Jedro

Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, in s tem pri presoji, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali v sodnem (nepravdnem) postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. Za odgovor na to vprašanje je odločilna ocena zbranih dokazov. V tem okviru so kljub njihovi deklaratorni naravi lahko pomembni tudi zemljiškoknjižni vpisi prehoda premoženja na državo in zaplembne odločbe. V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ-a (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljanju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. V tej luči sta se nižji sodišči ukvarjali tudi z vprašanjem nemške narodnosti prejšnjih lastnikov, pri čemer pa je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da odvzem premoženja na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a izkazuje odločba Okrajne zaplembne komisije št. 80/1070 z dne 17. 12. 1945.

Izrek

Revizija se glede druge in tretje predlagateljice zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 64/2011 z dne 18. 9. 2012 v ponovljenem postopku zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki je bilo predmet odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 z dne 5. 6. 1946 (razen nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1108 k. o. ...). Upoštevaje pritožbo, ki so jo predlagatelji vložili zoper navedeni sklep, je po poprejšnjem soglasju nasprotne udeleženke na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) s sklepom N 64/2011 z dne 6. 12. 2012 spremenilo navedeni sklep z dne 18. 9. 2012, in sicer tako, da se je izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki je bilo predmet odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 z dne 5. 6. 1946, in odločilo, da se predlog po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Upravni enoti Kranj.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo predlagateljev zoper sklep N 64/2011-270 z dne 6. 12. 2012. V razlogih navaja, da gre za specifično situacijo, v kateri ni mogoče prezreti, da je bilo premoženje upravičencem odvzeto na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a(1) ravno zato, ker je šlo za imetje oseb nemške narodnosti, in sicer za tiste, ki so se pod okupacijo izjavili ali veljali za Nemce ne glede na državljanstvo. Za presojo o nemški pripadnosti ni odločilen zapis v sodbi Vojaškega sodišča Sod 1486/45, da gre za jugoslovanske državljane poljske narodnosti. Kot pravilen je ocenilo zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pravnim prednikom predlagateljev kot osebam nemške narodnosti premoženje odvzeto že z začetkom veljavnosti Odloka AVNOJ, kot izhaja iz odločbe Okrajne zaplembne komisije št. 80/170 z dne 17. 12. 1945, in ne na podlagi pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja Sod 1486/45 z dne 22. 8. 1945 (v nadaljevanju sodba Vojaškega sodišča). Ni pomembno, na podlagi katere odločbe je bila lastninska pravica v korist FLRJ vpisana v zemljiško knjigo. Odločitev ni v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča. V tem smislu je ključno, da je bil predlog vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navedeno narekuje ugotovitev, da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu ter odstop zadeve v reševanje upravni enoti.

3. Predlagatelji vlagajo revizijo zoper pravnomočni sklep N 64/2011 z dne 18. 9. 2012, potrjen s sklepom pritožbenega sodišča II Cp 445/2013 z dne 19. 6. 2013. Uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava, postopkovne kršitve ter kršitve 14., 15. in 30. člena Ustave, 13. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 3. člena Protokola št. 7 k EKČP. Sodišču očitajo dolgotrajnost postopka in posledične stroške. V tej zadevi je sodišče že izdalo delni sklep, s katerim je na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) vrnilo nepremičnino v vl. št. 1108 k. o. ... Gre za ponovno odločanje o preostanku zahtevka, pri čemer sodišče ni izvedlo novega postopka in nobenega dokaza, niti ni odločilo o stroških postopka, čeprav mu je to odločitev naložilo pritožbeno sodišče. Predmet iste zaplembne odločbe Okrajnega sodišča Kranj Iz 49/45 je bilo tudi premoženje, vrnjeno s poravnavo in s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča Radovljica N 24/2000 z dne 9. 3. 2006, prav tako na podlagi ZIKS. Opozarja, da sodišče v izreku izvzema samo eno nepremičnino, čeprav so vrnjeni že trije kompleksi. Če je sodišče štelo, da je kakšno dejstvo sporno, ne bi smelo samo reševati zadeve, temveč bi moralo izdati sklep o napotitvi na pravdo. Sodišče je očitno prekoračilo svoje pristojnosti. Zatrjuje neenako obravnavanje in kršitev načela enakega varstva pravic. Sklep je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-969/08 in Up-291/10, ki jo je Vrhovno sodišče uporabilo v podobni zadevi II Ips 63/2010, v kateri je potrdilo uporabo ZIKS. Enako velja za novejši sklep v zadevi N 24/2000, ki je bil predložen na zadnjem naroku, o čemer se sodišče ni izjavilo in neutemeljeno trdi, da predlagatelji niso imeli novih dokazov. Pravna podlaga sklepa je pravni konstrukt, ki ne vzdrži presoje in je v nasprotju z dokazi v spisu. Zatrjujejo, da nihče iz družine A. ni bil nemške narodnosti in se sklicujejo na izvedensko mnenje dr. W., potrdila Zveznega centra iz Berlina in Dunaja. Nemci so na podlagi predpisa z dne 24. 4. 1941 zaplenili Tovarno ... in nastavili delegata. Sodišče ni sprejelo predlaganega dokaza za postavitev izvedenca za tovrstno arhivsko gradivo in ocenilo dokazov. Ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz prejšnjega sojenja, slednje pa je v isti sestavi odločilo drugače kot prvič. Sodišče prve stopnje se ni zmenilo za dokaze, ki izkazujejo zaplembo, jih ni pogledalo in se o njih ni izjasnilo. Osredotočilo se je le na elemente, ki jih zahteva ZDen. Pritožbeno sodišče mu je sledilo in ni odgovorilo na niti en pritožbeni ugovor. Vztrajajo, da je bilo premoženje upravičencem zaplenjeno na podlagi sodbe Vojaškega sodišča po 3. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. V tej sodbi je zapisano, da gre za jugoslovanske državljane poljske narodnosti. Drugega dokumenta o zaplembi ni. Nasprotna udeleženka svoja stališča opira na trditve iz obtožbe, ki jo je tožilstvo umaknilo. Sodišče se neutemeljeno opira na odločbo Okrajne zaplembne komisije 80/170, ki naj bi dokazovala zaplembo po 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ-a. V zemljiški knjigi je kot pravna podlaga prenosa premoženja navedena sodba vojaškega sodišča. Ni dokazov o nemški narodnosti članov družine A. Gre za zlonamerno blatenje osebnosti in dostojanstva pravnih prednikov predlagateljev. Sodišču še očita, da ni ocenilo izjav zaslišane predlagateljice A. A. 4. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija glede druge in tretje predlagateljice ni dovoljena. Glede ostalih predlagateljev revizija ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Upravičenje za vložitev izrednega pravnega sredstva mora odvetnik izkazati s predložitvijo novega pooblastila (drugi odstavek 95. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Novo pooblastilo je tisto, ki izvira iz časa, ko je stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, torej iz časa po izdaji izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje.

7. Reviziji nista priloženi novi pooblastili druge in tretje predlagateljice, priloženi pa sta pooblastili A. T. in E. K., ki nista stranki postopka. A. T. je v uvodu revizije sicer označen kot skupni pooblaščenec predlagateljev, vendar mora odvetnik za vložitev revizije izkazati novo pooblastilo, ki ga je dala stranka. Zato novega pooblastila ne more nadomestiti pooblastilo skupnega pooblaščenca, za katerega ni hkrati izkazano, da mu je stranka dala novo pooblastilo, ki vključuje tudi njegov prenos na drugega. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi Vrhovno sodišče ne sme pozivati strank k popravi vlog ali predložitvi pravilnih pooblastil, je revizijo glede druge in tretje predlagateljice na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije:

8. Revizija je dovoljena zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 145. č člena ZIKS). Zato revizijsko sodišče, ne glede na navedbe predlagateljev, ki v uvodu revizije kot izpodbijani akt navajajo sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2012 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 19. 6. 2013, kot izpodbijani akt šteje navedeni sklep pritožbenega sodišča z dne 19. 6. 2013, ki je bil izdan v pritožbenem postopku zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 12. 2012. 9. S sklepom z dne 18. 9. 2012, na katerega se v reviziji sklicujejo predlagatelji, je sodišče prve stopnje njihov predlog zavrnilo, nato pa je na podlagi drugega odstavka 33. člena ZNP ta sklep spremenilo s sklepom z dne 6. 12. 2012 tako, da se je izreklo za nepristojno in odločanje o predlogu odstopilo upravnemu organu. Glede na to so neutemeljene vse revizijske navedbe, ki se nanašajo na izrek sklepa z dne 18. 9. 2012 in v njem zajeto premoženje. S sklepom z dne 6. 12. 2012 zajeto premoženje je sodišče prve stopnje opredelilo s sklicevanjem na celoten predlog, ki ga je obravnavalo v tem postopku. Čeprav je o delu predloga že bilo odločeno in čeprav to v izreku sklepa z dne 6. 12. 2012 ni posebej opredeljeno, se upoštevaje pravila o pravnomočnosti odstop predloga v reševanje upravnemu organu nanaša le na tisti del predloga, o katerem je pred tem sodiščem prve stopnje še tekel postopek.

10. Revizija pritožbenemu sodišču očita, da je izpodbijani sklep v nasprotju z njegovim prejšnjim sklepom, vendar tega nasprotja ne precizira niti ne pojasni, v čem naj ne bi sodišče prve stopnje sledilo napotkom iz prejšnjega sklepa pritožbenega sodišča. V prejšnjem sklepu (II Cp 4020/2010 z dne 20. 7. 2011) je pritožbeno sodišče presodilo, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje skrbne in celovite presoje vseh odločb in listin, pomembnih za ugotovitev pravne podlage podržavljenja, in hkrati opozorilo na zahtevo po varstvu pravice do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve odvzetega premoženja, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je ta pravica v tem primeru učinkovito zavarovana z odstopom predloga pristojnemu upravnemu organu. Glede prvega napotka pa imajo predlagatelji v revizijskem postopku na razpolago druge materialnopravne in procesne ugovore.

11. Predlagatelji zmotno menijo, da sodišče v nepravdnem postopku ne more presojati spornih dejanskih vprašanj. Skladno z določbami 9. člena ZNP je sodišče udeležence dolžno napotiti na pravdo le, če ugotovi, da so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

12. Revizijske trditve o poljski narodnosti prejšnjih lastnikov in nemškem zasegu tovarne med vojno ter sklicevanje na s tem povezane listine in mnenje dr. W. pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Očitke, da se sodišče do teh trditev in dokazov ni izreklo, revizija naslavlja na sodišče prve stopnje. Enako velja za vrsto drugih procesnih očitkov, kot so dolgotrajnost postopka, zaključek in ponovna otvoritev naroka, neizvedba novega postopka in dokazov v okviru ponovljenega postopka, (nekonkretiziran) očitek protispisnosti, neizvedba dokaza z izvedencem za arhivsko gradivo, ki ga revizija zatrjuje v okviru trditev o narodnosti in nemškem zasegu tovarne, in za trditev, da sodišče ni ocenilo izpovedbe predlagateljice A. A. Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodna odločba, izdana na drugi stopnji, so takšni revizijski očitki, ki so naperjeni zoper sklep sodišča prve stopnje in so po svoji vsebini pritožbeni ugovori oziroma njihova ponovitev, ne izpodbijajo pa sklepa pritožbenega sodišča, revizijsko neupoštevni. Očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na nobenega od pritožbenih ugovorov glede trditev in listin, ki se nanašajo na pravno podlago za vračanje po ZIKS, je pavšalen in nekonkretiziran, saj revizija ne pove, na katere konkretne s tem povezane pritožbene navedbe ni bilo odgovorjeno. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte(2). Glede na materialnopravno izhodišče te zadeve pa je pomembnost takih trditev in listin sicer odvisna tudi od poprejšnje ocene o tem, ali je bilo premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko sodbo vojaškega sodišča ex lege podržavljeno na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a z dnem njegove objave v Uradnem listu, to je 6. 2. 1945. 13. Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS, ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. ZDen jo določa v 3., 4. in 5. členu, pri čemer določa, da o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena, odločajo upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), pa določa pristojnost okrajnih sodišč, ki o teh zahtevah odločajo v nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen). Prvi odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po tem zakonu določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145. č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, in s tem pri presoji, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali v sodnem (nepravdnem) postopku, pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.(3) Za odgovor na to vprašanje je odločilna ocena zbranih dokazov. V tem okviru so kljub njihovi deklaratorni naravi lahko pomembni tudi zemljiškoknjižni vpisi prehoda premoženja na državo in zaplembne odločbe.(4)

14. Do odvzema premoženja po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a in njegovega prehoda na državo je prišlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, v postopkih vračanja odvzetega premoženja pa imajo pomembno vlogo, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, za katere osebe je tedanja oblast štela, da so izpolnjevale pogoje iz 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in jim je bilo zato premoženje odvzeto na tej podlagi, v državno last pa je prešlo že 6. 2. 1945. V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po navedenih določbah Odloka AVNOJ-a (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljenju), temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a.(5) V tej luči sta se nižji sodišči ukvarjali tudi z vprašanjem nemške narodnosti prejšnjih lastnikov, pri čemer pa je ključna njuna ugotovitev, da odvzem premoženja na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a izkazuje odločba Okrajne zaplembne komisije št. 80/170 z dne 17. 12. 1945. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da se v zaplembnem spisu Okrajnega sodišča v Kranju Iz 49/45 nahaja tudi odločba Okrajne zaplembne komisije v Kranju, št. 80/170 z dne 17. 12. 1945, iz katere izhaja, da je bila tovarna I., katere družbeniki so bili člani družine H., zaplenjena na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. Navaja pa tudi zapisnik Okrajne zaplembne komisije, iz katerega izhaja, da je premoženje B. A., C. A., D. A., F. A. in Tovarne ... odvzeto na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. Prav tako sodišče prve stopnje navaja, da je Okrajno sodišče v Kranju v postopku izvrševanja zaplembe člane družine H. štelo za osebe nemške narodnosti, saj se na Ministrstvo za pravosodje obrača z vprašanjem, iz katerega izhaja, da jih je štelo za osebe iz 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (ZKIK), to pa so osebe iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a. Ker zakonitost zaplembnih odločb ne more biti predmet preizkusa v postopkih vračanja premoženja, se revizija neutemeljeno sklicuje na nepravilnosti v postopku izdaje odločbe Okrajne zaplembne komisije v Kranju, št. 80/170 z dne 17. 12. 1945. Ob posledičnem zaključku, da je do podržavljenja in s tem prehoda premoženja na državo prišlo na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a že z začetkom veljavnosti Odloka AVNOJ-a, to je 6. 2. 1945, ne pa na podlagi sodbe Vojaškega sodišča Sod 1486/45 z dne 22. 8. 1945, je pravilna odločitev o sodni nepristojnosti in odstopu zadeve pristojnemu upravnemu organu.

15. Revizija se neutemeljeno sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010 in II Ips 299/2010 z dne 23. 6. 2011, ki temeljita na drugačnih dejanskih ugotovitvah od obravnavanih. V danem primeru v okviru dokazne presoje nižji sodišči zemljiškoknjižnemu vpisu prenosa lastninske pravice na državo glede na ostale dejanske ugotovitve nista pripisali odločilne vloge. Zemljiškoknjižni vpisi prehoda premoženja na državo so zaradi svoje deklaratorne narave tako kot ostale listine in dokazi predmet vsakokratne dokazne ocene, ki jo je skladno z ZNP v zvezi z ZPP dolžno izvesti sodišče. 16. Prav tako so neutemeljeni vsi očitki o neupoštevanju odločb Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 in Up-281/10 z dne 5. 10. 2010. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012, je njun pomen v varstvu pravice do učinkovitega uveljavljanja vrnitve krivično odvzetega premoženja v situaciji, ko so izpolnjeni naslednji pogoji: da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen; da je ta rok v času odločanja sodišč že potekel in da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Če v opisani situaciji po preteku roka iz prvega ostavka 64. člena ZDen sodišče zavrne predlog, ker presodi, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka po ZIKS, temveč po ZDen, je predlagateljem onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Zavrnitev njihovega predloga na navedeni podlagi jim namreč kljub temu, da so se lahko upravičeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke o podlagi podržavljenja in da so predlog vložili v roku iz prvega ostavka 64. člena ZDen, onemogoča vsebinsko obravnavo njihove zahteve, kar predstavlja poseg v varstvo pravic, ki jim jih zagotavlja 33. člen Ustave. Ne gre pa za tak poseg v navedene ustavne pravice, če sodišče, v opisanih okoliščinah predlog odstopi v reševanje upravnemu organu, kot je to storilo v obravnavni zadevi. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov spisa, gre za zahtevek predlagateljev za vračanje zaplenjenega premoženja, ki je bil pri Upravni enoti Kranj vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Predlagatelji so sicer 29. 11. 1995 pri sodišču vložili tudi posebno zahtevo za vrnitev po ZIKS, ki pa je bila s pravnomočnim sklepom sodišča prve stopnje N 184/95 z dne 21. 12. 1995 ob smiselni uporabi tretjega odstavka 194. člena ZPP/77 zaradi litispendence zavržena. Predlagatelji so nato pri upravnem organu predlagali odstop pri njem vloženega zahtevka sodišču. Predmet aktualnega odločanja je torej zahteva, ki je bila v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen vložena pri upravnem organu in ki jo je ta nato na zahtevo stranke z dopisom dne 19. 1. 1996 odstopil sodišču. Hkrati gre za situacijo, ki je v vseh bistvenih okoliščinah, podobna situaciji iz Up-969/08, saj je bil obravnavani zahtevek vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen; v času odločanja sodišč je ta rok že potekel; v zemljiški knjigi pa je bila kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. Od navedenega judikata Ustavnega sodišča se obravnavni primer razlikuje le v tem, da je bil zahtevek prvotno vložen pri upravnem organu in nato na zahtevo stranke odstopljen v reševanje sodišču. Ker se organ po podatkih spisa ni izrekel za nepristojnega, temveč je zahtevek odstopil sodišču na podlagi strankine zahteve, ne gre za spor o pristojnosti v smislu osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave, o katerem bi moralo odločati Ustavno sodišče, in tudi v tem smislu ni ovire za odstop zadeve pristojnemu upravnemu organu.

17. Uvodoma revizija zatrjuje kršitev nekaterih ustavnih in konvencijskih pravic. Njihova vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi in materialnimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo. Kolikor pa se sklicujejo na pravico do rehabilitacije (in do povračila škode) iz 30. člena Ustave, pa je treba opozoriti na odločbi Ustavnega sodišča Up-649/06 z dne 27. 3. 2007 in Up-1278/07 z dne 2. 7. 2007, ki poudarjata, da gre za ustavno pravico tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske obsodbe, ter na v odločbi Ustavnega sodišča U-I-60/98 izraženo potrebo po izenačitvi položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic. Navedena odločba Ustavnega sodišča se sicer nanaša na odstop od splošne ureditve vračanja iz 145. člena ZIKS, kot jo pomeni ureditev v členih 145. a, in 145. c ZIKS. Ker pa izpodbijana odločitev temelji na ugotoviti, da je do odvzema obravnavanega premoženja prejšnjim lastnikom in njegovega prehoda v državno lastnino prišlo ex lege na podlagi Odloka AVNOJ-a že pred izrekom zaplembe na podlagi sedaj razveljavljene kazenske sodbe vojaškega sodišča (in zato odkazuje na obravnavanje zahteve za vrnitev premoženja na podlagi določb ZDen), torej na drugi pravni podlagi, kot jo pokriva navedena ustavna pravica, ne gre za poseg v navedeno ustavno pravico.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vključena v odločitev o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Bo pa sodišče prve stopnje moralo odločiti še o zahtevi predlagateljev za povračilo sodnih stroškov, o kateri doslej še ni odločilo, na kar predlagatelji opozarjajo v pritožbi in ponavljajo v reviziji.

Op. št. (1): Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile, objavljen v Ur. l. DFJ, št. 2/45. Op. št. (2): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 715/2005 z dne 28. 2. 2008, II Ips 1030/2007 z dne 20. 1. 2011, II Ips 769/2008 z dne 31. 3. 2011. Op. št. (3): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 275/2002 z dne 16. 1. 2003, II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004, II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009, II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010, II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010, II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011, II Ips 52/2012 z dne 23. 8. 2012; pa tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010. Op. št. (4): Npr. sklep II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010. Op. št. (5): Prim. sklep VS II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010 (povezan s sklepom II Ips 615/2005 z dne 26. 1. 2006), iz katerega izhaja, da morebitna zmotna uporaba Odloka AVNOJ-a v smislu osporavane nemške narodnosti na odločitev ne vpliva. Podobno o morebitni nepravilnosti zaplembnih odločb tudi II Ips 181/2012 z dne 23. 8. 2012.