Jedro

Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Iz tožbenih trditev je razvidno tožnikovo zavedanje, da ga Republika Hrvaška ob predaji ne bo vrnila v BiH. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), UNHCR), pa tudi ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 1. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (9. 4. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 4. 4. 2024 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka 16. 4. 2024 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Ker pa Republika Hrvaška v roku dveh tednov (do vključno 30. 4. 2024) ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe, je tožena stranka 6. 5. 2023 v skladu s sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III pristojnemu organu te države poslala proglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (16. 5. 2024). Iz njih je razvidno, da ima tožnik družino v Kraljevini Španiji, zato se noče vrniti v Republiko Hrvaško, kjer je bival tri do štiri dni, vanjo pa mu je uspelo vstopiti v desetem poskusu. Po vstopu so se v skupini napotili na avtobusno postajo v vasi, kjer jih je prijela policija, ki jim je v svojih prostorih odvzela prstne odtise. Nato so jih odpeljali v kamp v Zagrebu, kjer je tožnik bival tri dni. Nudili so jim hrano in pijačo, vse je bilo v redu. Tožnik se je ponovno odpravil na železniško postajo in se odpeljal do meje z Republiko Slovenijo. V Republiki Hrvaški je prejel izkaznico, na kateri njegovo ime ni bilo navedeno, z njo je vstopal in izstopal iz stavbe ter prejemal hrano. Tožnik je uradni osebi pokazal fotografiji potrdila o registraciji v Republiki Hrvaški in začasne izkaznice prosilca, te dokumente pa je pustil na policijski postaji v Republiki Sloveniji.

4.Na vprašanje uradne osebe, ali je imel v Republiki Hrvaški (razen s policisti) stike tudi z drugimi uradnimi osebami, je tožnik odgovoril, da ne ve, zakaj bi imel stike z drugimi, saj za to ni bilo časa. Z uradnimi ali drugimi osebami v Republiki Hrvaški ni imel težav, ker se tam ni dolgo zadrževal. Tudi z ostalimi migranti v kampu ni imel težav, saj tam ni bilo dosti ljudi. V zvezi z zadržki glede vrnitve v Republiko Hrvaško je tožnik pojasnil še, da je težava v tem, da v Republiki Hrvaški nima družine. V Francoski republiki ima dedka in babico, v Kraljevini Španiji pa bratrance in strice. Veliko njegovih prijateljev je v Republiki Hrvaški zaprosilo za mednarodno zaščito, vendar so se tam zadržali le kratek čas, nato pa so pot nadaljevali v Zvezno republiko Nemčijo, Italijansko republiko in Francosko republiko. Pojasnil je, da Maročani odhajajo v Republiko Portugalsko, Kraljevino Španijo, Italijansko republiko in Francosko republiko, kjer je dobro plačano delo.

5.Tožnika skrbi glede morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško, ker njegovo zdravstveno stanje ni v redu. Je namreč bolan, težko diha, zaradi zlomljene noge tudi težko hodi, ima alergijo in bolečine v desnem predelu pljuč, ko vdihuje hladen zrak, ga boli v pljučih, saj ima alergijo v nosu. Njegova mati boleha za astmo. V Bosni in Hercegovini (BiH) je obiskal zdravnika, ki pa je dejal, da tožnik nima težav, ima pa sečne kamne. Slike tega izvida tožnik nima. V srcu ima pikajoč občutek, bolečino občuti tudi v levem predelu pljuč, kar je posledica prometne nesreče pred pandemijo koronavirusa, v kateri je utrpel tudi zlom noge. Poškodbe so se sicer zacelile, vendar so bolečine v prsih v hladnem vremenu še vedno prisotne. V BiH je obiskal gastrologa, ki mu je pregledal želodec, črevesje in sečila. Imel je razpisan dodaten termin pri specialistu za pljuča in prsni koš, vendar se ga ni udeležil, ker je imel napovedano pot naprej. V Republiki Hrvaški tožnik ni poiskal zdravniške pomoč, ker ni bilo časa. V Republiki Sloveniji je obiskal zdravnika zaradi zobobola. Zobozdravnik je zahteval rentgensko sliko čeljusti, za katero pa so tam zahtevali denar. Tožnik je poklical v ambulanto, saj je želel, da mu zob izpulijo, vendar so tudi za to zahtevali denar. V azilnem domu je zahteval pregled pljuč, prejel je protibolečinsko tableto. Iz izkušnje, ki jo je imel ob zobobolu, je ugotovil, da za zdravljenje potrebuje denar. Glede bolečin v pljučih so mu socialni delavci svetovali, naj večkrat obišče zdravnika, saj bo le tako napoten na dodatno zdravljenje. Na koncu razgovora je tožnik vprašal uradno osebo, na kakšen način bi lahko ostal v Republiki Sloveniji in začel z delom. Dodal je, da se bo po predaji Republiki Hrvaški vrnil v Republiko Slovenijo. Ne razume, zakaj je za njegovo prošnjo pristojna Republika Hrvaška, saj tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, le policija ga je prijela in mu odvzela prstne odtise, v kar je bil prisiljen, saj je bil to pogoj, da je lahko nadaljeval pot.

6.Po presoji tožene stranke niso pomembne tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško. Tožnik si namreč ne izbirati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica EU, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja. Brezpredmetne so tudi tožnikove navedbe, da ima v Kraljevini Španiji in Francoski republiki sorodnike, saj je tožnik polnoletna in samostojna oseba, ki ni odvisna od pomoči sorodnikov, kar je razvidno tudi iz dejstva, da ne v Republiki Hrvaški ne v Republiki Sloveniji nima nobenih sorodnikov, vendar tu brez težav prebiva že več mesecev.

7.V zvezi s tožnikovimi izjavami, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in da so mu vzeli prstne odtise, tožena stranka izpostavlja, da je tožnik očitno izrazil vsaj namen za vložitev take prošnje, kot je to razvidno iz evidence Eurodac. Poleg tega je izjavil, da je bil po policijskem postopku nastanjen v azilni dom, torej v nastanitev za prosilce za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru pa je pokazal tudi fotografijo potrdila o registraciji, iz katerega izhaja, da je tožnik 4. 4. 2024 v postopku na Policijski postaji Karlovac - izpostavi Vojnič, izrazil namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški. Tožena stranka še pojasnjuje, da odvzem tožnikovih prstnih odtisov pred hrvaško policijo temelji na prvem odstavku 14. člena z Uredbe (EU) št. 603/2013.

8.Tožena stranka izpostavlja, da tožnik v zvezi z domnevnimi zdravstvenimi težavami ni predložil dokazov oziroma izvidov, ki bi to potrjevali. Ne glede na to meni, da tožnikovo zdravstveno stanje očitno ni tako slabo, da ne bi bil sposoben predaje Republiki Hrvaški, saj je samostojno prečkal več držav, preden je prišel do Republike Slovenije. Poleg tega je izjavil, da je v BiH dobil termin za obisk specialista za pljuča, vendar se ga samovoljno ni udeležil, saj je imel napovedano pot naprej. Po mnenju tožene stranke navedeno nakazuje na to, da težave s pljuči niso urgentne, saj bi se tožnik v tem primeru zagotovo udeležil termina pri specialistu v BiH. Pri tem tožena stranka nima razlogov za dvom v presojo zdravnika v BiH, ki je rekel, da tožnik nima težav. Izpostavlja še, da so prosilci po predaji Republiki Hrvaški nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, kar pomeni, da bo tožnik tudi v tej državi deležen potrebne zdravstvene oskrbe.

9.Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da se tožnik v Republiki Hrvaški ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Iz njegovih izjav in dokumentacije je razvidno, da s kapacitetami za namestitev prosilcev v Republiki Hrvaški ni imel težav, kar pomeni, da tam ni imel negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev. Ker tožnik prav tako ni podal konkretnih izjav, iz katerih bi izhajalo, da mu v primeru morebitne vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje, tožena stranka ugotavlja, (1) da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in (2) da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Zato se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnika na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

Tožnikove trditve

10.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

11.Tožnik se ne strinja s presojo tožene stranke in poudarja, da je miren in deloven ter da ima zdravstvene težave, ki izvirajo iz psihične (astma) in fizično sfere. Zaradi visokega praga tolerance do nasilnih ravnanj ni čustveno prizadeto pojasnjeval nasilnega vračanja v BiH. Iskreno je povedal, da je bil nastanjen v zagrebškem azilnem domu in da je prejel začasno kartico za prehrano in bivanje. Ni zaprosil za mednarodno zaščito, hrvaški varnosti organi so mu rekli, naj odda prste odtise, da bo lahko šel, kamor želi.

12.Tožnik ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Kljub temu je v nadaljevanju odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah. Poudarja, da je bila zanj bistvena skrb za lastno varnost, še posebej glede na zdravstveno stanje.

13.V nadaljevanju tožnik trdi, da ne bo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, saj je Republiko Hrvaško zapustil pred podajo prošnje. Podvržen je bil nasilju hrvaških varnostni organov. Ve, da ne bo vrnjen v BiH, vendar meni, da ne bo deležen poštenega postopka mednarodne zaščite. Ob predaji bo obravnavan kot tujec, zato bo moral vložiti "ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito", na katerega so vezani strožji dokazni standardi. Tožena stranka ni podala jasnega zagotovila v zvezi z obravnavo tožnika pred hrvaškimi migracijskimi in varnostnimi organi.

14.Tožnik opozarja še na deljeno dokazno breme v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja. Zato bi morala tožena stranka tožnikove izjave preveriti z ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah na Hrvaškem, še posebej glede položaja oseb, ki so tja vrnjene v dublinskem postopku.

Trditve tožene stranke

15.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožnik na osebnem razgovoru ni izpostavil, da česarkoli ni razumel. Uradna oseba je tožniku postavila več pomensko odprtih in nezahtevnih vprašanj, zato je imel dovolj priložnosti za pojasnilo, zakaj se noče vrniti na Hrvaško. Poleg tega mu je bil prebran zapisnik, na katerega ni imel pripomb.

16.Po mnenju tožene stranke ne gre spregledati, da tožnik v tožbi izpostavlja, da je na Hrvaškem sicer šlo za dejanja, ki presegajo merila glede sistemskih pomanjkljivosti, vendar navaja, da so to storili hrvaški varnostni in ne migracijski organi. V obravnavani zadevi je bistveno, kako je bil tožnik obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne postopanje varnostnih organov ob tožnikovem nezakonitem vstopu v državo.

17.Tožnik ni pojasnil, zakaj ne zaupa hrvaškemu postopku za priznanje mednarodne zaščite. Ker še ni bil predan Republiki Hrvaški, ni jasno, na kaj se nanašajo tožbene navedbe o drugi predaji. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka bi moral tožnik podati le, če bi bila v Republiki Hrvaški že sprejeta meritorna odločitev, sicer pa lahko prosilec ob predaji poda drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite že omogočen, vendar ni počakal na njegov zaključek. Tožbene navedbe so protislovne, saj tožnik najprej navaja, da v Republiki Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito, nato pa, da bo moral v primeru ponovne obravnave v Republiki Hrvaški podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

Dokazni postopek

18.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in na naroku za glavno obravnavo prejeto listino z dne 15. 7. 2024 (priloga A3 spisa). Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

19.Tožba ni utemeljena.

20.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

21.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Iz presoje tožene stranke je razvidno, da odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji (tudi) na drugem odstavku 25. člena Uredbe Dublin III, saj ta država članica, na katero je Republika Slovenija naslovila zahtevo za ponovni sprejem tožnika, ki temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, ni ukrepala v roku dveh tednov od prejetja zahteve. Da je ta presoja napačna, pa tožba ne trdi konkretizirano.

22.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

23.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški nameščen v azilni dom (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), kar navsezadnje priznava tudi v tožbi. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

24.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

25.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

26.SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

27.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

28.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

29.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je ocena te stopnje relativna in odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti in zdravstvenega stanja žrtve. Pri oceni, ali je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, je treba upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem (1) namen oziroma motiv za takšno ravnanje, pri čemer odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje; (2) okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; (3) ranljivost žrtve, kar je podano tudi, če je osebi odvzeta prostost, pri čemer je treba upoštevati, da odvzem svobode neizogibno vodi do določenega občutka ponižanosti in trpljenja, zato to samo po sebi ne dosega ravni iz 3. člena EKČP.

30.Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje ravnanja hrvaške policije, ki je tožnika prijela ob vstopu v državo. Težav ni imel niti z ostalimi uradnimi osebami ali komerkoli drugim v Republiki Hrvaški ali ostalimi migranti v "kampu". To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

31.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 16. 5. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati ugotovitev, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen. Na presojo prav tako ne vpliva tožnikova izpoved na glavni obravnavi, da so na Hrvaškem z njim grdo ravnali in da so se do njega obnašali diskriminatorno, ker je Arabec. Navedena izjava je namreč posplošena in nekonkretizirana, poleg tega ni skladna s tožnikovimi izjavami v upravnem postopku. Ustreznega pojasnila glede neskladnosti izjav pa tožnik kljub opozorilu pooblaščenke tožene stranke ni podal. Celo več, z izjavo, "da na Hrvaškem ni ostal dlje časa, da bi ugotovil, kakšne težave so tam", je posredno priznal, da težav ni imel.

32.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

33.Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, tožnik ni imel težav s hrvaškimi policisti, drugimi uradnimi osebami in ostalimi prosilci v hrvaškem azilnem domu, v katerem so mu bili zagotovljeni namestitev ter hrana in pijača. Na táko ugotovitev po naravi stvari ne more vplivati tožnikova izpovedba na glavni obravnavi, da bi moral na Hrvaškem ostati dlje časa, da bi ugotovil, kakšne težave so tam, saj je hrvaški azilni dom samovoljno zapustil.

34.Iz tožbenih trditev je razvidno tožnikovo zavedanje, da ga Republika Hrvaška ob predaji ne bo vrnila v BiH. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), UNHCR), pa tudi ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ne utemeljuje niti odvzem prstnih odtisov (pred hrvaško policijo), saj tega dejanja ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

35.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite. Sistemskih pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, pa kot rečeno ni zatrjeval (problematiziral).

36.S tožbenimi navedbami tožnik smiselno trdi tudi, da njegove zdravstvene težave preprečujejo predajo Republiki Hrvaški.

37.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.

38.Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo. Iz rezultata testiranja z dne 15. 7. 2024 (priloga A3 spisa) je namreč razvidno le, da (rezultat) zahteva dodatno specialistično diagnostično obravnavo, pri čemer tožnik ne trdi, da je táko obravnavo res opravil in da je njen izid pomemben z vidika prekinitve vračanja v Republiko Hrvaško. Poleg tega ni določno nasprotoval ugotovitvam tožene stranke glede zatrjevanih zdravstvenih težav (povzetek je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe), kot posplošene in dokazno nepodprte pa je treba šteti tudi tožnikove navedbe o njegovem slabšem duševnem stanju, ki so tudi sicer razvidne le iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi in ne iz njegovega trditvenega gradiva. Iz navedenega torej očitno ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici.

39.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik z nedokazanimi in posplošenimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

40.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

3Država članica, na katero je zahteva naslovljena, mora namreč ustrezno preveriti in sprejeti odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve (prva poved prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna (druga poved prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III). Opustitev ukrepanja v navedenem roku je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod (drugi odstavek 25. člena Uredbe Dublin III).

4UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

5Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

6V listinah spisa, ki se nanaša na zadevo, sta fotokopiji potrdila o registraciji, iz katerega je razvidna tožnikova namera za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in začasne kartice prosilca za mednarodno zaščito.

7Iz povzetka tožbenih navedb (11. točka obrazložitve te sodbe) je razvidno, da je tožnik "iskreno povedal, da je bil nastanjen v zagrebškem azilnem domu in da je prejel začasno kartico za prehrano ter bivanje v kapaciteti".

8Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

9Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

10Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

11Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

12Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

13Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

14SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

15Glej na primer sodbi ESČP v zadevah Khlaifia and others v. Italy z dne 15. 12. 2016 (159. točka obrazložitve) in M. S. S. v Belgium and Greece z dne 21. 1. 2011 (219. točka obrazložitve).

16Khlaifia and others v. Italy (160. točka obrazložitve).

17Prav tam.

18Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

19Tožnik le posplošeno trdi, da ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ne glede na to pojasnjuje, da je odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah.

20Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

21V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

22Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

23Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

24Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

25Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

26Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

27SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

28Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

29Tožnik le posplošeno trdi, da ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ne glede na to pojasnjuje, da je odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah.

30Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

31V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

32Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

29C-578/16, točke od 73 do 75.

30Tožnik je izpovedal, da ima psihične težave, zaradi katerih obiskuje psihiatra, počuti se utesnjenega in razmišlja o samomoru.

31V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

32Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

-------------------------------

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.