Jedro

Grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, če ne bo podpisana poroštvena izjava za že obstoječi dolg, ne pomeni nedopustne grožnje po določbi 46. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožnica mora toženi stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.579,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ki sta jo dne 25. 5. 2009 podpisala tožnika. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedena poroštvena izjava razveljavi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prva tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, če ne bo podpisana poroštvena izjava za že obstoječi dolg, ni nedopustna grožnja v smislu določbe 45. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka je namreč na podlagi svoje ekonomske moči in z zlorabo svojega prevladujočega tržnega položaja dosegla podpis sporne poroštvene izjave od družbenikov družbe (tožnikov), ki je bila v celoti odvisna od poslovanja z njo (toženo stranko). Ne sprejema ugotovitve pritožbenega sodišča, da ni bilo ob podpisu poroštvene izjave dogovorjeno, da poroštvena izjava velja le za obdobje, ko bosta tožnika s toženo stranko poslovno sodelovala. Pritožbenemu sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s toženkino prevaro tožnikov. Ne strinja se tudi, da so navedbe tožnikov, da naj bi se (tožnika) udeležila sestanka z vizijo, da bo tožena stranka priznala svoj dolg iz naslova neplačanih provizij in da naj bi ta dolg dosegel dolg tožnikov, pritožbena novota. Zatrjuje še kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 14., 22., 23., 33., 34. in 74. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje (ker reviziji ni bilo priloženo novo pooblastilo(1)), podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave v obravnavani zadevi ni podana, ker sodišče druge stopnje ni preslišalo pritožbenih navedb prve tožnice (s katerimi izpodbija predvsem dokazno oceno prvostopenjskega sodišča), temveč je v 10. točki svoje sodbe še dodatno obrazložilo, zakaj pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista dokazala, da bi bilo ob podpisu poroštvene izjave ustno dogovorjeno, da poroštvena izjava velja pod pogojem nadaljnjega poslovnega sodelovanja tožnikov in tožene stranke. Glede revizijske teze, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s prevaro, pa je pritrditi pritožbenemu sodišču, da prva tožnica ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista dokazala, da bi poroštveno izjavo podpisala zaradi prevare tožene stranke, ne izpodbija (primerjaj list. št. 263 in 264 spisa). Pritožbeno sodišče nadalje tudi utemeljeno ni upoštevalo tistih navedb prve tožnice, s katerimi je uveljavljala nove razloge, da dolg tožnikov do tožene stranke sploh ni obstajal. 7. Ostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah prva tožnica ne konkretizirata, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

8. V obravnavani zadevi je sporna veljavnost poroštvene izjave, s katero sta se tožnika kot solidarna poroka zavezala toženi stranki za izpolnitev obveznosti družb T., d. o. o., in B., d. o. o., nastalih do dne 25. 5. 2009. 9. Iz dejanskih ugotovitev v prvostopenjski sodbi, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da sta družbi tožnikov (T. d. o. o., in B., d. o. o.) že 15 let sodelovali s toženo stranko, in sicer sta imeli s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o trgovskem zastopanju in opravljanju storitev servisiranja kavnih avtomatov. Tekom poslovanja sta družbi tožnikov ustvarili dolg do tožene stranke. Predstavnik tožene stranke je tožnika opominjal in pozival na plačilo dolga. Tožnika sta bila opozorjena, da bo tožena stranka pričela s postopkom prisilne izterjave in da se temu lahko izogneta tako, da poplačata dolg ali ga zavarujeta z osebnim poroštvom. Sporna poroštvena izjava je bila podpisana na sestanku 25. 5. 2009. Predstavniki tožene stranke so na tem sestanku (25. 5. 2009) od tožnikov zahtevali, da s podpisom poroštvene izjave zavarujeta dolg njunih družb do tožene stranke, saj bo sicer tožena stranka z njima prekinila poslovno sodelovanje. Predstavniki tožene stranke tožnikom niso obljubili, da bodo v vsakem primeru sodelovali naprej. Tožnika nista dokazala, da bi bilo ob podpisu poroštvene izjave ustno dogovorjeno, da poroštvena izjava velja pod pogojem nadaljnjega poslovnega sodelovanja tožnikov in tožene stranke. Prav tako nista dokazala, da je tožena stranka zlorabila prevladujoč položaj. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Določba 45. člena OZ je jasna: Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

11. Upoštevajoč navedeno (dejansko in pravno podlago) revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje (in celo v reviziji) ni zmogla izkazati okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo 45. člena OZ. Po določbi 45. člena OZ mora biti strah ne samo utemeljen (npr. takšen, da pomeni resno nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega), temveč tudi povzročen z nedopustno grožnjo. Opisanemu standardu pa tožnika v tu obravnavani zadevi nista zadostila. Tožnika sta v postopku namreč izkazala samo, da so predstavniki tožene stranke na sestanku 25. 5. 2009 od njiju zahtevali, da s podpisom poroštvene izjave zavarujeta dolg njunih družb do tožene stranke, saj bo sicer tožena stranka z njima prekinila poslovno sodelovanje. Grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, če ne bo podpisana poroštvena izjava za že obstoječi dolg, pa ne pomeni nedopustne grožnje po določbi 45. člena OZ (kot sta pravilno zaključili že sodišči prve in druge stopnje).

12. Glede revizijskih trditev, ki morda merijo na prevaro, pa zadostuje že odgovor, da revizijsko sodišče v neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah, na katere je vezano, ne vidi dejanskega stanu, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod določbo 49. člena OZ.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je bilo treba revizijo prve tožnice kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker prva tožnica z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): To ne drži, novo pooblastilo revidentke je v prilogi A 59 spisa.