Jedro

Oseba, ki uporablja stanovanje nezakonito, ga mora izprazniti, upravičena pa je do vselitve v prejšnje (ali drugo primerno stanovanje), na katerem zaradi neveljavne odločbe Komande garnizona Ljubljana ni izgubila stanovanjske pravice.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevkoma iz tožbe ter iz nasprotne tožbe. Toženki je naložilo, da mora izprazniti dvosobno stanovanje v Ljubljani, R. 2, VII. nadstroje, št. stanovanja 49 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, ga nezakonito zaseda. Tožečo stranko pa je sodišče obvezalo, da toženki ob izselitvi iz navedenega stanovanja preda v posest stanovanje na naslovu C. 40/B, ki ga je kot imetnica stanovanjske pravice uporabljala do preselitve v predmetno stanovanje, ali drugo primerno stanovanje, na katerem ima tožeča stranka pravico upravljanja, tako da se toženki in njeni družini ne bodo poslabšale stanovanjske razmere. Hkrati je sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pravdnega postopka.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odst. 353. člena ZPP proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe, toženka pa iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za zamenjavo stanovanja s prejšnjim stanovanjem, pač pa za dodelitev novega stanovanja toženki, čeprav je sicer res, da bi toženka v primeru, če se ne bi preselila v novo stanovanje, še nadalje stanovala v prejšnjem enosobnem stanovanju v Ljubljani, C. 40/B, VII. nadstropje, št. stanovanja 49. Razen tega je treba upoštevati dejstvo, da toženka prejšnjega stanovanja ni uporabljala več kot šest mesecev, zato je po določilu I. odst. 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih izgubila stanovanjsko pravico, oz. je prenehalo stanovanjsko razmerje celotni toženkini družini na podlagi I. odst. 58. člena ZSR. Nesporno pa je bilo toženki dodeljeno dvosobno stanovanje v Ljubljani, R. 2, VII. nadstropje, št. stanovanja 49 z nezakonito odločbo in to stanovanje zaseda brez pravnega naslova. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in odločiti, da je tožeča stranka - nasprotna toženka, dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in omogočiti preselitev toženke v prejšnje stanovanje.

Toženka v svoji pritožbi ponavlja svojo razlago predpisov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku.

Ponavlja ugovor pasivne legitimacije ter poudarja, da bi morala tožeča stranka tožiti Državo SFRJ ali njenega pravnega naslednika. S pravnomočno stanovanjsko odločbo in toženkino vselitvijo v sporno stanovanje je nastalo stanovanjsko razmerje in je toženka postala imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani, R. 2, VII.

nadstropje, št. stanovanja 49. Zato bi moralo sodišče prve stopnje izpraznitveni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

V odgovoru na pritožbo pa toženka zavrača pritožbena izvajanja tožeče stranke in predlaga, naj sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za zamenjavo stanovanj po določbah 23. do 26. člena ZSR, temveč za dve povsem ločeni samostojni dodelitvi stanovanj istega stanodajalca. Ob takem stanju pa neveljavni pravni posel, če je neveljaven, ne more biti neveljaven le v enem primeru, na drugi strani pa ne. V toženkinem primeru tudi ni potekel šestmesečni rok iz 58. člena ZSR.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Tožeča stranka v pritožbi ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom II. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ob odločanju tudi dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja obeh strank ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbah pa sodišče druge stopnje še dodaja.

Bistvo spora med pravdnima strankama je zakonitost odločbe o dodelitvi dvosobnega stanovanja na R. 2 v Ljubljani, ki jo je dne 23.8.1991 izdala komanda garnizona, Stanovanjski organ Ljubljana.

Zakonitost odločbe, ki je predstavljala pravni naslov za toženkino selitev, pa je odvisna od okoliščine, ali je bila komanda garnizona v času izdaje odločbe upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo predpise, ki so odločilni za presojo navedene okolišičine. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi I. odst. 9. člena cit. Ustavnega zakona, je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih odločb tako komanda garnizona in drugi organi, ki so doslej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost določb Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. Pravica upravljanja je torej prešla na Slovenijo že z uveljavitvijo Ustavnega zakona 25.6.1991, medtem ko je moratorij, dogovorjen na Brionih, lahko zajel le dejansko prevzemanje premoženja JLA. Vsako razpolaganje s tem premoženjem s strani JLA po 25.6.1991 je bilo zato v nasprotju z Ustavnim zakonom RS in zaradi tega nično.

Sodišče prve stopnje je zato izpraznitvenemu zahtevku tožeče stranke pravilno ugodilo ter je toženkina pritožba zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Sodišče prve stopnje pa je odločilo pravilno, ko je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku iz toženkine nasprotne tožbe. Ugotovitev, da je odločba o dodelitvi dvosobnega stanovanja na R. 2 v Ljubljani, neveljavna, ima namreč za posledico vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo te odločbe. To kljub temu, da v obravnavanem primeru ni bila sklenjena pogodba o zamenjavi stanovanj, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Med pravdnima strankama je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da je toženka pridobila stanovanjsko pravico na enosobnem stanovanju v Ljubljani, C. 40/B že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice, torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno stanovanjsko pravico toženke namreč niti pred 25.6.1991 niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe stanovanja.

Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Toženka seveda ni uporabljala prejšnjega stanovanja, ko se je preselila v drugo, večje stanovanje. Če tega ne bi bilo, tudi do te pravde ne bi prišlo. V tej pravdi pa se je izkazalo, da do drugega, večjega stanovanja toženka ni upravičena. Zato utemeljeno zahteva vrnitev prejšnjega, ki ji je bilo dodeljeno na zakonit način od tedaj pristojnega organa.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O toženkinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa bo odločilo sodišče prve stopnje (člen 173/I ZPP) s posebnim sklepom.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 154/I in čl. 166/I ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli, in ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožena stranka navaja že znana dejstva in okoliščine.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).