Jedro

Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid predpisov o lastninjenju zemljišč. Priposestvovanje je namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem odpravili napako, da v postopku lastninskega preoblikovanja sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na zemljiščih parc. št. ..., k.o. ..., saj ima na teh zemljiščih pravico uporabe. Njena pravna prednica – družba A. je namreč z lastnimi sredstvi zgradila objekte avtobusne postaje, in sicer na podlagi gradbenega dovoljenja, ki ji ga je izdala občina v letu 1961. Avtobusna postaja naj bi bila družbena lastnina v uporabi pravne prednice tožeče stranke. Sporne nepremičnine uporablja že od leta 1960 za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. V novem sojenju je tožeča stranka poleg tega, da je na spornih zemljiščih imela pravico uporabe, trdila še, da je lastninsko pravico pridobila tudi na podlagi priposestvovanja.

2. O tej zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer v zadevi II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da naj se najprej ugotovi, ali so se sporne nepremičnine nahajale v otvoritveni bilanci te družbene pravne osebe, ko se je lastninsko preoblikovala v današnjo tožečo stranko. Zavzelo je stališče, da je šele v primeru, če bo sodišče ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci, mogoče, da je ta preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pravico uporabe.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na teh zemljiščih. Ugotovilo je, da sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco pravnega prednika tožeče stranke. Ocenilo je tudi, da tožeča stranka spornih zemljišč ni priposestvovala, saj do vložitve tožbe (6. 9. 2004) še ni potekel desetletni rok, priposestvovanje družbene lastnine pa v času Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni bilo mogoče. 4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišč prve stopnje. K razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s priposestvovanjem je dodalo, da ob dejstvu, da pravna prednica tožeče stranke spornih zemljišč ni vključila v otvoritveno bilanco, tožeča stranka ne more biti v dobri veri, da je na zemljiščih pridobila lastninsko pravico.

5. Revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vlaga tožeča stranka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožeča stranka v reviziji poudarja, da je njena pravna prednica na spornih zemljiščih imela pravico uporabe, kar dokazuje z zgodovinsko analizo stanja spornih nepremičnin. Meni, da formalna umestitev nepremičnin v otvoritveno bilanco ni pomembna. Temelj zahtevka namreč niso predpisi o lastninjenju podjetij ali družbene lastnine, temveč pravica uporabe, ki se približuje stvarni pravici. Pravica uporabe se je ex-lege spremenila v stvarno pravico, saj gre za ustavno varstvo pridobljenih pravic.

9. Zmotno je izhodišče tožeče stranke, da okoliščina, da je imela pravna prednica tožeče stranke na spornih zemljiščih pravico uporabe, avtomatično pomeni, da je tožeča stranka na teh zemljiščih pridobila pravico uporabe. V primeru, da je imela pravna prednica tožeče stranke pravico uporabe, bi ta pravica na tožečo stranko lahko prešla le v primeru, če bi bile sporne nepremičnine (oziroma pravica uporabe na teh nepremičninah) vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital (delnice). Podjetje je namreč izdalo delnice ravno na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance (drugi odstavek 17. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij). Ker pa te nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco, se njihova vrednost ni mogla odraziti v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne prednice tožeče stranke, ki se je lastninsko preoblikovala. Samo sredstva, ki so bila zajeta v otvoritveno bilanco, so se lahko odrazila v družbenem kapitalu družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala.(1) Da bi tožeča stranka na teh zemljiščih lahko pridobila lastninsko pravico, bi morala biti ta zemljišča vključena v otvoritveno bilanco, kar je Vrhovno sodišče že pojasnilo in to tudi povsem jasno izhaja iz odločbe II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011.(2) Če se pravna prednica tožeče stranke ni strinjala z obsegom družbenega kapitala (z vsebino otvoritvene bilance), bi to morala na ustrezen način uveljavljati v samem postopku lastninskega preoblikovanja.(3) Z zaključkom lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožeče stranke pa spor o vsebini otvoritvene bilance in morebitno "naknadno" lastninjenje na podlagi teh sredstev (zemljišč) izdanega kapitala nista več mogoča. Ob dejstvu, da sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožeča stranka na teh zemljiščih torej ni mogla pridobiti pravice uporabe, kar izključuje možnost, da bi pridobila lastninsko pravico na podlagi zakonodaje o lastninjenju nepremičnin.

10. Tožeča stranka bi tako lahko na teh zemljiščih, ki so bila izločena iz postopka lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožeče stranke, pridobila lastninsko pravico na podlagi enega od pridobitnih načinov, ki jih je določal ZTLR oziroma pozneje Stvarnopravni zakonik. Tožeča stranka v reviziji trdi, da je lastninsko pravico na teh zemljiščih pridobila s priposestvovanjem v obdobju od leta 1959 do leta 1971, ko je bila kot lastnica zemljišč v zemljiški knjigi vpisana družba B. Zatrjevanje tožeče stranke, da je na teh zemljiščih v navedenem obdobju pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, je po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno. Pogoj za priposestvovanje lastninske pravice na zemljišču ni samo v tem, da zemljišče ni v družbeni lastnini (oziroma da je zemljišče v zasebni lasti), temveč tudi v tem, da je priposestvovalec v dobri veri glede tega, da je na zemljišču pridobil lastninsko pravico. Tožeča stranka pa nasprotno ves čas postopka in tudi sedaj v reviziji zatrjuje, da je imela pravna prednica tožeče stranke na spornih zemljiščih pravico uporabe (in ne lastninske pravice) in da so bila torej zemljišča v družbeni lastnini. Sklicevanje tožeče stranke na priposestvovanje za navedeno obdobje je tako v nasprotju z njenimi navedbami, da je imela njena pravna prednica na teh zemljiščih ves čas pravico uporabe. V zvezi s tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da dejstvo, da je bila kot lastnica spornih zemljišč v zemljiški knjigi v obdobju od leta 1959 do leta 1971 vpisana družba B., še ne pomeni, da ta zemljišča niso bila v družbeni lastnini. Vpis družbene lastnine v zemljiško knjigo namreč ni bil konstitutivnega pomena. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na priposestvovanje spornih zemljišč po trenutku, ko so se ta zemljišča olastninila. Vrhovno sodišče je že v več zadevah pojasnilo, da bi reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja dejansko pomenilo zaobid predpisov o lastninjenju zemljišč. Priposestvovanje je namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem odpravili napako, da v postopku lastninskega preoblikovanja sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco.(4)

11. Za odločitev v tej zadevi zadošča presoja, da tožeča stranka ni lastnica spornih zemljišč. Sodišče je namreč pri odločanju, kot je tožeči stranki že pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, vezano na zahtevek (2. člen ZPP). Tako ne drži revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj za odločitev v tej zadevi ni pomembno, kdo je lastnik spornih zemljišč. V zvezi s tem revizijsko sodišče še dodaja, da zavrnitev zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ne pomeni, da je lastnica spornih zemljišč tožena stranka, kot to zmotno meni tožeča stranka. Zavrnitev zahtevka pomeni samo to, da tožeča stranka na spornih zemljiščih ni pridobila lastninske pravice na zatrjevanih podlagah – zakonodaje o lastninjenju zemljišč in priposestvovanju. Revizijskemu sodišču se tako ni bilo treba ukvarjati z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na vprašanje, ali je lastninsko pravico na spornih zemljiščih na podlagi 6. člena Zakona o zaključku lastninskega preoblikovanja pravnih oseb pridobil Sklad RS za razvoj, ter ali je bila tožena stranka, ki se je vpisala v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe na teh zemljiščih, v slabi veri.

12. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodba pritožbenega sodišča ni obrazložena. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe so razlogi za zavrnitev pritožbe jasno razvidni. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje.(5)

13. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna in je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbo US RS U-I-209/99 z dne 23. 2. 2001. Podrobno o tem tudi odločba VS RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013. Op. št. (2): Prim. tudi odločbo VS RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013. Op. št. (3): V primeru, da Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) načrta lastninskega preoblikovanja, kjer bi bila v otvoritveno bilanco vključena tudi sporna zemljišča, ne bi odobrila, bi lahko tožeča stranka na pristojno ministrstvo vložila pritožbo ter kasneje zahtevala še sodno varstvo v upravnem sporu. Prim. odločbo VS RS II Ips 796/2007 z dne 17. 12. 2008. Op. št. (4): Prim. odločbi VS RS II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012. Op. št. (5): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010 in II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009.