Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident mora pomembno pravno vprašanje zastaviti jasno in določno glede na vsebino obravnavane zadeve. Tega pa v obravnavani zadevi ni storil s splošno navedbo, da gre za vprašanje napolnjevanja vsebine 2. in 33. člena Ustave RS v zvezi s prostorskimi akti in uveljavljanjem ugovora exceptio illegalis, niti s splošnim utemeljevanjem potrebe po oblikovanju prakse varstva ustavnih pravic na sploh in posebej iz 2. ter 33. člena Ustave v zvezi s presojo prostorskih aktov.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 351-231/2011-15 z dne 24. 5. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108/-220/2011/NiK-3 z dne 19. 9. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta investitorki Občini ... izdal gradbeno dovoljenje, s katerim ji je pod tam navedenimi pogoji dovolil ureditev živinskega sejmišča v ... na tam navedenih zemljiščih. Ta zajema gradnjo nadstrešnice, razkuževalnika, nakladalne rampe in zunanjo ureditev sejmišča. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident uveljavlja, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje napolnjevanja vsebine 2. in 33. člena Ustave RS v zvezi s prostorskimi akti in uveljavljanjem ugovora exceptio illegalis. Navaja še, da je to vprašanje aktualno, da Ustavno sodišče poudarja, da se mora praksa varstva ustavnih pravic primerno oblikovati na rednih sodiščih, da so v sodni praksi izdelana stališča v zvezi s 156. členom Ustave RS, ki se nanašajo na presojo ustavnosti zakonskih določb, niso pa še sprejeti kriteriji za presojo ustavnosti prostorskih aktov v upravnih sporih v zvezi z 2. in 33. členom Ustave RS.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve tega sklepa. Pomembno pravno vprašanje bi namreč moral zastaviti jasno in določno glede na vsebino obravnavane zadeve. Tega pa ni storil s splošno navedbo, da gre za vprašanje napolnjevanja vsebine 2. in 33. člena Ustave RS v zvezi s prostorskimi akti in uveljavljanjem ugovora exceptio illegalis, niti s splošnim utemeljevanjem potrebe po oblikovanju prakse varstva ustavnih pravic na sploh in posebej iz 2. ter 33. člena Ustave v zvezi s presojo prostorskih aktov. Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini obravnavane zadevo (torej takšnega, ki je bistveno za odločitev v zadevi), revident ni izkazal dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.