Jedro

Tožnica, ki v postopku lastninskega preoblikovanja predmetnih nepremičnin ni imela v otvoritveni bilanci, v postopku njenega lastninskega preoblikovanja predmetnih nepremičnin ni mogla pridobiti v svojo last. Z zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetij spor o obsegu družbenega premoženja in morebitno "naknadno" lastninjenje tega premoženja ni več mogoče. Priposestvovanje se nanaša na lastninsko pravico, in ne pravico uporabe oziroma imetništvo pravice uporabe, zato bi tožnica sporne nepremičnine lahko priposestvovala le od pretvorbe pravice uporabe navedenih nepremičnin v lastninsko pravico.

ZTLR priposestvovanja stvari v družbeni lastnini ni dopuščal.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi (tč. II izreka) spremeni tako, da se znesek 655,55 EUR nadomesti z zneskom 4.750,85 EUR.

II. Pritožba tožnice pa se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 110, 16 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica parc. št. 2152/0, 2153/0, 2150/4, 2150/5, 2150/6, 2150/7 in 2150/11 k.o. X. (tč. I izreka) ter ji naložilo, da tožencu (tč. II izreka) povrne pravdne stroške v znesku 655,55 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni dokazala, da bi lastninsko pravico predmetnih nepremičnin pridobila v procesu njenega lastninskega preoblikovanja, niti da bi jo pridobila originarno s priposestvovanjem.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer tožnica zoper odločitev o glavni stvari, toženec pa zoper stroškovno odločitev.

3. Tožnica v pritožbi meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb glede natančne zgodovinsko pravne analize statusa spornih nepremičnin ter pri teh navedbah vztraja (kot sestavnemu delu pritožbe). S temi navedbami vrhovno sodišče ob reševanju revizije ni razpolagalo, sodišče prve stopnje pa je preveč restriktivno razlagalo stališče vrhovnega sodišča in se osredotočalo le na vprašanja, ali so bile sporne nepremičnine v otvoritveni bilanci tožnice v času lastninjenja. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da tudi niso bile zajete v otvoritveni bilanci toženca. Vztraja, da je pravica uporabe lahko stvarna pravica, in ne zgolj obligacijska (!?). Tožnica sporne nepremičnine ves čas, neprekinjeno od leta 1957 do danes, uporablja za izvajanje svoje dejavnosti, na njih pa je zgrajena tudi avtobusna postaja, družbena lastnina s pravico uporabe v korist tožnice, ker jo je zgradila z lastnimi sredstvi in za pridobitev te pravice vpis v zemljiško knjigo ni bil potreben. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so sporna sredstva (nepremičnine) na podlagi 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) prešla s 1. 1. 1993 ex lege na SRD. Formalnopravni lastnik spornih nepremičnin je bil ob zaključku lastninjenja toženec, zato zemljišče ni imelo pravnega statusa neolastninjenega sredstva. Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) je v letu 1993 na Republiko Slovenijo ex lege prešel le kapital toženca, sporno zemljišče pa je bilo v pravno formalnem smislu del premoženja toženca kot samostojnega pravnega subjekta. Predpisi o lastninskem preoblikovanju se torej niso nanašali na sporno zemljišče. Napačno je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-302/98, saj se v njej ne obravnava ničesar, kar bi se nanašalo na status spornega zemljišča in bi bilo relevantno za rešitev spornega vprašanja. Prav tako je napačno opiranje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 559/2005, saj v spornem primeru ne gre za takšen primer; sporno zemljišče nikoli ni bilo brez titularja (lastnika). V formalno pravni lasti je bilo vpisano na toženca, dejansko pa del osnovnih sredstev tožnice, zaradi česar je med pravdnima strankama nastal predmetni spor. Sodišče je prezrlo, da tožnica v tej pravdi uveljavlja civilnopravni zahtevek in zahteva, da se lastninska pravica na spornem zemljišču vpiše na njeno ime, pri čemer se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da v tej pravdi izpodbija domnevo iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), napačen pa je tudi zaključek sodišča, da 10-letni priposestvovalni rok v času od 25. 7. 1997 (ko je začel veljati ZLNDL) do vložitve tožbe 6. 9. 2004 še ni potekel. Sodišče je spregledalo določbo prvega odstavka 269. člena SPZ. Tožnica je izpolnila vse predpostavke za priposestvovanje (dobro vero, lastniško posest in potek časa). Prav tako je spregledalo, da je kapital toženke prešel v last RS z uveljavitvijo ZJGS, to je 2. 7. 1993. 10-letni rok je torej pričel teči 2. 7. 1993 in je pred vložitvijo tožbe že potekel. Zato so izpolnjene tudi predpostavke za priposestvovanje. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (dopolnitve pritožbe tožnice, vložene po poteku 15-dnevnega prekluzivnega pritožbenega roka, pritožbeno sodišče ni upoštevalo).

4. Toženec v pritožbi zoper stroškovno odločitev meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določb in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev spremeni tako, da naloži tožnici plačilo stroškov v znesku 4.750,85 EUR s pripadki. V pritožbi opozarja na v predhodnem postopku že priglašene stroške, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani odmerilo v višini 4.095,30 EUR (toženec je že v odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah vedno zahteval povračilo vseh svojih stroškov postopka, in sicer z določenimi zahtevki, v katerih so bili stroški specificirani). Meni, da bi ob takem ravnanju toženca sodišče moralo upoštevati vse priglašene stroške postopka, saj so bili ti stroški zahtevani pred koncem glavnem obravnave, kot jih je toženec opredeljeno navedel v zahtevah za plačilo.

5. Toženec je še odgovoril na pritožbo tožnice ter predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Meni, da iz pritožbe utemeljenost pritožbenih razlogov ne izhaja ter da je tožnica spregledala bistvo odločbe revizijskega sodišča, še posebej da „naknadno“ lastninjenje premoženja, ki ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco v postopku lastninskega preoblikovanja, ni mogoče. Tožnica torej lastninske pravice na spornih nepremičninah ni mogla pridobiti.

6. Pritožba toženca je utemeljena, medtem ko pritožba tožnice ni utemeljena.

K pritožbi tožnice:

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine (ključna dejstva) pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo kakšne zatrjevane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Pritožbeno sodišče najprej glede pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničinih navedb glede natančne zgodovinsko pravne analize statusa spornih nepremičnin ter vztrajanju pri teh navedbah (kot sestavnemu delu pritožbe), opozarja, da je pritožba pravno sredstvo zoper sodbo, ki mora obsegati (335. člen ZPP) pritožbene razloge (ti so našteti v 338. členu ZPP). Pritožbeni razlogi niso tožbene navedbe, zato teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

8 .Ključno dejansko vprašanje v obravnavani zadevi je glede na zahtevek tožnice (za ugotovitev njene lastninske pravice predmetnih nepremičnin v k.o. X., ki so predmet zahtevka) (1), ali je tožnica uspela (s stopnjo prepričljivosti) izkazati (dokazati) njeno lastninsko pravico glede v zahtevku uveljavljanih nepremičnin (in ne morebiti imetništvo pravice uporabe), in sicer glede na tožbene trditve (odločanje v mejah uveljavljanega zahtevka – primerjaj 2. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) lastninsko pravico pridobljene v postopku lastninskega preoblikovanja pravne prednice tožnice oziroma pridobljene s priposestvovanjem. Pritožbeno sodišče se glede dejstva (ne)pridobitve lastninske pravice predmetnih nepremičnin v procesu tožničinega lastninskega preoblikovanja v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, pri čemer izpostavlja zgolj, da tožnica, ki v postopku lastninskega preoblikovanja nesporno predmetnih nepremičnin ni imela v otvoritveni bilanci, v postopku njenega lastninskega preoblikovanja predmetnih nepremičnin ni mogla pridobiti v svojo last (tožničino premoženje, ki ni bilo zajeto v otvoritveni bilanci, je v skladu s 6. členom ZZLPPO s 1. 5. 1998 ex lege prešlo v last SRD, kot je to nenazadnje razvidno tudi iz revizijske odločbe v obravnavani zadevi). Z zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetij spor o obsegu družbenega premoženja in morebitno "naknadno" lastninjenje tega premoženja ni več mogoče. Pri tem glede na pritožbene trditve pritožbeno sodišče izpostavlja, da je pravno nepomembno, kdo je pridobil na spornih nepremičninah lastninsko pravico, temveč je glede na zahtevek pomembno zgolj, da tožnica ni s stopnjo prepričljivosti dokazala, da bi v postopku lastninskega preoblikovanja navedene nepremičnine pridobila v njeno last (2). Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da je sporne nepremičnine tožnica ves čas uporabljala. Kolikor pa se pritožnica sklicuje na ZGJS, pa je odločilno dejstvo, da tožnica na podlagi navedenega zakona zatrjevane lastninske pravice spornih nepremičnin prav tako ni mogla pridobiti.

9. Glede priposestvovanja pa pritožbeno sodišče pritožnico opozarja, da se priposestvovanje nanaša na lastninsko pravico, in ne pravico uporabe oziroma imetništvo pravice uporabe, zato bi tožnica sporne nepremičnine lahko priposestvovala le od pretvorbe pravice uporabe navedenih nepremičnin v lastninsko pravico (3), in to ne v skladu z določbami ZLNDL, kajti po prvem odstavku 1. člena ta zakon ureja zgolj lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini (nepremičnin), ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, kot kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in so temu nasprotne pritožbene trditve napačne. Pri tem ne le, da tožnica do vložitve tožbe nepremičnin, ki so predmet zahtevka, ni mogla priposestvovati, ker ni potekel rok 10 let za priposestvovanje (upoštevajoč da so sporne nepremičnine v skladu s 6. členom ZZLPPO s 1. 5. 1998 ex lege prešle v last SRD), temveč tožničina posest predmetnih nepremičnin ni bila niti dobroverna (temeljni pogoj za priposestvovanje), kajti po drugem odstavku 72. člena ZTLR je bila posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tožnica, ki spornih nepremičnin ni vključila v otvoritveno bilanco, bi (če že ni) najmanj morala vedeti, da sporne nepremičnine niso njena last (niso njene). In to velja tudi v primeru, da bi (kot zatrjuje tožnica v pritožbi) sporne nepremičnine (kot „kapital toženke“ v okvirih lastninjenja infrastrukturnih objektov) prešle v last RS z uveljavitvijo ZJGS, to je 2. 7. 1993. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o napačnem zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi sporne nepremičnine priposestvovala.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in (v z njene strani izpodbijanem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca:

11. O povrnitvi stroškov odloča sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). Toženec v obravnavani zadevi utemeljeno opozarja na napačno uporabo citiranih določb ZPP glede stroškov, ki mu jih je odmerilo že pritožbeno sodišče s sodbo II Cp 1053/2008 z dne 26. 3. 2008, ki je bila sicer pozneje razveljavljena, vendar iz nje sledi, da so bili navedeni stroški, kot jih je odmerilo pritožbeno sodišče, uveljavljeni skladno z določbo prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP in bi mu jih moralo tudi sodišče prve stopnje prisoditi. Ker je toženec navedene stroške uveljavljal v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi na podlagi prvega odstavka 351. člena (v zvezi s 358. členom) ZPP ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožnica s pritožbo ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (glede pritožbe tožnice). Stroški toženčeve pritožbe (glede stroškovne odločitve) so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo ter dejansko nastalimi stroški (240 tč. X 0,459 EUR za tč.), pri čemer stroška sodne takse, ki ni bil uveljavljen v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP (z v zahtevi opredeljeno navedenimi stroški – višino sodne takse), pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo.

(1) In ne, kot pritožnica protispisno navaja v pritožbi, da uveljavlja civilnopravni zahtevek, da se lastninska pravica na spornem zemljišču vpiše na njeno ime;

(2) Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(3) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal do 1. 1. 2003, priposestvovanja stvari v družbeni lastnini ni dopuščal – glej 29. člen;