupanje vanj, zato delovnega razmerja z njim ne more nadaljevati. Ne more dopustiti, da bi tožnik še naprej materialno ali moralno škodil njenim poslovnim interesom. Navedeno sta potrdili tudi priči C.C. in D.D.. Tožena stranka uporabe instituta sodne razveze ni predlagala zaradi zdravstvenega stanja tožnika, ampak zaradi izgubljenega zaupanja v delo tožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem druge stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodba vsebovala nasprotja o odločilnih dejstvih, in ker naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma pravnih vprašanjih. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravnimi stališči in z dejanskimi ugotovitvami, ki med seboj niso v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo zatrjevane bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami oziroma prepisi. Navedeno kršitev tožena stranka uveljavlja v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi bolezni, kljub uživanju alkohola, ni mogoče očitati odgovornosti za storjene kršitve. Po mnenju tožene stranke je navedeno stališče v nasprotju s pojasnili, ki jih je podala izvedenka dr. A.A. v svojem dopolnilnem psihiatrično izvedeniškem mnenjem z dne 20. 2. 2017, kar pa ne drži. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus, očitek o protispisnosti pa se nanaša na sklepanje sodišča o (ne) obstoju pravno relevantnih dejstev. Pritožbena graja v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vsebinsko torej predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja.

7. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev sodišče oprlo na izvedensko mnenje dr. A.A., dr. med., čeprav se tožena stranka z mnenjem izvedenke ne strinja in izvedenka tudi ni v celoti odgovorila na pripombe tožene stranke. Toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave. Tožena stranka je podala pripombe na izvedeniško mnenje in predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja, kar je izvedenka dr. A.A. tudi storila. Čeprav se tožena stranka ni strinjala s podanim izvedeniškim mnenjem in dopolnitvijo, to ne predstavlja očitane kršitve. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, s katero izpodbija pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov in posledično popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in glede njene pravilnosti nima pomislekov. Dokazna ocena je prepričljiva in celovita ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo razloge, zakaj je določena dejstva štelo za dokazana in kateri dokazi so ta dejstva utemeljili. To pa pomeni, da tudi ta sicer splošno zatrjevan pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim smiselno zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljen.

8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ker si je dne 23. 6. 2015 protipravno prilastil 99,72 EUR, ki jih je prejel za odkupno pošiljko. Po prihodu z dostave tožnik delavki E.E. ni predal izterjenega zneska obremenitve za pošiljko v višini 99,72 EUR. Tožnik je delodajalcu dne 29. 6. 2015 podal izjavo, da je za vročen paket, od naslovnika, prejel znesek odkupnine, da denarja istega dne ni izročil in da ga je porabil za kritje svojega slabega finančnega stanja ter ga ima namen vrniti. Tožena stranka je tožniku tudi očitala, da je dne 14. 5. 2015 iz objekta F., brez pooblastila in naloga, odpeljal ter neupravičeno in za lastne namene uporabil rezervni motor v lasti G.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik očitane hujše kršitve delovnih obveznosti storil, vendar za očitane kršitve ni odgovoren, ker se ni zavedal vseh posledic svojega ravnanja.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožena stranka ni naredila nič narobe in da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je tožena stranka formalni postopek izvedla zakonito, pritožbeno sodišče poudarja, da pri ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za odločanje o ravnanju delodajalca, ampak za odločanje o ravnanju delavca. V primeru kot je obravnavan, sodišče ne presoja, kakšno je bilo pravilno dolžnostno ravnanje delodajalca, ampak ali delavec lahko izgubi zaposlitev kljub temu, da za kršitev, ki je sicer objektivno podana, ni odgovoren. Kršenje pogodbenih in drugih obveznosti res pomeni kršenje tistega, kar se je delavec v razmerju do delodajalca zavezal izpolnjevati, vendar pa je delavca mogoče z odpovedjo "sankcionirati" le, če je za dejanje odgovoren. Za ugotovitev dejstva, ali je bil tožnik ob storitvi kršitve sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, je sodišče utemeljeno angažiralo sodno izvedenko dr. A.A., dr. med., ki je v izvidu in mnenju pojasnila, da je bil tožnik v času obravnavanih dejanj (od 14. 5. 2015 do 22. 7. 2015) v akutni in vse bolj intenzivni manični fazi bipolarne efektivne motnje. Izvedenka je menila, da tožnik trpi za resno zdravstveno motnjo, ki se kaže z različno intenzivnimi motnjami razpoloženja (efektivnega stanja), ki potekajo v epizodah - fazah - različno izražene simptomatike, bodisi depresije (znižanje razpoloženja, potrtost, brezupnost, obupa, nizke samopodobe itd.), bodisi manije (privzdignjenega razpoloženja, evforije, občutka vsemogočnosti, prepričanja v lastne velike sposobnosti, neranljivosti in prešernosti). Menjava teh epizod poteka preko različno dolgih faz ter emisije in po opisih simptomatike, ki se je izkazovala pri tožniku je po mnenju izvedenke mogoče sklepati, da je bila v večjem delu obdobja, na katero se nanašajo kršitve, intenzivnost simptomatike pri tožniku zelo velika in je duševna motnja močno vplivala na tožnikovo vedenje in tudi na očitana mu ravnanja. Oseba v manični fazi, kar je bil tožnik v spornem obdobju, je vznesena, nekritična do ustreznosti svojega vedenja, polna pozitivnih predstav, ne vidi realnih meja in jih ne upošteva, prepričana je v svoje neskončne možnosti in ne prepoznava omejitev realitete. Kot je bilo opisano v času hospitalizacije, je tožnik v manični fazi svoje bolezni gojil veličavske blodnje - prepričanja o svoji veličini in pomenu, ki niso v skladu z realnostjo. Glede na ugotovitev izvedenke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil sposoben presoje in se tudi ni mogel obvladovati - torej ni bil prišteven. Prav tako ni bil sposoben opravljati dela pismonoše, vendar tega sam ni zmogel oceniti, saj je bil tako do svojega stanja kot realnosti in njenih meja popolnoma neuvideven in nekritičen. Bil je nesposoben za odgovorno ravnanje z denarjem in drugimi materialnimi sredstvi ter tudi za upravljanje motornega vozila in za aktivno udeležbo v prometu.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje na neustrezen način povzelo mnenje izvedenke, ter da je v nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje ter z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 26. 6. 2015 izhaja, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da se mu prizna pravica do dela na drugem delu z omejitvami, brez upravljanja s prevoznimi sredstvi v službene namene, pri delu naj sam določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti, brez dela, kjer je potrebna večja stopnja prilagajanja, le z občasnim delom s strankami, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje izhaja, da se tožnik že od leta 2004 dalje zdravi zaradi bipolarne motnje razpoloženja, redno je vključen v psihiatrično ambulanto, pogosto pa je tudi hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici. Psihiater ugotavlja, da gre za intenzivnejša in pogostejša nihanja razpoloženjskih stanj, klinični psiholog pa ugotavlja že prisotno zmerno kognitivno oškodovanost. Glede na navedeno je tudi izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisala, da je že iz v mnenju invalidske komisije in odločbe ZPIZ zapisana diagnoza bipolarna motnja, ki kaže na hudo bolezensko stanje tožnika. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se tožnik v času izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje ter odločbe ZPIZ meseca maja in junija 2015, ni nahajal v nobenem hujšem bolezenskem stanju, ki bi mu preprečevalo opravljati delovne obveznosti, kar kaže, da je bil tožnik v tem času prišteven.

11. Izvedenka dr. A.A., dr. med. je na podlagi kliničnega pregleda tožnika, podatkov v sodnem spisu in medicinske dokumentacije ugotovila, da je bil tožnik v času očitanih kršitev (od 14. 5. 2015 do 22. 7. 2015) v akutni in vse bolj intenzivni manični fazi bipolarne afektivne motnje. Na podlagi ambulantnih izvidov je izvedenka zaključila, da je motnja razpoloženja v dneh med 20. 5. in 3. 6. 2015 pri tožniku zanihala v fazo depresivnega razpoloženja, kar pa je bilo za njegovo bolezen, hitrih obratov znotraj ene bolezenske epizode, tudi običajno.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da v obdobju, ko je tožnik storil očitane kršitve (od 14. 5. 2015 do 23. 6. 2015), ni opravil nobenega pregleda pri zdravniku in zato izvedenka ni mogla o stanju tožnika sklepati na podlagi izvidov izbranega zdravnika za relevantno obdobje. Izvedenka se je namreč v izvedeniškem mnenju sklicevala na obiske tožnika pri izbranem zdravniku, iz katerih izhaja, da je bil tožnik dne 13. 5. 2015 zgovoren, aktiven, privzdignjen; dne 20. 5. 2015 upočasnjen, žalosten, zamišljen; dne 3. 6. 2015 videti manj depresiven; dne 29. 6. 2015 ne želi več hoditi k psihiatru; dne 7. 7. 2015 pove, da je dobil v službi odpoved. Na podlagi navedenega je izvedenka utemeljeno zaključila, da je v času očitanih kršitev tožnik bil v fazi manije z možnim prehodnim zanihanjem v depresivno simptomatiko. Pojasnila je, da stanje manične epizode bipolarne motnje narekuje bolniški stalež, ker takšno stanje izkazuje neprištevnost. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da zgolj postavljena diagnoza bipolarna duševna motnja bolezenskega stanja tožnika še ne dokazuje neprištevnosti tožnika v času očitanih kršitev.

13. Po mnenju izvedenke je bil tožnik v času očitanih dejanj v fazi manije in ni bil sposoben zavestne in kritične presoje. Vodila ga je težnja po izpolnitvi neke trenutne želje ali potrebe, podprta z občutki brezskrbnosti in manične vnesenosti. Sicer pa je bil naloge in druga nevtralna opravila v istem obdobju sposoben pravilno izvajati. Njegovo poimenovanje in miselni procesi, povezani z nalogami in opravili, ki mu čustveno in afektivno niso pomenili nič, so potekali ustrezno in brez kršenja norm. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da je sodišče svojo odločitev nepravilno oprlo na mnenje izvedenke, saj je tožnik na podlagi mnenja invalidske komisije I. ter odločbe v spornem času bil sposoben opravljati delo in se je tožnik zavedal vseh nalog pismonoše in jih tudi v celoti opravljal ter da se zdravstveno stanje tožnika ni poslabšalo do takšne mere, da bi bilo omejeno oziroma onemogočeno prilagajanje in upoštevanje pravil. 14. Izvedenka je glede na pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje, dodatno obrazložila in podala izčrpne razloge v dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Nobenega razloga ni bilo, da sodišče prve stopnje kljub nestrinjanju tožene stranke z izvedeniškim mnenjem, upoštevaje tudi ostale izvedene dokaze, mnenja ne bi upoštevalo. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje skupaj z dopolnitvijo mnenja pravilno ocenilo kot strokovno obrazloženo in prepričljivo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v času očitanega dejanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja niti ni imel v oblasti svojega ravnanja (in si tega stanja ni povzročil sam niti ni mogel pričakovati, da bo tako ravnal), je presoja sodišča prve stopnje, da za očitano kršitev ni odgovoren, pravilna.

15. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik užival alkohol. Glede na pojasnila izvedenke je zaključiti, da je do opuščanja predpisanih zdravil oziroma samovoljnega spreminjanja odmerka zdravil prišlo v posledici uživanja alkohola in bi zato moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je tožnik sam povzročil poslabšanje svojega zdravstvenega stanja in v tem primeru upoštevati četrti odstavek 29. člena KZ-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki z uporabo alkohola, drog ali drugih psihoaktivnih snovi sam povzroči neprištevnost. Izvedenka je pojasnila, da se v obravnavanem obdobju tožnik ni zavedal posledic zniževanja odmerka predpisanih mu zdravil in da je bil tožnik v fazi manije prepričan, da je z njim vse v redu, da je zdrav, da se počuti odlično in zdravil ne potrebuje. Pojasnila je, ali je opuščanje oziroma zniževanje odmerka zdravil v manični fazi bipolarne motnje zelo pogosto, praktično običajno in pravzaprav značilen simptom te bolezni. Spreminjanje sheme zdravil pri osebi z manično efektivno motnjo ni načrtno in zavestno, pač pa je rezultat bolezenskega prepričanja o svojem zdravju, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot neutemeljen ugovor tožene stranke, da je tožnik zaradi opuščanja in spreminjanja zdravil odgovoren za očitane kršitve.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Tožena stranka razen izredne odpovedi in z njo povezano izgubo zaupanja v tožnika, ni navajala nobenih drugih razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom nemogoče. Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca in to predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Tožena stranka ni navedla niti ene relevantne okoliščine, na katero bi sodišče lahko vezalo razvezo pogodbe o zaposlitvi in se je sklicevalo le na izgubo zaupanja. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, pravilno.

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. O stroških pritožbenega postopka sodišče ni odločalo, ker jih nobena stranka ni priglasila.