Jedro

Člen 18(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) je treba razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka. Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1843/2024/10 (121-11) z dne 22. 7. 2024, s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,(1) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2.V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v obravnavani zadevi zaradi nastanka položaja iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa njegovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi obravnavati. Pojasnilo je, da ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih organov ni mogoče na splošno sklepati, da Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Navedlo je tudi, da tožnik ni zatrjeval sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, ter da z nedokazanimi in posplošenimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi povzema stališča sodišča prve stopnje. Ponovno poudarja, da je izjemno mirna, nekonfliktna in delovna oseba. Vztraja pri tožbenih navedbah, da se je glede na ponižujoča in nesprejemljiva ravnanja hrvaških varnostnih organov bil primoran podrediti, da ga ne bodo zopet vrnili v Bosno in Hercegovino. Nasprotuje dokazni oceni sodne presoje v točki 31, da njegova trditev ni skladna z izjavami v predhodnem upravnem postopku, saj meni, da jo je konkretiziral z izkušnjami ostalih, bilo ga je utemeljeno strah zaradi vseh nasilnih ravnanj hrvaških varnostnih organov. Pritožnik vztraja, da ni podanega zagotovila, da bo deležen t. i. fair trial na Hrvaškem. Izraža tudi dvom, da ne bo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Meni, da iz razpoložljivih informacij in poročila Hrvaške izhaja, da mora posameznik sprožiti azilni postopek ponovno in da bi sodišče pred odločitvijo moralo pridobiti objektivne, zanesljive in posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem glede obravnave dublinskih povratnikov. Zatrjuje, da je sodišče iz ugotovljenih dejstev napravilo nepravilen dokazni sklep in da Hrvaška ne spoštuje načela nevračanja.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III, ker ni ukrepala v roku dveh tednov od prejetja zahteve Republike Slovenije za ponovni sprejem pritožnika, ki temelji na podatkih iz sistema Eurodac.(2) Prav tako je nesporno, da odgovornost te države temelji tudi na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III zaradi pritožnikovega nezakonitega prihoda na Hrvaško. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

7.Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in sodišče prve stopnje sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da ima pritožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito in da ni imel težav s hrvaškimi policisti, drugimi uradnimi osebami in ostalimi prosilci v hrvaškem azilnem domu, v katerem so mu bili zagotovljeni namestitev ter hrana in pijača, ter da ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih organov (na primer organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice, UNHCR), ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala pritožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da pritožnik ni zatrjeval sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, ter da z nedokazanimi in posplošenimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, zato je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, in ji zato od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob ugotovitvi, da iz pritožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, je sodišče prve stopnje presodilo, da tudi ni bila vzpostavljena dolžnost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

8.Pritožnik konkretnih ugovorov glede navedenih stališč izpodbijane sodbe ne poda. Presoje sodišča prve stopnje v delu neobstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema pri namestitvi prosilcev ne izpodbija konkretizirano, temveč po vsebini uveljavlja dvom oziroma nezaupanje v poštenost hrvaškega pravnega reda. Navedeno utemeljuje s trditvami, da ni jasno, kakšen bo njegov pravni položaj ob morebitnem transferju nazaj na Hrvaško in da ni podanega zagotovila, da bo tam deležen t. i. fair trial, ter da ne bo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek. V zvezi z vprašanjem, ali je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri so ga pristojni organi odgovorne države članice prekinili, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-695/15, sodba z dne 17. 3. 2016, že razložilo, da je treba člen 18(2) Uredbe Dublin III(3) razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je glede na citirano sodbo SEU na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka. Zgolj pritožnikovo posplošeno mnenje, da ne bo deležen fair trail, po presoji Vrhovnega sodišča samo po sebi tudi ne pomeni, da ne bodo spoštovana pravna pravila, zato tudi ta trditev ne zadošča za utemeljitev pritožbe.

9.Iz nadaljnjih pritožbenih očitkov sodišču prve stopnje izhaja, da bi moralo pred odločitvijo pridobiti objektivne, zanesljive in posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem glede specifičnosti obravnave dublinskih povratnikov. Navedeni pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča sodišča prve stopnje napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti, posledično pa tudi ne ugotoviti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko le pritrdi sodišču prve stopnje, ki je v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo, da ob ugotovitvi, da iz pritožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, ni bila vzpostavljena dolžnost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

10.Tudi sicer morebitne razlike med državami članicami pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito same zase ne utemeljujejo sistemskih pomanjkljivosti v nobeni od držav članic in tudi ne na Hrvaškem. SEU je v združenih zadevah C- 228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, sodba z dne 30. 11. 2023, že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti (140. do 142. točka).(4)

11.Povsem posplošeno je tudi pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, da pritožnikova trditev(5) ni skladna z izjavami v predhodnem upravnem postopku. Pritožnik zatrjuje, da jo je konkretiziral z izkušnjami ostalih in da je na osebnem razgovoru pojasnil, da je od ostalih sonarodnjakov izvedel, kako naj bi potekal azilni postopek na Hrvaškem in da ni pravičen. Vendar pa iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je v zvezi z navedeno presojo pojasnilo, da pritožnik ustreznega pojasnila glede neskladnosti izjav kljub opozorilu pooblaščenke ni podal, celo več, z izjavo, "da na Hrvaškem ni ostal dlje časa, da bi ugotovil, kakšne težave so tam", je posredno priznal, da težav ni imel. Tej ugotovitvi pa pritožnik ne ugovarja.

12.V zvezi s pritožbenim očitkom, da Hrvaška ne spoštuje načela nevračanja, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je iz tožbenih trditev razvidno tožnikovo zavedanje, da ga Republika Hrvaška ob predaji ne bo vrnila v Bosno in Hercegovino (34. točka obrazložitve). Navedlo se je tudi, da je bila pritožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju (39. točka obrazložitve). Teh ugotovitev pritožnik ni konkretizirano prerekal, zgolj s pavšalnim zatrjevanjem o nespoštovanju načela nevračanja pa ne more uspeti.

13.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let.

Op. št. (3)Ta določa, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

Op. št. (4)Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 82/2024 z dne 10. 4. 2024.

Op. št. (5)Iz točke 31. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre pri tem za pritožnikovo izpoved na glavni obravnavi, da so na Hrvaškem z njim grdo ravnali in da so se do njega obnašali diskriminatorno, ker je Arabec.