Jedro

ZDen je v prvem odstavku 88. člena sicer določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po določbi drugega odstavka 88. člena ZDen so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z prejšnjim odstavkom, nični. Ta določba pa ne pomeni, da se o ničnosti odloča v denacionalizacijskem postopku, niti to vprašanje v denacionalizacijskem postopku ni predhodno vprašanje v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je tudi brez njegove rešitve mogoče rešiti obravnavano denacionalizacijsko zadevo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 28. 1. 2008. S to odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da upravičenki A. A. A. pripada odškodnina v obliki obveznic SOD v znesku 48.744,93 DEM za podržavljeno nepremičnino: enosobno stanovanje št. 4 v drugem nadstropju in dvosobno stanovanje št. 3 v podstrešju stanovanjskega objekta v B., ki ju ni mogoče vrniti v naravi (1. točka izreka); ter zavezal za plačilo odškodnine SOD (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 20. 6. 2008, zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje razlogom njene odločitve ter se sklicuje na določbe: 16., 42. in 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

3. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker sporna odškodnina znaša 48.744,93 DEM ter presega 20.000 EUR. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za napačno razlago določbe 88. člena ZDen. Občina ... je namreč po uveljavitvi ZDen stanovanji odtujila v korist fizičnih oseb s prodajnima pogodbama z dne 12. 2. 1992 in z dne 17. 9. 1993. Zaradi navedenega dejstva je upravni organ dne 28. 1. 2002 prekinil postopek denacionalizacije in upravičenko napotil na pristojno sodišče, da vloži tožbo zaradi ugotovitve ničnosti prodajnih pogodb. S sodbo št. P 162/2002 z dne 25. 9. 2006 je Okrajno sodišče v Škofji Loki zavrnilo tožbeni zahtevek. Upravičenka je predlagala nadaljevanje denacionalizacijskega postopka in zahtevala za stanovanji, ki ju ni mogoče vrniti v naravi, odškodnino. Navedena občina je tako spremenila tudi svoj status kot primarne in z zakonom določene zavezanke za vrnitev nepremičnine v naravi v subjekt, ki v postopku nima nobene obveznosti do bivše lastnice (upravičenke). S svojim ravnanjem je prevalila obveznost na SOD, ki je bila ustanovljena z namenom plačila odškodnin v primerih, ko premoženja ni mogoče vrniti v naravi iz z zakonom določenih razlogov. Vrhovno sodišče RS je v sodbah II Ips 447/2000 z dne 14. 3. 2001 in II Ips 391/2001 z dne 4. 4. 2002 sprejelo stališče, da stranka, ki je po ZDen zavezana k vračilu v naravi, ne more svoje obveznosti z nezakonitim ravnanjem prevaliti na SOD.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Prizadeta A. A. A. na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj sporna odškodnina presega vrednost 20.000 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali ima denacionalizacijska upravičenka možnost zahtevati vračilo podržavljenega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah SOD tudi če je zavezanec za vračilo v naravi (Občina ...) podržavljeno premoženje prodala fizičnim osebam po uveljavitvi ZDen in so zato taki razpolagalni posli glede na določbe 88. člena ZDen nični.

10. ZDen je v prvem odstavku 88. člena sicer določil, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po določbi drugega odstavka 88. člena ZDen so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z prejšnjim odstavkom, nični. Ta določba pa ne pomeni, da se o ničnosti odloča v denacionalizacijskem postopku, niti to vprašanje v denacionalizacijskem postopku ni predhodno vprašanje v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je tudi brez njegove rešitve mogoče rešiti obravnavano denacionalizacijsko zadevo. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi X Ips 804/2008 z dne 20. 10. 2010. 11. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da stanovanj, ki so predmet denacionalizacije, ni mogoče vrniti v naravi, ker so v lasti fizičnih oseb, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 16. člena ZDen, ko je pritrdilo presoji tožene stranke in upravnega organa prve stopnje, da so podane ovire za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in da je zato tožeča stranka zavezanka za plačilo odškodnine glede na določbo 42. člena ZDen. Po določbi 42. člena ZDen je upravičenec upravičen do denacionalizacije v obliki odškodnine v primeru, če nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča upravni organ na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabil materialno pravo, ko je odločil, da upravičenki pripada odškodnina v obliki obveznic SOD kot odškodnina za podržavljeni nepremičnini, katerih vračilo v naravi ni mogoče. 12. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določba 88. člena ZDen ne izključuje možnosti, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine. Določba 88. člena ZDen je namenjena le varstvu tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi, ne pa varovanju celotnega režima denacionalizacije, določenega v ZDen, predvsem pa ni namenjena varovanju tožeče stranke, ki je v primeru ugotovljenih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi zavezanka za plačilo odškodnine.

13. Sodbi Vrhovnega sodišča, na kateri se revizija sklicuje, pa se ne nanašata na enak primer, kot je obravnavani, saj gre v teh zadevah za sodna postopka, ki sta bila sprožena pred sodiščem splošne pristojnosti z vložitvijo tožb za ugotovitev ničnosti kupoprodajnih pogodb. V obravnavani zadevi pa revidentka take tožbe ni vložila, prizadeta stranka (upravičenka) pa s tako tožbo ni uspela.

14. Glede na podano obrazložitev revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 15. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.