Jedro

Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 229. člena KZ je lahko lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa njen zakoniti zastopnik. Pojma „svoje premoženje“ ni mogoče razlagati tako, da je lahko storilec le lastnik premoženja, ampak je lahko tudi pooblaščenec (zakoniti zastopnik) pravne osebe, katera je lastnik premoženja, ki je predmet kaznivega dejanja.

Zakoniti zastopnik pravne osebe lahko odgovarja, čeprav ni izključni lastnik pravne osebe in je istočasno tudi upnik do pravne osebe, če s premoženjem pravne osebe razpolaga tako, da z namenom, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo odtuji premoženje pravne osebe tako, da poplača svojo terjatev in terjatve pomagačev.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obdolženih: M. J., A. T., J. G. in S. J. T. se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženci so dolžni poravnati stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče na Jesenicah obdolženega M. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ in mu na podlagi drugega odstavka 29. člena KZ v zvezi s členoma 50 in 51 KZ izreklo pogojno obsodbo ter mu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 35. člena KZ v zvezi z 38. členom KZ je obdolžencu izreklo stransko denarno kazen v višini 2.000,00 EUR, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da v kolikor se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,73 EUR določilo en dan zapora. Obdolžene A. T., J. G. in S. J. T. pa je spoznalo za krive pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ. Izreklo jim je pogojne obsodbe in jim določilo vsakemu kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Vsem trem je izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, katero so obdolženi dolžni plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Določilo je tudi, da v kolikor se denarne kazni ne bodo dale prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,73 EUR določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženim naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer obdolženim A. T., J. G. in S. J. T. sodno takso vsakemu v znesku 96,00 EUR, M. J. pa sodno takso v znesku 192,00 EUR ter ostale stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo B. d.o.o. z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili zagovorniki vseh obdolženih iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolžence oprosti očitkov obtožbe, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbe so neutemeljene.

4. Zatrjevanje zagovornikov obdolženega J. in T., da ni bila izpolnjena predpostavka za uvedbo kazenskega postopka, ker oškodovana družba B. d.o.o. ni podala predloga, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlog podala M. B., ki je edina pooblaščena oseba za zastopanje oškodovane družbe. Predlog je podala po telefonu in iz vsebine prijave policiji jasno izhaja, da se nanaša na dogodke, povezane z očitanim kaznivim dejanjem. Zakon ne predpisuje oblike predloga za pregon, mora pa biti oškodovančeva volja, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek izražena jasno in nedvomno. To je bilo ugotovljeno na podlagi uradnega zaznamka o zbranih obvestilih, ki jih je 19. 7. 2007 po telefonu podala zakonita zastopnica oškodovane družbe.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnikov, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljene. Navajajo, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, pri tem izpostavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so obdolženci s kupoprodajno pogodbo med njimi in .LSZ in vpisom v zemljiško knjigo dobili lastninsko pravico na spornih parcelah katastrske občine K., istočasno pa vse parcele iste katastrske občine odtujili kot lastniki. Istočasno zatrjujejo tudi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona, ker se jim očita, da so odtujili premoženje last LSZ z.o.o. ne svoje, saj v nasprotnem primeru ne bi mogli pridobiti lastninske pravice na spornih parcelah katastrske občine K..

6. Odločilna dejstva, ki naj bi bila po mnenju pritožnikov med seboj v nasprotju, je potrebno ocenjevati v razmerju med lastnino v LSZ z.o.o. in obdolženci, predvsem prvoodbolženega J., ki je bil pooblaščenec za zastopanje LSZ, ki je bila dolžnica napram oškodovani družbi B. d.o.o. Prvoobdolženi J. je bil eden od soustanoviteljev LSZ, solastnik LSZ in v očitanem obdobju tudi pooblaščenec LSZ, kot tudi upnik. V tej svoji trojni vlogi, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženi J. razpolagal s prostim premoženjem LSZ, kar je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7.Predmet očitanega kaznivega dejanja je premoženje LSZ kot dolžnika. Pooblaščena oseba za zastopanje pravne osebe LSZ je bil obdolženi J.. Storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 229. člena KZ je lahko lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa njen zakoniti zastopnik. Pojma „svoje premoženje“ ni mogoče razlagati tako, da je lahko storilec le lastnik premoženja, ampak je lahko tudi pooblaščenec (zakoniti zastopnik) pravne osebe, katera je lastnik premoženja, ki je predmet kaznivega dejanja. Nasprotna razlaga bi bila življenjsko nesprejemljiva. Pooblaščenec ali zakoniti zastopnik nastopa v imenu pravne osebe, v konkretnem primeru LSZ, in ima tudi pooblastila za razpolaganje s premoženjem v okviru svojih pooblastil. V konkretnem primeru pa pritožniki ne zatrjujejo, da teh pooblastil obdolženi J. ni imel. Zato v obrazložitvi sodbe ne gre za nasprotja med odločilnimi dejstvi, kot to zatrjujejo pritožniki v svojih pritožbah. Podana pa tudi ni kršitev kazenskega zakona, saj se v očitku obtožbe, ki ga je sprejelo sodišče v svoji sodbi, zatrjuje, da je obdolženi J. storil očitano kaznivo dejanje kot zakoniti zastopnik LSZ z.o.o., ki je bila lastnik premoženja, s katerim je razpolagal. Drugi odstavek 229. člena KZ varuje pravice upnika v izvršilnem postopku na način, da dolžniku prepoveduje razpolaganja s premoženjem in na tak način onemogočanje prisilne izvršbe. S premoženjem pravne osebe lahko razpolaga le pooblaščena oseba pravne osebe, kar je obdolženec J. v konkretnem primeru bil. V zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja je določeno, da za kaznivo dejanje po 229. členu KZ lahko odgovarja tudi pravna oseba. Pravna oseba pa lahko izvršuje pravne posle le preko fizične osebe, ki je zato pooblaščena. V konkretnem primeru pa je bil obdolženi J. pooblaščena oseba, ki je s premoženjem LSZ razpolagal v njenem imenu. Navedeni je bil tudi solastnik LSZ, zato je mogoče šteti, da je razpolagal s premoženjem dolžnika LSZ kot „svojim premoženjem“ in je zato lahko storilec očitanega dejanja.

8. Obdolženci so s pogodbo o odstopu terjatve z dne 16. 3. 2007 postali tudi upniki do LSZ, ki jo je zastopal obdolženi J. v višini 40.000,00 EUR. Zato sta zakonca S. podala tudi predlog za ustavitev izvršbe dne 20. 3. 2007, ki je bila uvedena na predlog zakoncev S. vloženim dne 17. 11. 2004. Sklep o izvršbi opr. št. I N 041588 je bil izdan dne 13. 9. 2005. S tem sklepom je bila dovoljena izvršba tudi za nepremičnine vpisane pri vl. X k.o. K. Na podlagi ustavitve izvršbe na predlog zakoncev S. so postale nepremičnine vpisane v vl. št. X, k.o. K. proste bremen.

9. Sodišče prve stopnje je v točkah 34, 35 in 36 sodbe pravilno ugotovilo historični potek dogodkov. Pravilno je tudi ugotovilo, da se je z vložitvijo dopolnilnega predloga za izvršbo dne 19. 7. 2006 začel izvršilni postopek glede nepremičnin vpisanih pri vl. št. X k.o. K. v korist upnika B.d.o.o. Napačna je razlaga pritožnikov, da se izvršilni postopek na nepremičninah začne z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi, kot je to izpovedala G. K., sodnica izvršilnega oddelka. Prvi odstavek 2. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se postopek zavarovanja uvede na predlog upnika. Enotni izvršilni postopek se deli na dve fazi, dovolitev (odločanje o predlogu za izvršbo), ki se konča s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in na fazo oprave izvršbe, ki se na nepremičnini opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, prodajo nepremičnine in poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo. Drugačna razlaga pritožnikov, da se postopek izvršbe ni začel 19. 7. 2006, ampak kasneje z zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi ni sprejemljiva. Z vložitvijo predloga za izvršbo se namreč varuje tudi vrstni red upnika.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširnega dokaznega postopka in na ta način pridobljenih dokazov lahko z gotovostjo zaključilo, da so se obdolženci zavedali, da je v teku izvršilni postopek na spornih nepremičninah, za katere so vedeli, da je edino prosto premoženje LSZ in da je prišlo do napake sodišča pri delnem sklepu o izvršbi, ki je bil izdan po vložitvi dopolnilnega predloga s strani pooblaščenca upnika B. d.o.o. za zavarovanje terjatve tega upnika na nepremičninah pri vložku št. X k.o. K.. Delni sklep je sodišče izdalo dne 25. 5. 2007 in je bil strankam in zemljiški knjigi odpravljen dne 4. 6. 2007. Zemljiška knjiga ga je prejela dne 4. 6. 2007 in vpisala pod Dn. št. 14286/2007 (obrazloženo v točkah 40, 41, 42, 43 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi zagovora L. M., ki je bila obdolženka v tem kazenskem postopku (tožilstvo je tekom postopka umaknilo obtožni akt zoper njo), A. K. O. in drugih prič, pregledom odpravljenih in nesprejetih sodnih pošiljk delnega sklepa o izvršbi z napako, prisotnosti obdolženega J. v Ljubljani in komunikacije obdolžencev med seboj ter njihovega ravnanja, je sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo, da je bil obdolženi J. seznanjen z delnim sklepom o izvršbi, v katerem je bila napaka glede parcel vl. št. X k.o. K. že dne 7. 6. 2007. Seznanjen je tudi bil z napačnim vpisom ene od parcel in katastrske občine in je soobdolžence s tem tudi seznanil. Sodišče prve stopnje je to obširno obrazložilo. Navedbe pritožnikov, da obdolženci z delnim sklepom o izvršbi z dne 25. 5. 2007 niso bili seznanjeni, ne vnaša dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Nebistveno za ta postopek je, kako je obdolženi J. prišel do tega sklepa. Bistveno je, da je bil z vsebino tega sklepa, tudi z napako v sklepu, seznanjen. Nebistveno je tudi, kdaj mu je bil sklep formalno vročen, kot tudi, da je v svojem zagovoru navedel napačen datum prejema sklepa. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumente sodišča prve stopnje o seznanjenosti obdolžencev z vsebino delnega sklepa o izvršbi izdanega dne 25. 5. 2007. Pritožniki ne navedejo nobene okoliščine ali dejstva, ki bi vnašala dvom v takšen zaključek sodišča prve stopnje.

11. Napako pri navedbi katastrske občine parcele v delnem sklepu o izvršbi (C 14) I N 06859 izdanem dne 25. 5. 2007 so obdolženci izkoristili in so svoje terjatve pridobljene na podlagi pogodbe o odstopu terjatve sklenjene med njimi in zakoncema S. zavarovali dne 11. 6. 2007 (podpis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 441/07) pri notarki N. T.. V tem sporazumu so navedli, da terjatve zapadejo dne 11. 12. 2007. S kupoprodajno pogodbo s pobotom z dne 22. 6. 2000 so terjatev, ki so jo imeli do LSZ pobotali do višine 15.090,00 EUR z edinim prostim premoženjem LSZ, to je premičninami v lasti LSZ vpisanih pri vložku št. X k.o. K.. Na podlagi te kupoprodajne pogodbe s pobotom se je postopek vpisa v zemljiško knjigo pričel dne 27. 6. 2007. S podpisom te pogodbe, ki je bila sklenjena pred zapadlostjo terjatve obdolžencev do LSZ, so obdolženci družbi B. d.o.o. kot upnici preprečili izvršbo na edinih prostih nepremičninah. Preprečili so, da bi se upnica B. d.o.o. lahko poplačala v izvršilnem postopku, saj LSZ takrat ni imela drugega prostega premoženja, kar so obdolženci vedeli.

12. Navedbe pritožnikov, da bi se je upnica B. d.o.o. lahko poplačala s preostalim premoženjem oziroma, da je izvršba še v teku in da lahko pride do situacije, ko se bo upnik v nadaljevanju predmetnega izvršilnega postopka poplačal v izvršilnem postopku iz nepremičnin, ki so bile predmet zavarovanja in prodajne pogodbe, obdolženci pa bodo zaradi oškodovanja tega upnika obsojeni, so nesprejemljive. Pogoj za obstoj tega kaznivega dejanja, je dejanska preprečitev izvršbe in s tem oškodovanja upnika. Kaznivo dejanje ne bi bilo podano, če bi se oškodovana družba B. d.o.o. lahko poplačala s preostalim premoženjem LSZ oziroma če bi LSZ kako drugače poplača dolg. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da LSZ v trenutku odtujitve spornih nepremičnin ni imela nobenega drugega premoženja prostega bremen oziroma nobenega premoženja, ki bi bilo dosegljivo upniku. Zato je navajanje pritožnikov, da obstaja še drugo premoženje v lasti LSZ, nesprejemljivo. Da ne obstaja še drugo premoženje, je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 78 in 79 obrazložitve sodbe in te argumente pritožbeno sodišče v celoti sprejema. S tem tudi zavrača navajanje pritožnikov, da bi se upnica B. d.o.o. lahko poplačala iz preostalega premoženja LSZ. Bodoče premoženje LSZ je negotovo dejstvo in zato ni pravno relevantno. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema navedb pritožnikov, da so bile parcele vpisane v vl. št. X k.o. K., že obremenjene zaradi terjatve zakoncev S. in da so obdolženci s pogodbo o odstopu terjatve vstopili v položaj zakoncev S. in se torej upnica B. d.o.o. ne bi mogla poplačati iz navedenega premoženja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno dne 22. 6. 2007 s sklenitvijo pogodbe in pobota. Takrat zakonca S. nista več imela izvršilnega naslova na premoženju LSZ, saj sta predlog za ustavitev izvršbe navedena podala že 20. 3. 2007. Ker v času izvršitve kaznivega dejanja navedena nista bila več upnika, obdolženci v njen položaj niso mogli vstopiti. Iz verige pravnih poslov in časa izvedbe le-teh izhaja, da obdolžencem ni šlo le zato, da varujejo svoje terjatve, ki so jih pridobili s pogodbo o odstopu terjatve, sklenjene med njimi in zakoncema S.. V primeru, če bi prišlo do realizacije delnega sklepa o izvršbi, ki ne bi vseboval napake na te nepremičnine po predlogu upnice B. d.o.o. upoštevaje, da so bile v času podanega predloga (dne 19. 7. 2006) te nepremičnine proste bremen, bi bila upnica B. d.o.o. prva poplačana v primeru prodaje nepremičnin na javni dražbi. Tako pa so obdolženci izkoristili napako in zavarovali svoje terjatve in niso čakali na zapadlost le-teh, ampak so v zelo kratkem časovnem obdobju po sklenitvi hipotekarnega sporazuma sklenili kupoprodajno pogodbo s pobotom. S tem pa so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi izkazali svoj namen oškodovati upnika. To so storili iz koristoljubnosti, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožniki imajo sicer prav, ko zatrjujejo, da je potrebno ugotavljati vrednost spornih zemljišč v času prodaje le-teh, vendar je potrebno upoštevati, kakšna bi bila cena v času dražbe teh nepremičnin. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje o vrednosti spornih nepremičnin, kar je sodišče v točkah 84, 85 obrazložilo in se pritožbeno sodišče s temi argumenti strinja, bi gotovo lahko prišlo vsaj do delnega poplačila terjatve upnika B. d.o.o. 13. Neutemeljeno je zatrjevanje pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti sodnega cenilca za nepremičnine, ki je bil predlagan, da bi se ugotovilo ali je ob sklenitvi sporazuma o ustanovitvi hipoteke in sklenitvi prodajne pogodbe označena vrednost spornih nepremičnin enaka njihovi tržni ceni. Za očitano kaznivo dejanje vrednost nepremičnin ni pomembna, saj vrednost ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Je pa sodišče prve stopnje pri ocenjevanju koristoljubnosti ugotavljalo vrednost spornih nepremičnin v času sojenja na podlagi poizvedb pri zapriseženem izvedencu cenilcu in s tem dovolj razčistilo tudi vprašanje možnosti poplačila upnika B. d.o.o. v primeru prodaje spornih parcel na javni dražbi.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi kasnejših ravnanj obdolžencev (predlog za uvedbo postopka evidentiranja urejanja dela meje med določenimi parcelami) oz. obdolženega J., ki je kot zakoniti zastopnik LSZ podal pripombe na občinske prostorske akte, ugotovilo vedenje obdolžencev, da bo prišlo do spremembe namembnosti spornih zemljišč, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v 85. točki obrazložitve sodbe in se s temi ugotovitvami pritožbeno sodišče strinja kot tudi z zaključki navedenimi v 86. točki obrazložitve sodbe. Zato navajanje pritožnikov, da koristoljubnost pri obdolžencih ni izkazana, ni utemeljeno. Njihovo usklajeno delovanje in strokovna usposobljenost potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da so delovali ne samo z namenom, da bi preprečili poplačilo upnika, ampak tudi da bi se okoristili in ne samo poplačali svojo terjatev.

15. Zagovorniki v svojih pritožbah z razlogovanjem pravnih poslov obdolženih s spornimi nepremičninami navajajo tudi, da pritožniki niso imeli namena oškodovati upnika B. d.o.o., ampak so nameravali le poplačati svoje terjatve do dolžnika LSZ, kar naj bi bilo po mnenju pritožnikov logično. Na prvi pogled se dejansko to zdi logično in razumljivo, vendar se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje. Le-to je ob temeljiti analizi ravnanja obdolžencev, njihovih vlog in ravnanj ter analiziranja časovnega poteka njihovih ravnanj, z gotovostjo zaključilo, da je bil pri obdolžencih podan obarvan naklep. Obdolženci so vedeli za napako v delnem sklepu o izvršbi, torej, da je v teku izvršilni postopek zoper sporne nepremičnine. Najprej so zavarovali, kasneje pa tudi s kupoprodajno pogodbo in pogodbo o pobotu terjatev dobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah in tako ob zavedanju, da LSZ ne razpolaga z drugim premoženjem, naklepno oškodovali upnico B. d.o.o., saj se v izvršilnem postopku ni mogla poplačati. V konkretnem primeru se namreč prilastitven namen prekriva z namenom oškodovanja drugega upnika napram istemu premoženju, s katerim je dolžnik še razpolagal. Da je temu tako, pa potrjuje tudi zavrnjena predlagana poravnava, na kateri bi obdolženci oškodovani družbi kot upniku LSZ plačali terjatev in izpolnili dolg LSZ, kot so to storili v primeru upnikov S.. Drži, da obdolženci ničesar ne dolgujejo upnici B. d.o.o., vendar so s svojim ravnanjem povzročili, da ni prišla do vsaj delnega poplačila. V primeru sprejetja predlagane poravnave bi bilo težko dokazati namen obdolžencev, da so hoteli oškodovati upnico B. d.o.o. in da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubja. Pritožbeno sodišče se ne spušča v ocenjevanje navedb zagovornika obdolženega J. o odgovornosti države zaradi trajanja izvršbe na spornih nepremičninah in napak pri izdaji delnega sklepa o izvršbi. Obdolženci so napako pri izdaji sklepa izkoristili za izvršitev kaznivega dejanja.

16. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe ocenjevalo tudi delo notarke in pravno veljavnost kupoprodajne pogodbe s pobotom na podlagi določil civilnega prava. S takšnim razlogovanjem je podrobneje razčistilo dejansko stanje, na podlagi katerega je lažje napravilo zaključke, ni pa to bistveno za oceno, ali je bilo očitano dejanje storjeno in za krivdo obdolženih. Zato pritožbeno sodišče na navedbe pritožnikov v tem delu ne odgovarja.

17. Pritožniki neutemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje neupravičeno verjelo zagovoru L. M., ki ga je podala kot obdolženka in je sodišče prve stopnje ni zaslišalo kot priče. Sodišče prve stopnje svojega zaključka, da je bil obdolženi J. z delnim sklepom o izvršbi, v katerem je bila napaka, seznanjen dne 7. 6. 2007, ni gradilo le na zagovoru M., ampak na dokazih pridobljenih tekom postopka, ki jih je vsestransko analiziralo in obrazložilo v točkah 48 do 58 obrazložitve sodbe.

18. V točki 60 obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je ugotovilo, da so bili z delnim sklepom o izvršbi z napako seznanjeni tudi ostali obdolženci in so tudi vedeli, da LSZ ne razpolaga z drugim prostim premoženjem kot so sporna zemljišča. Zato navedbe pritožnikov, ki izvedene dokaze razlagajo drugače, v prid obdolžencem, ne vnašajo dvoma v zaključke sodišča prve stopnje, da so soobdolženi A. T., J. G. in S. J. T. naklepoma pomagali pri izvršitvi kaznivega dejanja obdolženemu M. J..

19. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja tujih pravic izhaja, da so soobdolženi obdolženemu J. nudili pomoč tako, da so usklajeno skupaj sklenili z dolžnikom LSZ z.o.o. sporazum, po katerem se terjatve vsakega od njih v višini 10.000,00 EUR zavarujejo z ustanovitvijo zastavne pravice na navedenih nepremičninah v njihovo korist in so nato za zavarovane nepremičnine dne 22. 6. 2007 sklenili kupoprodajno pogodbo in od LSZ z.o.o. odkupili parcele pod vložkom št. X k.o. K., za skupno ceno 15.090,00 EUR in na ta način onemogočili, da bi se iz navedenih nepremičnin poplačala upnica B. d.o.o. Iz opisa so razvidni konkretni znaki pomoči. Ne držijo navedbe pritožnikov, da obdolženci niso bili seznanjeni, da je v teku izvršilni postopek in da pri obdolžencih ni bila podana zavest, da s svojim ravnanjem pomagajo pri storitvi očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi natančno opisalo in obrazložilo vlogo soobdolžencev, ki so s svojim ravnanjem, ki je bilo usklajeno in medsebojno povezano, izpolnili zakonske znake pomoči pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, zato pritožniki le s svojim drugačnim razlogovanjem ne morejo izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje.

20. Drži navedba pritožnikov, da zadružniki pravne osebe ob izbrisu iz sodnega registra odgovarjajo s svojim premoženjem za obveznosti zadruge. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) določa pogoje in obseg odgovornosti zadružnikov za dolgove zadruge. Vendar napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženci kot zadružniki ne bi odgovarjali za dolgove zadruge s svojim premoženjem, ne vpliva na zaključek sodišča prve stopnje, da so obdolženci storili očitano kaznivo dejanje in da so zanj krivi.

21. Zagovornik obdolženega J. navaja tudi, da je pooblaščenec oškodovane družbe, odvetnik R., zaslišan kot priča izpovedoval o dejstvih, o katerih je izvedel pri opravljanju svojega poklica, kar je v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP). Pritožbeno sodišče poudarja, da je odvetnik prava uka stranka in ve, da lahko odkloni odgovor na posamezna vprašanja oziroma izpoved o dejstvih, ki jih je izvedel pri opravljanju svojega poklica in jih mora ohraniti kot tajnost. Iz zaslišanja odvetnika pa je razvidno, da je izpovedoval o dejstvih, ki jih je zvedel pri opravljanju poklica, vendar ne takšnih, ki bi jih moral hraniti kot tajnost. Dejstvo, da sodišče sodbe na njegovo izpoved ni oprlo, pa je v tem, da ni izpovedoval o pravno relevantnih dejstvih za ugotavljanje dejanskega stanja. Zatrjevanje pritožnika, da to kaže na pristranskost sodnika, ni sprejemljivo, saj ni takšno zatrjevanje z ničemer izkazano.

22. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge, ki jih pritožniki, predvsem pa zagovornik obdolženega J. ponavljajo v svojih pritožbah. Dejstva in okoliščine, ki naj bi se s predlaganimi dokazi ugotavljali, so bili tekom postopka z izvedenimi dokazi dovolj natančno ugotovljeni. Predlagani in zavrnjeni dokazi pa se nanašajo predvsem na L. M., ki je bila tudi v kazenskem postopku in so za ugotavljanje dejanskega stanja očitanih dejanj nepomembni. Pritožniki pa tudi niso navedli, kako bi tako ugotovljene okoliščine in dejstva, pridobljena na podlagi predlaganih dokazov, vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

23. Zagovornik obdolženega J. navaja, da je sodba nezakonita tudi, ker se je sodišče oprlo na izpoved A. K. O., katero so obdolženi in dolžnica LSZ pooblastili za zastopanje v spornem izvršilnem postopku in ni bila poučena, da je oproščena dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedela pri opravljanju svojega poklica ter je to dolžna ohraniti kot tajnost. Takšne navedbe nimajo podlage v postopku sodišča prve stopnje. A. K. O. je bila zaslišana kot priča o okoliščinah in dejstvih, za katere ni izvedela kot pooblaščenka obdolžencev in upnice LSZ. Zaslišana je bila o okoliščinah in dejstvih, ki jih je zaznala ob obisku pri sodnici L. M., kjer je bil prisoten tudi obdolženi J.. Sodišče prve stopnje je to tudi v točkah 28, 29, 30 in 31 pojasnilo. Dokazi, ki jih izpostavlja pritožnik niso takšni, da bi potrdili njegove navedbe, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka. Pritožnikovo ocenjevanje izpovedi A. K. O. ne upošteva drugih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v času njenega obiska pri sodnici L. M. obdolženi J. imel pri sebi (napačen) delni sklep o izvršbi.

24. Navajanje zagovornika obdolženega J., da obdolženi nikoli ni prejel obvestila o prispeli sodni pošiljki, ker dolžnik LSZ v tistem času ni imel predalčnika oziroma poštnega nabiralnika, kjer bi vročevalec lahko pustil obvestilo o prispeli pošiljki in da bi rok za vročitev začel teči z vročitvijo obvestila o pošiljki in bi se potem pošiljka štela za vročeno, ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodišče dolžniku, torej LSZ dvakrat pošiljalo delni sklep o izvršbi in sicer dne 5. 6. 2007 in dne 8. 6. 2007 na naslov Lsz z.o.o., G. in da sta se pošiljki vrnili kot nevročeni. Je pa razvidno iz prilog C 14, da je bilo obvestilo puščeno naslovniku tako, da je bilo prilepljeno na zid. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo le kot indic, saj je svoj zaključek o vedenju obdolženega J. o vsebini delnega sklepa o izvršbi z napako sprejelo na podlagi zagovora L. M. podprtega z izpovedjo priče A. O. K. in kasnejšim ravnanjem L. M., ki je takoj po obisku obdolženega J. pri njej prosila za vpogled v izvršilni spis, v katerem je bil izdan delni sklep o izvršbi. Tudi dejstvo, da obdolženi J. ni zaprosil za vpogled v izvršilni spis, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je bil že dne 7. 6. 2007 seznanjen z vsebino delnega izvršilnega sklepa, ki je vseboval napako.

25. Zagovornik obdolženega J. tudi neuspešno napada izpodbijano sodbo v delu, kjer zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič mag. D. O., vodje izvršilnega oddelka pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Z. T. ter vodje zemljiškoknjižnega oddelka pri Okrajnem sodišču v Ljubljani E. P.. Sodišče prve stopnje je te dokaze utemeljeno zavrnilo, saj se nanašajo predvsem na ugotavljanje, ali je imela tudi sodnica L. M. možnost seznaniti se z delnim izvršilnim sklepom na neformalen način. Za ta kazenski postopek to ni pomembno, saj je tožilstvo zoper njo umaknilo obtožni akt. Tudi v kolikor se je sodnica L. M. seznanila z delnim sklepom o izvršbi, to obdolženega ne ekskulpira. Je pa razumljivo, da L. M. delnega sklepa o izvršbi ni dobila od obdolženca, čeprav je bila z njim v prijateljskih odnosih, ampak je, kot je razvidno iz spisa, zaprosila za vpogled v izvršilni spis. Čeprav njeno zaprosilo ni označeno z zaporedno številko, to ne vnaša dvoma v pristnost zaprosila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za napako sodnega osebja, je sprejemljiva. Tudi ocenjevanje pritožnika izpovedi A. K. O., ki je bila zaslišana potem, ko je bila zaslišana že L. M. kot obdolženka v luči njunega prijateljstva ne vnaša dvoma v resničnost izpovedi priče A. K. O.. Zaključki sodišča prve stopnje o seznanjenosti z vsebino delnega sklepa o izvršbi z napako obdolženega J. sodišče ne gradi le na zagovoru M. in izpovedi A. K. O., ampak tudi drugih indicih in dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo in se z argumentacijo le-teh pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato je navajanje pritožnika, da je sodišče obdolženega J. prekludiralo pri uveljavljanju svojih pravic in nekritično ocenjevalo dokaze in zagovor obdolženega neutemeljeno.

26. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov obdolženih A. T., S. J. T. in J. G., katere je sodišče prve stopnje spoznalo za krive za pomoč k storitvi kaznivega dejanja očitanega obdolženemu J., pritožbeno sodišče poudarja, da se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so bili obdolženi seznanjeni, da je v teku izvršilni postopek, da upnica LSZ nima drugega prostega premoženja in so s svojim aktivnim ravnanjem bistveno pripomogli k izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. V času izvršilnega postopka so sklenili pogodbo o zavarovanju svojih terjatev, pred zapadlostjo le-teh sklenili kupoprodajno pogodbo s pobotom z dolžnico LSZ in na ta način odločilno prispevali k izvršitvi očitanega kaznivega dejanja J.. Sodišče prve stopnje je njihove vloge in zavest o njihovem odločilnem prispevku pri pomoči izvršitve očitanega kaznivega dejanja J., vsestransko logično obrazložilo in drugačna interpretacija dokazov, ki jo ponujajo pritožniki v svojih pritožbah, zaključkov ne more izpodbiti.

27. Za sam kazenski postopek pa je tudi nebistveno, ali je pooblaščenec upnice B. d.o.o. kasneje, po ugotovljenem vpisu obdolžencev v zemljiško knjigo, umaknil izvršilni predlog za sporne nepremičnine samovoljno ali s soglasjem pooblaščenke.

28. Pritožbeno sodišče je v skladu s 386. členom ZKP preizkušalo tudi odločbo o kazenskih sankcijah in ugotovilo, da so izrečene kazenske sankcije obdolžencem v okviru predpisanih kazni in primerne teži dejanj, ki se obdolžencem očitajo, njihovim vlogam kot tudi njihovi kazenski odgovornosti.

29. Pritožbeno sodišče je glede na dejstvo, da je v času odločanja pritožbenega sodišča stopil v veljavo novi Kazenski zakonik (KZ-B) preizkušalo tudi, ali bi bila uporaba novega Kazenskega zakonika milejša za obdolžence (7. člen KZ-1B) in ugotovilo, da uporaba novega Kazenskega zakonika ne bi bila milejša za obdolžence.

30. Na podlagi vsega navedenega pritožbe niso utemeljene, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

31. Obdolženci s pritožbami svojih zagovornikov niso uspeli, zato so dolžni upoštevaje njihove premoženjske razmere, kot so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, plačati stroške pritožbenega postopka, kar je v skladu z 98. členom ZKP.