Jedro

Uživanje kmetijskega zemljišča obsega njegovo prosto obdelavo s strani služnostnega upravičenca ali s strani tretjega, ki dela za služnostnega upravičenca in po njegovem naročilu. Toženkina pomoč bratu ne pomeni poseganja v tožnikovo lastninsko pravico. Dejansko stanje potemtakem ne omogoča uporabe določbe prvega odstavka 42. člena ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora opustiti posest in uživanja vinograda s parc. št. 1636 k.o..., vinske kleti, stoječe na parc. št. iste k.o. in njive s parc. št. iste k.o..

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku izročiti ključ vinske kleti - zidanice, ki stoji na parc. št. 1635 k.o. P. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in ta del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na opustitev posesti in uživanja zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer izpodbija le odločitev sodišča druge stopnje, ki je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na opustitev posesti in uživanja vinograda in njive. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo toženkine pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Res je, da je v izročilni pogodbi z dne 21.8.1991, s katero je tožnik postal lastnik spornih nepremičnin, zapisano, da bratu pravdnih strank F. P. ostaja prosto uživanje vseh kmetijskih zemljišč, vendar pa je kmalu po zapisu izročilne pogodbe tožnik svojemu bratu izrecno prepovedal uživanje nepremičnin, ki so bile predmet izročilne pogodbe. F. P. je takšno prepoved v celoti spoštoval in upošteval. Tako stanje je trajalo veliko let po sklenitvi izročilne pogodbe, kar pomeni, da je dosmrtna pravica uživanja že prenehala obstajati. To je bilo toženki dobro znano, pa se je kljub temu pričela vmešavati v pravna in lastninska razmerja strank izročilne pogodbe. Sicer pa je F. P. pridobil le osebno služnostno pravico. Mogel bi jo izvrševati le sam, ne pa kdo drug. Tožnik je ne glede na to pripravljen izvrševati vse druge obveznosti, ki jih je sprejel z izročilno pogodbo z dne 21.8.1991. Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po tožbenih navedbah se je toženka že naslednje leto po sklenitvi izročilne pogodbe z dne 21.8.1991 "pričela vmešavati v tožnikovo lastninsko pravico ter nasilno, brez dovoljenja in soglasja tožnika obdelovati nepremičnine". Taka tožbena podlaga utemeljuje v izpodbijani sodbi zapisano sklepanje, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek na opustitev posesti in uživanja izvajala iz določbe prvega odstavka 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). V tem obsegu pa ugotovljeno dejansko stanje omogoča nadaljnje sklepanje, da toženka ni tretji, ki tožnika kot lastnika spornih nepremičnin neutemeljeno vznemirja in si lasti njihovo uživanje.

Izročilna pogodba z dne 21.8.1991 vsebuje jasen zapis, da je bratu pravdnih strank F. P. zagotovljeno prosto uživanje vseh kmetijskih zemljišč po lastni želji. To pa omogoča pravno razlago, po kateri je bila v korist F. P. dogovorjena dosmrtna pravica uživanja z edino omejitvijo, ki je v tem, da se ohrani substanca. Zapisano uživanje po lastni želji ne omogoča v reviziji ponujene pravne razlage, da je bila ustanovljena osebna služnost, ki je brat pravdnih strank ne bi mogel prenašati na druge osebe. Uživanje kmetijskega zemljišča obsega njegovo prosto obdelavo s strani služnostnega upravičenca ali s strani tretjega, ki dela za služnostnega upravičenca in po njegovem naročilu. Toženkina pomoč bratu ne pomeni poseganja v tožnikovo lastninsko pravico. Dejansko stanje potemtakem ne omogoča uporabe določbe prvega odstavka 42. člena ZTLR.

V reviziji tožnik sicer prikazuje, da je kmalu po sklenitvi izročilne pogodbe bratu F. izrecno prepovedal uživanje nepremičnin, pri čemer naj bi brat prepoved spoštoval in upošteval. S tem naj bi dogovorjena pravica uživanja prenehala. Vendar pa česa takega tožnik v dosedanjem postopku ni navajal, zaradi česar ta del revizije predstavlja poskus spreminjanja dejanskih ugotovitev in vnašanje novih dejstev, ki bi omogočila morebitno drugačno pravno razsojo. Gre torej za revizijsko novoto, ki pa je po določbi 387. člena ZPP izrecno prepovedana.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP.