Jedro

Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek (avtorskega nadomestila), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 2.821,03 EUR (iz 5.394,24 EUR na 2.573,21 EUR) in da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 2.573,21 EUR tečejo od 21. 12. 2015 dalje; - v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša za 666,38 EUR (iz 296,96 EUR na 963,34 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku petnajstih dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 159,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 5.394,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 234,62 EUR od 15. 2. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 3. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 4. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 5. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 6. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 9. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 10. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 11. 2014 dalje do plačila, - 469,05 EUR od 15. 12. 2014 dalje do plačila, in - 469,05 EUR od 15. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 296,96 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP1 pritožuje tožena stranka. Primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka ali pa znižanje prisojenega zneska na primeren znesek), podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovora o že razsojeni stvari in o nesklepčnosti zahtevka. Tožeča stranka ni upravičena vtoževati nadomestila za kabelsko retransmisijo v RA in TV programih v ločenih postopkih. Pravica kabelske retransmisije je enovita pravica, ki se izvršuje z retransmisijo glasbe v RA in TV programih. Skladno s 112. členom ZMed2 so vsi operaterji dolžni retransmisirati RA in TV programe. Tožba, ki tarifo deli, je nesklepčna (VSL II Cp 445/2017). Vtoževana terjatev ima naravo občasne terjatve (plačuje se mesečno), za katere velja triletni zastaralni rok. Tožeča stranka ni izkazala obogatitve, prikrajšanja in vzročne zveze med njima. Da je terjatev že zastarala, bi sodišče ugotovilo, tudi če bi se oprlo na odškodninsko podlago. Zastaral je tudi obrestni del zahtevka, in sicer za obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe. Do ugovora zastaranja glede zamudnih obresti se sodišče sploh ni opredelilo. Tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe, saj toženi stranki ni mogoče očitati nepoštenosti. Razmerja med pravdnima strankama ni mogoče urediti sporazumno z dogovorom o primerni tarifi, prav tako pa tudi Svet za avtorsko pravo ni opravil svoje zakonsko predpisane naloge. Tožeča stranka vtožuje plačilo nadomestila za leto 2014, zato okoliščine, ki so nastopile po uporabi del, ne morejo vplivati na presojo dobrovernosti tožene stranke v času uporabe del (stališča Vrhovnega sodišča glede višine nadomestila so bila oblikovala šele leta 2018). Sodišče je nekritično povzelo stališča Vrhovnega sodišča. Edino veljavno pravno podlago za izračun avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del predstavlja tarifa, določena v 7. točki drugega odstavka II. poglavja javno oddajanje tarifnega dela Pravilnika3 (Tarifa 1998), od katere je treba odšteti delež, ki odpade na vso glasbo v avdiovizualnih delih, oziroma vsaj delež, ki odpade na filmsko glasbo, ter upoštevati v drugem postopku dosojeno nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih (0,1753 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR). Če je tarifa določena kot minimalna v določenem znesku, to ne izkazuje, da takšna tarifa ne izpolnjuje kriterijev primernosti iz 156. člena ZASP4 oziroma 45. člena ZKUASP.5 Dejstvo, da je Tarifa 1998 vključevala pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija, ne more vplivati na njeno veljavnost. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče A. A. in imenovanje izvedenca. Tožena stranka je v postopku predstavila okoliščine, ki izkazujejo, da je tarifa, ki jo je določilo Vrhovno sodišče, občutno previsoka. Pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko) znaša 69,44 % : 30,56 % (ne 61,4 % : 38,6 %). Vrhovno sodišče je v izračunu nadomestila zagrešilo računsko napako, 13 % od zneska 0,45 EUR znaša 0,0587 EUR, ne 0,056 EUR. Upoštevajoč metodologijo Vrhovnega sodišča ter pravilno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila v višini 0,0835 EUR na naročnika mesečno. Upoštevajoč razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli 61,4 % : 38,6 % in nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih, pa bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila v višini 0,1573 EUR (0,246 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR). Sodišče se ni vsebinsko opredelilo do navedb tožene stranke, v okviru katerih se je sklicevala na sodno prakso Sodišča EU ter predstavila tarife drugih primerljivih držav, ki so vse nižje od dosojenega zneska. Prav tako se ni opredelilo do predložene študije EIPF o višini primerne tarife. Ni mogoče šteti, da primerjava ni dovolj reprezentativna zgolj zato, ker zajema omejeno število držav. Skladno s prakso Sodišča EU je primerjava tarife kolektivne organizacije s tarifami nekaterih drugih držav članic ustrezna, če so referenčne države izbrane na podlagi objektivnih, primerljivih meril. Referenčne države, ki jih je predstavila tožena stranka, so primerljive s Slovenijo. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj ne upošteva dejstva, da je tožeča stranka vtoževala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih v ločenih postopkih, ter s tem toženi stranki povzročila nepotrebne stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke, ki je kabelska operaterka, plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, v obdobju od januarja do decembra 2014. Predlagala je, naj podlago za izračun obveznosti tožene stranke predstavljajo pretekli pogodbeni dogovori (33.504 naročnikov x 0,4316 EUR/naročnika). Tožena stranka se je zavzemala za plačilo nadomestila po Tarifi 1998, ustrezno prilagojeni dejstvu, da tožeča stranka ni več upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, ki je vključena v avdiovizualna dela.6 Ob nespornem dejstvu, da pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista bili v pogodbenem razmerju, v pritožbenem postopku ostaja sporno, na kakšen način oziroma na kateri podlagi se določi višina primernega nadomestila.

6. V pravdi P 78/2016-II, vodeni med istima pravdnima strankama, je tožeča stranka zahtevala plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer za obdobje, ki je zajemalo tudi obdobje od januarja do decembra 2014. Tožena stranka je bila na podlagi pravnomočne sodbe dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo, ki temelji na ceni za uporabo glasbe v RA programih, dogovorjeni v (do konca leta 2011 veljavni) licenčni pogodbi - 0,03 EUR na naročnika mesečno.

7. Sodišče prve stopnje je ob uporabi tarife 0,168 EUR (0,198 EUR - 0,03 EUR) na naročnika mesečno, in upoštevajoč mesečno število naročnikov (2.792), izračunalo nadomestilo za 12 - mesečno obdobje, ter od zneska 5.628,67 EUR odštelo znesek (234,43 EUR), ki ga je tožena stranka plačala na račun svojih obveznosti. V presežku (do 14.459,82 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožba, s katero tožeča stranka uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Stališče, da v praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata oziroma sta imela različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožeča stranka lahko uveljavlja v več postopkih, je del ustaljene sodne prakse (glej odločbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019, II Cp 450/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1590/2019, II Cp 183/2020, II Cp 880/2020, V Cpg 435/2020 in druge). To stališče narekuje tudi presojo, da pravnomočna odločitev v zadevi P 78/2016-II ne predstavlja (ni predstavljala) odločitve o isti stvari in s tem ovire za odločanje v obravnavanem sporu (ni podana objektivna identičnost sporov7). Z (eno) odločbo, ki od navedene ustaljene sodne prakse odstopa (VSL II Cp 445/2017), tožena stranka ne more prepričljivo utemeljiti svojega (drugačnega) pritožbenega stališča. Tudi okoliščina, da mora kabelski operater skladno s 112. členom ZMed kabelsko retransmisirati tako RA kot TV programe, ne terja presoje za katero se zavzema pritožba, da je terjatev za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe nedeljiva.

9. Napačno je pritožbeno stališče, da je vtoževana terjatev občasna terjatev oziroma terjatev z odškodninsko podlago. Tožeča stranka je s tožbenimi trditvami določila tožbeni temelj (podlago). Tožbene trditve, da je tožena stranka v letu 2014 kabelsko retransmisirala glasbo v TV programih, da v tem obdobju ni imela urejenega pogodbenega prenosa avtorskih pravic (s tožečo stranko ni imela dogovora o uporabi avtorskih del) in da za uporabo ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi8 (198. člen OZ9), ter uporabo 346. člena OZ o petletnem zastaralnem roku. Ugovor zastaranja (glede glavne terjatve) je bil pravilno zavrnjen.

10. Razloge za to, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 (0,1753 EUR na naročnika mesečno) ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, je, opirajoč se na argumentacijo Vrhovnega sodišča,10 toženi stranki izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek o nekritičnem povzemanju stališč sodne prakse ni utemeljen. Kot eno od sredstev za zagotavljanje enotne uporabe formalnih pravnih virov v primerljivih sporih (in s tem izraz pravne varnosti oziroma predvidljivosti), je lahko ustaljena sodna praksa pomemben pravni argument. Odstop od enotne in ustaljene sodne prakse višjih sodišč mora temeljiti na razumni pravni obrazložitvi. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba v tem delu ne ponuja dovolj tehtnih in prepričljivih argumentov za odstop od enotne in ustaljene sodne prakse.

11. Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (drugi odstavek 156. člena ZASP)11. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Če torej tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino s pomočjo 81. člena ZASP zapolniti sodišče. Sklicujoč se na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča,12 je sodišče prve stopnje obrazložilo, (1) da je na področju višine avtorskega nadomestila pravna praznina, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen, in (2) da primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno,13 pri čemer gre za znesek, ki predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Metodologija izračuna tarife 0,198 EUR se opira na pravne podlage nove kolektivne organizacije (tarifa sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter na v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno nekdanje pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %).14 Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila upoštevati tarife drugih držav članic EU (tožena stranka ponuja podatke za Nemčijo, Slovaško, Estonijo, Latvijo, Litva, Madžarsko, Češko in Poljsko) ter se vsebinsko opredeliti do študije EIPF. Kot izhaja že iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni bilo vezano na merila iz tretjega odstavka 156. člena ZASP, oziroma tretjega odstavka 45. člena ZKUASP (eno od njih je primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah), ki so zavezujoča v postopku pogajanj o sklenitvi skupnega sporazuma ali v postopku pred Svetom za avtorsko pravo.15 Običajno nadomestilo za zakonito uporabo avtorskih del je pravni standard, v zvezi s katerim obstaja ustaljena sodna praksa.16 Sodišče prve stopnje je pravni standard pravilno napolnilo z vsebino kot izhaja iz ustaljene sodne prakse. Določitev višine primernega nadomestila sodi v okvir uporabe materialnega prava, ki je v domeni sodišča, zato je pravilna tudi postopkovna odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za imenovanje izvedenca in zaslišanje priče A. A. (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da bi moral izračun tarife temeljiti na nekdanjem pogodbeno dogovorjenem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli 69,44 % : 30,56 % (oziroma 35 % : 15,4 %), ne 61,4 % : 38,6 % (oziroma 35 % : 22 %). Ni torej nasprotovala metodologiji izračuna Vrhovnega sodišča, temveč enemu od vhodnih podatkov izračuna. Sklicevala se je na dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino z dne 11. 10. 2010 (priloga B5), iz katerega izhaja, da SAZAS izplačuje tujim pogodbenim partnerjem (AGICOA, EBU, VG Media) skupaj 78 % nadomestil, ostanek zbranih nadomestil (22 %) pa je razdeljen med člane SAZAS in ZAMP.17 Takšno delilno razmerje med imetniki pravic (43 % v korist zastopnikov javnih in zasebnih TV organizacij, 35 % v korist AGICOA, ki je ščitila imetnike pravic na avdiovizualnih delih in 22 % v korist SAZAS) izhaja tudi iz 6. člena Pogodbe o zagotavljanju storitev z dne 20. 11. 2001 (priloga B12). Iz dopisa Urada RS za intelektualno lastnino z dne 21. 1. 2009 (priloga B13) pa izhaja, da članom SAZAS pripada le 70 % od deleža, pridobljenega po delitvi med različnimi kategorijami imetnikov pravic (70 % od 22 %). Sodišče prve stopnje navedenih listin ni dokazno ocenilo, saj je štelo, da bi bilo z upoštevanjem drugačnega pogodbenega delilnega razmerja neutemeljeno poseženo v izračun, s tem pa tudi v metodologijo izračuna Vrhovnega sodišča. 13. Pri določitvi primernega nadomestila je bilo za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila.18 Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča podala prepričljivo, z listinskimi dokazi podprto argumentacijo, da je izračun nadomestila oprt na napačen vhodni podatek.

14. V posledici napačnega stališča, da v izračun Vrhovnega sodišča ni dopustno poseči, oziroma, da tožena stranka ni podala trditev, ki bi utemeljevale tak poseg, se sodišče prve stopnje ni dokazno opredelilo do predloženih listinskih dokazov. Na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 355. člena v zvezi s 347. členom ZPP je pomanjkljivost lahko odpravilo pritožbeno sodišče. Ker je bilo v spoznavnih zmožnostih izenačeno s sodiščem prve stopnje (predmet dokazne presoje so zgolj listinski dokazi - priloge B5, B12, B13, do katerih se je imela tožeča stranka možnost opredeliti), je to lahko storilo brez pritožbene obravnave. Iz trditvenega in dokaznega gradiva tožene stranke, ki mu tožeča stranka ni obrazloženo nasprotovala,19 izhaja, da je tožeči stranki v razmerju med različnimi imetniki pravic od celote zbranih nadomestil pripadalo 22 %,20 od tega zneska pa je njenim članom pripadalo 70 %, torej 15,4 % (tožeča stranka je za glasbena dela zadržala zgolj 15,4 % od skupnega nadomestila).21 Postavka v izračunu po metodologiji Vrhovnega sodišča je lahko nekdanje dogovorjeno delilno razmerje med imetniki pravic, ki varujejo avtorske pravice za avdiovizualna in glasbena dela, ob upoštevanju vsebine varstva, ki ga je tožeča stranka zagotavljala glede glasbenih del (varstvo pravic avtorjev in imetnikov pravic na avtorsko zaščitenih glasbenih delih). Povedano drugače: sledeč načinu izračuna tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče, (in v odsotnosti kakršnekoli razlage tožeče stranke), ni najti utemeljenih razlogov za upoštevanje delilnega razmerja, v katerega bi bil zajet delež, ki se nanaša na varstvo avtorskih pravic na literarnih delih oziroma na drugih neglasbenih delih.

15. Ob zgoraj izpostavljenih izhodiščih ostaja enak prvi korak izračuna, ki upošteva, da skladateljem filmske glasbe pripada 13 % od 0,45 EUR (0,0585 EUR) nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, drugim soavtorjem avdiovizualnega dela pa 87 % od 0,45 EUR (0,3915 EUR) nadomestila. Ob upoštevanju nekdanjega pogodbeno dogovorjenega delitvenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (69,44 % : 30,56 %),22 znaša nadomestilo, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe, tudi skladateljem filmske glasbe, 0,1723 EUR.23 Razlika med nadomestilom, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe (0,1723 EUR) in nadomestilom, ki bi pripadalo le skladateljem filmske glasbe (0,0585 EUR), znaša 0,1138 EUR, oziroma upoštevajoč odbitek v višini 0,03 EUR (nadomestilo za kabelsko retransmisije glasbe v RA programih), 0,0838 EUR. Primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih torej v obravnavanem primeru znaša 0,0838 EUR na naročnika mesečno. Tožena stranka je imela v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2014 skupaj 33.504 naročnikov, tako da znaša nadomestilo za vtoževano obdobje 2.807,64 EUR. Upoštevajoč znesek, ki ga je že plačala (234,43 EUR), tožena stranka dolguje tožeči stranki še 2.573,21 EUR.

16. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugovor zastaranja izrecno tudi glede zamudnih obresti, ki ga je sodišče prve stopnje prezrlo. Gre za postopkovno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo je glede na njeno naravo lahko saniralo pritožbeno sodišče. Odločitev, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od zapadlosti dalje, je materialnopravno napačna. Upoštevajoč pravilo iz prvega odstavka 347. člena OZ,24 velja za zamudne obresti triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ25).26 Navedeno pomeni, da so bili ob dnevu vložitve tožbe (21. 12. 2018) zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (torej pred 21. 12. 2015).27

17. Pridobitelj je pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev. Okoliščine, povzete iz trditvene podlage tožeče stranke, - da tožena stranka s tožečo stranko v vtoževanem obdobju ni sklenila pogodbe o prenosu avtorskih pravic, - da ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, - da je bila tožena stranka s tožečo stranko (tudi za druga obdobja uporabe) v sporu glede višine nadomestila, in - da je tožena stranka za vtoževano obdobje plačala zgolj manjši del obveznosti, utemeljujejo presojo o nedobrovernosti tožene stranke, in posledično o teku zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (193. člen OZ),28 oziroma v konkretnem primeru, glede na okvir tožbenega zahtevka in ugovor zastaranja, od 21. 12. 2015 dalje. Velja poudariti, da se tožena stranka na trditve tožeče stranke ni odzvala s trditvami, ki bi omogočale presojo, da je utemeljeno štela, da je imela v vtoževanem obdobju dovoljenje tožeče stranke za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v TV programih.

18. Glede pritožbenega nasprotovanja odločitvi o stroških je pomembno izpostaviti, da stališče o deljivosti terjatve za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki jo je dopustno uveljavljati v ločenih postopkih, onemogoča presojo, da so bili stroški v tem postopku v celoti nepotrebni. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožena stranka ni konkretizirala višine pravdnih stroškov, ki so bili zaradi ločenega uveljavljanja zahtevkov zanjo višji oziroma nepotrebni. Tudi pritožba ne preseže pavšalnosti navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti neodvisno od doseženega pravdnega uspeha.

19. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižalo za 2.821,03 EUR (2.573,21 EUR namesto 5.394,24 EUR). Znesek 2.573,21 EUR je dolžna tožena stranka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 dalje. Opisana sprememba glede na vsebino zavrnilnega dela („Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače.“) ni terjala spremembe v zavrnilnem delu (v II. točki izreka), terjala pa je spremembo stroškovne odločitve. Upoštevajoč uspeh v pravdi, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 336,24 EUR (1.889 EUR x 17,8 %), tožena stranka pa do povrnitve stroškov v višini 1.299,58 EUR (1.581 EUR x 82,2 %), tako da po medsebojnem pobotu obeh zneskov tožeča stranka iz naslova pravdnih stroškov toženi stranki dolguje 963,34 EUR. Izpodbijana sodba se v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zviša za 666,38 EUR (963,34 EUR namesto 296,96 EUR - 3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v ostalem delu pritožbo zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je skladno s svojim pritožbenim uspehom (52 %) upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 293,79 EUR (375 točk za pritožbo (225 EUR) po tar. št. 21/1 OT,29 povečano za 2 % materialne stroške v višini 7,5 točk (4,50 EUR), 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 285 EUR, skupaj 564,99 EUR x 52 %), tožena stranka pa do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 134,40 EUR (375 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT (225 EUR), povečano za 2 % materialne stroške v višini 7,5 točk (4,50 EUR) in 22 % DDV, skupaj 279,99 EUR x 48 %). Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku petnajstih dni plačati 159,39 EUR (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o medijih, Ur. l. RS, št. 35/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/1998. 4 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami. 5 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic Ur. l. RS, št. 63/2016. 6 Urad RS za intelektualno lastnino je 11. 10. 2010 Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. 7 Pri presoji (objektivne) identičnosti sporov je relevanten tako izrek pravnomočne sodbe kot tudi njena dejanska podlaga. 8 Glej II Ips 876/2008, II Ips 1176/2008, II Ips 124/2011. Glej tudi M. Trampuš, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, str. 173. 9 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 10 Glej sodbo II Ips 43/2018 (iz 35. in 38. točke obrazložitve: „...Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno... Z Memorandumom (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998...“) ter sodbe II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 11 Enako določa drugi odstavek 45. člena ZKUASP. 12 Glej sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 13 V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 14 Vrhovno sodišče je pri določanju nadomestila upoštevalo: - kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe (6 točk od skupno 46 točk, tj. 13 % od 0,45 EUR), kakšen pa ostalim soavtorjem (87 % od 0,45 EUR); - razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); - kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). 15 Vrhovno sodišče ni določalo tarife kot dela Skupnega sporazuma (157. člen ZASP). Glej II Ips 260/2018 (13. in 21. točka obrazložitve). Primerjavo tarif, za katero se zavzema tožena stranka, dodatno otežuje dejstvo, da v Sloveniji avtorji filmske glasbe in avtorji predobstoječe glasbe uveljavljajo svoje pravice pri dveh različnih kolektivnih organizacijah. 16 Glej II Ips 260/2018 (17. točka obrazložitve). 17 Gre za Združenje avtorjev Slovenije, ki kot kolektivna organizacija varuje in upravlja pravice avtorjev in imetnikov iz del s področja književnosti, znanosti, publicistike. 18 V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Glej II Ips 260/2018 (iz 21. točke obrazložitve): „...Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo enoten znesek običajnega honorarja in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018...“. 19 V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka glede razmerja (61,4 % : 38,6 %) navedla, da se razmerje med imetniki pravic na avdiovizualnih delih in glasbenih delih zaradi filmske glasbe, ki je ustvarjena posebej za uporabo v avdiovizualnem delu, ne spreminja oziroma zmanjšuje. 20 Po nekdanjih pogodbenih dogovorih tožeča stranka ni upravljala le s pravicami na glasbenih delih, temveč z vsemi t. i. CISAC pravicami (mednje sodijo avtorska pravica na glasbenih delih, avtorska pravica na literarnih delih, delih vizualne umetnosti, fotografijah...). 21 70 % od 22 % je 15,4 %. 22 Delilno razmerje med zastopnikom producentov avdiovizualnih del AGICOA in SAZAS je znašalo 35 % : 15,4 %, oziroma (preračunano v deleže izključno v njunem razmerju) 69,44% : 30,56 %. 23 Delež 69,44 % predstavlja nadomestilo 0,3915 EUR, delež 30,56 % pa nadomestilo 0,1723 EUR. 24 Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. 25 Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. 26 Glej II Ips 31/2013. 27 Glej II Ips 43/2021. 28 Glej II Ips 260/2018. 29 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015.