Jedro

Drži, kot je že navajal tožnik na naroku, da je v pritožbi v konkretni zadevi ugovarjal, da ne obstaja noben pravni temelj za obveznost plačila RTV prispevka, vendar bi ob navedenih dejstvih in dejstvu, ki ga sam v tem postopku sicer zatrjuje šele v tožbi, da navedenega dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel, moral tudi to specificirano ugovarjati v pritožbenem postopku, da bi zanj lahko veljalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani akt in da bi bil s tem lahko ekskulpiran iz nastopa prekluzije glede navedenih dejstev nevročitve dopisa z dne 13. 2. 2018 in posledične vzpostavitve zakonske domneve na podlagi 31. člena ZRTV-1, da je tožnik imetnik RTV sprejemnika.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Radiotelevizija Slovenija, javni zavod (v nadaljevanju RTV Slovenija ali organ) odločila o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2020 tako, da je zavezancu A. A. (v nadaljevanju zavezanec ali tožnik) na v aktu navedeni račun organa v roku 15 dni od vročitve naložila plačilo zapadlih neplačanih RTV prispevkov za obdobje od januarja 2020 do vključno decembra 2020 po 12,75 EUR mesečno in obresti od dneva zapadlosti posamezne glavnice do izdaje odločbe v znesku 11,65 EUR, skupaj 164,65 EUR z zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila (1. - 3. točka izreka). Odločila je še, da bo uvedena davčna izvršba, če obveznost ne bo poravnana v predpisanem roku (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izrekla) in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (6. točka izreka).

2.V obrazložitvi se je organ skliceval na 31. člen ter prvi odstavek 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), 96. člen, prvi odstavek 389. člena, 390. člen, 392. člen in 393. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), 17. člen Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik). Organ je navajal, da je na podlagi evidenc, ki jih vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, ugotovil, da je zavezanec na dan izdaje odločbe dolžan plačati prispevek za obdobje, navedeno v izreku odločbe, in v višini, določeni v Zakonu o spremembah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list Republike Slovenije, št. 9/2014.

3.Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženec) je z odločbo št. 61540-31/2021/2 z dne 21. 7. 2021 pritožbo zavezanca zavrnilo. Toženec se je sklicevala na 390. člen ZDavP-2 in prvi, četrti in šesti odstavek 31. člena ZRTVS-1. Trdila je, da dokumenti obravnavane zadeve izkazujejo pravno domnevo po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1, da se pri zavezancu po samem zakonu šteje, da ima sprejemnik, in sicer kot oseba, ki je registrirana kot odjemalec ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju. Iz dokumentov zadeve izhaja, da je organ z dopisom št. 404759580 z dne 13. 2. 2018 na podlagi četrtega in šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1 pozval zavezanca kot registriranega plačnika in odjemalca električne energije za odjemno mesto X., da obrazloži stanje posedovanja sprejemnikov oz. da na priloženem obrazcu bodisi prijavi svoje sprejemnike bodisi sporoči, da RTV prispevek že plačuje sam ali njegov član družine, bodisi poda predpisano izjavo, da nima svojega radijskega ali televizijskega sprejemnika in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Iz vročilnice je razvidno, da je bil navedeni dopis zavezancu osebno vročen 15. 2. 2018. Zavezanec je bil opozorjen na pravne posledice, če v 15 dneh po prevzemu pošiljke ne vrne ustrezno izpolnjenega obrazca, in sicer, da ga bodo v skladu s 3. členom Pravilnika s prvim naslednjim koledarskim mesecem obremenili z obveznostjo plačila pavšalnega RTV prispevka. Zavezanec v roku ni podal nobenega odgovora na omenjeni poziv RTV Slovenija, kar pomeni, da ni ovrgel pravne domneve po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1, da ima kot oseba, ki je registrirana kot odjemalec ali plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, sprejemnik. Zato je posledično v skladu z določbami četrtega in šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1 in 3. člena Pravilnika na zakonit način postal zavezanec za plačilo RTV prispevka, in sicer s prvim naslednjim koledarskim mesecem, to je z aprilom 2018.

4.Toženec je še navedel, da se zavezanec neutemeljeno sklicuje na odločbo Ministrstva za kulturo št. 61540-81/2019/2 z dne 16. 3. 2020. S to odločbo je bilo odločeno o zavezančevi pritožbi zoper sklep organa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato navedena odločba nima nobenega vpliva na vsebinsko odločitev v predmetni zadevi. Prav tako se zavezanec neutemeljeno sklicuje na pisne dopise z dne 9. 4. 2018 in 14. 5. 2018, s katerimi je zavrnil računa za plačilo RTV prispevka št. 74460552 z dne 4. 4. 2018 in št. 74460552 z dne 4. 5. 2018. Pri RTV prispevku enostranska zavrnitev računa ne povzroči prenehanja obveznosti plačila. Obveznost plačila RTV prispevka kot posebne javne dajatve preneha samo ob pogojih, ki jih določa ZRTVS-1 in na njegovi podlagi temelječ Pravilnik. Toženec se je skliceval na 14. člen Pravilnika. Navajal je, da iz listin izhaja, da do takšnih razlogov v obravnavani zadevi ni prišlo in se tudi zavezanec nanje ne sklicuje. Po aprilu 2018, ko je na zakonit način postal zavezanec za RTV prispevek, ni prišlo do razbremenitve zavezanca plačila te zakonske obveznosti. Toženec je navajal še, da je neutemeljen tudi ugovor zastaranja obveznosti. Zavezanec se zmotno sklicuje na enoletni zastaralni rok po Obligacijskem zakoniku, ki v tej zadevi ne velja, saj velja glede zastaranja iz naslova neplačanih RTV prispevkov ZDavP-2 - to namreč določa 40. člen ZRTVS-1. RTV prispevek je namreč posebna javna dajatev, ki jo mora po zakonu, ne pa na podlagi sklenjene pogodbe plačevati vsak imetnik sprejemnika. Zavezanec tudi ni ugovarjal ugotovitvi, da RTV prispevek za leto 2020 ni bil plačan.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnik je v tožbi navajal, da je odločba toženca nepravilna in nezakonita. Trdil je, da mu dopis upravnega organa št. 404759580 z dne 13. 2. 2018, ki bi naj bil tožniku vročen 15. 2. 2018, ni bil nikoli osebno vročen. Tožnik vročilnice (povratnice) ni podpisal. Posledično predmetnega dopisa z dne 13. 2. 2018 ni nikoli prejel in ga niti videl, z njim še danes ne razpolaga in ni seznanjen z njegovo vsebino. Iz prejete vročilnice je razvidno, da podpis prejemnika ni podpis tožnika, podpisnik tožniku tudi ni znan. Za prevzem pisanja ni nikogar pooblastil. Zaradi navedenega in posledično nezakonito izdanih nadaljnjih odločb s strani organa in toženke je bila tožniku kršena pravica do izjave. Preden se namreč izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, ki za zavezanca ustvarja obveznosti. Upravni organ ne glede na pravno domnevo po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 svoje odločbe ne sme opreti na dejstva oz. domneve, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi na način, kot ga predvideva Pravilnik. Ker je organ ravnal v nasprotju s predpisi, je zagrešil bistveno kršitev določb postopka. Četudi toženec domnevno razpolaga s podpisano povratnico in domnevnim dokazilom o prejemu dopisa s strani tožnika, tožnik predmetne povratnice ni podpisal. Opustitev ravnanja ne more pomeniti potrditve domneve po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1. Tožnik je svoje navedbe o nevročitvi dopisa dokazoval s svojim zaslišanjem in s postavitvijo izvedenca grafologa.

6.Tožnik je izpostavljal, da od zavrnitve računov naprej, to je od 14. 5. 2018, ni prejel nobenega računa več s strani RTV Slovenija, kar je lahko razumel kot sprejem zavrnitve računov in izjavo o tem, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika. Hkrati je tožnik navedeno štel kot strinjanje z njegovo izjavo in je sklepal, da je s tem zadeva zaključena. V nadaljevanju je bila namreč dolžnost toženca tožnika obvestiti o svojem stališču v zvezi z zavrnitvijo računov in podano izjavo s strani tožnika, da ne uporablja kakršnihkoli aparatov, ki bi dajali tožencu pravno podlago, da zaračunava svoje storitve, najmanj pa bi bila RTV Slovenija dolžna za domnevne obveznosti tožniku pošiljati račune, da bi ta sploh bil seznanjen s svojimi domnevnimi obveznostmi. Tožnik namreč do trenutka, ko je to v izpodbijani odločbi prebral, ni vedel, da njegova obveznost plačevanja prispevka obstaja.

7.Tožnik je zatrjeval tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. V konkretni zadevi je bila tožniku s tem, ko ni imel možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, ker dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel, možnost enakopravne obravnave odvzeta in navedena ustavna pravica kršena. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

8.Toženec je v odgovoru na tožbo navajal, da vse tožnikove tožbene navedbe in dokazi v zvezi z nevročitvijo dopisa RTV Slovenije št. 404759580 z dne 13. 2. 2018 štejejo za tožbene novote in se ne morejo upoštevati kot tožbeni razlogi, saj jih tožnik ni predložil oz. navedel že v postopku izdaje upravnega akta oz. v pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo - čeprav je to možnost imel (RTV Slovenija je v odgovoru na dopis tožnika z dne 9. 4. 2018 (dokumenti upravne zadeve A7 - A9) z dopisom št. 406302685-TM z dne 12. 4. 2018 tožnika med drugim obvestila o tem, da mu je bil 15. 2. 2018 vročen dopis z dne 13. 2. 2018, s katerim ga je pozvala k prijavi sprejemnikov za odjemno mesto ali podaji predpisane izjave, vendar pa ker nanj ni odgovoril v 15 dneh, se je štelo, da je imetnik sprejemnika in posledično zavezanec za plačilo RTV-prispevka od aprila 2018 (dokumenti upravne zadeve A10 - A12)), niti ni v tožbi obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

9.Ne glede na navedeno pa toženec meni, da tožnik tudi ni uspel dokazati, da mu dopis RTV Slovenije št. 404759580 z dne 13. 2. 2018 ni bil vročen, in sicer mu je bil osebno vročen 15. 2. 2018, kar izkazuje lastnoročni podpis prejemnika in izpis datuma prejema (dokumenti zadeve A1 - A6). Vročilnica kot javna listina pa dokazuje to, kar iz nje izhaja. Potrdilo takratnega tožnikovega delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu 15. 2. 2018 po presoji toženke ne zadošča kot dokaz, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena in da mu posledično predmetni dopis ni bil osebno vročen. Ni namreč izključena možnost vročitve predmetnega dopisa v poznejšem času, ko pošta še dela. Zato to potrdilo ne dokazuje, da vročitev tožeči stranki 15. 2. 2018 ni bila možna. Navaja še, da je tožnik postal zavezanec za plačilo RTV-prispevka z aprilom 2018. Toženec je tudi utemeljil, da enostranska zavrnitev računa ne povzroči prenehanje obveznosti plačila RTV-prispevka, ker gre pri tem za zakonsko obveznost plačila posebne javne dajatve, ki preneha samo ob pogojih, ki jih določajo ZRTVS-1 in 14.- 17. člen Pravilnika. Ti pogoji pa v obravnavani zadevi niso nastopili in jih tožnik tudi ni nikoli uveljavljal na predpisan in ustrezen način, čeprav je to možnost imel in ga je RTV Slovenija na to tudi posebej opozoril. Tako je iz dokumentov upravne zadeve (A10 - A12) razvidno, da je RTV Slovenija z dopisom št. 406302685-TM z dne 12. 4. 2018 tožnika med drugim obvestila o tem, da je postala zavezanec za plačilo RTV-prispevka in da se lahko ob pogoju, da ne poseduje nobene naprave, ki bi omogočala sprejem programov RTV Slovenija, z odjavo sprejemnikov na predpisanem obrazcu razbremeni plačila te obveznosti. Predmetnemu dopisu je bil priložen obrazec za odjavo RTV - sprejemnika, podana so bila tudi navodila za njegovo izpolnitev. RTV Slovenija je podoben dopis poslala tožniku tudi 16. 5. 2018 (dokumenti upravne zadeve A16 - A18). Vendar pa iz dokumentov zadeve ni razvidno, da bi tožnik na zadevna dopisa sploh odgovoril. Navedba, da tožnik od 14. 5. 2018 ni prejel več nobenega računa, pa je tudi povsem pavšalna. RTV Slovenija sicer na podlagi drugega odstavka 389. člena ZDavP-2) mesečno obvešča zavezanca o višini RTV - prispevka. Obveznost plačila mesečnega RTV - prispevka nastopi na podlagi samega zakona, in sicer prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1, prvega odstavka 32. člena ZRTVS-1, prvega odstavka 389. člena ZDavP-2, Iz dokumentov zadeve je jasno razvidno, da je RTV Slovenija na zavrnitev računa z dne 9. 4. 2018 (dokumenti zadeve A7 - A9) odgovorila z dopisom z dne 12. 4. 2018 (dokumenti zadeve A10 - A12), na zavrnitev z dne 14. 5. 2018 (dokumenti zadeve A13 - A15) pa z dopisom z dne 16. 5. 2021 (dokumenti zadeve A16 - A18). V obeh dopisih je RTV Slovenija tožnika seznanila z njegovimi pravicami in dolžnostmi kot zavezancem za RTV-prispevek, vendar pa tožnik tega po lastni krivdi ni upošteval. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10.V prvi pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2022 je tožnik vztrajal pri tožbenih navedbah, da mu dopis z dne 13. 2. 2018 ni bil vročen. Tožnik je trdil, da ni nikoli prejel dopisa toženca z dne 12. 4. 2018, s katerim naj bi toženec tožnika obvestil o obveznosti plačila RTV prispevka in možnostjo za veljavno odjavo sprejemnikov s priloženim obrazcem za odjavo. Tožnik je zanikal navedbe toženca, da je RTV Slovenija od zavrnitve računov dalje, to je od 14. 5. 2018, tožniku mesečno pošiljala obvestila o plačilu RTV prispevka.

11.V drugi pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2024 tožnik še opozarja, da je bila v zadevi II U 376/2020 24. 4. 2024 naslovnega sodišča izdana sodba, gre pa za isto dejansko in pravno podlago zadeve, le časovno obdobje je drugačno. Sodbe so bile izdane tudi v zadevah II U 365/2020 (5.6.2023), v II U 78/2019 (17. 11. 2021) ter v II U 103/2021 (10. 10. 2023). Meni, da so te sodbe pomembne tudi za konkretno zadevo. Dopis z dne 13. 2. 2018 bi moral biti kot osebni akt vročen osebno po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Meni, da obstaja utemeljen dvom, ali je vročevalec opravil pravilno osebno vročitev navedenega dopisa in ni ugotovljeno, ali je podpis na vročilnici tožnikov.

12.V pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2024 je toženec obvestil sodišče, da ga v zadevi po sklepu Vlade RS z dne 4. 6. 2024 zastopa Državno odvetništvo RS.

Dokazni sklep

13.Sodišče je v zadevi 10. 6. 2024 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in listinske dokaze, ki sta jih v predmetnem upravnem sporu predložili stranki (priloge A1 - A5, B1). Kot sodno prakso je sodišče vpogledalo v sodbe Upravnega sodišča RS v zadevah II U 365/2020, II U 376/2020 ter II U 103/2021 (priloge A6 - A8).

14.Sodišče je kot nepotreben zavrnilo tudi predlog tožnika za vpogled v sodne spise Upravnega sodišča RS II U 365/2020, II U 376/2020 ter II U 103/2021. Skladno s sodno prakso namreč tako oblikovani dokazni predlog pomeni predlog za vpogled v končne odločbe takih zadev, ki pa jih je tožnik sodišču že sam predložil in jih je sodišče tudi vpogledalo kot sodno prakso (priloge A6 - A8).

15.Sodišče je kot prekludiranega zavrnilo dokaz z vpogledom v zapisnik Upravnega sodišča RS v zadevi II U 376/2020 z dne 24. 4. 2024 (priloga A9). V konkretni zadevi namreč sodišče presoja pravilnost in zakonitost izdane upravne odločbe z dne 6. 5. 2021. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker torej navedeni dokaz A9 ni sploh obstajal do konca prvostopenjskega upravnega postopka, ga sodišče skladno z 52. členu ZUS-1 v upravnem sporu ne sme upoštevati.

16.Sodišče pa je zaradi prekluzije zavrnilo tudi tožnikov predlog z zaslišanjem strank ter s postavitvijo izvedenca grafologa. Oba dokaza je tožnik predlagal z namenom, da izkaže, da ni prejel dopisa z dne 13. 2. 2018. Sodišče je navedena dokaza zavrnilo iz razlogov, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve.

17.Tožnik je sodišču tekom postopka še predlagal, da sodišče združi predmetni postopek s postopki II U 365/2020, II U 376/2020 in II U 103/2021, ki tečejo pred istim sodiščem. Ker je tožnik sam predložil sodišču sodbe v navedenih zadevah (priloge A6 - A8), s čimer so bile navedene zadeve tudi pravnomočno končane in posledično združitev ni več mogoča, sodišče zato navedenemu predlogu tožnika ni sledilo.

K I. točki izreka

18.Tožba ni utemeljena.

19.V obravnavani zadevi je sporna odločitev o obveznosti tožnika, da plača prispevke za programe RTV Slovenija za leto 2020 v skupnem znesku 164,65 EUR. Organ odločitev opira na prvi in četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1 in ugotovitev, da je tožnik po njegovi evidenci, vodeni v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, zavezanec za plačilo za vse mesece leta 2020. Toženec kot drugostopenjski organ pa razloge dopolnjuje z ugotovitvijo, da za tožnika velja pravna domneva, da je kot registriran odjemalec in plačnik električne energije imetnik sprejemnika in da je zavezanec za plačilo RTV prispevka od aprila 2018. Toženec se sklicuje na dopis upravnega organa št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018, ki je bil tožniku kot registriranemu plačniku in odjemalcu električne energije za odjemno mesto X., po trditvah toženca vročen 15. 2. 2018. Tožnik je bil pozvan, da se izjavi o imetništvu sprejemnikov in da na priloženem obrazcu prijavi sprejemnik ali poda predpisano izjavo, da RTV prispevek že plačuje sam ali njegov član družine oziroma da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, nadalje pa opozorjen na pravne posledice, če v 15 dneh po prevzemu pošiljke ne vrne ustrezno izpolnjenega obrazca, in sicer, da bo s prvim naslednjim koledarskim mesecem obremenjen z obveznostjo plačila pavšalnega RTV prispevka. Toženec obveznost plačila RTV prispevka utemeljuje na ugotovitvi, da tožnik v danem roku izjave ni podal in da tudi kasneje ni nastopil noben zakonski razlog, ki bi bil relevanten za prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka.

20.Iz določbe 40. člena ZRTVS-1 izhaja, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. ZDavP-2 v 390. členu ureja izdajo odločbe v primeru neplačila. Določa, da fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero RTV Slovenija ugotovi, da je zavezanec za prispevek, izda RTV Slovenija odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero naloži zavezancu, da neplačane prispevke plača v 15. dneh od vročitve odločbe. Da bi upravni organ lahko izdal odločbo, kot je izpodbijana, mora torej ugotoviti: (-) sklop dejstev, ki omogočajo dejanski zaključek o neplačilu prispevka in (-) sklop dejstev, ki omogočajo dejanski sklep o tem, da je določena oseba imetnik sprejemnika in posledično zavezanec za plačilo RTV prispevka. Čeprav drugi odstavek 389. člena ZDavP-2 določa, da RTV Slovenija mesečno obvešča zavezanca o višini prispevka,1 pa iz citiranega 390. člena ZDavP-2 ne izhaja, da je tako obvestilo predpostavka za izdajo odločbe. Sodišče dodaja, da gre za zakonsko obveznost, pri čemer prvi odstavek 389. člena ZDavP-2 določa rok za plačilo prispevka v tekočem mesecu, višino prispevka pa določa 32. člen ZRTVS-1. Tožbene navedbe o nevročitvi mesečnih računov za plačilo prispevka v letu 2020 zato po mnenju sodišča ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Pri tem sodišče dodaja, da tožnik plačila prispevka v letu 2020 ni zatrjeval.

21.Tožnik pa ugovarja, da niso izpolnjeni pogoji za pravno domnevo, da je registriran odjemalec in plačnik električne energije imetnik sprejemnika in posledično zavezanec za plačilo RTV prispevka. Tožnik namreč trdi, da mu dopis organa št. 404759580-MS z dne 13. 2. 2018, ki je podlaga za pravno domnevo o imetništvu sprejemnika, ni bil nikoli vročen, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave, s tem pa mu je bil še kršen tudi 22. člen Ustave.

22.Sodišče soglaša s tožnikom, da je pravica do izjavljanja oz. pravica biti slišan del ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Enako varstvo pravic ima v upravnih postopkih poseben pomen zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke v postopku, zaradi česar je v upravnih zadevah udeležba stranke še bolj pomembna. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo. Med najbolj tipičnimi kršitvami je onemogočanje sodelovanja v postopku oziroma opustitev dolžnosti stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.2

23.Tožnik pa v predmetnem upravnem sporu izpostavlja pravico do izjave, ki jo ZRTVS-1 ureja v 31. členu. Prvi odstavek 31. člena ZRTVS-1 določa, da mora RTV Slovenija plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti tisti, ki ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov. V četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 je uzakonjena pravna domneva o imetniku sprejemnika. V skladu z navedenim določilom se šteje, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Dolžnost RTV Slovenija, da omogoči podajo tovrstne izjave, je izrecno predpisana v šestem odstavku 31. člena ZRTVS-1, ki določa, da preden RTV Slovenija od odjemalca oziroma plačnika električne energije, ki doslej ni bil zavezanec za plačilo prispevka, zahteva plačilo prispevka na podlagi tega zakona, mu mora omogočiti, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka tega člena.3

24.Tožnik sicer v drugi pripravljalni vlogi trdi, da ima obravnavani dopis upravnega organa z dne 13. 2. 2018 pravno naravo upravnega akta, zato bi mu moral biti osebno vročen. Sodišče ugotavlja, da ZUP ne definira upravnega akta, temveč opredeljuje upravno zadevo.4 ZUP ureja dve vrsti konkretnih in posamičnih pravnih aktov, ki se izdata v upravi zadevi, in sicer odločbo in sklep. Upravni akt je pojem upravnega spora.5 Ustaljena je razlaga Vrhovnega sodišča RS6, da pojem upravnega akta ne zajema le upravnih odločb, temveč tudi druge akte, ki jih sprejmejo organi v okviru izvrševanja upravne funkcije in so rezultat njihovega enostranskega oblastvenega odločanja. Navedeni pojem tako zajema vse odločitve nosilcev upravnih funkcij, ki posegajo v pravni položaj oseb, ne glede na to, da ne gre za upravne zadeve, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, je treba upoštevati formalni in materialni pogoj. Iz formalnega vidika gre za tak akt, če ga je izdal organ iz 1. člena ZUS-1, materialnopravno pa so to akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki pooblašča organ za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Navedeni dopis iz leta 2018 materialnega pogoja za upravni akt ne vsebuje. Z navedenim dopisom organ tožnika le poučuje o vsebini pravnih predpisov, ki se nanašajo na obveznost plačila RTV prispevka, med drugim ga opozarja tudi na pravno domnevo iz četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, in mu v skladu s šestim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 omogoči, da poda izjavo v smislu četrtega odstavka tega člena. Upravni organ tako z navedenim dopisom ni odločil o nobeni tožnikovi pravici ali obveznosti. To je storil šele z izpodbijano odločbo. Drži pa nadaljnja navedba tožnika, da se mora vročitev opraviti kot osebna vročitev, saj gre za dokument, od vročitve katerega začne teči rok (prvi odstavek 87. člena ZUP).7 ZRTVS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi urejale postopek vročitve obvestila upravnega organa iz šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1, zato sodišče ugotavlja, da je v skladu s 4. členom ZUP8 potrebno vročitev opraviti po določbah ZUP.9 Toženec pa sicer zatrjuje v upravnem sporu, da je zadevni dopis z dne 13. 2. 2018 tožniku vročala v skladu z določbami ZUP o osebnem vročanju.10

25.Sodišče nadalje ugotavlja, da je zmotno tožnikovo stališče, da kršitev v 31. členu ZRTVS-1 uzakonjene možnosti podaje pisne izjave pomeni kršitev temeljnega postopkovnega načela upravnega postopka iz 9. člena ZUP. ZRTVS-1 namreč v 31. členu določa vsebinski pogoj za nastanek obveznosti plačila prispevka, to je imetništvo sprejemnika. Glede imetništva sprejemnika velja zakonska domneva, ki se lahko ovrže z vložitvijo izjave z določeno vsebino. Gre za vsebinsko določbo, ki ureja nastanek obveznosti plačila javne dajatve, kar RTV prispevek je, in ne za procesno določbo v okviru postopka izdaje odločbe zaradi neplačila prispevka. Morebitna kršitev šestega odstavka 31. člena ZRTVS-1 zato ne pomeni izpodbojnega razloga bistvene kršitve določb postopka zaradi onemogočanja sodelovanja stranke v upravnem postopku, temveč gre za vprašanje obstoja oziroma pravilne in popolne ugotovitve dejstev o imetništvu radijskega ali televizijskega sprejemnika. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi uveljavljal zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejstev, ki se nanašajo na vročitev poziva, ki je vseboval pouk o možnosti vložitve izjave v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, in je zatrjeval, da mu zato ni bilo omogočeno, da bi ovrgel zakonsko domnevo, da poseduje sprejemnik. Da je zatrjevano nevročitev dopisa z dne 13. 2. 2018 in posledično odvzem možnosti, da ovrže obravnavano zakonsko domnevo, povezoval s tožbenim razlogom bistvene kršitve določb postopka, ni odločilno, saj sodišče ni vezano na razloge, ki jih navaja tožnik v tožbi, torej na pravno kvalifikacijo tožbenih navedb, temveč presoja tožbo v okviru tožbenega predloga in tožbenih navedb, v okviru katerih pa je tožnik zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja uveljavljal.11

26.Sodišče je zato v konkretni zadevi presojalo, ali sta organ in toženec pravilno in popolno ugotovila vsa dejstva glede ugotovitve, da je tožnik oseba, ki poseduje sprejemnik (in je s tem posledično zavezanec za plačilo prispevka). Tožnik namreč razpolaga s podpisano vročilnico navedenega dopisa iz leta 2018 (kar pomeni, da mu je s tem omogočil tudi izjavo v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1), za katero pa tožnik zatrjuje, da je ni podpisal in da dejansko navedenega dopisa ni nikoli prejel in se ni seznanil z njegovo vsebino. Vendar pa navedeno uveljavlja šele v tožbi, nikakor pa ni tega specificirano uveljavljal v upravnem postopku, četudi je že pred izdajo izpodbijanega akta12 in s tem tudi pred izdajo drugostopenjskega akta v konkretni zadevi tožnik prejel odločbo št. 61540-14/2020/2 z dne 24. 9. 202013, kar je tožnik potrdil na naroku za glavno obravnavo. Tožnik je na naroku še navedel, da je bil s to odločbo prvič seznanjen, da naj bi dolgoval za plačilo RTV prispevka, kakor tudi, da je bil takrat prvič seznanjen, da naj bi obstajala vročilnica z dne 15. 2. 2018, ki naj bi dokazovala, da mu je bil vročen dopis RTV z dne 13. 2. 2018. Samo vročilnico je tožnik pridobil šele 5. 8. 2021, kar je sicer že po izdaji drugostopenjske odločbe v konkretni zadevi.

27.Vendar pa navedeno nerazpolaganje s samo vročilnico navedenega dopisa tožniku po ugotovitvi sodišča ni preprečevalo, da ne bi tožnik najkasneje v pritožbi zoper konkretni izpodbijani akt (če mu že organ predhodno ni dal možnosti pravice do izjave, kot zatrjuje) uveljavljal, da ni prejel navedenega dopisa ter da zato ni zavezanec za plačilo RTV prispevka v letu 2020. Tožnik je po opravljenem materialnoprocesnem vodstvu sodišča na naroku sicer v zvezi z vprašanjem, zakaj navedenih dejstev ni brez svoje krivde navajal najkasneje v pritožbi zoper izpodbijani akt, navajal, da sodišče tožniku očita, zakaj se ni izjasnil o očitkih, ki izhajajo iz odločbe z dne 24. 9. 2020, ki sploh ni predmet tega postopka. Zatrjuje namreč, da se lahko v svojih pritožbenih navedbah znotraj upravnega postopka in tudi kasneje v tožbenih navedbah v upravnem sporu sklicuje in opredeljuje zgolj do vsebine odločb, ki jih izpodbija. Zatrjuje, da je skladno z navedenim tožnik tudi v tej zadevi ravnal. Vendar pa se sodišče v konkretni zadevi ne strinja z navedenim stališčem tožnika. Ta namreč spregleda, da je osnova odmere obveznosti tožniku do toženke v obeh upravnih postopkih, tako v zvezi z odločbo št. 61540-14/2020/2 z dne 24. 9. 2020 kot v presojanem upravnem postopku, navedeni dopis z dne 13. 2. 2018, ki naj bi ga tožnik prejel 15. 2. 2018 in bil posledično od aprila 2018 dalje zavezanec za RTV prispevek. Tožnik pa je po lastni navedbi torej po prejemu navedene odločbe z dne 24. 9. 2020 bil seznanjen, da naj bi dolgoval za plačilo RTV prispevka ter da naj bi mu bil vročen dopis RTV z dne 13. 2. 2018. Iz vsebine navedene odločbe je tudi razvidno, da je toženec na podlagi navedenega dopisa iz 13. 2. 2018 ter neodgovora tožnika na podlagi 31. člena ZRTVS-1 štel, da je tožnik imetnik sprejemnika, saj ni ovrgel zakonske domneve o tem, ker tožencu ni poslal izjave na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1.

28.Vseeno pa tožnik, čeprav je iz navedene odločbe z dne 24. 9. 2020 za vsa ta dejstva izvedel, tega ni ugovarjal v kasnejšem pritožbenem postopku zoper izpodbijani akt v konkretni zadevi. Drži, kot je že navajal tožnik na naroku, da je v pritožbi v konkretni zadevi ugovarjal, da ne obstaja noben pravni temelj za obveznost plačila RTV prispevka, vendar bi ob navedenih dejstvih in dejstvu, ki ga sam v tem postopku sicer zatrjuje šele v tožbi, da navedenega dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel (kar pa je sicer tožnik vedel že ob prejemu odločbe z dne 24. 9. 2020 in za to ni rabil še vročilnice za dopis z dne 13. 2. 2018, ki jo je res prejel šele kasneje), moral to tudi specificirano ugovarjati v pritožbenem postopku, da bi lahko zanj veljalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v pritožbi zoper izpodbijani akt in da bi bil s tem lahko ekskulpiran iz nastopa prekluzije glede navedenih dejstev nevročitve dopisa z dne 13. 2. 2018 in posledične vzpostavitve zakonske domneve na podlagi 31. člena ZRTVS-1, da je tožnik imetnik RTV sprejemnika, zaradi česar je od vzpostavitve zakonske domneve zavezanec za RTV prispevek, posledično pa tudi dokaznih predlogov za zaslišanje strank in postavitev izvedenca grafologa, vse v zvezi s tretjim odstavkom 238. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 20. členom ZUS-1 in 52. členom ZUS-1. Posledično pa so prepozne tudi vse tožbene navedbe tožnika o kršitvi 22. člena Ustave, vključno s kršitvijo pravice do izjave. Zato je skladno z navedenimi zakonskimi določbami nastopila prekluzija glede vseh šele v tožbi v tej točki obrazložitve izpostavljenih dejstev, česar vsega sodišče kot prepoznih ne more upoštevati. Enako velja tudi glede šele v tožbi podanih predlogov za zaslišanje strank in postavitev izvedenca grafologa, ki jih zato sodišče kot prepoznih ni izvedlo skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 in 52. členom ZUS-1.

29.Sodišče zato ugotavlja, da je odločitev organa pravilna in zakonita. Ker tožnik sicer ni ugovarjal višine obveznosti oz. ni podal ugovora, da bi navedeno terjatev za RTV prispevek za leto 2020 že plačal, je glede na navedeno sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena zavrnilo.

30.Sodišče še pripominja, da nobena od predloženih sodb A6 - A8 ni primerljiva s konkretno zadevo, saj se v nobeni od navedenih zadev sodišče ni ukvarjalo s situacijo, da je bil tožnik že v prej prejeti sodbi pred izvedbo zadevnega upravnega postopka seznanjen, da naj bi prejel dopis z dne 13. 2. 2018, da ni prerekal imetništva sprejemnika, da se je zato vzpostavila zakonska domneva o imetništvu sprejemnika po 31. členu ZRTVS-1 in da je od vzpostavitve zakonske domneve po 31. členu ZRTVS-1 od aprila 2018 dalje tožnik zavezanec za plačevanje obveznosti RTV prispevka ter da so zato vse navedbe in dokazi tožnika v zvezi z zatrjevanjem neprejetja navedenega dopisa iz leta 2018, v tem upravnem sporu prepozni, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ter z 52. členom ZUS-1.

K II. točki izreka

31.Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ko sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Vsebinsko enako določbo vsebuje 13. člen Pravilnika.

2Tako UPRS II U 376/2020 z dne 24. 4. 2024, 23. točka obrazložitve.

3Tako UPRS II U 376/2020 z dne 24. 4. 2024, 24. točka obrazložitve.

4Po prvem odstavku 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

5Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6Glej npr. VSRS sodba X Ips 24/2023 z dne 4. 10. 2023, sodba I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 in sodba I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016.

7Iz določb 87. člena ZUP izhaja, da se osebna vročitev opravi z vročitvijo osebno naslovniku. Če se vročitev ne da opraviti na tak način, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Vročitev velja za opravljeno, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno s pretekom tega roka.

8V skladu s 4. členom ZUP se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja nima urejena s posebnim postopkom.

9Prim. UPRS sodba I U 1894/2019 z dne 12. 1. 2021.

10Tako UPRS II U 376/2020 z dne 24. 4. 2024, 25. in 26. točka obrazložitve.

11Tako UPRS II U 376/2020 z dne 24. 4. 2024, 27. točka obrazložitve.

12Tožnik sicer v konkretni zadevi izpodbija drugostopenjski akt. Vendar pa je izpodbijani akt v konkretni zadevi odločitev prvostopenjskega organa, kar je sodišče v zadevi upoštevalo (drugostopenjska odločba namreč ne spreminja pravic, pravnih obveznosti ali koristi, določenih s prvostopenškim aktom, temveč ga le potrjuje z zavrnitvijo pritožbe tožnika, zato jo po določbah ZUS-1 ni dopustno izpodbijati).

13Ta odločba je bila izdana v zvezi s plačilom tožnikovega prispevka za programe RTV Slovenije za leto 2019 po odločbi RTV Slovenija št. 74460552-02784299-01 z dne 5. 6. 2020, in sicer 23. 10. 2020, kot izhaja iz upravnega spisa (listina A80 upravnega spisa). Tožnik osebno še potrdi, da je to njegov podpis in da je bil s to odločbo prvič seznanjen, da naj bi dolgoval za plačilo RTV prispevka. Prav tako še navaja, da je tožnik z odločbo z dne 24. 9. 2020 bil prvič seznanjen, da naj bi obstajala vročilnica z dne 15. 2. 2018, ki naj bi dokazovala, da mu je bil vročen dopis RTV z dne 13. 2. 2018.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 52 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 238

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.