Jedro

Grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, v kolikor ne bo podpisana poroštvena izjava za že obstoječi dolg, ni nedopustna grožnja. Tožena stranka je zasledovala dopusten namen, to je doseči plačilo oziroma zavarovanje dolga.

Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Del porokove izjave, ki njegov položaj olajšuje, je veljaven tudi, če je dan v ustni obliki. V skladu z zakonsko domnevo o popolnosti listine je dokazno breme na tistemu, ki obstoj ustne olajševalne zavezo zatrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti poroštvene izjave, ki sta jo dne 25. 5. 2009 podpisala tožnika (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedena poroštvena izjava razveljavi (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.935,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prva tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe postopka. Iz spisa izhaja, da je bil sporen obstoj terjatve tožene stranke do podjetij tožnikov, še posebej višina. Tožnika sta se odzvala povabilu tožene stranke na sestanek dne 25. 5. 2009 z namenom, da bi se pogajala o višini dolga in da bi zapisali dogovor o že dogovorjenem zvišanju provizije. Upoštevanje dogovora o zvišanju provizije bi pomenilo, da bi tožena stranka priznala svoj dolg do podjetij tožnikov, ki posledično do tožene stranke ne bi več imeli dolga. Višina neizplačane provizije je namreč praktično že dosegla zatrjevano vsoto neporavnanih obveznosti tožnikovih družb do tožene stranke. Tožnika sta se prišla k toženi stranki pogovarjat v tej smeri, doživela pa sta izsiljevanja in grožnjo s prekinitvijo pogodbe, če se ne bi zavezala kot osebna dolžnika. Tožnica se nadalje ne strinja s stališčem sodišča, da grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, če ne bo podpisana poroštvena izjava za obstoječi dolg, ni nedopustna grožnja. Sodišču očita, da je v tem delu kršilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je dokazano, da je bilo ob podpisu poroštvene izjave ustno dogovorjeno, da velja poroštvo le v primeru nadaljnjega poslovnega sodelovanja. Obstoj takšnega dogovora je potrdil B. M. na naroku dne 27. 6. 2012, kar izhaja iz zadnje in predzadnje strani zapisnika o naroku za glavno obravnavo. Pojasnjuje še, da so navedbe o višini tržnega deleža tožene stranke pomembne zato, da sodišče dobi predstavo o tem, kako pomemben igralec na trgu je bila tožena stranka. Jasno je, da je tako velikemu igralcu dovoljeno ustvarjati nedovoljeni pritisk na poslovne partnerje. Podjetji tožnikov sta bili eksistenčno odvisni od poslovanja s toženo stranko, ki jima je tudi dolgovala plačilo po dogovorjeni proviziji, do njiju pa je v knjigah izkazovala neobstoječ in zelo visok dolg, ki bi bil obvladljiv le v primeru nadaljnjega poslovnega sodelovanja.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo prve tožeče stranke. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna veljavnost poroštvene izjave, s katero sta se tožnika kot solidarna poroka zavezala toženi stranki za izpolnitev obveznosti družb T. B., d. o. o., in T. T. d. o. o., nastalih do dne 25. 5. 2009. 6. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je poroštvena izjava tožnikov pravno veljavna. Tožnika sta trdila, da sta podpisala poroštveno izjavo pod vplivom grožnje tožene stranke, da bo z njunima družbama prekinila poslovno sodelovanje, če ne podpišeta poroštvene izjave. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da so predstavniki tožene stranke na sestanku 25. 5. 2009 od tožnikov zahtevali, da s podpisom poroštvene izjave zavarujeta dolg njunih družb do tožene stranke, saj bo sicer tožena stranka z njima prekinila poslovno sodelovanje (navedeno med pravdnima strankama ni bilo sporno). Sodišče je pravilno pojasnilo, da je grožnja izpodbojni in ne ničnostni razlog (primerjaj 94. člen OZ (1)). Grožnja je napaka volje. Po 45. členu OZ pogojuje zahtevek za razveljavitev pogodbe nedopustna grožnja, ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega sklene pogodbo, ki je sicer ne bi sklenila. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da grožnja z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, če ne bo podpisana poroštvena izjava za že obstoječi dolg, ni nedopustna grožnja v smislu citirane določbe 45. člena OZ. Grožnja je protipravna, če je uporabljeno protipravno sredstvo ali zasleduje protipraven namen. Tožena stranka je v konkretnem primeru zasledovala dopusten namen, to je doseči plačilo oziroma zavarovanje dolga. Tožnikoma je ˝zagrozila˝ z odpovedjo pogodbe, ki je z zakonom predvidena možna posledica neizpolnitve pogodbene zaveze (primerjaj določbe 103. člena do 111. člena OZ). Predstavitev izbire med plačilom oziroma zavarovanjem dolga na eni strani ter odstopom od pogodbe na drugi, tako ne predstavlja nedopustne grožnje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da tožnika poroštvene izjave nista podpisala pod vplivom nedopustne grožnje. Pritožbene navedbe o tržnem deležu, ki ga je imela tožena stranka, na takšne ugotovitve nimajo vpliva (2). Pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava je tako neutemeljen, pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je nekonkretiziran, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

7. Ker tožnika nista dokazala, da bi poroštveno izjavo podpisala pod vplivom nedopustne grožnje tožene stranke niti z njeno prevaro (3), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev poroštvene izjave neutemeljen.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ravnanje tožene stranke ni bilo takšno, da bi povzročilo ničnost poroštvene izjave (tožeča stranka v pritožbi niti ne trdi nasprotno). V postopku je bilo ugotovljeno (čemur pritožba ne oporeka), da je predstavnik tožene stranke že pred sestankom tožnika opominjal in pozival na plačilo dolga. Tožnika sta bila opozorjena, da bo tožena stranka pričela s postopkom prisilne izterjave in da se temu lahko izogneta tako, da poplačata dolg ali ga zavarujeta z osebnim poroštvom. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ima dana poroštvena izjava dopusten, mogoč in določen oziroma določljiv predmet, dopustno podlago in da je napisana v predpisani obliki. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti poroštvene izjave zavrne kot neutemeljen.

9. Pritožbene navedbe, da je bil sporen obstoj terjatve tožene stranke (ker naj bi dolg tožene stranke iz naslova neplačane provizije dosegel dolg podjetij tožnikov), ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnika namreč nista trdila, da bi podpisala poroštveno izjavo v zmoti, da je obstajal dolg njunih družb do tožene stranke. Če je za takšnimi pritožbenimi navedbami stališče, da za podpis poroštvene izjave ni bilo pravnega temelja, bi morala tožeča stranka to prav tako zatrjevati. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje navajala, da je obstajal dogovor o zvišanju provizije in da tožena stranka tožnikoma dogovorjene provizije ni plačala. Navedbe, da naj bi se tožnika udeležila sestanka dne 25. 5. 2009 z vizijo, da bo tožena stranka priznala svoj dolg iz naslova neplačane provizije in da naj bi ta dolg dosegel dolg glavnih dolžnikov, pa so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP (4)).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala, da bi bilo ob podpisu poroštvene izjave ustno dogovorjeno, da poroštvena izjava velja pod pogojem nadaljnjega poslovnega sodelovanja glavnih dolžnikov in tožene stranke. V skladu z zakonsko domnevo o popolnosti listine je bilo na tožeči stranki breme, da dokaže obstoj zatrjevane ustne olajševalne zaveze (56. člen OZ). Tožena stranka je zanikala, da bi obstajal takšen ustni dogovor, kar so potrdile tudi vse z njene strani predlagane priče (zaposleni pri toženi stranki, ki so bili prisotni na sestanku dne 25. 5. 2009). Tudi B. M. (generalni direktor prodaje za Slovenijo in Hrvaško pri toženi stranki) obstoja takšnega dogovora ni potrdil. Izpovedal je, da je bilo osebno poroštvo tožnikov pogoj za nadaljnje poslovno sodelovanje, ne pa tudi, da bi bilo poslovno sodelovanje pogoj za veljavnost dane poroštvene izjave, kar je izrecno zanikal. Zatrjevanega ustnega dogovora nista potrdila niti tožnika, drugih dokazov v zvezi s tem pa tožeča stranka ni predložila.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Prva tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi v zadevi, zato stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj za pravdo ta strošek ni bil potreben.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(2) Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da bi tožena stranka dosegla podpis poroštvene izjave z zlorabo prevladujočega položaja, čemur pritožba ne oporeka.

(3) Ugotovitve izpodbijane sodbe, da tožnika nista dokazala, da bi poroštveno izjavo podpisala zaradi prevare tožene stranke, pritožba ne izpodbija.

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)