Jedro

Na vprašanje, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ne more vplivati nedokončani komasacijski postopek, v katerem je po tožbenih navedbah sporno, da upravni organ pri razdelitvi zemljišč v komasaciji ni upošteval poravnave, na podlagi katere bi se morale meje pri novi razdelitvi zemljišč postaviti na staro mejo. V ZN odmiki objektov od sosednjih zemljišč niso določeni, tudi v primeru, če se vzpostavijo prvotne meje, pa ureditev sejmišča ostaja na zemljišču v investitorjevi lasti. Tožnikov ugovor o nedoločeni meji med njegovim zemljiščem parc. št. 2926 in zemljiščem parc. št. 2925/2 ter zaradi tega vprašljivih odmikih objektov od te meje bi bil zato relevanten le, če bi ZN sicer predpisoval odmike (a jih ne), pa jih gradbeno dovoljenje ob upoštevanju spornega območja ne bi zagotavljalo.

ZN dopušča postopnost izvedbe v njem predvidenih ureditev, obenem pa kot pogoj za izvedbo posamezne faze zahteva izpolnjevanje minimalnih zakonskih pogojev, ki se nanašajo na določeno sejemsko dejavnost, v konkretnem primeru pogojev za delovanje živinskega dela sejma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorki Občini ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) pod navedenimi pogoji dovolila ureditev živinskega sejmišča na zemljiščih parc. št. 2925/2 k.o. ... in parc. št. 5177/3 k.o. ... Ta zajema gradnjo nadstrešnice, razkuževalnika, nakladalne rampe in zunanjo ureditev na območju sejmišča. Med drugim je v izreku določila 11-metrski odmik strehe nadstrešnice od zemljišča parc. št. 2926 k.o. ..., medtem ko odmik ograje od sosednjih zemljišč na severnem delu znaša od 1,4 m do 5,4 m. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se lokacija posega nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu za območje sejemske dejavnosti ob obvozni cesti Šentjernej (Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 5/01 in naslednji, v nadaljevanju ZN). V postopku je kot stranski udeleženec sodeloval tudi tožnik, ki je glede parc. št. 2925/2 k.o. ... vložil izbrisno tožbo pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (zadeva P 137/2008) zaradi nedovoljenega prometa z obravnavanim zemljiščem (pred dokončanim komasacijskim postopkom). Obstoj lastninske pravice je zato predhodno vprašanje, posledično pa je neurejena tudi meja med zemljiščema parc. št. 2925/2 in 2926 k.o. ... Tožnik je zato predlagal prekinitev postopka do pravnomočna rešitve pravde. V nadaljevanju upravni organ pojasnjuje, da je investitorka za zemljišče parc. št. 2925/2 k.o. ... izkazala pravico graditi z izpiskom iz zemljiške knjige in da zaznamba izbrisne tožbe ne pomeni izgube lastninske pravice, ampak je le opozorilo osebam, ki bi na sporni nepremičnini pridobile knjižne pravice v času, ko je izbrisna tožba že vložena, da bodo v primeru uspeha vlagatelja izbrisne tožbe pravne posledice sodbe učinkovale tudi zoper njih. Zato tudi ni razloga za prekinitev postopka. Glede ograje je v obrazložitvi navedeno, da se prestavi zaščitna ograja na severnem delu, medtem ko se ograja na vzhodnem in južnem delu živinskega sejmišča, ki je obstoječa in ni predmet tega postopka (v projektu je prikazana kot obstoječa ureditev), ohrani.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim njegove očitke glede faznosti gradnje, ureditve trajnostne zasaditve in izkazanosti pravice graditi. Glede izbrisne tožbe pojasnjuje, da se v spisu nahaja sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 7. 9. 2010, s katero je bil tožnikov zahtevek v postopku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrnjen. Iz njene obrazložitve izhaja, da tožnik nikoli ni bil lastnik zemljišča parc. št. 2925/2, niti nima pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na njem. Na to nepremičnino se nanaša le dogovor med njim in prvotoženim iz omenjene sodbe glede poteka meje, kar pa za odločitev v zadevi ni relevantno. V „sporni svet“, ki je posledica neurejene meje zaradi nedokončanega komasacijskega postopka, gradnja ne posega, saj je od njega odmaknjena 11 m. Pojasnjuje še, da je vsa ureditev predvidena na zemljišču parc. št. 2925/2 k.o. ... in znotraj obstoječe žične ograje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da investitorka zaradi zaznambe izbrisne tožbe ni izkazala pravice graditi. Poleg tega ta ne obstaja zaradi še ne pravnomočno zaključenega komasacijskega postopka, na podlagi katerega naj bi bilo tožniku izročeno zemljišče z novo parc. št. 2926, pravnemu predniku investitorke A.A. pa zemljišče z novo parc. št. 2925 k.o. ... Pojasnjuje, da je zoper komasacijsko odločbo vložil pritožbo, saj se ni strinjal z elaboratom nove razdelitve. S pravnim prednikom investitorke je namreč sklenil upravno poravnavo glede mej njunih zemljišč pri novi razdelitvi, ki pa je upravni organ v odločbi ni upošteval. Kljub temu da zemljišče z novo parc. št. 2925 k.o. ... v komasaciji še ni bilo pridobljeno s pravnomočno odločbo, sta investitorka in A.A. v nasprotju s prvim odstavkom 83. člena ZKZ/86 26. 6. 2003 sklenila prodajno pogodbo, s katero je investitorka pridobila parc. št. 2925 k.o. ... Ta je na njej v letu 2004 ustanovila solastnino s tretjo osebo, nato je bila izvedena parcelacija (nastaneta parc. št. 2925/1 in 2925/2), v letu 2006 je bila solastnina razdružena in v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica. Tožnik je že v postopku zatrjeval, da so vsi ti pravni posli nični (tretji odstavek 83. člena ZKZ/86), zaradi česar ni prišlo do prehoda lastninske pravice od komasacijskega upravičenca A.A. na investitorko. Po tožnikovem mnenju bi moral upravni organ sam odločiti o vprašanju ničnosti omenjenih pravnih poslov in o vprašanju pridobitve lastninske pravice v korist investitorke. Ker tega ni storil, je tožniku odrekel obravnavo njegovih ugovorov, odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti.

Ker vprašanje nove razdelitve zemljišč v komasacijskem postopku še ni pravnomočno rešeno, je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede meje in odmika objekta od meje s tožnikovim zemljiščem parc. št. 2926. Zaradi tega je napačen tudi zaključek upravnega organa, da žična ograja na vzhodni strani stoji znotraj zemljišča parc. št. 2925/2 k.o. ...

Nadalje opozarja, da so odgovori upravnega organa v zvezi s faznostjo gradnje vsebinsko tako prazni, da predstavljajo kršitev procesnega jamstva iz 22. člena Ustave RS. Ta pojem je vnesel Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o ZN (Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 4/03), vendar le v tekstualnem delu, medtem ko je na grafičnih prilogah razvidno le končno stanje ureditve območja za sejemsko dejavnost. Iz predloženega PGD ne izhaja, kako je faza, na katero se nanaša, umeščena v prostor celostne načrtovane ureditve, tako da iz projekta ni razvidno, kako bo omogočeno bodoče izvajanje naslednjih faz, med drugim tudi aktiviranje načrtovane ureditve prostora sejma na njegovi parc. št. 2926. Komunikacijske poti, prikazane v PGD, namreč preprečujejo širitev sejma na njegovo zemljišče in s tem izključujejo izvedbo nadaljnjih faz gradnje ZN. S tem ko je faznost izvedbe ZN v celoti odvisna od presoje investitorjev, ni mogoče izključiti, da bo izvedba prostorske ureditve potekala tako, da bo izvedba ZN na njegovi parceli onemogočena, s tem pa izničen njen ekonomski potencial. Takšna ureditev v ZN krni gospodarsko in ekološko funkcijo njegovega zemljišča, zato gre za neskladnost 13. člena ZN z 2. in 33. členom Ustave RS. Tudi o tem se upravni organ ni izrekel. Zmotno je tudi stališče glede zasaditve visokoraslega listnatega drevja, ki jo ZN predvideva za mejo območja sejemske dejavnosti in ne le za mejo območja živinskega sejma glede na ostale dele sejmišča. Če je taka trajnostna zasaditev predvidena že pri gradnji na vzhodni strani, to je v smeri proti njegovemu zemljišču, se to zemljišče izključuje iz ureditve po ZN, kar predstavlja poseg v njegovo lastninsko pravico. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Občina ... kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v pravdnem postopku na podlagi izbrisne tožbe ni uveljavljal lastninske pravice na zemljiščih parc. št. 2925/1 in 2925/2 k.o. ..., pač pa je bil zanj „sporen“ le del parc. št. 2925/2 v približni izmeri 300 m2, ki ga predvidena gradnja ne zadeva. Prvostopenjsko zavrnilno sodbo z dne 7. 9. 2010 je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cp 289/2011 z dne 1. 9. 2011, tako da je odločitev pravnomočna. Glede na to so vsi ugovori glede pravice graditi irelevantni. Ovire za gradnjo na parc. št. 2925/2 k.o. ... ne more predstavljati niti nedokončani komasacijski postopek. Če tožnik meni, da je prikrajšan pri novo dodeljenih zemljiščih, bo razlika med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad, in na novo dodeljenih zemljišč poravnana z denarno odškodnino, določeno z delno upravno odločbo v komasacijskem postopku (drugi odstavek 115. člena ZKZ/96). Glede faznosti gradnje pojasnjuje, da je ta določena v tekstualnem delu ZN, zakon pa ne predpisuje, da bi morala biti prikazana tudi v grafičnem delu izvedbenega prostorskega akta. Kar zadeva vegetacijsko bariero, je tožnik njeno postavitev zahteval v upravnem postopku (pritožba z dne 19. 1. 2010), naenkrat pa mu je predvidena zasaditev odveč in se sprašuje, kako bo mogoče zagotavljati širitev sejemske dejavnosti na njegovo zemljišče. Če bo investitorka v prihodnje uspela pridobiti zemljišče parc. št. 2926, bo reševala tudi potrebne preureditve, izvedene na podlagi sedaj izdanega gradbenega dovoljenja. Hipotetični pa so tudi njegovi očitki, da bo lahko njegova parcela ostala brez dostopa. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustavljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišče (zadeve I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006, X Ips 329/2010).

Tožnik, ki je v obravnavanem postopku sodeloval kot stranski udeleženec na podlagi lastništva sosednjega zemljišča parc. št. 2926 k.o. ... in kot vlagatelj izbrisne tožbe za zemljišče gradnje, lahko torej v njem uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot lastnik nepremičnine. Zato lahko svoj pravni položaj ščiti le z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegel položaj stranskega udeleženca, in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov in na ta način pravno priznane.

Glede na navedeno so za odločitev v tem upravnem sporu neupoštevne tožbene trditve, da investitorka ni lastnica zemljišča načrtovane gradnje parc. št. 2925/2 k.o. ..., ker da zaradi ničnosti pravnega posla med odsvojiteljem A.A. in njo ni prišlo do prehoda lastninske pravice od komasacijskega upravičenca A.A. na prizadeto stranko. S temi ugovori namreč tožnik zatrjuje in s tem varuje pravice prejšnjega lastnika A.A. na navedeni nepremičnini, ne pa svoje lastninske pravice. Zaradi tega je neutemeljeno tudi stališče, da bi moral upravni organ prekiniti upravni postopek ali pa sam odločiti o vprašanju ničnosti omenjenih pravnih poslov. Posledično so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da je bilo tožniku s tem odrečena obravnava njegovih pravotvornih ugovorov, saj za varstvo njegovega pravnega položaja kot lastnika nepremičnine parc. št. 2926 k.o. ... niso bili pomembni.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na izbrisno tožbo, zaznamovano pri zemljišču parc. št. 2925/2, na katerem je investitorka nesporno vknjižena kot lastnica. V času vložitve tožbe v zadevi P 137/2008 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, torej v letu 2008, je prvi odstavek 243. člena ZZK-1 določal, da sodišče na podlagi izbrisne tožbe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov v primeru, če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini. V primeru uspešne izbrisne tožbe se torej ponovno vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika.

Že drugostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnikov zahtevek s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 7. 9. 2010 zavrnjen, ker tožnik nikoli ni bil lastnik predmetne nepremičnine, niti nima pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na njej. Tožnik temu ne oporeka, zato je vložena izbrisna tožba sama po sebi za odločitev v zadevi z vidika varstva tožnikove lastninske pravice pravno nepomembna. Sodišče zato le dodaja, da je iz elektronskega P vpisnika Okrožnega sodišča v Novem mestu za zadevo P 137/2008 razvidno, da je višje sodišče s sodbo in sklepom z dne 1. 9. 2011 potrdilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo, s čimer je ta postala pravnomočna. Navedeno potrjuje navedbo prizadete stranke o pravnomočno končanem pravdnem postopku.

Na vprašanje, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ne more vplivati niti nedokončani komasacijski postopek, v katerem je po tožbenih navedbah sporno, da upravni organ pri razdelitvi zemljišč v komasaciji ni upošteval poravnave, na podlagi katere bi se morale meje pri novi razdelitvi zemljišč postaviti na staro mejo. Zaradi tega po tožnikovem mnenju ni jasen obseg njegovega zemljišča parc. št. 2926, posledično pa ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede meje in odmika načrtovanega objekta (nadstrešnice – op. sodišča) od meje z njegovim zemljiščem.

V zvezi z navedenim sodišče najprej ugotavlja, da je očitno neutemeljen tožbeni ugovor, da te trditve v postopku niso bile obravnavane. Upravni organ se je do pripomb o neurejenosti meje opredelil na sedmi strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem je izrecno poudaril, da v ZN odmiki objektov od sosednjih zemljišč niso določeni in da tudi v primeru, če se vzpostavijo prvotne meje, ureditev sejmišča ostaja na zemljišču v investitorjevi lasti. Navedenega tožnik ne izpodbija, kar pomeni, da z golim sklicevanjem na neurejeno mejo zaradi nedokončanega komasacijskega postopka ne more izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega organa, da je načrtovana gradnja v skladu z ZN in da je s tem izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Povedano drugače: tožnikov ugovor o nedoločeni meji med njegovim zemljiščem parc. št. 2926 in zemljiščem parc. št. 2925/2 ter zaradi tega vprašljivih odmikih objektov od te meje bi bil relevanten le, če bi ZN sicer predpisoval odmike (a jih ne), pa jih gradbeno dovoljenje ob upoštevanju spornega območja ne bi zagotavljalo.

Iz I./6. točke izreka gradbenega dovoljenja izhaja, da zunanja ureditev predvideva prestavitev in rekonstrukcijo ograje na S delu sejmišča (na parc. št. 5177/3 k.o. ...), po I./3. točki izreka pa znaša odmik te ograje od sosednjih zemljišč na S delu od 1,4 m do 5,4 m. O drugih ograjah izrek ne govori. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tudi jasno navedeno, da obstoječa ograja na strani proti tožnikovi parceli (po tožbenih navedbah gre za ograjo na vzhodni strani zemljišča gradnje) ni predmet tega postopka in je v projektu prikazana kot obstoječa ureditev. To ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v priloženi PGD (zazidalna situacija v grafičnem prikazu lokacijskih podatkov). Po mnenju sodišča vse navedeno ne more pomeniti drugega, kot da se z obravnavanim gradbenim dovoljenjem ni odločalo o ograji na vzhodni strani proti tožnikovemu zemljišču, zato so tožbeni očitki glede njene lege za odločitev v zadevi nepomembni.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnikovo zemljišče parc. št. 2926 k.o. ... po ZN vključeno v območje njegovega urejanja. V 13. členu ZN določa, da se bo zazidalni načrt izvajal fazno, pri čemer je treba v sklopu posamezne faze zagotoviti vsaj minimalne pogoje, potrebne za opravljanje sejemske dejavnosti, ki jo predpisuje veljavna zakonodaja s tega področja. Pogoji za obravnavano fazo gradnje (živinski sejem) so določeni v 6. členu ZN, po katerem se ta uredi se na severovzhodnem delu območja sejmišča, v bližini veterinarske postaje. Od ostalih delov sejmišča se ločuje z vegetacijsko bariero in z žičnato mrežasto ograjo, visoko najmanj 1,8 m, z enim vhodom in enim izhodom, nad katerima je mogoč neposreden veterinarski nadzor, ter z ločenim ali skupnim razkuževalnikom pri vhodu in izhodu, ki se uporablja po navodilu veterinarja. Na območju se uredi tudi pokrita klančina nakladalno - razkladalne rampe v skladu s Pravilnikom o pogojih in načinu prevoza živali (Ur. list RS, št. 86/2000 in spr.). Omogočen je tudi dostop do pitne vode z opremo in priborom za umivanje in razkuževanje rok. Na robu območja bo možno krajše parkiranje za vozila, ki pripeljejo in odpeljejo živali. Prodaja manjših živali je možna na vozilih - prikolicah, ki bodo parkirana na označenih mestih, za večje živali pa bodo urejeni privezi. Ta del sejmišča se izvede v asfaltu. Prostor, namenjen prodaji živali, se lahko tudi nadkrije z nadstrešnico.

Iz navedenega izhaja, da ZN dopušča postopnost izvedbe v njem predvidenih ureditev, obenem pa kot pogoj za izvedbo posamezne faze zahteva izpolnjevanje minimalnih zakonskih pogojev, ki se nanašajo na določeno sejemsko dejavnost, v konkretnem primeru pogojev za delovanje živinskega dela sejma. V zvezi s tem se je prvostopenjski organ oprl na predloženo soglasje novomeške območne enote Veterinarske uprave RS z dne 10. 2. 2011. Po oceni sodišča taka ureditev faznosti gradnje ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, kar tožnik utemeljuje s tem, da je izvedba faz v celoti odvisna od presoje investitorjev, zaradi česar ni izključeno, da bo izvedba ZN na njegovi parceli onemogočena.

Tožnik pri zatrjevanju spornosti ureditve, ki predvideva gradnjo po posameznih zaokroženih celotah, namreč izhaja iz stališča, da sprejeti prostorski akt v primeru, ko ne predvideva fazne gradnje, zagotavlja izvedbo gradnje objektov v načrtovanem obsegu. Tako stališče je napačno, saj prostorski predpisi ne zagotavljajo svoje nespremenljivosti, niti tega, da bodo zgrajeni vsi objekti, ki se načrtujejo v okviru konkretne prostorske ureditve. Zato na tej podlagi ni mogoče utemeljevati, da tožniku kot lastniku sosednje parcele, na kateri ZN sicer predvideva posege, a ne v obravnavani fazi, ni zagotovljena pravna varnost. V zvezi s tem vprašanjem je tudi drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da bo do predvidene prestavitve veterinarske postaje na tožnikovo zemljišče prišlo le v primeru, če bodo to dovoljevale finančne zmožnosti občine in če se bodo uredila medsebojna razmerja. Navedeno pomeni, da lahko tožnik vse dotlej razpolaga s svojim zemljiščem. Na kakšen način naj bi mu fazna gradnja onemogočala svobodno razpolaganje z ekonomskimi in socialnimi potenciali njegove lastnine in s tem posegala v lastninsko pravico, tožnik podrobneje ne pojasni, zgolj ekonomska pričakovanja v zvezi z zemljiščem zaradi morebitnega pravnega posla z investitorjem nadaljnje širitve sejemske dejavnosti pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da naj bi faznost posegala v njegovo lastninsko pravico.

Neutemeljene so trditve o pomanjkljivostih PGD, ki da ne izkazuje, kako je faza, ki jo projekt rešuje, umeščena v prostor celostne načrtovane ureditve. Po četrtem odstavku 35. člena ZGO-1 je PGD sistematično urejen sestav takšnih načrtov, na podlagi katerih je pristojnemu organu omogočeno, da presodi vse okoliščine, pomembne za izdajo gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru to pomeni, da je moral investitor v okviru PGD predložiti načrte, ki bodo izkazovali okoliščine gradnje, za katero zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, torej za ureditev živinskega sejmišča, ne pa tudi za gradnje, ki sodijo v okvir preostalih faz realizacije zazidalnega načrta na območju sejemske dejavnosti ob obvozni cesti ... Te bodo predmet nadaljnjih postopkov, v katerih se bo njihova skladnost presojala z vidika takrat veljavnega prostorskega predpisa.

Iz navedenega izhaja, da tožnik tudi z zahtevo po drugačnem PGD odpira vprašanje nadaljnjega pozidavanja zemljišč za sejemsko dejavnost, s čimer – poleg tega, da to ni predmet tega postopka –, uveljavlja izključno svoj dejanski interes zaradi bojazni, da bo njegova parcela iz nadaljnjih posegov izključena. S tovrstnim ugovorom pa kot stranski udeleženec ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja. Enako velja tudi za očitke glede zasaditve visokoraslega listnatega drevja, ki po njegovem izključuje zemljišče parc. št. 2926 k.o. ... iz aktiviranja v predvideno ureditev po ZN.

Glede na navedeno se sodišče v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta se upravna organa opredelila do tožnikovih navedb v upravnem postopku. Ker na odločitev v zadevi ne more jo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Prizadeta stranka zato ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.