Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so predlagateljeva vprašanja vse prej kot natančna in konkretna, obravnavani predlog pa nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagana vprašanja rešilo nezakonito. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi namreč ni ugotovilo pravilnosti vročitve spornega dopisa, kar sicer predpostavljajo 1., 2., 3. 4. in 5. vprašanje, ampak je presodilo, da naj bi predlagatelj dejstva in dokaze v zvezi z ugovorom nepravilne vročitve dopisa navajal oziroma predlagal prepozno. Tega nosilnega razloga izpodbijane sodbe in z njim povezane (ne)pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa postavljena vprašanja kljub obsežnosti predloga neposredno ne naslavljajo.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev organa prve stopnje, s katero je ta tožniku naložil plačilo RTV prispevkov za leto 2020 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka je tožnikovo pritožbo zoper odločbo prve stopnje zavrnila.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je tožnik z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov v zvezi s tem, da mu dopis z dne 13. 2. 2018 ni bil (pravilno) vročen, prekludiran na podlagi tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj bi jih moral uveljavljati najkasneje v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Presodilo je, da pritožnikova pasivnost takrat ni bila upravičena, ker je v času vložitve pritožbe že vedel, da je toženka v drugi upravni zadevi ugotovila, da vročitev dopisa z dne 13. 2. 2018 dokazuje vročilnica z dne 15. 2. 2018, pri čemer obveznosti iz obeh upravnih postopkov temeljijo na tem istem dopisu.

3.Zoper to sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem je predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

-Ali lahko upravni organ ali sodišče na stranko, kot šibkejšega udeleženca v tem postopku, prevali breme, da se mora ta vsebinsko opredeliti do dopisa/odločbe, ki stranki upravnega postopka nikoli ni bila vročena?

-Ali lahko upravni organ ali sodišče na stranko, kot šibkejšega udeleženca v tem postopku, prevali breme, da se mora ta vsebinsko opredeliti do dopisa/odločbe, glede katere ima zgolj informacijo, da naj bi mu bila vročena, čeprav mu dejansko zaradi napak pri postopku vročanja de facto nikoli ni bila vročena, vsebinsko opredeliti, kljub dejstvu, da z vsebino tega dopisa oz. odločbe nikoli ni bil seznanjen?

-Ali je pravno pravilno tolmačenje sodišča, da se stranka ni pravočasno opredelila do tožbenih navedb, s tem, ko v upravnem postopku v pritožbi zoper odločbo I. stopenjskega organa ni vsebinsko izpodbijala dopisa oz. odločbe, ki ji nikoli ni bila vročen?

-Ali gre v tem primeru za nesorazmerno polaganje bremena na stranko, kot šibkejšega udeleženca v postopku in favoriziranje državnega organa, ki stranki ni pravilno vročil odločbe?

-Ali lahko stranka upravnega postopka zaradi nepravilne vročitve državnega organa trpi negativne posledice?

-Ali je s tem stranki kršena pravica do izjave?

-Ali je v nasprotju z ustavno pravico do izjave in načelom kontradiktornosti (20. člen ZUS-1), če sodišče zavrne dokazni predlog vpogleda v upravni spis in odločbe, ki so predmet ločenega postopka, hkrati pa svojo obrazložitev sodbe opre na listino, ki je bila predmet drugega upravnega postopka in upravnega spora, s katero stranka ni bila predhodno seznanjena in se do nje ni imela možnosti izjaviti?

4.Predlagatelj v predlogu zatrjuje obstoj vseh pogojev iz 367.a člena ZPP. Vztraja, da dopisa z dne 13. 2. 2018 ni prejel in da vročilnice ni podpisal. To je Upravno sodišče že ugotovilo v zadevah II U 376/2020 in II U 103/2021. Ker dopisa ni prejel, mu je bila kršena pravica do izjave. V pritožbi se je opredelil do vsebine izpodbijane odločbe, do pisanja, ki ga je prejel v drugem upravnem postopku, pa se mu v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni bilo treba opredeliti. Upravno sodišče je odstopilo od ustaljene sodne prakse, da je pravilno vročanje dolžnost upravnega organa, ki v tej zvezi nosi tudi dokazno breme, in da tožnik ni dolžan navajati negativnih dejstev v zvezi z vročanjem. V zvezi s tem izpostavlja sklepa Vrhovnega sodišča I Up 187/2022 in I Up 232/2023 ter sodbo Upravnega sodišča I U 859/2022.

5.Predlog ni popoln.

6.Po četrtem odstavku 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7.Vrhovno sodišče ugotavlja, da so predlagateljeva vprašanja vse prej kot natančna in konkretna, obravnavani predlog pa nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagana vprašanja rešilo nezakonito. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi namreč ni ugotovilo pravilnosti vročitve spornega dopisa, kar sicer predpostavljajo 1., 2., 3. 4. in 5. vprašanje, ampak je presodilo, da naj bi predlagatelj dejstva in dokaze v zvezi z ugovorom nepravilne vročitve dopisa navajal oziroma predlagal prepozno. Tega nosilnega razloga izpodbijane sodbe in z njim povezane (ne)pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa postavljena vprašanja kljub obsežnosti predloga neposredno ne naslavljajo.

8.Vrhovno sodišče ob tem še pripominja, da predlagatelj v 1., 2. in 3. vprašanju problematizira opredelitev do, sicer nesporne vsebine dopisa, da v 3. vprašanju napačno uveljavlja nezmožnost opredelitve do tožbenih navedb in da iz 6. vprašanja ni mogoče razbrati niti, na kaj konkretno naj bi se kršitev pravice do izjave nanašala. Na predpostavkah, ki iz izpodbijane sodbe ne izhajajo, temelji tudi 7. vprašanje. Ne drži, da se predlagatelj glede odločbe z dne 24. 9. 2020 ni imel možnosti izjaviti - kot v predlogu tudi sam priznava, se je o tem izjavil na glavni obravnavi. Upravno sodišče je sicer zavrnilo le dokazni predlog za vpogled v spise II U 365/2020, II U 376/2020 in II U 103/2021, in to iz razloga, da tako oblikovani dokazni predlog pomeni predlog za vpogled v končne odločbe teh zadev (v te pa je vpogledalo). Da bi Upravno sodišče zavrnilo dokazne predloge za vpogled v "upravni spis in odločbe", iz izpodbijane sodbe sicer ni mogoče razbrati.

9.Stališča iz zadev Vrhovnega in Upravnega sodišča I Up 187/2022, I Up 232/2023 in I U 859/2022 glede dokazovanja pravilnosti vročitve v tem primeru niso uporabljiva, saj Upravno sodišče zaradi neupoštevanja zatrjevanih dejstev v tej zvezi sploh ni prišlo do faze dokazovanja pravilnosti vročitve.

10.Glede na navedeno predlagana vprašanja niso natančna in konkretna in ne izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe, posledično pa predlog nima (in tudi ne more imeti) kratke obrazložitve, zakaj jih je Upravno sodišče rešilo nezakonito. Ker je to ena izmed predpostavk za njegovo popolnost, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

11.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367b, 367b/6

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.