Jedro

Postopek za izdajo začasnih odredb v motenjskih pravdah je izključno predlagalen (za razliko od ureditve po prej veljavnih predpisih), z izrazito omejitvijo načela kontradiktornosti (odločanje brez zaslišanja nasprotne stranke in brez njene možnosti, da razpravlja o predlogu v remonstrativnem ugovoru oziroma ugovoru o katerem odloča isto sodišče, ki je o predlogu odločilo), z omejitvijo na odločanje oziroma izdajo le t.i. regulacijskih začasnih odredb oziroma odredb, ki se v izvršilnem postopku uporabljajo, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe, prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda in s pritožbo kot edinim pravnim sredstvom, vendar ne kot posebnim pravnim sredstvom, kar pomeni, da se sklep o izdaji začasne odredbe lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo (2. odstavek 363. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. točki spremeni tako, da se ugovor zavrže, pritožba v preostalem delu (2. točka izreka) pa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi motenja posesti po predlogu tožnika izdalo začasno odredbo, s katero je toženki naložilo, da v roku treh dni priklopi na vodovodno omrežje tožnikovo hišo, v primeru da ne bo postopala kot ji je naloženo, pa naj mu plača denarno kazen v znesku 5,000.0000,00 SIT. Po toženkinem ugovoru pa je začasno odredbo z navedeno vsebino razveljavilo. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, prav tako pa tudi njegov pooblaščenec, ki je v okviru pritožbenega roka podal še dopolnitev pritožbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se začasna odredba vzdrži v veljavi. Navaja, da je nov vodovod povezan z vodovodnim priključkom, na katerem je toženka tožniku zaprla in odlomila ventil za vodo. Toženko zanima zdravstvena oporečnost vode šele sedaj ko hoče izsiliti izgradnjo vodovoda preko njegove parcele, kar je tudi edini razlog za zaprtje dotoka vode. Toženka bi morala storiti vse, da bi pred zaprtjem vode ali hkrati s tem tožniku uredila dovod neoporečne vode. Toženki ni preprečil izvršitev začasne odredbe, temveč polaganje novega vodovoda preko svoje parcele do naslednjih uporabnikov. Sodišče se glede oporečnosti vode sklicuje na zapisnik Inšpektorata za okolje, vendar pa mnenje ni izdelano na podlagi meritev pretočnosti vode, niti na podlagi ogleda na kraju samem, zato ne more biti podlaga sodni odločitvi. Prepričan je, da je sodišče pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo to razveljavilo, ker gre za toženko, ki je javno podjetje, poleg tega pa bi moralo sodišče izterjati zagroženo kazen in izdati nov sklep o določitvi novega roka za izvršitev začasne odredbe in zagroziti toženki z novo višjo denarno kaznijo. Priča H. je neresnično zatrjevala, da v primeru priklopa vode obstaja nevarnost povratnega toka vode na območju Centra Le Clerc, pri tem pa očitno ne ve, da ima območje, na katerem je Le Clerc krožni vodovodni sistem. Tožnik sam pa še v svoji pritožbi navaja, da se sodišče ni prepričalo, ali ima toženka od lastnika zemljišča pismeno soglasje za prekop parcele št. 244/45 in se sprašuje, kako si je toženka lahko pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje in naročila izdelavo projekta brez njihovega soglasja. Ne MOL ne toženka ga nista pozvala ali pisno obvestila ali se strinja s projektom oziroma z mestom novega jaška. Navaja še, da je obstoječi interni vod, po katerem je dobival vodo do 16.1.2001, že od spomladi leta 2000 priklopljen na novo omrežje. Pritožba zoper odločitev o toženkinem ugovoru je utemeljena, pritožba zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni pa ni utemeljena. Po določilu 427. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče med postopkom v pravdah zaradi motenja posesti izda na predlog stranke tudi brez zaslišanja nasprotne stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Hkrati je v navedenem določilu določeno, da zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Postopek za izdajo začasnih odredb v motenjskih pravdah je torej izključno predlagalen (za razliko od ureditve po prej veljavnih predpisih), z izrazito omejitvijo načela kontradiktornosti (odločanje brez zaslišanja nasprotne stranke in brez njene možnosti, da razpravlja o predlogu v remonstrativnem ugovoru oziroma ugovoru o katerem odloča isto sodišče, ki je o predlogu odločilo), z omejitvijo na odločanje oziroma izdajo le t.i. regulacijskih začasnih odredb oziroma odredb, ki se v izvršilnem postopku uporabljajo, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe, prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda in s pritožbo kot edinim pravnim sredstvom, vendar ne kot posebnim pravnim sredstvom, kar pomeni, da se sklep o izdaji začasne odredbe lahko izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo (2. odstavek 363. člena ZPP). Toženka torej zoper sklep o začasni odredbi ni imela posebnega pravnega sredstva - niti ugovora v smislu določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (kljub napačnemu pravnemu pouku sodišča prve stopnje), niti posebne pritožbe. Sodišče prve stopnje je zato kršilo določila popstopka, ko je toženki dovolilo posebno pravno sredstvo in ko je o njem tudi samo odločalo. Prva kršitev (napačna uporaba določil 2. odstavka 363. člena in 427. člena ZPP) predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP). S tem ko je o pritožbi sodnica sodišča prve stopnje odločila sama, pa je bila zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (senatna sestava odločujočega sodišča), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve so pogojevale spremembo sklepa o ugoditvi toženkinemu ugovoru in razveljavitvi začasne odredbe in sicer tako, da se ugovor tožene stranke zavrže kot nedovoljen (3. točka 365. člena ZPP). Izdano začasno odredbo bo mogoče (če bo to še potrebno) izpodbijati le v sklopu morebitne pritožbe zoper končen sklep v sporu zaradi motenja posesti. Neutemeljena pa je tožnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izrek (nove) denarne kazni v smislu 3. odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik preprečil opravo izvršbe izdane začasne odredbe. Da je tako, potrjujejo ugotovitve iz zapisnika Inšpektorata RS za okolje in prostor, izpoved priče U. H., trditve samega tožnika in mnenje Inštituta za varovanje zdravja z dne 6.3.2001. Neutemeljena je tožnikova pritožbena trditev, da je nasprotoval le "varianti" izvršitve oziroma izvedbe priklopa (gre za izvedbo priklopa po projektu), če je ugotovljeno, da "njegova varianta" zagotovitve vode z navezavo starega priključka na nov cevovod in nastanka slepega vodovodnega kraka, zaradi ustvaritve nevarnost mikrobiološke kontaminacije pitne vode, ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep. O tožnikovih stroških pritožbe bo sodišče odločilo s končno odločbo (165. člen ZPP).