Jedro

Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata tako ZDen kot ZIKS.

V tej zadevi gre za specifično situacijo, saj je bilo premoženje upravičencem iz te zadeve odvzeto na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a ravno zato, ker je šlo za imetje oseb nemške narodnosti in sicer za tiste, ki so se pod okupacijo izjavili ali veljali za Nemce, ne glede na državljanstvo, pri čemer pa zanje niso veljale izjeme, opredeljene v uradnem tolmačenju te določbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 64/2011-265 z dne 18. 9. 2012 zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki je bilo predmet odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 z dne 5. 6. 1946 (razen nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1108 k.o. X). Proti temu sklepu so predlagatelji vložili pravočasno pritožbo, v kateri so predlagali pritožbenemu sodišču, da samo spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi zahtevku predlagateljev oziroma da sklep razveljavi. Predvsem vztrajajo pri trditvi, da imajo pravico do postopka po ZIKS. Hkrati zavračajo kot neresnično ugotovitev sklepa, da ne izpolnjujejo pogojev za denacionalizacijo in da zato tudi niso predlagali odstopa zadeve na upravno enoto, v zvezi s tem pa se sklicujejo na navedbe na naroku 25. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 64/2011-270 z dne 6. 12. 2012 na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP spremenilo svoj sklep N 64/2011-265 z dne 18. 9. 2012 tako, da je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki je bilo predmet odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 z dne 5. 6. 1946, in da bo zato predlog po pravnomočnosti tega sklepa odstopljen v reševanje Upravni enoti Kranj.

2. Proti temu sklepu so predlagatelji vložili pravočasno pritožbo, v kateri v celoti povzemajo in se sklicujejo na vse trditve, ki so jih že navedli v pritožbi z dne 6. 11. 2012. Predlagajo pritožbenemu sodišču, da prvostopenjski sklep razveljavi ter mu vrne zadevo v novo odločanje. Navajajo, da je sodišče ponovno zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja in naredilo zaključek mimo spoštovanja napotkov višjega sodišča iz sklepa II Cp 4020/2010. Opozarjajo na kršitve in odnos sodišča do te zadeve, saj postopek traja že 16 let, z imenovanjem številnih izvedencev za oceno vrednosti zaplenjenega premoženja pa je sodišče predlagateljem povzročilo ogromne stroške. Na istem temelju so bili že izdani delni sklepi o vrnitvi nepremičnin. Sodišče na naroku ni opravilo novega postopka in ni izvedlo nobenega dokaza in tudi ni odločilo v sklepu o stroških postopka. Kar naenkrat pravna podlaga za zaplembo ni več kazenska sodba VS LVP, temveč AVNOJ. Gre za pravni konstrukt, ki ne vzdrži presoje, saj je v nasprotju z vsemi dokazi v spisu. Sklep je tudi v popolnem nasprotju z najnovejšo odločbo Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 in Up-281/2010. Gre praktično za istovrstne ugovore Državnega pravobranilstva RS, češ da gre za osebe nemške narodnosti in v posledici zaplembo ex lege z izdajo odloka AVNOJ-a in da je zaplemba izrečena v kazenski sodbi samo nepotreben dodatek. Takšna stališča Državnega pravobranilstva RS so bila s citiranimi odločbami v celoti zavrnjena. Ker gre v predmetni zadevi za istovrstno dejansko stanje in dokaze je seveda potrebno spoštovati načela enakega sojenja in enakega varstva pravic. Vse listine v spisu dokazujejo, da je bilo zaplembnim upravičencem premoženje zaplenjeno na podlagi pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja opr.št. Sod 1486/45 in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka AVNOJ-a. Vse drugačne trditve so zlonamerne, neresnične, neutemeljene in pomenijo kršitev ustavno zagotovljenih pravic posameznikom, ki jim jih daje ta država. Ta sodba je edini dokument, v katerem je zaplemba izrečena, drugega dokumenta ni. Sledi izvršilni postopek Iz 49/45 Okrajnega sodišča v Kranju, kateremu je bila poslana sodba Vojaškega sodišča v postopek izvršitve. Istočasno je bila zaplembnemu upravičencu in vsem ostalim izrečena tudi sankcija izgube državljanstva, torej jugoslovanskega državljanstva. V sodbi je jasno zapisano, da gre za osebe poljske narodnosti in jugoslovanske državljane. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na odločbo Okrajne zaplembne komisije št. 80/170, češ da je iz te razvidno, da je bilo premoženje zaplenjeno po 1. in 2.točki 1. člena odloka AVNOJ-a. To sploh ni res, prvič zato, ker odločba ni bila vročena nobenemu od H., ker so bili tedaj že izgnani, drugič pa je naslovljena na "T. I.". V zemljiški knjigi je pravna podlaga jasno zapisana in je to sodba. Po drugi strani dokumenti jasno pričajo, da ni niti enega samega sledu o tem, da naj bi bili H. nemške narodnosti, saj nimajo niti nemških prednikov, niti niso nikoli živeli v Nemčiji ali v Avstriji. Gre za zlonamerno blatenje osebnosti in dostojanstva pravnih prednikov predlagateljev. Dejstvo je, da je bilo družini H. zaplenjeno vse premoženje, ki so ga z garanjem pridobili, odvzeto jim je bilo državljanstvo in so bili izgnani. Razveljavljena kazenska sodba je dokaz, da se jim je zgodila krivica in krivico je država dolžna popraviti. Glede na navedeno je jasno, da pride odstop zadeve na upravni organ v poštev zgolj in samo v podrejenem smislu, saj predlagatelji vztrajajo pri trditvi, da imajo pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja skladno z določbami ZIKS, ker je njihov zahtevek na tej osnovi v celoti utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi drugega odstavka 33. člena ZNP, po katerem lahko sodišče prve stopnje na podlagi pravočasne pritožbe spremeni prejšnji sklep ali ga razveljavi, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali z razveljavitvijo. Odločitev v prvem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev, je v korist nasprotne udeleženke, ki pa je podala izrecno soglasje k spremembi sklepa. Glede na vsebino pritožbe pa je šteti, da z izdajo spremenjenega sklepa tudi predlagatelji soglašajo (v primerjavi s prvim sklepom niso v slabšem položaju), četudi se v pritožbi sklicujejo zgolj podrejeno na možnost odstopa zadeve upravnemu organu.

5. Za odločitev v tej zadevi je odločilno, na kakšni pravni podlagi je bilo podržavljeno z obravnavanim sklepom zajeto premoženje predlagateljev oziroma njihovih pravnih prednikov. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ 25/45 z dne 6. 2. 1945, v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a). Zaradi tega je zavrnilo zahteve predlagateljev, da se jim zaplenjeno premoženje vrne v sodnem postopku na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS, saj bi bila lahko pravna podlaga za uveljavljanje zahtevkov predlagateljev samo v določbah Zakona o denacionalizaciji - ZDen in ne ZIKS, kar pomeni, da je o vrnitvi tega premoženja pristojen odločati upravni organ. Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja namreč urejata tako ZDen kot ZIKS. ZDen v 3., 4. in 5. členu določa, da o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena (med katerimi je v 3. členu naštet tudi Odlok AVNOJ-a) odločajo upravni organi (1. odstavek 54. člena ZDen), le za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je določena pristojnost okrajnih sodišč (prvi odstavek 56. člena ZDen). ZIKS v prvem odstavku 145. člena kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145.č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja in sicer v nepravdnem postopku.

6. Glede pravnih podlag za podržavljanje premoženja predlagateljev oziroma njihovih prednikov, so v razlogih sklepa ugotovljena sledeča odločilna dejstva: s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani Sod 1486/45 z dne 22. 8. 1945 je bila G. Ho., H. H., L. T. (sedaj K.), J. H. in R. H. izrečena kazenska sankcija zaplembe premoženja, na podlagi 9. člena Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in na podlagi 3. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a pa je bilo zaplenjeno tudi premoženje pravne osebe firme I., tekstilne tovarne H., komanditne družbe s sedežem v Kranju, katere družbeniki so bili G. H. do 69,1 % in njegovi otroci H. H. 10,3 %, L.H., L. H., J. H. in R. H. pa vsak do 5,15 %; zaplembeni postopek je izvršilo Okrajno sodišče v Kranju, ki je z odločbo Iz 49/45 z dne 5. 6. 1946 odredilo, da se pri nepremičninah last G. H. in firme I. vknjiži lastninska pravica v korist države FLRJ ter v trgovinskem registru opravi prenos družbeniških deležev na državo FLRJ; s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 364/95 z dne 14. 9. 1995 je bila navedena sodba vojaškega sodišča razveljavljena, kazenski postopek zoper obdolžene pa ustavljen; v času izvrševanja zaplembe je Okrajno sodišče v Kranju člane družine H. štelo za osebe nemške narodnosti, kar je razvidno iz zaplembenega spisa Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 in sicer iz dopisa Okrajnega sodišča v Kranju Ministrstvu za pravosodje, iz odločbe Okrajne zaplembne komisije št. 80/170 z dne 17. 12. 1945 in zapisnika o ugotovitvah Okrajne zaplembne komisije; člani družine H., ki jim je bilo zaplenjeno premoženje, so se med okupacijo izjavili za osebe nemške narodnosti; L. K., rojena H., je po sklenitvi zakonske zveze leta 1942 prevzela nemško državljanstvo in živela v tujini; L. H., rojena H., ni bila obsojena za kaznivo dejanje in ji z zaplembno odločbo Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 ni bila izrečena kazenska sankcija zaplembe premoženja.

7. Pritožbeno sodišče po ponovni proučitvi zadeve ugotavlja, da so zgoraj navedena dejstva, kolikor bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pravilna in argumenti zanje prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče sprejema. Temeljijo zlasti na obsežnem listinskem arhivskem gradivu, kateremu pritožba neutemeljeno odreka pristnost in verodostojnost, sklicujoč se na mnenje direktorja K. dr. W.. Prav ima prvostopenjsko sodišče, da gre v tej zadevi za specifično situacijo, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je bilo premoženje upravičencem iz te zadeve odvzeto na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a ravno zato, ker je šlo za imetje oseb nemške narodnosti in sicer za tiste, ki so se pod okupacijo izjavili ali veljali za Nemce, ne glede na državljanstvo, pri čemer pa zanje niso veljale izjeme, opredeljene v uradnem tolmačenju te določbe (Ur. l. DFJ, št. 39/45). Za presojo o nemški pripadnosti zato ni odločilen zapis v sodbi Vojaškega sodišča LVP št. Sod 1486/45, da gre za jugoslovanske državljane in za osebe poljske narodnosti. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ovrednotilo dejstvo, da so bili glede vseh obsojencev vodeni upravni postopki zaradi ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. V vseh upravnih postopkih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ne izpolnjujejo pogojev državljanstva FLRJ zaradi okoliščin iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu, torej zaradi ugotovitve nemške narodnosti in nelojalnega ravnanja proti narodnim in državnim koristim. Ker so predlagatelji izrecno zanikali in izpodbijali ugotovitve upravnih odločb, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je navedena dejstva v tem postopku samo ugotavljalo (224. člen ZPP) in jih pravilno ocenilo na podlagi temeljite proučitve arhivskega gradiva v spisu. V tej luči se pokažejo pravilni tudi razlogi sklepa, da je bilo predlagateljem oziroma njihovim pravnim prednikom kot osebam nemške narodnosti vse premoženje odvzeto že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ 6. 2. 1945, kot izhaja iz odločbe Okrajne zaplembne komisije z dne 17. 12. 1945, in ne na podlagi pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja z dne 22. 6. 1945. Pravilno tudi ugotavlja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa, da po stališču sodne prakse v primeru, kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ oziroma na njegovi podlagi sprejetega zakona, ni pomembno, na podlagi katere odločbe je bila lastninska pravica v korist države FLRJ vpisana v zemljiško knjigo.

8. Pritožba neutemeljeno izraža stališče, da je sklep prvostopenjskega sodišča v popolnem nasprotju z ustavnosodno prakso, pri čemer se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08 in Up-281/10. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjsko sodišče sledilo stališču Ustavnega sodišča v citiranih odločbah, odločitev pa tudi ni v nasprotju z odločbo US RS Up-545/11, Up-544/11. V konkretni zadevi ugotovljena dejstva so primerljiva z dejstvi, na katerih temelji odločitev Ustavnega sodišča v zadevi Up-969/08, v kateri je bilo prav tako ugotovljeno, da bi bila lahko pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka pritožnikov samo ZDen in ne ZIKS. Pri tem je treba kot odločilne upoštevati okoliščine, da je bil zahtevek predlagateljev za vračanje zaplenjenega premoženja pri Upravni enoti Kranj vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, da je ta rok v času odločanja sodišča že potekel in da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Takšne okoliščina pa narekujejo sodišču ugotovitev, da samo ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev ter odstop oziroma zavrnitev zadeve v reševanje pristojni upravni enoti za odločanje o denacionalizaciji premoženja. Pritožbenim očitkom o dolgotrajnosti postopka ter stroških, ki so jim bili izpostavljeni predlagatelji ter o smislu tega postopka, ki je zgolj v odpravi krivic, je sicer mogoče pritrditi. Vendar pa zaradi teh okoliščin ni mogoče dopustiti odločanja v sodnem, namesto v upravnem postopku.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.