Jedro

Bivši zakonec lahko bodisi s stvarnopravnim zahtevkom bodisi z ustreznimi obligacijskimi zahtevki doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če za to obstajajo posebne okoliščine (kot npr. soglasje nasprotne stranke ali pa otežen postopek za ugotovitev deleža zakonca na nepremičnini). Takšna posebna okoliščina obstaja tudi v obravnavani zadevi, saj tožnik uveljavlja (s skupnim premoženjem) povezane stvarno in obligacijskopravne zahtevke zoper lastnika (večvredne) nepremičnine - starša prvotoženke, ki jim prvotoženka nasprotuje. Poleg tega v primerih, ko toženec z nasprotno tožbo tudi sam zahteva delitev skupnega premoženja, ne more hkrati nasprotovati delitvi drugega skupnega premoženja (kot je to skupna terjatev iz naslova (skupnih) vlaganj).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 11.8.2013: - zavrglo tožnikovo tožbo v delu, v katerem je zahteval ugotovitev, da predstavlja nadgradnja, ki sta jo ustvarila s prvotoženko v času trajanja zakonske zveze na stanovanjski stavbi na parc. št. 143/2, k.o. X., glede na celotno nepremičnino 1/2 lastniški delež (kar naj bi bila drugotoženka in tretjetoženec dolžna tožniku in prvotoženki priznati), ugotovitev, da predstavlja 1/2 lastniški delež na zemljišču parc. št. 503/1, k.o. X., njegovo posebno premoženje (kar naj bi mu bila dolžna prvotoženka priznati), ugotovitev, da znašajo vlaganja v nadgradnjo, ki sta jo ustvarila s prvotoženko v času trajanja zakonske zveze na stanovanjski stavbi na parc. št. 143/2, k.o. X., 160.000,00 EUR, kar naj bi bila dolžna drugotoženka in tretjetoženec tožniku in prvotoženki priznati (vse točka I izreka); - ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev v višini 5.647,00 EUR; - ugotovilo, da ne obstoji terjatev drugotoženke in tretjetoženca v višini 6.300,00 EUR; - odločilo, sta dolžna drugotoženka in tretjetoženec v roku 15 dni nerazdelno plačati tožniku 5.647,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2007 dalje do plačila (vse točka II/I izreka); - ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje tožnika in prvotoženke vlaganja v nepremičnino – stanovanjsko stavbo na parc. št. 143/2, k.o. X. (ID 000), v višini 11.294,00 EUR, kuhinja znamke Lipa, letnik 1999, kuhinjska napa znamke Elektrolux, letnik 1999, 1/2 lastniški delež na zemljišču parc. št. 503/1, k.o. X. (ID 001), in da predstavlja lastniški delež na omenjenem skupnem premoženju za tožnika do 1/2 in za prvotoženko stranko do 1/2 (vse točka II/II izreka); - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka II/III izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi prvotoženke, v skladu s katerim: - se ugotovi, da predstavlja nepremičnina, vpisana v vl. št. 5627/35, k.o. Y., in sicer stanovanje št. 13 v II. nadstropju, V., z dostavo, nepremičnino 62 E pomožni prostor, skupno premoženje prvotoženke in tožnika; - je dolžan tožnik prvotoženki priznati lastninsko pravico na nepremičnini, vpisani v vl. št. 5627/35, k.o. Y., in sicer stanovanju št. 13 v II. nadstropju, V., z dostavo, nepremičnino 62 E pomožni prostor, do 1/6, ter ji izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice do 1/6, sicer bo to listino nadomestila sodna odločba; - je dolžan tožnik prvotoženki plačati 7.178,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (vse točka II/IV izreka); - odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka (točka II/V izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje so se pritožili tako tožnik kot toženci.

3. Tožnik se zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi zatrjeval oziroma izpovedoval glede dogovora s prvo toženko, v skladu s katerim naj bi postala solastnika nepremičnine parc. št. 143/2, k.o. X., v ustreznem deležu. Sam naj bi izkazal, da sta mu starša že pred samo gradnjo podarila zanjo namenjen denar. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je to potrdila priča M. K., ki je izpovedal, da je bil prisoten v dnevni sobi, ko je tožnikov oče slednjemu izročil 50.000,00 DEM za gradnjo v X. Kljub nesporno ugotovljenemu dejstvu pa je sodišče sledilo nelogičnim navedbam tožencev, in sicer ko sta drugo in tretjetožena stranka izpovedali, da sta neke nedelje v juliju 1998 po kosilu z načrtom gradnje seznanila tožnika, naslednji dan pa naj bi se gradnja že začela izvajati. Pri tem naj bi popolnoma spregledalo, da drugo in tretjetožena stranka na enem mestu navajata, da sta o tem tožnika seznanila neke nedelje v juliju 1998, na drugem mestu pa, da sta ga seznanila v nedeljo 26.7.1998, ko sta mu predočila, da imata dovoljenje in načrte ter da bodo naslednjega dne pričeli z delom. Ker sodišče samo ugotavlja, da sta tožnik in prvotoženka prispevala denarna sredstva, in jima prizna vlaganja v nepremičnino, je zato nelogično, da sledi prirejenim izpovedbam tožencev. Ni mogoče pričakovati, da bi tožnik vlagal v nepremičnino, v kolikor z njeno gradnjo ne bi bil seznanjen ustrezen čas pred njenim pričetkom in bi za pričetek podal tudi svoje soglasje. Iz tega razloga je jasno, da so se pravdne stranke o gradnji dogovarjale in da je tožnik na gradnjo pristal zaradi ohranjanja dobrososedskih odnosov. Nenazadnje sodišče ugotavlja, da sta drugo in tretjetožena stranka tožniku in prvotoženki obljubila, da gre za provizoričen načrt in da si bosta pozneje lahko naredila vse tako, kot bosta sama želela. Da so navedbe drugo in tretjetožene stranke prirejene potrebam predmetnega postopka, izkazuje tudi ugotovitev sodišča, da so neresnične navedbe in izpovedbe toženih strank, da naj bi se gradnja izvajala iz razloga, da bi drugo in tretjetožena stranka želela menjati streho, da naj bi to delala zase in za morebitno oddajanje ter da naj bi pričakovala, da se bosta tožnik in prvotoženka v najkrajšem možnem času odselila. Nenazadnje sta drugo in tretjetožena stranka zanikali, da bi tožnik in prvotoženka sodelovala pri gradnji, a je sodišče samo ugotovilo, da temu ni tako. Ker sta si tožnik in prvotoženka v predmetni nepremičnini dejansko uredila stanovanjsko bivalno enoto, je logično, da sta drugo in tretjetoženka podala svoje soglasje, da glede na vložena denarna sredstva lahko pridobita tudi ustrezen solastniški delež. Neprepričljiva oziroma protispisna naj bi bila obrazložitev razvidna iz izpodbijane sodbe, da iz izpovedb vseh pravdnih strank ne izhaja, da bi bilo govora o prenosu lastninske pravice. S tem v zvezi je neutemeljen zaključek, da tožnik ni izkazal izrecnega dogovora o stvarnopravnih posledicah gradnje, ki bi v skladu s 33. členom ZTLR predstavljal podlago za pridobitev lastninske pravice. Glede originarne pravice lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari pritožnik poudarja, da naj bi sodišče navedlo, da mu verjame, da se je nadgradnja izvedla zaradi zagotovitve bivanjskih pogojev družini in ne zaradi oddajanja v najem na starost drugo in tretjetožene stranke. Prav tako naj bi sodišče samo ugotovilo, da je obstajal dogovor pravdnih strank, da bosta tožnik in prvotoženka prispevala zaradi uporabe novoizdelanega stanovanja, zaradi česar je bil tudi sestavljen popis iz priloge A 177. Kljub tem ugotovitvam pa naj bi sodišče navedlo, da ne verjame tožniku, da je celotno nadzidavo financiral on. Sodišče namreč ocenjuje, da sta to storila drugo in tretjetožena stranka. Za takšen sklep pa v zbranem dokaznem gradivu ni nobene podlage. Glede na to, da je sodišče samo ugotovilo, da toženci neresnično navajajo, čemu naj bi bila namenjena gradnja, bi moralo tudi v primeru presoje njihovih zatrjevanj glede financiranja postopati z večjo mero kritike. Sodišče brez ustreznih dokazov nadalje zaključuje, da naj bi tretjetoženi v letu 1998 prejel odpravnino, ki naj bi jo vložil v nadgradnjo. Protispisna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča, da sta drugo in tretjetožena stranka predložila veliko računov (priloge B48 – B82), iz katerih naj bi izhajalo, da naj bi bila plačnika storitev v letih 1998 do 2002, kar naj bi potrdili tudi priči V. Z. in J. S. Samo dejstvo, da se račun glasi na ime drugo oz. tretjetožene stranke, še ne izkazuje, da je bilo plačilo le-tega dejansko izvedeno z njune strani. Tudi izpovedb prič Z. in S. ne izkazuje neresničnosti tožnikovih zatrjevanj, da je denar, ki ga je prejel od svojih staršev za namen nadgradnje sporne nepremičnine, izročal tožencem. Zaključek sodišča, da ni verjeti, da bi tožnik nadgradnjo v celoti financiral, saj družini potem ne bi ostalo za nakup oziroma gradnje samostojne hiše, je špekulativen in brez podlage v dokazih. Tožnik opozarja, da v svoji izpovedbi oz. zatrjevanjih ni navedel, da ni imel dovolj sredstev tako za financiranje nadgradnje kot tudi za gradnjo samostojne hiše, temveč, da tega ne bi zmogel, v kolikor ne bi dobil tudi denarnih sredstev od svojih staršev. Sodišče lahko samo ugotovi, da se samostojna hiša sploh ni gradila, zaradi česar je špekulacija, kaj bi tožnik še gradil in česa ne, povsem odveč. Neutemeljene in protispisne naj bi bile tudi ugotovitve sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi, v kolikor je zares pridobil takšna darila, sredstva v tej višini vložil v nadgradnjo. Nerazumljivi naj bi bili zaključki, da iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da bi prejeti denar staršev v celoti vložil v nadgradnjo, ker je izpovedal, da ga je nosil v X. v tolarjih in v okroglih zneskih. Tudi ne drži, da nihče ni potrdil, da bi tožnik denar izročal za namene gradnje. Sodišče samo ugotavlja, da je priča M. K. povedal, da mu je tožnik v avtu, ko sta se peljala v B., dvakrat rekel, da nese gor tolarje. Neživljenjsko je pričakovanje sodišča, da bi tožnik za posamezne zneske, ki jih je izročal ženi, predložil potrdila. Dejstvo, da tožnik ni navedel, za katera vlaganja oz. opravljena dela se je denar, ki ga je izročal, porabil, pa seveda ne izkazuje, da denarja dejansko ni izročal. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje v 18. točki obrazložitve, ko po eni strani ugotavlja oz. pritrjuje navedbam tožencev, da je bil tožnik o nadgradnji in izvedbi projektov seznanjen šele dan pred samo izvedbo le-teh, na drugi strani pa navaja, da ne dvomi v to, da so se pravdne stranke pogovarjala o tem, da bi zakonca za stanovanje v nadzidavi nekaj prispevala. Glede na to je neutemeljen zaključek, da z ozirom na ugotovitve, katera dela naj bi izvedla in plačala zakonca V., tožnik ni izkazal, da bi v nadgradnjo z ženo vložila tako obsežna sredstva, da bi nastala nova stvar. V kolikor bi sodišče pravilno presodilo dejansko stanje, ki je, da je bila nadzidava v celoti financirana s strani tožnika oz. da predstavlja skupno premoženje tožnika in prvotoženke, bi lahko ugotovilo, da je nastala nova stvar. Pri tem pa sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za podajo takšne ocene in bi moral na to vprašanje odgovor podati ustrezen strokovnjak, to je izvedenec gradbene stroke. Ker je sodišče samo podajalo zaključke glede strokovnih vprašanj, za katere nima ustreznih kompetenc, je izpodbijana sodba tudi iz tega razloga nezakonita. V zvezi z zahtevkom na povrnitev vlaganj (iz naslova obogatitve) pritožnik poudarja, da je zaključek sodišča, da naj bi zakonca V. izvedla le tista dela, za katera je tožnik predložil račune oz. so jih potrdile priče, nepravilen. Sodišče naj bi zmotno štelo, da tožnik ni izkazal, da je financiral tudi ostala dela, za katera je toženi stranki izročal denarna sredstva, ki jih je v dar prejel od svojih staršev. Protispisen oziroma nepravilen je nadalje zaključek, da naj bi zakonca V. izvedla le zaključna oz. finalna dela. Sodišče samo na drugem mestu ugotavlja, da sta parket prav tako plačala zakonca V. (obrazložitev na strani 15, točka 18). Tožnik je utemeljeno ugovarjal pridobljenemu izvedenskemu mnenju, saj je to izdelano v nasprotju s pravili stroke, neustrezno obrazloženo oz. pomanjkljivo. V svoji pripravljalni vlogi z dne 1.2.2013 je podal zahtevo za postavitev izvedenca, pri kateri vztraja, prav tako pa vztraja pri vseh podanih in utemeljenih ugovorih. Z neizvedbo dokaza s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke, naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, prav tako naj bi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V zvezi z nepremičnino parc. št. 503/1, k.o. X., naj bi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je izkazana tožnikova trditev, da sta finančna sredstva za nakup, to je kupnino v višini 15.000,00 DEM, prispevala njegova starša. Ob tej ugotovitvi pa nato protispisno oz. v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom zaključuje, da naj bi bilo to darilo dano obema zakoncema in posledično ugotavlja, da predmetna polovica predstavlja skupno premoženje pravdnih strank oz. da je tožnik upravičen do ¼. Upoštevati bi moralo izpoved oz. predloženo izjavo tožnikove matere M. V., in sicer da je bil denar podarjen izključno tožniku. Nenazadnje bi takšen zaključek sodišča sodišče moralo sprejeti tudi na podlagi dejstva, da tudi starša prvotoženke nobenega darila oz. denarnih sredstev nista podarila hkrati tožniku, ampak izključno svoji hčerki. Obrazložitev sodišča, da je potrdilo, ki ga je tožnikova mati zapisala le nekaj dni pred vložitvijo tožbe, sestavljeno za potrebe tega postopka, pa ne vzdrži kritične presoje, saj bi ga moralo presojati z ugotavljanjem prave volje tožnikove matere.

4. Toženci na pritožbo niso podali odgovora.

5. Toženci se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo v celoti zoper točke II/I, II/II in II/V izreka izpodbijane odločbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne (hkrati pa mu naloži plačilo vseh njihovih pravdnih stroškov), podrejeno pa da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarjajo, da je v točki I/1 izreka sodbe, v kateri je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 5.647,00 EUR in v točki I/3 izreka sodbe, v kateri je drugo in tretjetoženi stranki naložilo plačilo tega istega zneska tožniku, sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je v 20. točki obrazložitve navedlo, da je tožnik podredno postavil še zahtevek na povrnitev vlaganj iz naslova obogatitve, kar pa ne drži. Slednji je dokončno oblikoval svoje tožbene zahtevke v vlogi z dne 3.9.2012, kjer je denarni zahtevek oblikovan edino v prvem podrejenem in petem podrejenem tožbenem zahtevku. Kot izhaja iz vsebine teh tožbenih zahtevkov, tožnik ni uveljavljal svoje terjatve ali terjatve skupnega premoženja zaradi večvrednosti nepremičnine v lasti drugo in tretjetožene stranke (kot je to svojo odločitev nepravilno utemeljilo prvostopenjsko sodišče), temveč je imel njegov zahtevek izključno naravo zahtevka za vračilo vlaganj in povračila doseženih koristi toženih strank ni zahteval. Sodišče v svoji obrazložitvi tudi ni navedlo ali povzelo njegovih eventuelnih trditev izven tožbenega zahtevka, ki bi izkazovale drugačno naravo tožbenega zahtevka, kot je bila s strani tožnika jasno izražena. Tožnik s tožbo ne vtožuje večvrednosti nepremičnine, ampak vtožuje povrnitev vlaganj, za tak zahtevek pa ni pravne podlage. Tožba je iz tega razloga nesklepčna, pri čemer se toženci sklicujejo na sodbo II Ips 125/2011 in odločbo VSL I Cp 2184/2009. Nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb postopka oziroma nepravilno uporabo materialnega prava naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z odločitvijo v točki I/1 izreka sodbe, ko je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 5.647,00 EUR in v točki I/3 izreka sodbe, saj je tožniku priznalo pravico oziroma zahtevek, za uveljavljanje katerega ni aktivno legitimiran. Po ugotovitvi sodišča naj bi bila ugotovljena terjatev del skupnega premoženja tožnika in prvotoženke. Terjatev skupnega premoženja pa je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja kolektivna terjatev, pri čemer se toženci sklicujejo na drugi odstavek 51. člena in 52. člen ZZZDR. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde. Opravka imamo z nujnim sosporništvom. Če pravico uveljavlja samo eden od upnikov oziroma en zakonec, aktivna legitimacija ni podana (toženci se sklicujejo na odločbo VSL I Cp 2184/2009). V okviru točke II. izreka sodbe naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupno premoženje tožnika in prvotožene stranke predstavljajo vlaganja v nepremičnino - stanovanjsko stavbo na parceli 143/2, k.o. X., v višini 11.294,00 EUR, kar je natančno dvakratnik zneska drugo in tretjetoženi stranki naložene plačilne obveznosti do tožnika. Vlaganja v nepremičnino - stanovanjsko stavbo na parc. št. 143/2, k.o. X., ne morejo predstavljati skupnega premoženja tožnika in prvotožene stranke, saj iz teh vlaganj ne izvira nobena premoženjska pravica, ki bi lahko predstavljala skupno premoženje. Obstoj terjatve skupnega premoženja proti drugo in tretjetoženi stranki tožnik niti ni zatrjeval ali zahteval njenega plačila, niti obstoja premoženja v obliki terjatve sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tudi z oziroma na to je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje razvidna iz točke I/3 izreka sodbe, saj je (nepravilno) ugotovljeno skupno premoženje v obliki vlaganj avtomatično pretvorilo v tožnikovo terjatev proti drugo in tretjetoženi stranki v višini 1/2 (nepravilno) ugotovljene vrednosti vlaganj. V posledici nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče napačno odločilo tudi v obrestnem delu tožniku priznanega zahtevka pod točko I/3 izreka sodbe, saj mu je obresti priznalo od vložitve tožbe dalje. Tudi v kolikor bi ta terjatev obstajala, bi lahko nastala šele z delitvijo skupnega premoženja med tožnikom in prvotoženo stranko, do katere pa zagotovo ni prišlo najmanj do dneva izdaje izpodbijane sodbe in bi torej sodišče lahko obresti priznalo samo za čas od poteka paricijskega roka za izpolnitev obveznosti po sodbi do plačila. Prvotožena stranka namreč nepremičnino v lasti drugo in tretjetožene stranke od izvršitve vlaganj dalje neprekinjeno koristi oziroma uporablja skupaj s tremi otroci pravdnih strank, zaradi česar bi morala biti kakršnakoli terjatev iz naslova vlaganj oziroma vrednost vlaganj ugotovljena na dan delitve skupnega premoženja. Ker investitor še vedno uporablja nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja in torej sam uživa koristi teh vlaganj, obogatitve drugo in tretjetožene stranke v tem času ne more biti. Iz teh razlogov je odločitev sodišča nepravilna tudi po višini, saj bi pri presoji obogatitve drugo in tretjetožene stranke moralo upoštevati vrednost eventuelne obogatitve po stanju nepremičnine na dan izdaje sodbe, ko je vrednost kakršnihkoli vlaganj zmanjšana za amortizacijo za nadaljnjih šest let od 2007. Pravno zmotna je tudi zavrnitev ugovora zastaranja, ki so ga postavili toženci, saj temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Nepravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta zakonca V. vlagala v predmetno nepremičnino do tožnikove izselitve 10.10.2002. Že izkustveno je namreč jasno, da če sta bila zakonca tik pred razvezo in sta pri CSD potrdila, da najmanj od 10.10.2002 družina ne živi več skupaj, da so skupna (ali tožnikova) vlaganja prenehala že bistveno pred tem. Toženci so prepričljivo in pošteno izpovedali, kaj sta zakonca V. vložila oziroma kupila za hišo. Sodišče se je oprlo na dobropis Jelovice z dne 11.9.2002, vendar pa ta dokument že sam po sebi pove, da pri transakciji ni šlo za vlaganja, ampak ureditev razmerja za nazaj in v nobenem primeru ne more biti ključen za ugotovitev, do kdaj so se vlaganja kontinuirano izvrševala. Pregled računov, ki jih je predložil tožnik, pa pokaže, da so vse nabave zastale v letu 2000, saj je bila že kuhinja, ki ne predstavlja vlaganj, kupljena v letu 1999. Vlaganja zakoncev V. v letu 2002 so bila le še vrata Jelovica po računu z dne 22.3.2002. Dne 16.4.2002 je bila kupljena barva za beljenje, drugih vlaganj pa v letu 2002 ni bilo. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno (in popolno) ugotovilo dejansko stanje, bi lahko zaključilo, da je petletni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 13.9.2007 že iztekel. Odločitev sodišča, da tožniku prisodi terjatev v višini 5.647,00 EUR, temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je kot podlago obogatitve tožencev štelo tudi vlaganja v talne parketne obloge na nepremičnini. Odločitev sodišča v tem delu ni podprta z dokazi, saj jo je oprlo zgolj na tožnikovo izpovedbo in izpovedbo drugega obrtnika, ki naj bi tožniku priporočil parketarja iz K. Na drugi strani so toženci dejstvo, da naj bi parket naročila in financirala zakonca V., ves čas postopka prepričljivo zanikali, tožnik pa v tem pogledu ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Sodišče v zvezi z višino prisojene terjatve tudi ni razrešilo ugovora tožencev glede železnih stopnic, za katere so slednji izpovedali, da so tujek, ki nikoli ni bil v uporabi. Po ugotovitvah izvedenca pa tudi niso izkazane lastnosti stopnic, ki bi kazale na varno rabo. Toženci so izpovedali, da teh stopnic nočejo in da jih lahko tožnik kadarkoli odpelje. V nobenem primeru pa ni moč šteti, da sta drugo in tretjetožena stranka zaradi teh stopnic kakorkoli obogatena, saj so bila namenjena izključno uporabi oziroma dostopu do prostorov, ki naj bi jih uporabljala tožnik in prvotoženka. Do te uporabe pa nikoli ni prišlo. Pravno nepravilna oziroma dejansko zmotna je tudi odločitev (razvidna iz točke II. izreka izpodbijane sodbe), da v skupno premoženje tožnika in prvotožene stranke sodi polovični lastniški delež parcele št. 503/1, k.o. X. V zvezi z delitvijo te parcele med tožnikom in prvotoženko je sodišče nepravilno ugotovilo, da je ta nična, ker ni bila dogovorjena v predpisani obličnosti - notarskem zapisu. Kot se je o tem že izrekla sodna praksa, ima tudi posel, ki ni dogovorjen v ustrezni obliki, bil pa je realiziran, pravni učinek in se šteje, da je bil sklenjen. S tem v zvezi je zagrešilo tudi nadaljnjo kršitev, ko je štelo, da je skupno premoženje 1/2 navedene nepremičnine, čeprav prvotoženka razpolaga zgolj s 3/4 omenjene nepremičnine, katere 1/2 je tudi po ugotovitvi sodišča posebno premoženje prvotoženke. Predmet razpolaganja v korist otrok pa je bil tudi po ugotovitvi sodišča 1/4 nepremičnine iz skupnega premoženja, tako da bi se v tej pravdi v obsegu skupnega premoženja na parceli lahko ugotovila zgolj 1/4 nepremičnine in posledično zgolj 1/8 tožnikov delež. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj so bili tožnikovi zahtevki v pretežnem delu zavrnjeni in je uspel zgolj z minimalnim delom, s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi ter ugovori tožencev pa ni prišlo do podaljšanja ali dodatnih stroškov postopka.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe tožencev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnika:

8. Tožnik v pritožbi podaja ne le nerelevantne, ampak v veliki meri tudi nelogične (čeprav ob komentiranju obrazložitve izpodbijane odločbe suvereno ugotavlja, kaj naj bi bilo sicer logično), skratka neprepričljive argumente. Ker so na drugi strani zaključki sodišča prve stopnje obrazloženi natančno in prepričljivo, tožnikovo pritožbeno nasprotovanje ne vzbudi prav nobenega pomisleka v njihovo pravilnost. 9. Sodišče prve stopnje je v okviru 13. točke obrazložitve izpodbijane odločbe prepričljivo obrazložilo, zakaj tožniku ni uspelo izkazati svojih trditev o obstoju dogovora, v skladu s katerim naj bi s prvo toženko (v ustreznem deležu) postala solastnika nepremičnine 143/2, k.o. X. Njegovo pritožbeno omenjanje, kaj je v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji navajal (oziroma izpovedal), pravilnosti takšnega zaključka ne more omajati. Tudi argumenti, ki jih v zvezi s tem niza v nadaljevanju, niso prepričljivi. Tako je povsem nerelevantna okoliščina, da naj bi mu starša že pred samo gradnjo podarila denar zanjo, saj (sama po sebi) ne dokazuje obstoja zatrjevanega dogovora. Sodišče prve stopnje v okviru 17. točke izpodbijane odločbe res ugotavlja, da naj bi priča M. K. izpovedal, da je bil prisoten v dnevni sobi, ko je tožnikov oče izročil slednjemu 50.000,00 DEM za gradnjo v X. A je v zvezi s tem hkrati poudarilo tudi, da tožnik kljub temu ni izkazal, da naj bi bil denar dejansko vložen v nadgradnjo. Še bolj pomembno je, da ta okoliščina (kot je bilo že poudarjeno) sama po sebi ne dokazuje zatrjevanega obstoja dogovora o nastanku stvarnopravnih posledic. Neprepričljivo je tudi sklicevanje na domnevno protislovje v izjavah tožencev v zvezi z začetkom izvajanja gradnje. Kakšno (relevantno) protislovje (nasprotje) naj bi bilo med izpovedbo drugo in tretje tožene stranke, da sta o nameravani gradnji tožnika seznanila neke nedelje v juliju 1998 oziroma da sta ga seznanila v nedeljo 26.7.1998, ni razvidno (niti pojasnjeno). Nobenega protislovja ni niti med okoliščino, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovim navedbam, da sta s prvo toženko prispevala denarna sredstva oziroma jima »priznalo« vlaganja v nepremičnino, ter na drugi strani zaključkom, da tožnik ni uspel izkazati obstoja zatrjevanega dogovora o nastanku solastnih deležev. Nobene relevantne teže nima niti pritožbeni argument, češ da ni moč pričakovati, da bi tožnik vlagal v nepremičnino, v kolikor z njeno gradnjo ne bi bil seznanjen ustrezen čas pred njenim pričetkom. Okoliščina, da je za to gradnjo izvedel pred njenim začetkom in da je z njo soglašal, seveda ne dokazuje obstoja zatrjevanega dogovora o nastanku solastnih deležev (ne gre spregledati, da v pritožbi celo sam navaja, da naj bi na gradnjo pristal zaradi ohranjanja dobrososedskih odnosov (!?) in ne torej zaradi nastanka stvarno pravnih posledic). Okoliščina, da sodišče ni sledilo navedbam drugo in tretje tožene stranke, da naj bi se nadgradnja stanovanjske hiše izvedla zaradi njunega oddajanja (na starost) v najem, ampak, da je v tem oziru sledilo tožniku (da se je ta izvedla zaradi zagotovitve bivanjskih pogojev družini), ne pomeni, da njuni izpovedbi ni moglo slediti v delih, v katerih je bila prepričljiva. Prav tako dejstvo, da jima v določenem oziru ni sledilo, ni razlog za zaključek, da sta bili njuni izpovedbi prirejeni za potrebe tega postopka, kot to pavšalno navaja pritožnik. Argumenta za tak zaključek ne predstavlja niti zanikanje drugo in tretje tožene stranke, da naj bi tožnik in prva toženka sodelovala pri gradnji. Pritožnik tudi ves čas zamenjuje strinjanje (oziroma soglašanje) z izvedbo nadgradnje z obstojem dogovora, ki naj bi pripeljal do stvarnopravnih posledic. Okoliščina, da naj bi s tem soglašal, ne vodi k zaključku (ki ga sicer v pritožbi skuša prikazati kot logičnega oziroma samoumevnega, pa to še zdaleč ni), da naj bi prišlo tudi do takšnega dogovora. Pavšalno je tudi zatrjevanje, da naj bi bila neprepričljiva in celo protispisna obrazložitev sodišča prve stopnje, češ da iz izpovedb vseh pravdnih strank ne izhaja, da bi bilo govora o prenosu lastninske pravice. V čem naj bi bila protispisnost (neprepričljivost), pritožba ne pojasni (niti ni razvidno). Da je temu točno tako, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja iz izpovedb pravdnih strank. Zato ni nobenega dvoma, da tožnik ni izkazal obstoja dogovora o stvarno-pravnih posledicah nadgradnje.

10. Neprepričljive argumente navaja pritožnik tudi glede (zatrjevane) izvirne pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari. Dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje verjelo, da se je nadgradnja izvedla zaradi zagotovitve bivanjskih pogojev družini in da je obstajal dogovor pravdnih strank, da bosta tožnik in prvo toženka prispevala zaradi uporabe novo izdelanega stanovanja, še ne pomeni, da naj bi (kot je to zatrjeval) tožnik celotno nadzidavo financiral sam. Sodišče prve stopnje na drugi strani tudi ne ugotavlja (kot se to navaja v pritožbi), da naj bi nadzidavo v celoti financirala drugo in tretje tožena stranka, ampak zgolj, da sta to storila v pretežni meri. Na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka, je prepričljivo obrazloženo v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Zato pavšalnim pritožbenim trditvam, da za takšen sklep v zbranem dokaznem gradivu ni podlage, pač ni moč slediti. Neprepričljivo je tudi navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje (ker ni sledilo njunima izpovedbama glede namena nadzidave) z »večjo mero kritike« presojati izpovedbi drugo in tretje tožene stranke. Ker je tudi njegovi izpovedbi samo delno sledilo, bi popolnoma enako »napotilo« moralo veljati glede tožnikove izpovedbe. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje tudi sicer »s potrebno kritičnostjo« ocenjevalo izpovedbe vseh pravdnih strank. Da naj bi tretje toženec v letu 1998 prejel odpravnino, ki jo je vložil v nadgradnjo, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi njegove izpovedbe, zaradi česar očitek, da naj bi do tega zaključka prišlo brez ustreznih dokazov, ne drži. V čem naj bi bila protispisnost ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da naj bi drugo in tretje tožena stranka predložili veliko računov, iz katerih izhaja, da sta bila plačnika storitev v letu 1998 do 2002, prav tako ni pojasnjeno. Pritožnik očitno zamenjuje protispisnost z (domnevno) neizkazanostjo. Vendar pa se sodišče prve stopnje v zvezi z omenjenim zaključkom ne sklicuje le na račune, ampak tudi na izpovedbe prič (ki jih omenja tudi sam pritožnik). Kot ugotavlja v okviru 15. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, sta priči V. Z. in J. S. potrdili, da sta bila drugo toženka in tretje toženec v letih 1998-2002 plačnika storitev, ki jih izkazujejo računi (v prilogah B48 - B52). Nelogična je tudi trditev, da izpovedba obeh omenjenih prič ne izkazuje neresničnosti tožnikovih zatrjevanj, da je denar, ki ga je prejel od svojih staršev za namen nadgradnje sporne nepremičnine, izročal tožencem. Bistveno je (kot je v okviru 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe prepričljivo ugotovilo že sodišče prve stopnje), da tožnik teh svojih trditev (da naj bi torej takšna od staršev pridobljena sredstva vložil v nadgradnjo), kot bi jih v skladu z dokaznim bremenom moral, ni uspel izkazati. Ker sta imela s prvo toženko v letu 1998, ko se je nadgradnja vršila, še zmeraj namen graditi samostojno hišo, je življenjsko povsem prepričljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi imela poleg tega dovolj denarja še za celotno financiranje nadgradnje (pri tem je opozorilo tudi na samo tožnikovo izpovedbo, da se je po letu 1993 situacija v tekstilni branži, s katero je imel opraviti, začela slabšati). Pritožbeno opozarjanje, češ da tožnik v svoji izpovedbi (zatrjevanjih) ni omenil, da ni imel dovolj sredstev tako za financiranje nadgradnje kot tudi za gradnjo samostojne hiše, ampak da tega ne bi zmogel, v kolikor ne bi dobil tudi denarnih sredstev od svojih staršev, ni prepričljivo, saj dokazuje, da očitno ni imel dovolj lastnih sredstev za financiranje obojega. Nerelevantna je tudi okoliščina, da se (v končni fazi) samostojna hiša ni gradila, v zvezi s tem podani očitki o »špekuliranju« sodišča prve stopnje pa neprimerni. Ni pomembno, ali se je hiša kasneje dejansko gradila ali ne, ampak ali sta jo imela s prvo toženko v letu 1998 namen zgraditi. Če sta tak namen imela (in sodišče prve stopnje prepričljivo ugotavlja, da je bilo temu tako), sta morala zanjo imeti tudi sredstva. Slabo pojasnjen (neprepričljiv) je nadalje pritožbeni očitek o domnevni protispisnosti ugotovitve sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi, v kolikor je zares pridobil takšna darila, sredstva v tej višini vložil v nadgradnjo. Očitno tožnik tudi v tem delu zamenjuje (domnevno) neizkazanost z domnevno protispisnostjo. Ne drži pa ne eno in ne drugo. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovi izpovedbi, češ da naj bi od staršev prejeti denar vložil v nadgradnjo, ne temelji na tem, da naj bi ta denar po lastnih besedah nosil v X. v tolarjih in v okroglih zneskih (kot to skuša prikazati pritožba), ampak enostavno na tem, da tega ni uspel izkazati. Zakaj ni sledilo izpovedbi M. K., je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Ob tem pa ni izrazilo »pričakovanja«, da bi moral tožnik za posamezne zneske, ki naj bi jih po lastnih besedah izročal ženi, predložiti potrdila. Sodišče prve stopnje tudi nikjer ne zaključuje, da denarja ni izročal, le iz razloga ker ni navedel, za katera vlaganja oziroma opravljena dela, naj bi se ta porabil. Ta okoliščina je samo en od razlogov, zaradi katerih je upravičeno zaključilo, da tožnik svojega dokaznega bremena v tem oziru ni zmogel (glej 17. točko izpodbijane odločbe). Nobenega protislovja, kot to poskuša prikazati pritožnik, ni niti v dejstvu, da sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je bil slednji o nadgradnji (izvedbi projektov) seznanjen šele pred samo njeno izvedbo, ter da na drugi strani ne dvomi v to, da so se pravdne stranke pogovarjale o tem, da bi zakonca za stanovanje v nadzidavi nekaj prispevala. Da tožnik ni izkazal, da bi v nadgradnjo s prvo toženko vložila tako obsežna sredstva, da bi nastala nova stvar, je sodišče prve stopnje zaključilo ne le na podlagi obsega vloženih sredstev, ampak tudi na podlagi samih del, ki naj bi se s temi sredstvi izvedla (kot je vse to razvidno iz 19. točke obrazložitve izpodbijane odločbe). Pri tem je popolnoma pravilno ugotovilo dejansko stanje (da torej s strani tožnika in prvotoženke opravljena oziroma financirana dela po računih in izpovedbah prič predstavljajo „le“ zaključna/finalna dela). Na podlagi takšnega dejanskega stanja pa (upoštevaje tudi sodno prakso) seveda ni moglo priti do zaključka, da je nastala nova stvar (kot to še zmeraj neprepričljivo zatrjuje pritožnik). Za takšen zaključek (pravne narave) mnenja izvedenca gradbene stroke ni potrebovalo. Očitek, da sodišče nima ustreznih kompetenc oziroma da naj bi bila izpodbijana sodba iz tega razloga nezakonita, je zato neutemeljen. Slabo argumentiran (pavšalen) je tudi pritožbeni očitek o nepravilnosti zaključka sodišča, da naj bi zakonca izvedla le tista dela, za katera je tožnik predložil račune oziroma so jih potrdile priče. Vztrajanje pri („golem“) zatrjevanju, češ da je financiral tudi ostala dela, pač ne zadošča. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj naj bi bil protispisen (oziroma nepravilen) zaključek, da sta zakonca V. izvedla le zaključna oziroma finalna dela. Okoliščina (ki se omenja v pritožbi), da sta naročila in plačala tudi parket, na zaključek sodišča prve stopnje, da se z njunimi vlaganji identiteta stvari (nepremičnine) ni spremenila, nima prav nobenega vpliva.

11. Slediti ni moč niti pavšalnim očitkom v zvezi z izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano v postopku. Da je izdelano mnenje popolnoma v skladu z pravili stroke, je v 25. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tudi sicer tožnikovo neobrazloženo vztrajanje pri ugovorih, ki naj bi jih podal v pripravljalni vlogi z dne 1.2.2013, ni upoštevno. Pritožba je namreč (samostojna) procesna vloga podana v samostojnem delu pravdnega postopka, zaradi česar se ni moč zgolj na splošno sklicevati na ugovore, podane v postopku na prvi stopnji. Ker ni angažiralo novega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb pravdnega postopka (niti ni dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno). V okviru 30. točke je sodišče prve stopnje prav tako prepričljivo oziroma življenjsko logično obrazložilo, zakaj verjame, da so bila sredstva v višini 15.000,00 DEM, ki sta jih prispevala tožnikova starša, dana kot darilo obema zakoncema (zaradi pridobitve nepremičnine parc. št. 503/1, k.o. X.). Prav tako je pojasnilo, zakaj ni sledilo pisni izjavi tožnikove matere (potrdilo v prilogi A6). Ker jo je ocenilo za neprepričljivo (neverodostojno), je pritožnikovo sklicevanje, češ da bi moralo v zvezi s tem ugotavljati pravo voljo njegove matere, neprepričljivo (s tem, ko je izjavo ocenilo za neverodostojno, je storilo prav to). Napačno je tudi zatrjevanje, da bi drugačno stališče sodišče prve stopnje moralo zavzeti upoštevaje dejstvo, da tudi starša prvo toženke nobenega darila (oziroma denarnih sredstev) nista podarila tožniku, ampak izključno svoji hčerki. Na podlagi ustrezno skrbnega branja 30. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč moč ugotoviti, da so tudi prvotoženkini starši (z drugotoženkino odpovedjo neuvedenemu dedovanju po svoji materi) obema zakoncema pomagali pri pridobitvi prej omenjene parcele (sodišče prve stopnje torej ugotavlja obstoj darila tudi s strani staršev prvo toženke obema zakoncema).

V zvezi s pritožbo tožencev:

12. Pritožbene navedbe, češ da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v razmerju do drugo in tretjetožene stranke v višini 5.647,00 EUR ter slednjima naložilo njeno plačilo, prekoračilo tožbeni zahtevek, ne držijo. Zmotno pa je tudi razlogovanje o tem, kdaj naj bi tožnik „dokončno oblikoval“ svoje tožbene zahtevke. Dejstvo je, da je tožnik že v sami tožbi postavil tudi denarni zahtevek v zvezi s tržno vrednostjo vseh vlaganj, ki naj bi jih s prvotoženko imela v času trajanja zakonske zveze v parc. št. 143/2, k.o. X. V tem okviru pa ni omenjal le, da gre za vlaganja, ampak je jasno (glej list. št. 5) poudaril tudi, da plačilo tega zneska uveljavlja iz naslova (neupravičene) obogatitve. Zato ne drži pritožbeno stališče, da naj bi imel njegov zahtevek (z ozirom na tožnikove trditve) „izključno“ naravo zahtevka za povračilo vlaganj ter da s tožbo le to tudi zahteva. Ker je torej že v sami tožbi jasno opredelil, da svoj zahtevek utemeljuje (tudi) na okoliščini (neupravičene) obogatitve tožencev, ki naj bi bila posledica z njegove (in prvotoženkine) strani opravljenih vlaganj, je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2011 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2184/2009 nerelevantno.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve, za uveljavljanje katere naj ne bi bil aktivno legitimiran, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka oz. nepravilno uporabilo pravo. Ker gre za kolektivno terjatev, naj bi jo po mnenju pritožnikov zakonca oz. bivša zakonca lahko uveljavljala le skupaj. Sodna praksa namreč ves čas omogoča, da bivši zakonec bodisi s stvarnopravnim zahtevkom (zahtevkom na ugotovitev obstoja solastninske pravice ali zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine) bodisi z ustreznimi obligacijskimi zahtevki doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če za to obstajajo posebne okoliščine (kot npr. soglasje nasprotne stranke ali pa otežen postopek za ugotovitev deleža zakonca na nepremičnini). Takšna posebna okoliščina nedvomno obstaja tudi v obravnavani zadevi, saj tožnik uveljavlja (s skupnim premoženjem) povezane stvarno in obligacijskopravne zahtevke zoper lastnika (večvredne) nepremičnine - starša prvotoženke (to je drugo in tretjetoženo stranko), ki jim (zahtevkom namreč) prvotoženka nasprotuje. Poleg tega v primerih, ko toženec z nasprotno tožbo tudi sam zahteva delitev skupnega premoženja, ne more hkrati nasprotovati delitvi drugega skupnega premoženja (kot je to npr. v konkretnem primeru skupna terjatev iz naslova (skupnih) vlaganj). Ne gre namreč spregledati, da je prvotoženka v predmetnem postopku tudi sama postavila (sicer neutemeljen) zahtevek, da stanovanje, ki se nahaja v Y., predstavlja (njeno in tožnikovo) skupno premoženje in v zvezi s tem od tožnika zahtevala tudi izstavitev (za vknjižbo svoje solastninske pravice) primerne zemljiškoknjižne listine. S takim zahtevkom je torej tudi sama zahtevala delitev (domnevno drugega) skupnega premoženja, zaradi česar se ne more prepričljivo sklicevati na to, da v predmetnem pravdnem postopku delitve skupnega premoženja ni moč doseči (glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 123/2011, II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009). Prav tako ne drži pritožbeno navajanje, da tožnik nikoli ni zatrjeval obstoja terjatve do skupnega premoženja drugo in tretjetožene stranke ali zahteval njenega plačila. Enako velja za očitek, da sodišče prve stopnje obstoja premoženja v obliki take terjatve ni ugotovilo. Tožnik je ustrezne trditve v zvezi s tem podal že v sami tožbi, ko je zatrjeval, da naj bi s prvotoženko svoje delo in sredstva, ki sta jih pridobila v času trajanja zakonske zveze, vložila v nepremičnino parc. št. 143/2, k.o. X. (ki je skupno premoženje drugo in tretje tožene stranke). Da je tako premoženje (torej terjatev, ki naj bi zaradi njunih skupnih vlaganj nastala) skupno, pa je zgolj stvar subsumpcije (pravne kvalifikacije relevantnih dejstev), torej pravilne uporabe prava s strani sodišča. Sodišče prve stopnje zato ni (kot to neutemeljeno očita pritožba) nepravilno ugotovilo obstoja skupnega premoženja tožnika in prvotoženke nastalega zaradi skupnih vlaganj v času njune skupnosti, niti ni tega „avtomatično“ pretvorilo v tožnikovo terjatev zoper drugo in tretjetoženo stranko. Upoštevaje postavljene zahtevke in značilnosti predmetnega spora, je, kot je razvidno iz 26. točke izpodbijane odločbe, sledilo tožnikovi (neosporavani) navedbi, da sta deleža zakoncev na pridobljenem skupnem premoženju enaka.

14. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno nasprotovanje odločitvi o začetku teka obresti od tožniku prisojene terjatve. Ker je (kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki) tožnik v konkretnem primeru (upravičeno) uveljavljal (sicer skupno) terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, hkrati pa tudi njeno delitev, mu gredo zakonske zamudne obresti (kot je na to pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje) v skladu z določbo 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (1) (oziroma 193. člena Obligacijskega zakonika - OZ (2)) od naslednjega dne po vložitvi predmetne tožbe. Pritožbena trditev, da prvotoženka nepremičnino drugo in tretjetožene stranke od izvršitve vlaganj dalje neprekinjeno koristi (skupaj s tremi otroci pravdnih strank), zaradi česar naj ne bi bilo moč govoriti o obogatitvi (drugo in tretjetožene stranke), pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (3)). Takih ugovorov oziroma pomislekov v zvezi s (skupno) terjatvijo iz naslova neupravičene obogatitve, ki jo tožnik v predmetnem postopku uveljavlja od samega začetka, toženci nikoli niso podali. Ne prepričajo niti pritožbeni očitki zaključkom sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja, ki so ga v postopku postavili toženci. Pritožniki se ne strinjajo z ugotovitvami (sodišča prve stopnje) glede trajanja vlaganj tožnika in prvotoženke oziroma trenutka, do katerega so se ta vlaganja vršila. To vprašanje je sodišče prve stopnje v okviru 22. točke obrazložitve izpodbijane odločbe natančno in prepričljivo obdelalo, zaradi česar pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v pravilnost njegovih ugotovitev. Pavšalno pritožbeno sklicevanje, češ da naj bi bilo izkustveno jasno, da so se ta vlaganja končala že bistveno pred 10.10.2002, ko družina ni več živela skupaj oziroma ko se je tožnik izselil, samo po sebi ne prepriča. Listine, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (gre za listine v prilogah A142, A143, A148, A149, A150, A151 in A152), izkazujejo namreč točno to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje (da so se vlaganja vršila še v letu 2002). Nejasna je tudi pritožbena navedba, da iz dobropisa Jelovice z dne 11.9.2002 (priloga A143) izhaja, da pri transakciji ni šlo za vlaganje ampak za ureditev razmerja za nazaj. Kakšno ureditev razmerja (in to za nazaj), ima pritožba v mislih, ni pojasnjeno. Kot omenjeno, se sodišče prve stopnje ne sklicuje le na zadnje omenjeni dokument, ampak tudi na druge listine iz leta 2002. Zato ni moč slediti pritožbenim navedbam (te so prvenstveno tudi sicer novota in že zato neupoštevne), da naj bi vlaganja zakoncev V. v letu 2002 predstavljala zgolj vrata ter nakup barve za beljenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja neutemeljen, je zato povsem pravilen. Neutemeljen je tudi očitek o tem, da zaključek sodišča prve stopnje glede vlaganj v talne parketne obloge na nepremičnini, ni podprt z dokazi. Obrazložitev očitka je protislovna, saj pritožba sama opozarja na dokaze, ki jih je sodišče upoštevalo pri tem zaključku (to je tožnikovo izpovedbo in izpovedbo drugega obrtnika, ki naj bi tožniku priporočil parketarja iz K.). Sodišče prve stopnje je v okviru 18. točke obrazložitve izpodbijane odločbe tudi v tem delu prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve. Vztrajanje zgolj pri „mnenju“, da so toženci okoliščino, da sta parket naročila in financirala zakonca V., ves čas (prepričljivo) zanikali, pač ne zadošča oziroma ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Prav tako ni pojasnjen očitek, češ da sodišče prve stopnje ni razrešilo ugovora tožencev glede železnih stopnic. Kakšen ugovor naj bi bil v zvezi s tem podan, ni razvidno. So pa ugotovitve (dokazna ocena) sodišča prve stopnje prepričljive tudi v tem oziru. Poleg tega tudi predmetne pritožbene prvenstveno predstavljajo nedopustne novote. Tožnik je namreč svoje trditve v zvezi z železno konstrukcijo zunanjih stopnic podal v svoji vlogi z dne 29.4.2008 (glej list. št. 29), v zvezi s katerimi pa toženci niso imeli nobenih pomislekov (kot jih imajo sedaj v pritožbi).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da z dogovorom, ki sta ga tožnik in prvotoženka v zvezi s parcelo 503/1, k.o. X, sklenila pred CSD, nista mogla razdeliti skupnega premoženja, saj ni bil sklenjen v skladu s kogentnimi določbami 47. in 48. člena Zakona o notariatu (4). Da se je tega dobro zavedala tudi sama prvotoženka, pa izhaja iz samega zapisnika z dne 11.11.2002, narejenega pred Centrom za socialno delo v K. (priloga B14), saj naj bi navedla, da je pripravljena s tožnikom sporazum glede premoženja overiti pri notarju in ga predložiti ob glavni obravnavi. Sedanje (pritožbeno) sklicevanje na to, da je bil dogovor realiziran oziroma na tako imenovano »teorijo realizacije« pa prav tako predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik je namreč že v vlogi z dne 29.4.2008 (glej točko VIII) izrecno navajal, da zato, ker ni bil sklenjen v zahtevani obliki, tak dogovor (v zvezi s skupnim premoženjem) nima nobene pravne veljave. Vendar pa se prvotoženka (oziroma toženci) v zvezi s tem v nadaljevanju nikoli ni sklicevala na »teorijo realizacije«. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene »računske« napake. Ob pazljivem branju 31. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je moč ugotoviti, da je prvotoženka odsvojila ¼ svojega deleža in da ni razpolagala (saj to ni mogla (5)) s skupnim premoženjem (ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja ½ delež nepremičnine parc. št. 503/1, k.o. X.), kot to napačno navaja pritožba. Prvotoženka je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje razpolagala s svojim (posebnim) premoženjem oziroma polovičnim solastnim deležem na omenjeni nepremičnini, ki ga je imela že pred tem. Neprepričljivo je tudi pritožbeno oporekanje stroškovni odločitvi. Drži, da so bili tožnikovi zahtevki v pretežnem delu zavrnjeni. Vendar je moč ugotoviti, da so bili tudi toženci (tako s svojimi zahtevki kot ugovori) v pretežnem delu neuspešni. Navajanje, da zaradi obravnavanja zahtevka po nasprotni tožbi ter njihovih ugovorov ni prišlo do podaljšanja ali dodatnih stroškov postopka, je ne samo pavšalno, ampak tudi sicer ni ključno (glavni kriterij, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločalo o povrnitvi stroškov, je bila namreč uspešnost strank v predmetni pravdi).

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo obe pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, toženci, ki so vložili odgovor na tožnikovo pritožbo, sami krijejo stroške njegove vložitve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Uradni list SFRJ, št. 79/1978, s kasnejšimi spremembami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(3) Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(4) Uradni list RS, št. 13/1994, s kasnejšimi spremembami.

(5) Ker pravdni stranki z neveljavnim dogovorom tega skupnega premoženja nista mogli razdeliti in ker prvotoženka z njim upoštevaje 54. člen ZZZDR sama ni mogla razpolagati.