Jedro

Ugotovitveni del tožnikovega tožbenega zahtevka je bil v pravdni zadevi P 111/2009 zavrnjen iz razloga, ker je tožnik za zneske, ki so v času odločanja sodišča v zgoraj citirani pravdni zadevi že zapadli, postavil dajatveni zahtevek. V obravnavani pravdni zadevi pa zaradi novo nastalega dejstva, to je nadaljnjega poplačila kredita v izvršilnem postopku, od toženke zahteva povrnitev nanjo odpadlega dela skupnega dolga. Pritožbeni trditvi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ne gre pritrditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I,. III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti 653,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dneva dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo plačilo zneska 34.154,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.11.2016 do 23.1.2019 je zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika v zneskih kot so navedeni v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Toženko je zavezalo k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov v višini 3.013,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka najprej izpostavlja, da je že od samega začetka obravnavanega postopka opozarjala, da je tožnikova tožba nesklepčna. Toženka sicer ne trdi, da dolgovi, ki izhajajo iz skupnega premoženja, ne bremenijo obeh zakoncev, trdi pa, da tožnik ne more v tožbi postaviti trditvene podlage, ki je bila s predhodno sodbo pravnomočno zavrnjena. Svoje navedbe bi moral oblikovati drugače, tako, da bi njihova utemeljenost dejansko izhajala iz predloženih dokazov. Izpostavlja, da je tožnik v tožbi izrecno navedel, da nepremičnina, iz katere je bil dolg iz naslova kredita poplačan ni bila del skupnega premoženja zakoncev, temveč je bila v lasti 3/5 od tožnika in 2/5 od toženke, ki so predstavljali njuno posebno premoženje. Hkrati pa je trdil, da je nesporno, da predstavlja dolg kredita skupno premoženje, saj je bil kredit najet prav za izgradnjo te nepremičnine. V kolikor so sredstva, ki so bila porabljena za ustvarjanje novega premoženja, skupno premoženje oziroma dolg iz skupnega premoženja, je pojmovno nemogoče, da nastalo novo premoženje, ne bi bilo skupno premoženje. Vendar pa tožnik trdi ravno to, zaradi česar je, kot rečeno tožba nesklepčna. Hkrati s takšno tezo tožnik zanika dejstvo, da bi sporni kredit sploh bil najet za ustvarjanje skupnega premoženja. V kolikor kredit ni bil najet za ustvarjanje skupnega premoženja in je bil nesporno kreditojemalec zgolj tožnik, mu toženka ne dolguje ničesar. Vendar pa tudi v primeru, če se vzame kot nesporno, da je bil kredit porabljen za izgradnjo nepremičnine kot celote in ne zgolj tožnikovega dela in so deleži na tej nepremičnini 3/5:2/5, je ravno tako nelogično in nezakonito, da mora toženka tožniku povrniti 1/2 teh sredstev. Kvečjemu bi mu morala povrniti 2/5. Pri tem ne gre za razsojeno stvar, saj se v obravnavani zadevi ne ugotavljajo deleži na skupnem premoženju, saj kredit kot tak ni del skupnega premoženja, kvečjemu je lahko le način plačila za pridobivanje le-tega.

V zvezi s pobotnim ugovorom ponavlja, da je v pobot uveljavljala terjatev, ki jo ima iz naslova neplačevanja preživnine s strani tožnika. Kljub temu, da je bila obveznost plačevanja preživnine pravnomočno dosojena, tožnik le-te ni plačeval in je toženka vsa leta hčere preživljala sama. Toženka je torej izpolnila tožnikovo obveznost, zaradi česar sedaj zahteva vračilo. Sodišču očita, da ni razumelo njenega ugovora pobota, saj od tožnika zahteva plačevanje tistega, kar je sama prispevala več od svoje obveznosti, to je tistega, kar bi po sodbi moral plačevati tožnik. Nejasno in neutemeljeno je stališče sodišča, da naj bi pravnomočni izvršilni naslov še vedno vezal tožnika le glede najmlajše hčerke Nikoline, glede ostalih, ki sta polnoletni, pa ne več. Toženka je navajala, da se vse hčere redno šolajo in to ni bilo prerekano. V primerih, da otrok ne vloži na sodišče predloga za povišanje preživnine, roditelj pa takega predloga po polnoletnosti otroka ne more več vložiti sam, so starševske pravice varovane z verzijskim zahtevkom proti drugemu staršu za plačilo dela razlike, kolikor pač znašajo te povečane potrebe in jih krije zgolj en roditelj. Sodna praksa na katero se sklicuje sodišče v obravnavanem primeru nima nobene zveze. Toženkin ugovor pa ne more biti neutemeljen niti iz razlogov opisanih v 17. točki sodbe. Zahteva vračilo tistega, kar je bilo že določeno s pravnomočno sodbo in je ona plačevala namesto tožnika. Sodišče zato ne more in ne sme še enkrat odločati, torej ponovno ugotavljati, potreb otrok in zmožnosti staršev za preživljanje. Verzijski zahtevek bi eventualno lahko postavila za povišanje potrebe v obsegu, kot je zgoraj navedeno, vendar pa toženka tega ne zahteva in ne zatrjuje, čeprav bi lahko. Toženka zgolj želi, da ji tožnik vrne tisto, kar je namesto njega izpolnila na podlagi sodbe. Glede na navedeno bi sodišče moralo njen zahtevek vsebinsko obravnavati in pobotati terjatve. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je po pooblaščencu argumentirano odgovoril tožnik. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede pritožbenih očitkov, da je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno razsojeno, pritožbeno sodišče opozarja na upoštevanje objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče v 12. točki obrazložitve, je bil ugotovitveni del tožnikovega tožbenega zahtevka v pravdni zadevi P 111/2009 zavrnjen iz razloga, ker je tožnik za zneske, ki so v času odločanja sodišča v zgoraj citirani pravdni zadevi že zapadli, postavil dajatveni zahtevek. V obravnavani pravdni zadevi pa zaradi novo nastalega dejstva, to je nadaljnjega poplačila kredita v izvršilnem postopku, od toženke zahteva povrnitev nanjo odpadlega dela skupnega dolga. Pritožbeni trditvi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ne gre pritrditi.

6. Prav tako ne drži pritožbeno naziranje o nesklepčnosti tožbe. Nesklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 318. člena ZPP). V obravnavnem primeru tožnik trdi, da je skupno obveznost bivših zakoncev plačal iz svojega premoženja, da je torej plačal več kot znaša njegov dolg. Dolžnik, ki obveznost plača, ima do drugih dolžnikov regresni zahtevek, katerega višina je odvisna od notranjega razmerja med dolžniki. Na tožnika glede na pravnomočno odločitev o enakih deležih toženke in tožnika na skupnem premoženju odpade polovica v zvezi s skupnim premoženjem nastalega dolga. Zato na podlagi drugega odstavka 82. člena Družinskega zakonika (enako določbo je vseboval tudi tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) od toženke zahteva polovico tega, kar je plačal na račun dolga iz skupnega premoženja. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je bil kredit najet in porabljen za nastanek skupnega premoženja in so drugačne pritožbene trditve protispisne.

7. Nikakor ne drži, da sodišče ni razumelo pritožničinega pobotnega ugovora. V 15. točki obrazložitve je jasno zapisalo, da toženka v pobot uveljavlja verzijski zahtevek do tožnika za plačilo stroškov, ki jih je imela s preživljanjem hčera pravdnih strank od marca 2009 dalje. Iz pripravljalne vloge z dne 12.10.2022 izhaja, da je toženka v pobot uveljavljala terjatve zapadle do dneva vložitve tožbe, to je do 25.1.2019, nato pa v vlogi z dne 14.11.2022 še do novembra 2022. Sodišče je pobotni ugovor za zneske, za katere toženka trdi, da jih je krila namesto tožnika zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila porazdelitev preživninskega bremena pravdnih strank do otrok določena s pravnomočno sodbo, ki za obdobje otrokove mladoletnosti veže tudi roditelja, pri katerem otrok živi. Zahtevek lahko roditelj zoper drugega roditelja postavi le za obdobje polnoletnosti otrok. Na dan zaključka glavne obravnave je bila najmlajša hčerka A. A. še vedno mladoletna, B. B. je postala polnoletna 16.10.2018, C. C. pa 20.10.2021. Torej bi toženka z verzijskim zahtevkom lahko uspela le za zneske, ki jih je na račun preživljanja imela za B. B. od 17.10.2018, za C. C. pa od 21.10.2021 dalje, pri čemer bi morala dokazati, da je imela dejanske izdatke s preživljanjem ter da so bili ti izdatki potrebni. Toženka bi torej morala konkretno specificirati potrebe B. B. in C. C. po navedenem datumu in stroške, ki jih je imela v zvezi z njunim preživljanjem. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženka ni navedla nobenih pravnorelevantnih dejstev, niti podala ustreznih dokazov, čeprav je bila na to opozorjena, je pravilen in ga pritožnica ne uspe izpodbiti s trditvami, da želi zgolj, da ji tožnik vrne tisto, kar je namesto njega izpolnila na podlagi sodbe (gre za verzijo, ne plačilo preživnine).

8. Pritožba je gledano na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Glede na specificiran stroškovnik in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je tožnik upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo v višini 525,00 EUR, 2 % materialnih stroškov v višini 10,50 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV mora toženec povrniti tožniku 653,31 EUR (zaokroženo na 653,00EUR) na račun stroškov pritožbenega postopka.