Jedro

Pod pojmom „med prisilno izvršbo“, ki je kot zakonski znak vsebovan v opredelitvi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ, je razumeti izvršilni postopek od njegove uvedbe (torej od vložitve predloga za izvršbo) dalje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Jesenicah je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanj oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojene A. T., J. G. in S. T. pa kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obsojenim so bile izrečene pogojne obsodbe, pri čemer je bila M. J. določena kazen sedem mesecev zapora, obsojenim A. T., J. G. in S. T. pa vsakemu po pet mesecev zapora ter pri vseh določena preizkusna doba dveh let. Obsojenim so bile izrečene tudi denarne kot stranske kazni, in sicer obsojenemu M. J. v višini 2.000,00 EUR, ostalim obsojencem pa vsakemu po 1.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da so obsojenci dolžni plačati sodno takso, in sicer obsojeni M. J. v znesku 96,00 EUR, ostali obsojenci pa vsak v višini 192,00 EUR, kot tudi ostale stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana družba B. d. o. o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe zagovorniki vseh obsojenih, ki pa so bile s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14498/2010 z dne 16. 5. 2012 zavrnjene kot neutemeljene in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega M. J. in obsojenega A. T. Zagovornik obsojenega M. J. je uveljavljal kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da se zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, obsojenca pa oprosti obtožbe; oziroma podrejeno, da se sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Zagovornik obsojenega A. T. je v zahtevi navedel, da sodbi izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenega A. T. oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP; podrejeno je predlagal, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenima M. J. in A. T. ter njunima zagovornikoma, da se o njem izjavijo. Zagovornik obsojenega M. J. je v izjavi navedel, da se vrhovno državno tožilstvo do stališč v zahtevi ni vsebinsko opredelilo in vztraja pri predlogu iz zahteve, medtem ko se ostali do odgovora vrhovnega državnega tožilstva niso opredelili.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

B.

7. Zagovornik obsojenega M. J. v zahtevi najprej izpostavlja, da kazenski pregon v tej zadevi ni bil dopusten, saj ne obstaja predlog za pregon oškodovane družbe, ki je sicer potreben v primeru obravnavanega kaznivega dejanja. To stališče vložnika zahteve je neutemeljeno, ker je predlog za pregon podala zakonita zastopnica oškodovane družbe B., d. o. o., direktorica te družbe M. B., kot je bilo sicer že pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi (točka 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

8. Isti zagovornik nadalje izpostavlja, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le, če storilec razpolaga s svojim premoženjem in je zato storilec lahko le lastnik odtujenega premoženja, medtem ko iz opisa dejanja v izreku sodbe in iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je mogoče to dejanje storiti tudi z odtujitvijo tujega premoženja. Tako stališče vložnika je neutemeljeno že iz razloga, ker gre za protispisno zatrjevanje, saj to ne izhaja niti iz izreka izpodbijane sodbe, niti iz obrazložitve drugostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je istovrstne pritožbene navedbe zagovornika pravilno zavrnilo (točka 7 obrazložitve) ter pri tem utemeljilo upravičenost zakonitega zastopnika pravne osebe do lastniškega razpolaganja (kot s „svojim“ premoženjem) s premoženjem pravne osebe. Obsojeni M. J. pa je bil v obravnavanem primeru zakoniti zastopnik L. z. o. o. (v nadaljevanju L.) in je zato imel pristojnost na ta način razpolagati s premoženjem te pravne osebe. V tem pogledu je neutemeljeno tudi stališče, ki ga je v drugi zahtevi utemeljeval zagovornik obsojenega A. T., in sicer, da lahko to dejanje stori le tisti zakoniti zastopnik pravne osebe, ki je hkrati tudi edini oziroma izključni lastnik te pravne osebe. V obravnavanem primeru pa je bila lastnica nepremičnin, ki naj bi bile predmet izvršbe, L., in zato obsojenim očitano dejanje naj ne bi bilo kaznivo dejanje. Taka razlaga obravnavanega kaznivega dejanja nima opore v določenih zakonskih znakih po drugem odstavku 229. člena KZ, niti je ni mogoče izvajati iz namena inkriminacije tovrstnih dejanj. Namen je namreč v preprečitvi takega (tudi lastniškega) razpolaganja s premoženjem izvršilnega dolžnika, katerega cilj bi bil onemogočiti poplačilo upnika, čigar upravičenje temelji na izvršilnem naslovu in se namerava v izvršilnem postopku poplačati s tem premoženjem izvršilnega dolžnika. Kolikor je v tem primeru dolžnik pravna oseba, vsa lastniška upravičenja (torej tudi lastniška razpolaganja, kot je tudi vsakršna odtujitev premoženja) z njenim premoženjem opravlja zakoniti zastopnik te pravne osebe, ne glede na njegovo hkratno (so)lastništvo premoženja.

9. Zagovornik obsojenega M. J. oporeka pravilnosti opisa kaznivega dejanja iz izreka izpodbijane sodbe, saj se temu obsojencu „ne očita, da bi razpolagal s premoženjem L.“ in zato iz sodbe tudi „ne izhaja, da je obdolženec odtujil, uničil, poškodoval ali skril svoje premoženje, kar je objektivni pogoj kaznivosti.“ Poleg tega iz opisa „ni razvidno, da bi bil obdolženec solastnik L.“ in se ne more enačiti „premoženje pravne osebe in njenih deležnikov“, pa tudi „nakup nepremičnin, ki so v lasti izvršilnega dolžnika“ ni nič protipravnega. Na podlagi navedenega je razumeti, da vložnik zahteve uveljavlja kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ker opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Tako stališče zahteve je prav tako neutemeljeno, saj iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe povsem določno izhaja, da je dejanje storil kot zakoniti zastopnik dolžnika L. in je zato njegovo solastništvo v tem pogledu nerelevantno; iz opisa dejanja ne izhaja nikakršno enačenje premoženja pravne osebe in obsojencev; odtujitev premoženja je opisana z obsojenčevimi dejanji, ki so v zaključku privedli do odkupa konkretno navedenih parcel iz vl. 3833 k. o. K., kar hkrati pomeni, da se kot izvršitveno dejanje ne opisuje nakup teh nepremičnin temveč njihova prodaja (kar predstavlja uresničitev zakonskega znaka odtujitve). Z oporekanjem zaključkov sodišča druge stopnje glede pritožbenih očitkov o „pripadnosti premoženja kot zakonskim znakom kaznivega dejanja“ in zmotni interpretaciji nakupa nepremičnin „kot razpolaganje izvršilnega dolžnika s svojim premoženjem“, pa vložnik zahteve, ne da bi opredelil na ta način uveljavljano kršitev zakona, izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede lastniških razmerij med obsojenim J. in L., kar pa je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

10. V isti zahtevi se nadalje utemeljuje stališče, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ker niti s sklenitvijo sporazuma dne 11. 6. 2007, ki je bil podlaga za vknjižbo hipoteke na nepremičninah iz k. o. K., niti s sklenitvijo prodajne pogodbe za te nepremičnine dne 22. 6. 2007, obsojenci niso mogli oškodovati upnika B. d. o. o., ker je za pridobitev lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, kar pa glede na opis dejanja v izreku sodbe, obsojenci niso storili. Oškodovana družba bi torej vse do navedenega vpisa v zemljiško knjigo lahko učinkovito nadaljevala z izvršbo in prišla do poplačila svoje terjatve. Zahteva je tudi v tem pogledu neutemeljena iz razlogov, o katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje (točka 83 obrazložitve sodbe), ko je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je prišlo do umika izvršilnega predloga upnika B. d. o. o., prav zaradi spoznanja, da je prišlo do prodaje teh nepremičnin iz k. o. K. in bi bila izvršba na tako odtujene nepremičnine objektivno onemogočena. Utemeljenost takega zaključevanja je potrjena tudi z nadaljnjim potekom izvršilnega postopka, ko so obsojenci glede teh nepremičnin 22. 1. 2008 vložili ugovor tretjega (točka 82 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).(1)

11. Zahteva izpostavlja očitno napako v izreku izpodbijane sodbe, ko se kot datum izdaje delnega sklepa o izvršbi In 2006/00859 navaja 7. 6. 2007 in meni, da gre za nerazumljivost očitka obsojenemu J., tako zaradi te napačne navedbe datuma sklepa, kot tudi zaradi navedbe v opisu dejanja, da je vedel, da so citirane parcelne številke nepremičnin iz k. o. K. predmet delnega sklepa o izvršbi In 2006/00859, čeprav so bile v tem sklepu dejansko navedene „nepremičnine vpisane v vložek, ki se vodi na območju k. o. G.“ Navedeno pa po oceni Vrhovnega sodišča ne more imeti odločilnega pomena na razumljivost izreka, glede na to, da se za isti sklep v opisu dejanja najprej navaja pravi datum, in sicer 25. 5. 2007; poleg tega pa je iz nadaljnjega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe dovolj jasno razvidno, kaj so bile dejanske navedbe citiranega sklepa o izvršbi in kaj so bile njegove pomanjkljivosti ter na katero napako (zamenjava k. o. K. s k. o. G.) se je nanašalo vedenje obsojenega J. 12. Neutemeljeno je stališče zahteve, da gre za prekoračitev obtožnega predloga, ko se v izpodbijani sodbi navaja, da so obsojenci vedeli za izvršilni postopek upnika B. d. o. o. zoper L., čeprav ni konkretizirana „zavest obdolženca o teku izvršilnega postopka“ in o vložitvi izvršilnega predloga za poplačilo na spornih nepremičninah. Vedenje obsojenega J. o izvršilnem postopku je v opisu očitanega dejanja namreč konkretizirana z opisanim vedenjem o obstoju delnega sklepa o izvršbi In 2006/00859 z dne 25. 5. 2007, ki je bil izdan na predlog upnika B. d. o. o., kot tudi z opisanim vedenjem o napaki, ki je bila v tem sklepu o izvršbi. V takem opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni zaznati nikakršne prekoračitve opisa dejanja iz obtožnega predloga.

13. Stališče vložnika zahteve, da je mogoče obravnavano kaznivo dejanje storiti le med izvršilnim postopkom, je pravilno, vendar se ni mogoče strinjati z na tem temelječem izhodišču, da naj bi bil za začetek izvršbe odločilen datum zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi, kar je bilo v tem primeru 24. 7. 2007, torej „po sklenitvi sporazuma o ustanovitvi hipoteke in prodajne pogodbe za sporne nepremičnine“. Zaradi navedenih razlogov, ko ta zakonski znak (med izvršbo) ni bil izpolnjen, tudi kaznivo dejanje ni bilo izvršeno. Enak razlog navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi zagovornik obsojenega A. T., ki še dodatno oporeka zaključku izpodbijane sodbe, da se je izvršilni postopek začel že 19. 7. 2006. Po mnenju slednjega je v tej zvezi napačno sklicevanje na 2. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj je za začetek izvršbe na nepremičninah upoštevna izključno določba 167. člena ZIZ, ki začetek postopka izvršbe veže na zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi. Glede tovrstnih pritožbenih navedb se je opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 9 obrazložitve sodbe), ki se je pravilno sklicevalo na 2. člen ZIZ, ki določa začetek postopka, kot izhaja že iz naslova te določbe. Drži sicer, kar se izpostavlja v obeh zahtevah, da se izvršilni postopek deli v dva dela, in sicer v odločanje o predlogu za izvršbo in na samo izvršbo, vendar je s pojmom „med prisilno izvršbo“, ki je kot zakonski znak vsebovan v opredelitvi kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ, razumeti izvršilni postopek od njegove uvedbe (torej od vložitve predloga za izvršbo) dalje. Prav od tega dejanja naprej je namreč smiselno kazenskopravno varstvo upnika, da pride do poplačila na predmetih izvršbe, ki jih opredeli v predlogu in so zatem tudi navedeni v sklepu o dovolitvi izvršbe. Prav pri izvršbi na nepremičnine je še posebej očitno, da kazenskopravno varstvo po zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi niti ne bi bilo več potrebno ali smiselno, saj že zaznamba sama ovira nadaljnji promet s to nepremičnino oziroma omogoča prednostno poplačilo upnika, ne glede na pozneje pridobljeno lastninsko pravico drugega (drugi odstavek 170. člena ZIZ).

14. Zagovornik obsojenega J. v zahtevi oporeka razlogom izpodbijane sodbe glede zaključka, da je bilo nepremično premoženje, ki je bilo predmet izvršbe dejansko edino premoženje, s katerim je tedaj razpolagala L., saj naj bi bila v izvršilnem postopku opravljena cenitev nepremičnin L., ki niso bile zajete v obtožnem predlogu, njihova vrednost pa je bila ocenjena na 2,5 milijona EUR. Zaradi navedenih razlogov naj ne bi držalo, da B. d. o. o. ni mogla z izvršbo seči na drugo premoženje L., kar posledično pomeni, da pogoj za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja – dejansko oškodovanje upnikov, ni izkazan in je zato tudi izključen naklep obsojenega J. oškodovati upnike. Čeprav vložnik v tem obsegu navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede njegovih istovrstnih pritožbenih navedb, zaključki izpodbijane sodbe pa naj bi bili tudi v nasprotju z vsebino „zbranih listin“ (iz česar je mogoče razumeti, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), se povzeta stališča zahteve vsebinsko drugače opredeljujejo do dokaznih zaključkov v izpodbijani sodbi, tako glede razpoložljivega premoženja L., na katerega je lahko upnik učinkovito segel v izvršbi za poplačilo svoje terjatve, kot tudi do dejanske preprečitve izvršbe in s tem do oškodovanja upnika B. d. o. o., kot objektivnega pogoja kaznivosti za obravnavano kaznivo dejanje. Gre torej za izpodbijanje dejanskega stanja, kot ga v navedenem delu ugotavlja izpodbijana sodba, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak zaključek velja tudi glede ugotavljanja zneska oškodovanja družbe B. d. o. o. (26.551,16 EUR), saj naj bi bil ta po oceni vložnika zahteve še vedno negotov, pa tudi ugotavljan na napačen način.

15. V zahtevi se nadalje očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbenega sklicevanja na stališča v razlogih sodbe sodišča prve stopnje glede nerelevantnosti sklenjenega sporazuma o ustanovitvi hipoteke za poseg v pravico upnika do plačila terjatve in na ničnost pogodbe o nakupu nepremičnin, kar vse bi moralo, po mnenju vložnika zahteve, privesti do oprostitve obsojenca. Ne glede na to, da vložnik zahteve ni konkretiziral, katera kršitev zakona naj bi bila v tem primeru storjena, je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje v točki 68 obrazložitve sodbe izrecno navedlo, da sodišče v kazenskem postopku „ne more presojati veljavnosti oziroma morebitne ničnosti sklenjenega posla v civilnopravnem smislu“ ter se je do teh, v zahtevi izpostavljenih vprašanj, opredeljevalo „zgolj za potrebe tega kazenskega postopka“, kot je sodišče samo poudarilo. Razlogi, ki jih je v tej zvezi sodišče v nadaljevanju obrazložitve navedlo, v ničemer ne vplivajo na obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tako v smislu objektivnih kot tudi subjektivnih zakonskih znakov.

16. Zahteva za varstvo zakonitosti se v zadnjem delu obširno ukvarja z vprašanjem dokazanosti vedenja obsojenega J. o teku izvršilnega postopka, o izdanem delnem sklepu o izvršbi in o napaki v njem, meni, da izpodbijana sodba v tem pogledu nima razlogov oziroma so ti neprepričljivi, zaključki sodišča temeljijo na domnevah in špekulacijah, umanjkala je celovita izvedba dokaznega postopka, saj so bili dokazi obrambe neutemeljeno zavrnjeni in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, poseženo pa je tudi v ustavno pravico stranke do izjave v postopku (22. člen Ustave RS). V tej zvezi se v zahtevi analizira nekatere izpovedbe prič in zaključuje, da se obsojeni ni seznanil in niti se ni mogel seznaniti z izvršbo na sporne nepremičnine. Že iz samih navedb v zahtevi je razvidno, da se tudi v tem pogledu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedopusten razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP). O teh dejstvih je sicer že sodišče prve stopnje navedlo izčrpno in temeljito obrazložitev, svoje zaključke oprlo na konkretno opredeljene dokaze ter jih logično in obširno utemeljilo, tako da se ni mogoče strinjati s stališči zahteve, da bi naj bila obrazložitev plod špekulacij in neprepričljiva. O teh istih okoliščinah in zaključkih se je ustrezno opredelilo tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (zlasti točki 10 in 15 obrazložitve sodbe). Prav tako so v izpodbijani sodbi navedeni določni in razumni razlogi, zakaj so bili nekateri dokazni predlogi obrambe zavrnjeni (točke 25. do 27. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), pri čemer je ponovno opozoriti, da sodišče samostojno odloča o tem kateri dokazi se bodo izvedli in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba.(2) Zavrnitev predlaganih dokazov je sprejemljiva v primerih, ko je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, kar iz navedene obrazložitve prvostopenjske sodbe prav tako izhaja. Zavrnitev dokaznih predlogov je bila preizkušena tudi v pritožbenem postopku in je o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje podana dodatna obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje (točki 22 in 25), katero v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče in zato v odločitvi sodišča ni mogoče ugotoviti niti zatrjevane kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

C.

17. V zvezi z uveljavljanimi kršitvami zakona iz zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. T. je bilo delno odgovorjeno že v točkah B.8. in 13. V isti zahtevi se zatrjuje, da je opis dejanja, ki se nanaša na obsojenega J., toliko pomanjkljiv, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in zato ne more biti kazniva niti pomoč, ki se očita ostalim soobsojenim. Pri tem se v zahtevi navaja, da bi moral opis za obsojenega J. vsebovati konkretizacijo njegovih ravnanj, ki bi storitev dejanja opredelila „tako, da je kot zakoniti zastopnik L. z. o. o., s soobdolženci dne 11. 6. 2007 sklenil zastavno pogodbo in dne 22. 6. 2007 sklenil prodajno pogodbo“, kar naj iz opisa ne bi izhajalo. Tako stališče pa je neutemeljeno, saj vse te vsebinske opredelitve ravnanja obsojenega J. opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe dejansko vsebuje, čeprav opisane z drugimi besedami. V opisu dejanja se namreč opredeljuje obsojenčevo ravnanje v svojstvu zakonitega zastopnika L. na eni strani ter nato še njegovo ravnanje izvršeno „skupaj“ s soobsojenci, ko so sklenili z L. najprej sporazum o zavarovanju terjatev (dne 11. 6. 2007) in zatem še kupoprodajno pogodbo (dne 22. 6. 2007) za nepremičnine vpisane v k. o. K. V zahtevi pa se nadalje trdi, da niti opis dejanja pomoči, kot se očita soobsojenim, predvsem pa obsojenemu A. T. ne konkretizira njihovih izvršitvenih dejanj, saj se le pavšalno navaja, da so obdolženci (tudi A. T.) „omogočili“ M. J., da je onemogočil poplačilo upnikov. Vendar pa vložnik zahteve pri tem prezre, da se konkretna opredelitev omogočanja odsvojitve nepremičnin last L. in onemogočanje poplačila upniku, kot je navedena v točki 2 izreka sodbe, sklicuje na opis v točki 1 izreka, ki pa vsebuje vse že omenjene sestavine, iz katerih je razvidno konkretno ravnanje vseh obsojenih v obravnavanem primeru.

18. Zagovornik obsojenega T. v zadnjem delu zahteve navaja, da obsojenim očitano dejanje ni kaznivo dejanje tudi iz razloga, ker ne drži, da bi bila upniku B. d. o. o., dejansko onemogočena uveljavitev izvršbe in ker se ta oškodovanec v izvršbi, ki je še vedno v teku „lahko poplača tudi iz preostalega premoženja L. z. o. o.“ V tem delu veljajo za neutemeljenost zahteve delno že razlogi navedeni v točki B.14., sicer pa gre tudi v tem pogledu za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ko se v nasprotju z dokaznimi zaključki iz izpodbijane sodbe trdi, da je obstajalo še drugo premoženje L., iz katerega bi se upnik B. d. o. o., lahko poplačal oziroma, da je bila v izvršilnem postopku ugotovljena vrednost premoženja L. na 2,5 milijona EUR in da torej ni izpolnjen objektivni pogoj kaznivosti. Sklicevanje vložnika zahteve v tej zvezi na obstoječo sodno prakso (s citiranjem sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 462/2007) je neupoštevno, ker je v obravnavani zadevi izpodbijana sodba ugotovila in obrazložila razloge za zaključek, da drugega premoženja L., na katerega bi lahko segel upnik z izvršbo, ni bilo. Sklicevanje vložnika na zemljiškoknjižno stanje oziroma na dejstvo, da obsojenci s sklenitvijo prodajne pogodbe še niso pridobili lastninske pravice na zadevnih nepremičninah, ker do vpisa v zemljiško knjigo še ni prišlo, pa je prav tako neutemeljeno, iz razlogov navedenih v točki B.10. D.

19. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, niso bile ugotovljene, zahtevi pa uveljavljata tudi nedovoljen razlog zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sta bili zahtevi zavrnjeni kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

20. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Op. št. (1): Sicer pa iz obstoječe sodne prakse nedvoumno izhaja, da se priznava učinke prenosa lastninske pravice pred vknjižbo tudi do tretjih oseb, če ti vedo za opravljen razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012. Op. št. (2): Glede odločanja o dokaznih predlogih glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 105/2010 z dne 23. 9. 2010 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-109/04-13 z dne 11. 4. 2006.