Jedro

Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno. Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati.

Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice, revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.398,40 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožnik mora stranskemu intervenientu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.706,04 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od toženke, naj mu povrne znesek treh dvigov gotovine, ki ga je z njegovega bančnega računa neupravičeno izplačala tretji osebi.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Pravdni stranki sta 5. 9. 1995 sklenili pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega transakcijskega računa (v nadaljevanju pogodba), s katero se je toženka zavezala tožniku, da mu bo omogočila razpolaganje s tekočim računom, mu izdala bančno kartico in čekovne blankete ter da bo v okviru dobroimetja opravljala vplačila, nakazila in izplačila. V 4. členu pogodbe je bilo zapisano, da škodo, ki nastane zaradi izgube ali neupravičenega odvzema in zlorabe bančne kartice ali čekovnih blanketov, prevzame imetnik tekočega računa;1 tožnik se je zavezal skrbno ravnati z bančno kartico in čekovnimi blanketi, da ne bi prišli v posest nepooblaščeni osebi.

- Bančne zadeve je tožnik urejal v toženkini poslovalnici na Čopovi ulici v Ljubljani. Za identifikacijo je vedno uporabljal osebno izkaznico. Dne 2. 4. 2007 je prijavil izgubo bančne kartice in jo na matični poslovalnici preklical. Toženka mu je pojasnila, da mu bo po pošti ločeno poslala novo bančno kartico in PIN kodo. Nova bančna kartica je bila na pošto odpravljena 6. 4. 2007. Po podatkih pošte (stranskega intervenienta) naj bi bila vložena v hišni predalčnik tožnika 7. 4. 2007. - Uslužbenec stranskega intervenienta A. A. (v nadaljevanju poštar) je priporočeno poštno pošiljko s tožnikovo novo (nepodpisano) bančno kartico tožniku vročil napačno. Zaradi predhodnega dogovora, sklenjenega na tožnikovo nagovarjanje, jo je pustil pred vrati tožnikove nedograjene stanovanjske hiše, ki ni imela niti ograje niti hišnega predalčnika.

- Dne 26. 4. 2007 je tožnik pri toženki poizvedoval po novi bančni kartici, saj je prejel zgolj PIN številko. Po ugotovitvi, da bančne kartice ni ne na banki ne pri tožniku, je bila nova bančna kartica 30. 4. 2007 blokirana. Nova bančna kartica mu je bila nato vročena osebno na banki.

- V času od 12. 4. 2007 do 20. 4. 2007 so bili s tožnikovega bančnega računa v poslovalnici za hitre storitve na Trgu republike v Ljubljani opravljeni trije dvigi v skupnem znesku 1.437.000 EUR, in sicer 12. 4. 2007 7.000,00 EUR, 17. 4. 2007 50.000,00 EUR (ob predhodnem naročilu dviga z dne 12. 4. 2007) ter 20. 4. 2007 1.380.000 EUR (ob predhodnem naročilu dviga z dne 18. 4. 2007 in pridobitvi dovoljenja za izplačilo s strani Urada za preprečevanje pranja denarja).

- Banka je identifikacijo osebe, ki je najavila in opravila sporne dvige gotovine s tožnikovega računa, opravila na podlagi predloženega potnega lista in bančne kartice, izdane na tožnikovo ime. Predloženi potni list je bil ponarejen (z vnesenimi osebnimi podatki tožnika in fotografijo osebe, ki je opravljala dvige). Podpisa stranke na predloženem potnem listu in bančni kartici sta bila identična.

- Banka se je na podlagi preteklih izkušenj z zlorabami zavedala pomembnosti ugotavljanja istovetnosti strank pri opravljanju plačilnega prometa, vendar dodatnih sredstev oziroma kontrolnih mehanizmov, ki bi lahko zmanjšali tveganje in preprečili zlorabe dvigov gotovine pri bančnem okencu s ponarejenimi dokumenti ni predpisala in izvajala. Izobraževanje njenih uslužbencev na področju prepoznavanja ponarejenih identifikacijskih listin in prirejenih podpisov je bilo pomanjkljivo. Dne 28. 5. 2004 so bila izdana posebna navodila za identifikacijo pri bančnem okencu v obliki Okrožnice o načinu identifikacije strank, v katerih so podana dodatna krajša navodila za ravnanje bančnih uslužbencev. Delavcem je bilo naročeno, naj pri dvigu gotovine z osebnega računa na bančnem okencu stranko identificirajo na podlagi bančne kartice in naj preverijo ujemanje podpisa na dokumentu in na bančni kartici. Podpis mora stranka izvesti vpričo bančnega delavca ter na podlagi veljavnega osebnega dokumenta s sliko, bančni delavec pa mora ročno dopisati številko osebnega dokumenta, s katerim je opravil identifikacijo. Tak način identificiranja strank je toženka začela izvajati z 21. 6. 2004. - Zaposleni pri toženki so spoštovali Navodila o ugotavljanju istovetnosti strank ter Okrožnico o načinu identifikacije strank. Potrdila o opravljenih storitvah za vse tri sporne dvige vsebujejo navedbo tožnikovega računa, podpis prevzemnika denarja in podatke o opravljeni identifikaciji s potnim listom ter številko bančne kartice.

- Tožnik je po prejemu bančnega obvestila o prometu na računu (7. 5. 2007) v matični poslovalnici sporne dvige zanikal in po toženkinem napotilu 8 . 5. 2007 na policiji podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca.

- V kazenskem postopku, ki je tekel (tudi) zoper tožnika, je bil tožnik s pravnomočno sodbo I K 48789/2010 z dne 19. 2. 2019 pravnomočno oproščen obtožbe poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 4.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2007; 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2007 in 966.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2007, in sicer v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo glavnice 431.100 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Presodilo je, da je toženka z nepravilno izpolnitvijo pogodbe, izplačilom gotovine nepooblaščeni tretji osebi, tožniku onemogočila razpolaganje s sredstvi v znesku, do katerih bi bil v skladu s pogodbo upravičen. Ekskulpacijski razlogi iz 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) niso podani. Na banki je bistveni del razlogov za nastanek škodnega dogodka, zato njen soprispevek znaša 70 %. Preverjanje strankine identitete pri opravljanju spornih dvigov ni bilo zadostno. Banka bi lahko uvedla dodatne kontrolne mehanizme za preprečevanje zlorab. Pričakovano bi bilo, da bi svoje uslužbence čim bolj izobraževala glede prepoznave ponarejenih osebnih dokumentov in podpisov ter da bi hranila pristne podpise komitentov, kar bi njenim uslužbencem omogočilo primerjavo podpisov ob posamičnih dvigih s podpisom v bazi podatkov. Njeni uslužbenci posebnega izobraževanja v tej smeri niso imeli. Imeli so le pisna navodila. Primerjave podpisov niso opravili z arhiviranim podpisom. Banka ni imela posebnih opozoril o tem, kako ravnati takrat, ko se stranka izkazuje z različnimi identifikacijskimi dokumenti. Ravno v obravnavanem primeru je tožnik za identifikacijo vedno uporabljal osebno izkaznico v poslovalnici na Čopovi ulici, tretja oseba pa se je izkazala s potnim listom. Vzorec komitentovega obnašanja, ki je zagotovo zabeležen v bančnem računalniškem sistemu, bi ob njegovi nenadni spremembi lahko povzročil pomisleke bančnih uslužbencev. Toženka je tožnika postavila pred dejstvo, da mu bo nova bančna kartica vročena s poštno pošiljko. Morala in mogla bi se zavedati, da je taka vročitev bančne kartice izpostavljena tveganju, da se je tretja oseba nepooblaščeno polasti. Iz kronologije dogodkov izhaja, da je šele po tožnikovih pritožbah, da mu kartica ni bila vročena, opravila poizvedbo o načinu vročitve nove kartice. Takšno ravnanje ne ustreza kriteriju profesionalne skrbnosti glede preverjanja, ali je nova bančna kartica res prispela do pravega naslovnika. Neustreznosti svojega ravnanja se je banka očitno zavedala, saj je potem novo kartico tožniku izročila osebno v poslovalnici. Razumno bi bilo, da bi imela v svojih podatkih zabeleženo komitentovo davčno številko in da bi ga po njej vprašala v primeru dvoma v istovetnost osebe, ki opravlja plačilno storitev. Vprašanje po davčni številki ob najavi dviga preko določenega denarnega zneska ni nerazumno. Drugače velja za povpraševanje po PIN številki, saj je ta zakrita in načeloma znana le pravemu imetniku računa. Nerazumni so tožnikovi očitki, da bi morala banka telefonsko preveriti, če je res najavil visoke dvige denarnih zneskov ter ga naknadno s posebnim SMS obvestilom obvestiti o opravljenem dvigu. Takšno ravnanje bi komitenta pretirano obremenilo z istimi podatki, banki pa povzročilo nerazumne stroške. Toženki ni mogoče očitati, da ni ravnala pravilno, ko je obvestila Urad za preprečevanje pranja denarja o visokih zneskih, ki so bili v mesecih pred škodnimi dogodki in ob najavi spornih dvigov položeni in dvignjeni iz tožnikovega tekočega transakcijskega računa. Glede dovoljenosti napovedanih visokih dvigov je dobila mnenje Urada za preprečevanje pranja denarja. Svojo zakonsko dolžnost je opravila.

3. Zaradi ugotovljenega dogovora s poštnim uslužbencem o nepravilnem vročanju priporočenih pošiljk znaša tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 30 %. Neposredni dejanski vzrok za nastanek škode je nepravilna vročitev bančne kartice. Ravnanje poštarja je bilo hudo malomarno in v nasprotju s 23. členom Zakona o poštnih storitvah (ZPSto). Dogovor s poštarjem je tožnik sklenil v času, ko je vedel in pričakoval priporočeno pošiljko s svojo novo bančno kartico. Ker je vedel, da hiša ni ograjena in da nima poštnega nabiralnika, bi moral in mogel vedeti, da se s takšnim dogovorom izpostavlja tveganju, ki lahko pripelje do odtujitve in zlorabe nove bančne kartice. Na ta način je odločilno prispeval k nastanku škodnega dogodka. Bančna kartica ni bila podpisana s strani tožnika, zato je omogočala podpis tretji osebi, ta podpis pa se je potem lahko ujemal s podpisom na ponarejenem potnem listu. Poštar je v zaslišanju v tem postopku povedal, da se dogodka bolj slabo spomni, vendar pa priznava, da je tožnikovo bančno kartico napačno vročil. Zaradi tega je bil tudi v disciplinskem postopku in je imel zmanjšano plačo. Pri odgovarjanju na vprašanje, ali sta imela s tožnikom kakršenkoli dogovor glede vročanja pošiljk, je bil neprepričljiv. Skliceval se je na izpovedbo v kazenskem postopku. Sodišče mu je predočilo del izpovedbe, ko je izjavil, da je priporočeno pošiljko odložil pri hiši in jo pokril z drugo pošto, da se je ne bi videlo. Tožnik naj bi ga prosil, da mu naredi uslugo, da če pride karkoli priporočenega, da ne bo hodil na pošto, ker ima veliko dela in je veliko odsoten. Poštar je potrdil, da če je to izjavil, je to pravilno. Poštarjeva izpovedba je bila prepričljivejša od tožnikove, ki je povedal, da naj bi bil s poštarjem dogovorjen, da lahko pred vhodom pusti samo pošto, ki ni za podpisati; za ostalo pošto pa naj pusti obvestilo, da jo mora dvigniti. Tožnik je sicer povedal, da je na posnetkih prepoznal osebo, ki je dvigovala njegov denar. To je bil ženin polbrat. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbe pravdnih strank zavrnilo in odločilo o pritožbenih stroških. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker je v času neodobrenih plačilnih transakcij dopuščala manj varen in nezadosten postopek identifikacije strank, čeprav je glede na pogostost zlorab identifikacijskih dokumentov istovrstne zlorabe lahko pričakovala in predvidela. Zakon jo je zavezoval, da se na zanesljiv način prepriča o identiteti nalogodajalca. Pri povprečno skrbnem bančnem strokovnjaku bi morala dvom o identiteti komitenta, ki redno opravlja bančne posle po enakem vzorcu (v matični bančni poslovalnici z osebno izkaznico) vzbuditi sprememba poslovalnice in identifikacijskega dokumenta. Zgolj primerjava podpisa stranke na ukradeni bančni kartici in ponarejenem potnem listu je bančne uslužbence zavedla in vodila k napačni ugotovitvi identitete nalogodajalca. Banka bi lahko tovrstne (pričakovane) zlorabe preprečila z navodili in uvedbo dodatnih kontrolnih mehanizmov (npr. z uvedbo osebnih varovalnih elementov, ki so znani samo imetniku računa – npr. davčno številko; s preverjanjem predloženih dokumentov in podpisa z arhiviranimi podpisi stranke; z dodatnim preverjanjem ob izkazovanju stranke z različnimi osebnimi dokumenti) in izobraževanjem svojih uslužbencev glede ponarejenih identifikacijskih listin. Pogodba je tožnika zavezovala k skrbnemu ravnanju z bančno kartico. Vsakemu povprečnemu komitentu je znano, da se bančna kartica vroča priporočeno po pošti. Tožnik je bil ob prijavi izgubljene bančne kartice opozorjen, da bo nova kartica vročena po pošti. Kljub temu ni zagotovil razumnih ukrepov za varno vročitev in hrambo nove bančne kartice, ampak je z dogovorom o nepravilnem vročanju omogočil odtujitev in zlorabo bančne kartice, ki je povzročila nepooblaščen dvig sredstev z njegovega računa. Vsak povprečen človek ve za možnost tatvin nepravilno vročene pošte (na odprto nezavarovano površino pred hišo) in namesti vsaj hišni predalčnik. Tožnik je ravnal hudo malomarno. Dokazna ocena ima oporo v pravilno ocenjenih izpovedbah tožnika in poštnega uslužbenca, ki se je v celoti skliceval na svojo izpovedbo v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi zavrnilo tožnikovo neverodostojno izpovedbo in sledilo izpovedbi poštnega uslužbenca.

**Sklep o dopustitvi revizije**

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 400/2021 z dne 17. 11. 2021 tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije delno ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo glede odločitve o soprispevku tožnika in njegovi višini.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

6. Tožnik v reviziji Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter sodbi nižjih sodišč spremeni na način, da tožbeni zahtevke zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Meni, da nižji sodišči nista pravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Tožnik je prerekal trditev, da naj bi poštarju naročil, naj mu pošiljko z bančno kartico pusti nezavarovano pred vhodnimi vrati. Navedena ugotovitev ni resnična. Skladno z ustaljeno sodno prakso negativnega dejstva ne more dokazati. Dokazno breme je bilo na banki, ki svojega bremena ni zmogla. Tožnikova izpovedba je bila prepričljiva. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poštarjeva izpovedba ni bila verodostojna. Ker v kazenskem postopku ni bil vprašan o okoliščinah, ki so bistvene za to zadevo (morebitni obstoj dogovora s tožnikom in njegova vsebina), v tem postopku pa se vsebine dogovora ni spomnil, toženka svojih trditev ni uspela dokazati. Ker je odločitev o soprispevku pomanjkljivo obrazložena, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči sta spregledali tožnikove navedbe. Nista se opredelili o zakonski obveznosti obveščanja ter do trditve, da so ga na poslovalnici na Čopovi ulici osebno poznali in da bi morala biti banka še posebej pozorna. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bil očitek o nujnosti preverjanja davčne številke neutemeljen.

7. Do škode je prišlo izključno zaradi toženkinega neskrbnega ravnanja. Tožnikov soprispevek ni izkazan. Toženka bi morala poskrbeti za prepoznavo tožnika po osebi, ki ga pozna. Čopova ulica je od Trga republike minimalno oddaljena. Bančna kartica še ni bila aktivirana. Pred spornimi dvigi PIN še ni bil vnesen. Banka bi morala goljufa povprašati za PIN, davčno številko ter namen transakcije. Pridobiti bi morala izjavo, da posluje v svojem imenu (8. in 9. člen Zakona o preprečevanju pranja denarja, ZPPDen-1). Kršila je Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-1), Splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve, Zakon o preprečevanju pranja denarja (ZPPDen-1 in ZPPDen), Zakon o plačilnem prometu (ZPlaP), OZ ter Splošne pogoje za poslovanje z NLB računi, ki določajo, da Banka jamči imetniku računa za vso škodo, ki mu nastane po poteku 30 minut od trenutka prejema obvestila o izgubi bančne kartice (deseti odstavek določbe 5.3. BA/Maestro kartica). ZPPDen-1 je bil kršen, ker bi morala toženka po izvedenih transakcijah Uradu za preprečevanje pranja denarja sporočiti naslednje podatke (prim. 10., 11. in 38. člen ZPPDen-1): ime, priimek, stalno prebivališče, rojstne podatke in davčno številko fizične osebe ter številko in naziv izdajatelja uradnega osebnega dokumenta, namen transakcije. Po Zakonu o preprečevanju pranja denarja, ki je veljal že v času, ko je tožnik sklenil pogodbo z banko (ZPPDen), bi morala ob odprtju transakcijskega računa razpolagati z uradnim dokumentom tožnika, iz katerega bi izhajal njegov podpis ter fotografija z drugimi osebnimi podatki. Osebnih podatkov in lastnosti goljufa ni primerjala s pravimi podatki tožnika. V zvezi z identifikacijo stranke se sklicuje na 5. in 7. člen ZPPDen-1. Pred spornimi dvigi bi ga morala poklicati po telefonu oziroma mu poslati SMS sporočilo. Minimalni strošek SMS sporočila bi lahko preprečil milijonsko goljufijo. Na podlagi 24. člena ZPlaP je odgovornost banke objektivna. Banka je kršila 26. člen ZPlaP, po katerem mora izvajalec plačilnega prometa nalogodajalca obvestiti o izvršitvi naloga za plačilo v breme njegovega transakcijskega računa najkasneje naslednji delovni dan po izvršitvi naloga. Na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZPlaP mora biti takšno obvestilo pisno. Na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZPlaP se izvajalec plačilnega prometa in imetnik transakcijskega računa sicer lahko dogovorita, da se bodo obvestila o izvršitvi vseh nalogov v določenem obdobju, ki ne sme biti daljše od enega meseca, sporočala imetniku transakcijskega računa z enim obvestilom. Takšnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo. Tožnik je imel interes biti nemudoma obveščen o vseh dvigih z njegovega računa. Če bi se toženka držala določila iz prvega odstavka 26. člena ZPlaP, bi bil po dvigu prvih 7.000 EUR že naslednji delovni dan obveščen in bi lahko reagiral. Na podlagi petega odstavka 24. člena ZPlaP mora izvajalec plačilnega prometa, ki izvrši nalog za plačilo v dobro napačnega prejemnika, temu povrniti znesek takšnega plačila ter morebitne stroške in zamudne obresti. Skladno z osmim odstavkom 24. člena ZPlaP odškodninske odgovornosti izvajalca plačilnega prometa s pogodbo ni mogoče izključiti niti omejiti. Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS) je v primeru zlorabe plačilnega instrumenta omejil odgovornost bančnega komitenta na največ 150 EUR (120. člen ZPlaSS). Drugi odstavek 117. člena ZPlaSS določa, da ponudnik plačilnih storitev nosi tveganje pošiljanja plačilnega instrumenta in njegovih osebnih varnostnih elementov. Da se je banka svoje odgovornosti zavedala, izkazuje Okrožnica z dne 28. 5. 2004. Bančna zloraba ne more biti nepričakovana. Nižji sodišči odstopata od ustaljene sodne prakse (prim. zadeve II Ips 142/2019, II Ips 104/2012, III Ips 73/2010, VSL I Cpg 752/2012, VSL I Cpg 237/2012, VSL II Cpg 372/2011, VSL I Cpg 1040/2009). Revizija se sklicuje na avtorico N. Plavšak, in sicer na drugo (str. 215 – 216) ter četrto knjigo OZ s komentarjem (str. 1286 - 1288 in 1295 – 1298). Sklicuje se tudi na 729. člen OZ.

8. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da revizija z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja presega okvir dopuščenega vprašanja. V primeru osebnega dviga gotovine banka nima razlogov za povpraševanje po PIN številki, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju z bančno kartico ter identifikaciji osebe pri dvigovanju gotovine na bančnih avtomatih. Predpisi niso predvidevali predložitve PIN številke. Ni res, da ni spoštovala določb takrat veljavnega ZPPDen-1. Pred transakcijami je pridobila mnenje Urada za preprečevanje pranja denarja glede dovoljenosti napovedanih dvigov. Na podlagi odobritve Urada za preprečevanje pranja denarja ni imela pravne podlage zadržati izplačila. Tožnik ne pojasni, v kakšnem smislu bi izjava, da posluje v svojem imenu, preprečila nastanek škodnega dogodka. Nepomembne so trditve, da bi morala ob tako visokem dvigu zagotoviti prisotnost nekoga, ki stranko osebno pozna. V konkretnem primeru je bila identifikacija opravljena z večjo stopnjo zanesljivosti kot v primeru, če bi bila opravljena po telefonu ali s pomočjo SMS sporočila. Ni kršila 26. člena ZPlaP. Iz 8. člena Pogodbe o TRR2 jasno izhaja, da bo imetniku najmanj enkrat mesečno izdelala izpisek. Iz 10. člena Splošnih pogojev poslovanja z NLB osebnimi računi izhaja, da imetnike osebnega računa o spremembah na računu obvešča z izpiski najmanj enkrat na mesec. Ravnala je z vso profesionalno skrbnostjo. Sklicuje se na zadevo III Ips 73/2010. Tožnikov dogovor s poštarjem je bil izven njene sfere. Odločitev o soprispevku je ustrezno obrazložena. Odločitve v zadevah II Ips 142/2019, VSL II Cpg 372/2011, Cpg 752/2012 in 1040/2009 so neprimerljive. ZPLaSS je stopil v veljavo po škodnem dogodku, zato ni uporabljiv. Revizija se neutemeljeno sklicuje na člen 5.3 Splošnih pogojev za poslovanje z NLB računi. Tožnik jo je o sumu izgube bančne kartice prvič obvestil šele 30. 4. 2007 (10 dni po zadnjem spornem dvigu gotovine), zato navedena določba Splošnih pogojev ni uporabljiva.

9. Stranski intervenient v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da revizijske navedbe o procesnih kršitvah in napačni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja presegajo okvir dopuščenega vprašanja. Vsakemu povprečnemu komitentu je znano, da se bančna kartica vroča s priporočeno pošto, tožnik pa ni poskrbel, da mu bo nova bančna kartica varno vročena. Opozarja na odločitvi v zadevah II Ips 96/2019 in I Cpg 82/2019. **Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP). Nedovoljene so zato revizijske trditve, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja in s katerimi tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter nižjima sodiščema očita, da odločitev o soprispevku ni obrazložena. V ta sklop sodijo očitki o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe (zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter revizijsko izpodbijanje prepričljivosti dokazne ocene izpovedb tožnika in poštarja v povezavi z navedbo, da toženka svojega dokaznega bremena ni zmogla.

12. Do škodnega dogodka je prišlo v aprilu 2007, ko je bil v veljavi Zakon o plačilnem prometu (ZPlaP).3 Toženka zato v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS4) ni uporabljiv.

13. Nižji sodišči sta se opredelili do tožnikovih pravno pomembnih trditev. Presodili sta, da je toženka zmogla svoje dokazno breme in uspela dokazati obstoj dogovora med tožnikom in poštarjem o nepravilnem načinu vročanja priporočenih pošiljk. Dejansko podlago konkretne zadeve tvorijo naslednje pravno pomembne ugotovitve: - Priporočeno poštno pošiljko s tožnikovo novo (nepodpisano) bančno kartico je poštar tožniku vročil napačno, in sicer jo je zaradi dogovora, sklenjenega na tožnikovo nagovarjanje, pustil pred vrati tožnikove nedograjene stanovanjske hiše, ki ni imela niti ograje niti hišnega predalčnika.

- Banka je identifikacijo osebe, ki je najavila in opravila sporne dvige gotovine s tožnikovega računa, opravila na podlagi predloženega potnega lista in bančne kartice, izdane na tožnikovo ime. Predloženi potni list je bil ponarejen (z vnesenimi osebnimi podatki tožnika in fotografijo osebe, ki je opravljala dvige). Podpisa stranke na predloženem potnem listu in bančni kartici sta bila identična. Zaposleni pri toženki so spoštovali Navodila o ugotavljanju istovetnosti strank ter Okrožnico o načinu identifikacije strank.

14. Za škodo, ki komitentu nastane zaradi nepravilne izvršitve naloga za plačilo, banka odgovarja objektivno (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Med njena poslovna (notranja) tveganja spadajo vsa tveganja, ki izvirajo iz dejavnosti, ki jo opravlja, zato mora kot profesionalna oseba negativne posledice teh dejanj nositi sama, tudi če nastopa negativnih posledic ne more vedno preprečiti. To velja za pošiljanje bančne kartice po pošti, čeprav je manj varno od osebne vročitve na banki in za preverjanje identitete nalogodajalca ter napake v zvezi s tem (napačna ugotovitev identitete). Poskuse neodobrenih dvigov gotovine z ukradenimi bančnimi karticami in ponarejenimi osebnim dokumenti bi banka mogla in morala pričakovati.5 O identiteti nalogodajalca se je morala prepričati z uporabo legitimacijske kartice oziroma na drug zanesljiv način (drugi odstavek 13. člena ZPlaP).

15. V skladu z 240. členom OZ se objektivno odgovorna banka lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Tako se na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZPlaP odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo: - dogodek, ki je zunaj njenega poslovanja, in ki ga ni mogla pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odvrniti, - ali napačen oziroma pomanjkljiv nalog za plačilo ali drugo ravnanje nalogodajalca, ki ga ni mogla pričakovati niti se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odvrniti.

16. Objektivna odškodninska odgovornost za neodobrene dvige gotovine je uzakonjena z namenom, da se povprečni uporabnik bančnih storitev lahko zanese, da so njegova denarna sredstva pri banki na varnem. To pa uporabnikov bančnih storitev ne razbremenjuje odgovornosti, da zagotovijo razumne ukrepe za zavarovanje varnostnih elementov plačilnega instrumenta, ki omogočajo njihovo identifikacijo (v konkretnem primeru je bila to bančna kartica).

17. Nosilno stališče revizije, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni izkazan, je brez opore v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč. Za konkretno presojo je bistveno, da je do napačne vročitve bančne kartice prišlo zaradi tožnikovega nepazljivega ravnanja, ki za toženko ni bilo objektivno predvidljivo. Čeprav je bil v skladu s pogodbo o vodenju tekočega transakcijskega računa dolžan z bančno kartico ravnati skrbno, da ne bi prišla v posest nepooblaščeni osebi, je poštarja nagovoril, da mu priporočene poštne pošiljke vroča pred vrata nedograjene stanovanjske hiše, ki ni imela niti ograje niti poštnega predalčnika. Ker kljub seznanitvi z dejstvom, da mu bo nova bančna kartica vročena po pošti, banki ni predlagal, naj se mu zaradi odsotnosti bančnega nabiralnika omogoči vročitev nove bančne kartice v prostorih banke, je ravnal neskrbno.6 Če ne bi bilo napake, bi dobil samo obvestilo o prispeli pošiljki. Njegovo ravnanje ni bilo združljivo s standardom skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega uporabnika bančnih storitev. Banka lahko od povprečnega uporabnika bančnih storitev upravičeno pričakuje, da jo bo v primeru, če nima poštnega nabiralnika, na navedeno dejstvo opozoril. Ker tožnik tega ni storil, ji odgovornosti za nepravilno vročitev bančne kartice ni mogoče naprtiti.

18. Nižji sodišči tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku nista odmerili previsoko.7 Vprašanje, ali bi banka s še bolj skrbnim ravnanjem res lahko preprečila škodni dogodek, je špekulativne narave. Ker je bila banka dolžna neodobrene dvige gotovine s tožnikovega bančnega računa preprečiti, odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Z očitki, da bi morala z bolj skrbnim ravnanjem preprečiti zlorabo tožnikove bančne kartice,8 revizija ne more zmanjšati pomena in teže tožnikovega neskrbnega ravnanja. On je namreč ustvaril nevaren položaj, ki je privedel do odtujitve bančne kartice. Če ne bi imel sklenjenega dogovora s poštarjem o nepravilnem vročanju priporočenih pošiljk, bi novo bančno kartico ob prejemu lahko podpisal in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila identifikacija osebe, ki je najavila in opravila sporne dvige gotovine s tožnikovega računa, opravljena v skladu z Navodili o ugotavljanju istovetnosti strank ter Okrožnico o načinu identifikacije strank.

19. Odstop od ustaljene sodne prakse ni izkazan. Revizija se sklicuje na odločitve z neprimerljivo dejansko podlago. Zatrjevana kršitev Splošnih pogojev (deseti odstavek določbe 5.3. BA/Maestro kartica)9 nima podlage v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč. Nižji sodišči nista ugotovili, da je toženka kršila določbe Zakona o preprečevanju pranja denarja, zato je revizijsko sklicevanje na navedeno zakonodajo, ki je namenjanja odkrivanju in preprečevanju pranja denarja, pravno nepomembno.

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške, toženki in stranskemu intervenientu pa je njune revizijske stroške dolžan povrniti v skladu z Odvetniško tarifo, ki je bila v veljavi ob pričetku sodnega postopka na prvi stopnji (v nadaljevanju OT) (II. in III. točka izreka).10

22. Revizijski stroški toženke znašajo 1.398,40 EUR (3000 točk za odgovor na revizijo po 3. točki tar. št. 21 OT in 40 točk po tretjem odstavku 13. člena OT). Revizijski stroški stranskega intervenienta znašajo 1.706,04 EUR (3000 točk za odgovor na revizijo po 3. točki tar. št. 21 OT, 40 točk po tretjem odstavku 13. člena OT in 22 % DDV v višini 307,64 EUR).

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Nižji sodišči sta presodili, da je pogodbeno določilo o izključitvi odškodninske odgovornosti toženke za neavtorizirane dvige gotovine nično na podlagi 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov. 2 Določba se glasi: Banka se obvezuje, da bo imetniku najmanj enkrat mesečno izdelala izpisek. 3 Uradni list RS, št. 30/02, s spremembami in dopolnitvami. 4 Uradni list RS, št. 58/09. 5 Sodba VS RS II Ips 96/2019 z dne 23. 10. 2020, 13. točka obrazložitve in tam citirana literatura (N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 215 – 216; N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak (rd.), Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 1286). 6 Kasneje je drugi odstavek 120. člena ZPlaSS določal, da uporabnik krije celotno izgubo zneskov zaradi neodobrene plačilne transakcije, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare, ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 116. členom tega zakona. Prvi odstavek 116. člena ZPlaSS je določal, da mora uporabnik uporabljati plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta, in takoj po prejemu plačilnega instrumenta zlasti zagotoviti vse razumne ukrepe, da zavaruje varnostne elemente plačilnega instrumenta, ki omogočajo identifikacijo uporabnika in so vezani osebno nanj. 7 Vprašanje, ali je bil tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku odmerjen prenizko, ni bilo predmet revizijske presoje. 8 Revizija trdi, da bi morala banka pred odobritvijo spornih transakcij poskrbeti za osebno prepoznavo tožnika; ga vprašati po PIN kodi, davčni številki in namenu transakcije; poklicati bi ga morala po telefonu oziroma mu poslati SMS sporočilo, naslednji delovni dan po izvršenih nalogih pa mu poslati še pisno obvestilo o izvršitvi naloga. 9 Določba se glasi: Banka jamči za škodo, ki bi imetniku nastala po poteku 30 minut od trenutka prejema obvestila iz 7. odstavka tega člena. Banka izvaja v obdobju 30 minut od trenutka prejema obvestila aktivnosti za preprečitev uporabe kartice, zato do poteka tega obdobja banka ne jamči za škodo, ki bi nastala zaradi uporabe kartice. 10 Uradni list RS, št. 67/03 s spremembami in dopolnitvami.