Jedro

Vrednost neodplačno pridobljenega poslovnega deleža se skladno s SRS 18 izkazuje kot izredni prihodek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo št. ... z dne 13. 8. 2007, izdano v ponovnem postopku inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1999, tožeči stranki dodatno odmeril davek v znesku 199.675,98 EUR, ugotovil, da je tožeča stranka obveznost v odmerjeni višini že poravnala dne 3. 10. 2003, zahtevo za povračilo stroškov postopka pa zavrnil. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ ugotovitveni postopek dopolnil skladno z napotki pritožbenega organa in na tej podlagi znesek 20.418.292,10 SIT (drugače kot v prvotni odločbi), upošteval kot davčno priznan odhodek. V ostalem je bila prvotna odločitev v pritožbenem postopku potrjena in pritožba tožeče stranke (glede povečanja izrednih prihodkov iz naslova neodplačno pridobljenega deleža družbe A. d.o.o. Zagreb v višini 197.406.716,74 SIT na podlagi SRS 18 in 10. člena ZDDPO ter glede zmanjšanja odhodkov iz naslova popravkov vrednosti terjatev do družbe B. d.o.o. v višini 18.271.513,71 SIT na podlagi SRS 5 in 11. člena ZDDPO) kot neutemeljena zavrnjena.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 21. 5. 2008 pritožbo tožeče stranke tudi v ponovnem postopku zavrnilo. Pomanjkljivo obrazložitev prvostopne odločbe dopolni z razlogi odločbe, izdane v prvem postopku. Z razlogi se v celoti strinja in jih zato v svojih razlogih ne ponavlja. V zadevi je najprej sporna ugotovitev prvostopnega organa, da je tožeča stranka 51% poslovni delež v družbi A. d.o.o. Zagreb pridobila neodplačno. Ugotovitev je po presoji pritožbenega organa pravilna, ker sta bila aneksa, na katera se tožeča stranka sklicuje, notarsko overjena šele 18. 4. 2003, torej med postopkom inšpekcijskega nadzora, ker se med knjigovodsko dokumentacijo nista nahajala in ker knjižbe po opravljeni reviziji niso skladne z aneksi, temveč le z osnovno pogodbo. Za odsvojitev poslovnega deleža je tako po slovenski, kot tudi po hrvaški zakonodaji potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. Pri ugotavljanju davčnih obveznosti se po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 1/00, v nadaljevanju: ZDDPO) upošteva datum nastanka poslovnega dogodka. To pa velja le pod pogojem, da je sklenjeni posel pravno veljaven. Pogodba kot verodostojna knjigovodska listina mora biti sklenjena do take mere, da predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice in podlago za vpis v poslovne knjige. Predloženih aneksov po navedenem ni mogoče šteti za pravno veljavni listini na dan 31. 12. 1999. Iz poslovnih knjig izhaja, da je tožeča stranka po opravljeni reviziji računovodskih izkazov med dolgoročnimi finančnimi naložbami najprej izkazala nakup 49% deleža A. d.o.o. Zagreb s temeljnico št. ... per 31. 12. 1999, nato pa s temeljnico št. ... z dne 31. 12. 1999 še brezplačno pridobitev 51% deleža te družbe. Po opravljeni reviziji je tudi sama ugotovila finančne prihodke iz naslova brezplačne pridobitve deleža v višini 193.082.761,00 SIT. Zato je utemeljeno stališče prvostopnega organa, da tožeča stranka v času sestavitve teh temeljnic ni razpolagala z aneksi k osnovnim pogodbam. Naložba je bila evidentirana v poslovne knjige po nabavni (nakupni) vrednosti in ne po ocenjeni. Tožeča stranka navaja sama, da je bila cenitev opravljena za potrebe prenosa deležev na dva nova družbenika. Za 49% poslovnega deleža v vrednosti 1.970.512,00 DEM, je bila določena prodajna cena 1.979.000,00 DEM (preračunano 189.616.046,00 SIT), 51% delež v vrednosti 2.050.940,52 DEM (preračunano 197.406.716,74 SIT) pa je tožeča stranka pridobila neodplačno. Cenitev je bila opravljena po neto knjigovodski vrednosti po stanju na dan 30. 9. 1998. Iz poročila revizijske družbe je razvidno, da v ocenjeni vrednosti goodwill ni upoštevan, oziroma da bi bila realnejša dinamična metoda cenitve, ki bi upoštevala tudi dobiček. Bodoče obveznosti do prejšnjega lastnika bi se lahko pokrivale iz dela vrednosti, ki v cenitev ni bil zajet. V Pogodbi o prenosu in prevzemu delov poslovnega deleža in osnovnih vložkov je sicer zapisano, da dobički iz leta 1997 in 1998 pripadajo odsvojitelju, vendar v navedeni pogodbi stranke zato niso spreminjale dogovorjene nakupne cene. Tožeča stranka pa niti v pritožbi ne dokazuje, da se je vrednost naložbe v inšpiciranem obdobju zmanjšala. Protislovna je po presoji pritožbenega organa trditev tožeče stranke, da se brezplačna pridobitev poslovnega deleža ne more odraziti med prihodki davčnega zavezanca, temveč le med stalnimi sredstvi. Brezplačna pridobitev poslovnega deleža je bila izkazana med stalnimi sredstvi (dolgoročne finančne naložbe), na drugi strani (knjigovodsko gledano) pa imamo izredne prihodke. V primeru plačila (prav: odplačne pridobitve) deleža bi na drugi strani nastala obveznost do prodajalca, ker pa te obveznosti, zaradi neodplačnosti pridobitve, ni bilo, gre za izredne prihodke. Izredni prihodki po SRS 18.19 izhajajo iz dogodkov ali poslov, ki niso običajni pri rednem poslovanju podjetja in se zato ne pojavljajo niti redno niti pogosto. Odgovor Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev z dne 16. 5. 2003 ima le naravo mnenja. Cenitev, ki jo tožeča stranka prilaga šele v ponovnem pritožbenem postopku, pa pritožbeni organ zavrne kot nedopustno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. - Iz razlogov, ki jih navaja že prvostopni davčni organ, je pravilna odločitev tudi v delu, ki se nanaša na popravke vrednosti terjatev. Odločitev je skladna s SRS 5 in Stališčem 15 Slovenskega inštituta za revizijo. Pomemben pogoj za popravek vrednosti terjatve je, da terjatev ni poplačljiva. Za takšen izkaz je potreben obstoj okoliščin, ki izkazujejo resen pristop k izterjavi in/ali okoliščin, ki glede na izkušnje v obračunskem obdobju ali iz preteklih let izkazujejo utemeljene vzroke za dolžnikovo ravnanje. Tožeča stranka bi morala na osnovi listin dokazovati, da so zmanjšane realne možnosti, da bo terjatev plačana, npr. da je v zvezi z njo sprožen sodni spor, da je terjatev prerekana, da je podan predlog za sodno izvršbo. Tožeča stranka pa v postopku ne dokazuje niti pisnega opominjanja dolžnika. Da bi neko terjatev priznali za sporno ali dvomljivo, mora zavezanec dokumentirano dokazati, da je že opravil določena dejanja v smeri izterjave. V zvezi z odpisom terjatev do B. d.o.o. pa tožeča stranka listinskih dokazov ne predlaga (15. člen ZDavP).

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi v delu, v katerem se ta nanaša na pridobitev deleža družbe A. d.o.o. Zagreb in v delu, ki se nanaša na popravek vrednosti terjatev do družbe B. d.o.o., oziroma podrejeno tako, da zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V delu, v katerem se dokazni postopek ni dopolnjeval, je izpodbijana odločba neobrazložena, čeprav se obveznost tožeče stranke ponovno ugotavlja tudi na podlagi neevidentiranih izrednih prihodkov iz naslova neodplačno pridobljenega poslovnega deleža in znižanja odhodkov v zvezi s popravki vrednosti terjatev do B. d.o.o.. Ni res, da bi se prvostopni organ v tem delu skliceval na razloge prve odločbe. Gre za popolno odsotnost obrazložitve, ki je pritožbeni organ ne more sanirati z dopolnitvijo obrazložitve z razlogi prve odločbe z dne 26. 8. 2003, saj se skladno z določbami ZUS-1 v upravnem sporu izpodbija odločba prve stopnje. Ker se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka in in kršitev 22. in 25. člena Ustave. - Kolikor bi sodišče navedenemu ne sledilo, tožeča stranka izpodbija razloge, ki jih kot razloge organa prve stopnje v obrazložitvi navaja pritožbeni organ. Odločitev je v delu, ki se nanaša na neevidentirane izredne prihodke, napačna, ker davčni organ ni upošteval pravnih podlag, volje pogodbenih strank in dejanske realizacije pravnih poslov. Kot je razvidno iz sodnega registra, je bila v sodni register vpisana sprememba družbenika, in sicer je bila namesto ustanovitelja in edinega družbenika družbe C. GmbH, Nemčija, kot novi edini družbenik vpisana tožeča stranka. - Odločitev je očitno napačna tudi v primeru, če bi tožeča stranka 51% poslovni delež pridobila brezplačno. Osnovno izhodišče, ki ga zastopa tožena stranka, in sicer, da gre pri brezplačni pridobitvi deleža za izredni prihodek skladno s SRS 18, je napačno. Pridobitev naložb - deležev ali delnic - v nobenem primeru ni prihodek. To je povsem jasno in nedvoumno zapisal sam davčni organ v odločbi z dne 27. 3. 2003, stran 12 odločbe, pritožbena navedba na strani 10 pritožbe z dne 21. 9. 2007, ko navaja, da sama vrednost naložbe v drugo podjetje nima neposredne povezave s prihodki, pač pa vpliva le na spremembo stalnih sredstev podjetja. Naložba se torej odrazi na sredstvih. Da je brezplačno pridobljeno naložbo po SRS potrebno izkazovati kot izredni prihodek, iz navajanih SRS ne izhaja izrecno. To potrjuje tudi mnenje Zveze računovodij z dne 16. 5. 2003 in sicer, da se tudi prevrednotenja finančnih naložb po ocenjeni vrednosti morajo po pravilih in logiki stroke odraziti kot dolgoročne rezervacije in ne kot prihodki. Mnenje za davčni organ sicer res ni obvezno, je pa vsekakor priporočljivo, da ga prebere in se glede njega strokovno opredeli. Ker razlogov za neupoštevanje ne poda, gre za bistveno kršitev pravil postopka. - Kot nedvoumno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1214/2002 z dne 17. 1. 2006, je potrebno neodplačno pridobljeno naložbo izkazati med izrednimi prihodki po nominalni vrednosti. Le ta vrednost se izkaže med prihodki. Do obdavčitve bo prišlo, če bo prišlo do realizacije dobička, torej ob morebitni odplačni odtujitvi. Obdavčitev je predpisana za dobičke iz kapitala, ne pa tudi za prevrednotenja posameznih naložb, saj gre pri tem spet le za kapitalske postavke in ne za prihodke. To je izrecno zapisano in izhaja tudi iz SRS 3.9, na podlagi katerega povečanje tržne vrednosti nad prvotno nabavno vrednostjo dolgoročne finančne naložbe ne vpliva na vrednotenje, manjša tržna vrednost od nabavne vrednosti pa se obravnava kot odhodek financiranja. Neodplačno pridobljeno finančno naložbo je tako potrebno med prihodki izkazati le v nominalni vrednosti, ki pa je bila v konkretnem primeru 510.000,00 DEM. Kakšna bi bila tržna cena tega deleža pri neodplačni pridobitvi, ni pomembno, saj tožeča stranka naložbe v tem delu ni kupovala, oziroma še več, če bi jo kupovala, bi imela obveznost do prodajalca, o višini katere bi odločala sama, pri neodplačni pridobitvi pa se obdavčuje od tržne vrednosti in se s tem spravlja v bistveno slabši davčni položaj, kot če bi naložbo kupila. Ker se izguba ali manjvrednost (skladno z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča) pri darilu ne upošteva, je jasno, da se tudi v konkretnem primeru med prihodki ne sme upoštevati več, kot znaša nominalna vrednost. - Na odločitev tudi ne more imeti vpliva revizorjeva zahteva, da se zaradi prevrednotenja izkažejo prihodki. - Davčni organ pa je poleg navedenega tudi nepopolno in nepravilno ugotovil dejansko stanje. Tudi če bi bilo dopustno kot izredni prihodek izkazati vrednost 2.050.940,52 DEM, kar po prepričanju tožeče stranke iz navedenih razlogov ni možno, pa je bil dolžan pri presoji upoštevati svoje ugotovitve, navedene na 3. strani drugostopne odločbe z dne 21. 5. 2008 v delu „Povezanost oseb“, kjer navede, da je tožeča stranka svoj delež v družbi C. GmbH odstopila direktorju Ž.Ž., pa plačilo ni bilo prejeto. Ne gre torej za brezplačen odstop deleža temveč za izravnavo in odplačilo z odstopom deleža v drugi družbi. Nepravilno je dejansko stanje ugotovljeno tudi zato, ker pri vrednosti ni bilo upoštevano zmanjšanje iz naslova dobička dveh let. Dogovor ni sporen, davčni organ pa ga neargumentirano ne upošteva. Glede popravkov vrednosti terjatev je odločitev nepravilna zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navedba pritožbenega organa, da je potrebno dokumentirano dokazati, da je davčni zavezanec opravil določena dejanja v smeri izterjave dolgovanega zneska in da brez listinskih dokazov terjatve ni mogoče priznati kot sporne oziroma dvomljive ter oblikovati popravkov, nima podlage v veljavi zakonodaji. SRS 5.8 določa kot pogoj oziroma podlago za dvomljivost ali spornost terjatve le obstoj domneve, da terjatve ne bodo poravnane v rednem roku. V pritožbi z dne 21. 9. 2007 je natančno navedeno, zakaj je tožeča stranka popravke oblikovala. Zaradi očitnega nasprotja z veljavno zakonodajo gre tudi v tem delu za kršitev 22. in 25. člena Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Sodišče opozarja še, da je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravih oseb za leti 1998 in 2000, pri isti tožeči stranki, že zavzelo določeno stališče v sodbi opr. št. U 670/2005 z dne 12. 5. 2008. Tožba ni utemeljena.

Tožeči stranki je bila v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in drugih dajatev za leta 1998, 1999 in 2000 izdana odločba št. ... z dne 26. 8. 2003, ki je bila v pritožbenem postopku z odločbo ... z dne 11. 5. 2006, v točki I/3 izreka (po katerem se tožeči stranki odmeri in v plačilo naloži davek od dobička pravnih oseb za leto 1999) odpravljena in z napotki vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopni organ ugotovitveni postopek v nakazani smeri dopolnil in o tem izdal zapisnik št. ... z dne 11. 7. 2007, iz katerega nedvoumno sledi, da se v ostalem ugotovitve ne spreminjajo. Tožeča stranka pripomb na zapisnik ni podala. Da temelji na ugotovitvah prvega in dopolnjenega ugotovitvenega postopka, nedvoumno sledi tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz pritožbe tožeče stranke je razvidno, da je odločbo tako razumela tudi tožeča stranka in jo, kljub pomanjkljivi obrazložitvi, uperila zoper vse (z zapisnikom z dne 25. 4. 2003 in dopolnilnim zapisnikom z dne 31. 7. 2003 skladne) razloge prve odločbe. Ker so razlogi po navedenih zapisnikih identični razlogom odpravljene odločbe, je z dopolnitvijo razlogov izpodbijane odločbe v pritožbenem postopku pomanjkljivost izpodbijane odločbe ustrezno sanirana. Ugotovljena pomanjkljivost obrazložitve prvostopne odločbe v obravnavanem primeru zato ni privedla do položaja, v katerem bi odločbe v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče vsebinsko preizkusiti. Da bi pomanjkljiva obrazložitev vplivala na odločitev, pa tožeča stranka ne zatrjuje. Zatrjuje tudi ne, da zaradi pomanjkljivosti obrazložitve pritožbe ne bi mogla izkoristiti v polnem obsegu. Po določbah ZUS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost prvostopne odločitve, pri čemer pa ni nepomembno, ali so bile ugotovljene procesne kršitve v pritožbenem postopku odpravljene ali ne. Ker je tožeča stranka v obravnavanem primeru zagotovljena pravna sredstva dejansko izkoristila ne le v formalnem, temveč tudi v vsebinskem pogledu, pa po presoji sodišča z ugotovljeno kršitvijo procesnega zakona v postopku na prvi stopnji niso bilo poseženo v njene ustavne pravice po 22. in 25. členu Ustave.

Ugotovitev, da je tožeča stranka 51% poslovni delež v družbi A. d.o.o. Zagreb pridobila neodplačno, je po presoji sodišča pravilna. Sodišče v celoti sledi razlogom, s katerimi ugotovitev utemeljita davčna organa. Dejanskih ugotovitev v tej zvezi tožeča stranka konkretno ne prereka. Opozarja le na dejstvo, da je bila v sodnem registru namesto ustanovitelja in edinega družbenika družbe C. GmbH, Nemčija, vpisana tožeča stranka kot edini družbenik. Navedeno dejstvo med strankama ni sporno, odplačnosti pridobitve, ki jo zatrjuje tožeča stranka, pa po presoji sodišča ne dokazuje.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje davčni organ materialno pravo pravilno uporabi. Tožbeni očitek, da je odločitev samovoljna in v nasprotju s stališči sodne prakse, ni utemeljen. V pogledu (začetnega) merjenja naložbe - je po SRS, ki so veljali v obravnavanem poslovnem letu (1999), nedvomno predpisano, da se dolgoročne finančne naložbe vseh vrst v začetku izkazujejo po nabavni vrednosti (SRS 3.6). Nabavni vrednosti po navedenem standardu ustrezajo naložena denarna ali drugačna sredstva, seveda ob predpostavki, da gre za običajno, odplačno pridobitev. Če je odtujitev neodplačna, nabavni vrednosti dolgoročne finančne naložbe ustreza nabavna vrednost poslovnega deleža, kakršna bi ta bila v primeru odplačne pridobitve. V obravnavanem primeru torej nabavna vrednost, ki ustreza nabavni vrednosti odplačno pridobljenega 49% poslovnega deleža. Vrednost neodplačno pridobljenega poslovnega deleža se skladno s SRS 18 izkazuje kot izredni prihodek. Stališče tožeče stranke, da vrednost naložbe v drugo podjetje vpliva le na spremembo stalnih sredstev podjetja in ne na prihodke, ki ga utemeljuje s sklicevanjem na stališče, ki ga je davčni organ zavzel v drugem davčnem postopku, drži, kot pravilno pojasni že pritožbeni organ, le v primeru odplačne pridobitve poslovnega deleža. Mnenje Zveze računovodij se v pretežnem delu nanaša na (pre)vrednotenje dolgoročne finančne naložbe, torej na kasnejše spremembe vrednosti finančne naložbe ob pridobitvi in ne na vprašanje začetnega merjenja, ki je v zadevi relevantno. Stališče, da se prevrednotenja finančnih naložb po ocenjeni vrednosti izkažejo kot dolgoročne rezervacije in ne kot prihodki (po analogiji z opredmetenimi osnovnimi sredstvi v smislu SRS 10.1), iz navedenega razloga ni relevantno, je pa po presoji sodišča tudi nepravilno, saj se dolgoročne finančne naložbe, drugače kot osnovna sredstva, ne amortizirajo. Davčni organ se do navedenega mnenja po presoji sodišča ustrezno opredeli že z navedbo svojega, drugačnega pravnega stališča. Stališče, da se vrednost neodplačno pridobljenega poslovnega deleža v poslovnih knjigah izkazuje kot izreden prihodek, je skladno tudi s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. I Up 1214/2002 z dne 17. 1. 2006. Nadaljnjega stališča te sodbe, da se namreč izredni prihodek izkaže v nominalni vrednosti prenesenega osnovnega vložka, pa ni mogoče upoštevati kot načelnega, temveč zgolj v povezavi z dejanskim stanjem konkretne zadeve, ki se od obravnavane v tem upravnem sporu bistveno razlikuje. Ob dejanskem stanju, kakršno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, je zavzeto pravno stališče razumeti le tako, da izrednih prihodkov ob neizkazani tržni vrednosti deleža, ni mogoče izkazati v višini, ki je nižja od nominalne vrednosti pridobljenega osnovnega vložka. Stališču tožeče stranke, da bi bilo, skladno s sodbo, na katero se sklicuje, med prihodki potrebno izkazati le nominalno vrednost neodplačno prejete naložbe, zato ni mogoče slediti.

Mnenje revizorja na odločitev ni vplivalo. Davčni organ mnenje navaja, ko opisuje knjiženja dolgoročne finančne naložbe v poslovne knjige tožeče stranke in pri presoji podlag za njihovo izvedbo.

Da bi bila dolgoročna finančna naložba (51% delež) pridobljena odplačno, s protivrednostjo deleža v C. GmbH, tožeča stranka v postopku ni niti zatrjevala. To prvič, pa še to v celoti neizkazano, zatrjuje v upravnem sporu. Navedeni trditvi zato sodišče ni moglo slediti. Slediti pa po presoji sodišča tudi ni zahtevi tožeče stranke po zmanjšanju vrednosti finančne naložbe ob pridobitvi za dobiček dveh let, ki je po sklenjeni pogodbi pripadal odstopniku. Sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, s katerimi pritožbeni organ zavrne vsebinsko enake pritožbene navedbe.

Glede popravka vrednosti terjatev se sodišče v celoti strinja z razlogi, s katerimi je odločitev, da se odhodek davčno ne prizna, utemeljena že v davčnem postopku. Pri tem se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in jih ne ponavlja. Stališče, na katerem temelji odločba, je skladno z ustaljeno sodno prakso (npr. sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. Ru 34/96 z dne 9. 4. 1997 in I Up 718/2003 z dne 25. 10. 2005 in sodbi tega sodišča opr. št. U 795/2003 z dne 30. 5. 2006 in U 1169/2001 z dne 23. 1. 2003). V zadevi pa tudi ni spora, da tožeča stranka utemeljene domneve, da sporne terjatve ne bodo poravnane v celoti, oziroma ne bodo poravnane, ni izkazala in za to ni ponudila nobenih dokazov. Stališče tožeče stranke, da je odločitev v tem delu samovoljna in v očitnem nasprotju z zakonom, je iz navedenih razlogov neutemeljeno.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, pa ob upoštevanju 4. odstavka 25. člena ZUS-1 tudi ni upravičena do povračila stroškov. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta.