Jedro

Ob ugotovljeni oviri za vrnitev nepremičnine v naravi, tudi v kolikor ta ovira nastane kot posledica nedovoljenega razpolaganja, ima upravičenec opcijo, da zahteva ali vrnitev nepremičnine v naravi, pri čemer je predhodno dolžan zagotoviti sodbo, s katero se ugotovi ničnost pravnega posla, da je taka vrnitev možna, ali pa, da zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo ugodil zahtevi za denacionalizacijo A.A.A. in v njeno korist določil odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 48.744,93 DEM, za podržavljeno nepremičnino, enosobno stanovanje št. 4 v drugem nadstropju in dvosobno stanovanje št. 3 v podstrešju stanovanjskega objekta ... ulica št. ..., B., stoječega na parc. št. 59 k.o. A., ki ju ni mogoče vrniti v naravi (1. točka izreka); ter zavezal za plačilo odškodnine Slovensko odškodninsko družbo (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je nesporno, da sta bili upravičenki v procesu podržavljenja odvzeti stanovanji. Nesporno dejstvo je tudi, da sta bili prodani kljub prepovedi iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in sicer je Občina C. po uveljavitvi ZDen stanovanji odtujila v korist fizičnih oseb s prodajnima pogodbama z dne 12. 2. 1992 in z dne 17. 9. 1993. Zaradi navedenega dejstva je upravni organ dne 28. 1. 2002 prekinil postopek denacionalizacije in upravičenko napotil na pristojno sodišče, da vloži tožbo zaradi ugotovitve ničnosti prodajnih pogodb. S sodbo št. ... z dne 25. 9. 2006 je Okrajno sodišče v C. zavrnilo tožbeni zahtevek. Upravičenka je predlagala nadaljevanje denacionalizacijskega postopka in zahtevala za stanovanji, ki ju ni mogoče vrniti v naravi, odškodnino. Zavezana stranka - SOD se protivi, da je zavezana, ter meni, da bi lahko upravni organ sam kot predhodno vprašanje ugotavljal, da sta bili prodajni pogodbi sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena ZDen. Takemu predlogu pa upravni organ ni sledil, ker je upravičena stranka upravnemu organu posredovala pravnomočno zavrnilno odločbo. Navedeno ne pomeni, da upravičena stranka zato ni upravičena do odškodovanja za premoženje, ki ji je bilo podržavljeno. Tako ZDen kot Zakon o zadrugah omogočata, da se popravi po vojni storjene krivice. Četudi bi upravni organ sam ugotavljal ničnost pravnih poslov kot predhodno vprašanje, bi to imelo učinek samo v tem postopku in ne bi vplivalo na spremembo lastništva stanovanj. Glede na dejstvo, da je v obravnavani upravni stvari podana upravičenost do denacionalizacije, je določil v korist upravičenke odškodnino.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa soglašal s stališči prvostopnega organa. ZDen nima specialnih procesnih določb o rešitvi predhodnih vprašanj, zato je potrebno v celoti upoštevati določbe ZUP/86. Po določbah 1. odstavka 42. člena ZDen je prvenstvena oblika vračila podržavljenega premoženja v naravi, sicer v obliki odškodnine. Namen ugotavljanja ničnosti pogodb, sklenjenih po uveljavitvi ZDen je zagotoviti upravičenki vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi. Uveljavljanje te pravice ni istočasno tudi njena dolžnost, saj ZDen takšnih določb nima. Upravičena stranka ni kriva za nastalo stanje. Če izpolnjuje vse temeljne pogoje za denacionalizacijo in ne vloži tožbe za ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb oz. je pravnomočna zavrnilna sodba sodišča izdana iz procesnih razlogov, to dejstvo ni razlog za izgubo pravice do denacionalizacije, spremeni se le oblika vračila podržavljenega premoženja. Glede na storjeno krivico s podržavljenjem in nato še nadaljnjo s prodajo podržavljenega premoženja v času prepovedi, ima upravičena stranka pravzaprav možnost izbire oblike vračila. Poleg navedenega pa ugotavljanje ničnosti pravnih poslov spada v sodno pristojnost, iz določbe 144. člena ZUP/86 ne izhaja obveznost upravnega organa, da takšno predhodno vprašanje obravnava sam brez prekinitve, pač pa postopek mora prekiniti iz razlogov, navedenih v 145. členu ZUP/86. Drugostopni organ se tudi ne strinja s SOD, ko meni, da pomanjkljivosti in napake v zvezi s tožbenim zahtevkom upravičenke ne morejo biti v njeno škodo. Po določbah 2. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu je SOD ustanovljena z namenom poravnave obveznosti upravičenkam po ZDen in torej ne gre za vprašanje škode, pač pa za vprašanje upravičenosti stranke do izplačila v obveznicah.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbija odločbo organov zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer določbe 88. člena ZDen. Občina B. je leta 1992 in 1993 prodala fizičnim osebam stanovanji v objektu ... ulica št. ..., B., s čemer je kršila določbo 88. člena ZDen. Z navedeno določbo je zakonodajalec zavaroval pravice upravičencev in posredno tudi pravice tožeče stranke, na katero bi se lahko prevalila obveznost plačila odškodnine zaradi nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi. Sankcija za kršitev je ničnost pravnega posla, ki se ugotovi v pravdnem postopku, lahko pa ničnost ugotoviti tudi upravni organ kot predhodno vprašanje po določbah 144. - 148. člena ZUP/86. Kljub zelo jasni določbi je tožena stranka zavzela stališče, da v primerih, ko je bilo premoženje prodano v nasprotju z navedeno določbo in je bila s tem upravičencu storjena krivica, ima ta možnost izbire oblike vračila. Ker tožena stranka ni pojasnila, na katero določbo ZDen ali drugega materialnega predpisa je oprla svojo odločitev, je njeno odločitev nemogoče preizkusiti. Zgolj ugotovitev, da upravičena stranka ni nosilka krivde za nastalo stanje, ni razlog za nesankcioniranje nezakonitega ravnanja prodajalca (Občine), ki je s tem pridobil protipravno premoženjsko korist, posledice takšnega ravnanja pa gredo v breme Slovenske odškodninske družbe, ki je zavezanka za vrnitev premoženja le takrat, ko je v postopku ugotovljen obstoj ovir za vrnitev premoženja v smislu določb ZDen, med katere nikakor ne sodi situacija iz 88. člena ZDen. V danem primeru sicer res obstaja ovira za vrnitev v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen, vendar je ta ovira nastala neposredno zaradi neupoštevanja oziroma kršitve določbe 88. člena ZDen. Po drugi strani pa je treba upoštevati dejstvo, da določba 88. člena ZDen ne daje upravičeni stranki pravico do opcije glede oblike in načina vrnitve premoženja, to možnost ima upravičena stranka le na podlagi določb 25., 26. in 44. člena ZDen. V kolikor bi obveljalo stališče tožene stranke, bi to pomenilo popolno izničenje določbe 88. člena ZDen, s čemer bi tudi ostali zavezanci za vrnitev v naravi dobili odprto pot za prodajo nepremičnin, ker jih ne bi doletela nikakršna sankcija. Predlaga odpravo odločb upravnih organov.

Stranka z interesom A.A.A. je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna pravilna uporaba določbe 88. člena ZDen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve.

Tožnica kot zavezana stranka za plačilo odškodnine zatrjuje, da so ugotovljene ovire za vrnitev nepremičnin v naravi (zaradi česar jo je upravni organ posledično zavezal k plačilu odškodnine) posledica razpolaganja, ki je po 88. členu ZDen prepovedano. Sankcija za prepovedano razpolaganje - ničnost pravnih poslov, bi morala biti v upravnem postopku ugotovljena, kar bi posledično moralo pomeniti, da tožnica ni zavezanka za plačilo odškodnine.

Sodišče ugotavlja, glede na listine, ki so v upravnih spisih in obrazložitve obeh organov v izpodbijanih odločbah, da je upravičenka spočetka postavila zahtevek za vrnitev nepremičnin v naravi. Glede na dejstvo, da sta bili takrat sporni stanovanji v lasti fizičnih oseb, ki sta ju pridobili na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih z Občino C. dne 12. 2. 1992 in 17. 9. 1993, jo je upravni organ napotil na vložitev tožbe z zahtevkom, s katerim bo ugotovljeno, da sta sporna pravna posla nična. Tožbeni zahtevek, vložen pri pristojnem sodišču, je bil s sodbo zavrnjen iz razloga procesne pomanjkljivosti tožbe, vendar pa je upravičenka spremenila denacionalizacijsko zahtevo tako, da je zahtevala vrnitev podržavljenih stanovanj v obliki odškodnine. Glede na postavljen denacionalizacijski zahtevek v obliki odškodnine pa upravni organ ni bil več dolžan prekinjati postopka denacionalizacije in ponovno napotiti upravičenko, da pravilno uveljavlja ničnost pravnega posla oz. se sam opredeljevati do morebitni ničnosti prodajnih pogodb. Ob ugotovljenih ovirah za vrnitev nepremičnine v naravi, tudi v kolikor ta ovira nastane kot posledica nedovoljenega razpolaganja, ima tudi po mnenju sodišča upravičenec opcijo, da zahteva ali vrnitev nepremičnine v naravi, pri čemer je predhodno dolžan zagotoviti sodbo, s katero se ugotovi ničnost pravnega posla, da je taka vrnitev možna ali pa, da zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine. Namreč 88. člen ZDen ne izključuje možnosti, da vlagatelj zahteve za denacionalizacijo zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine. Določba je namenjena zgolj varstvu tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi, ne pa varovanju celotnega režima denacionalizacije, določenega v ZDen, predvsem pa ni namenjena varovanju tožeče stranke, na katero pade v primeru ugotovljenih ovir za vrnitev nepremičnine v naravi obveznost plačila odškodnine (42. člen ZDen in določbe Zakona o slovenskem odškodninskem skladu). Tožeča stranka torej neutemeljeno ugovarja, da v obravnavani zadevi določba 88. člena ZDen ni bila pravilno uporabljena, pa tudi, da bi se moral upravni organ opredeliti do ničnosti pravnih poslov v okviru predhodnega vprašanja po določbah 144. - 148. člena ZUP/86, saj je upravičenka do vračila nepremičnin spremenila zahtevek v odškodninskega. Nenazadnje pa je pravilno tudi stališče organov, da ima rešitev predhodnega vprašanja učinek samo v konkretni stvari (2. odstavek 144. člena ZUP/86), v kateri je vprašanje rešeno, torej nasproti tretjim odločitev upravnega organa ne bi mogla učinkovati, zato bi bilo tudi iz tega razloga razpravljanje upravnega organa o morebitni ničnosti pravnih poslov (torej o podanosti predhodnega vprašanja) nepotrebno. Torej, ker vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ni bila možna (ovira določena v 3. odstavku 16. člena ZDen) in ker je upravičenka v skladu z ugotovljeno oviro preoblikovala zahtevek v odškodninskega (42. člen ZDen) je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna in je tožnica za plačilo odškodnine pravilno zavezana.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.