Jedro

Če bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nepravilno, bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da je mnenje popolno in pravilno, gre lahko za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.023,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo v delu, v katerem je zahteval, da se ugotovi, da predstavlja nadgradnja na stanovanjski stavbi na parc. št. 143/2, k. o. ..., polovični lastniški delež glede na celotno nepremičnino, da predstavlja polovični lastniški delež na zemljišču parc. št. 503/1, k. o. ..., tožnikovo posebno premoženje ter da znašajo vlaganja v nadgradnjo na parc. št. 143/2, k. o. ..., 160.000,00 EUR. S sodbo pa je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika v višini 5.647,00 EUR in da ne obstaja terjatev druge toženke in tretjega toženca v višini 6.300,00 EUR ter da sta zato slednja dolžna tožniku nerazdelno plačati znesek 5.647,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da vlaganja v stanovanjsko stavbo na parc. št. 143/2, k. o. ..., kuhinja, napa ter polovični lastniški delež na parc. št. 503/1, k. o. ..., predstavljajo skupno premoženje tožnika in prve toženke ter da je njun delež na skupnem premoženju izenačen (½). V preostalem delu je zahtevek tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi zahtevek prve toženke po nasprotni tožbi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko odločitev.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper pravnomočno odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče odločbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka v spis vložila listine tudi po končanem prvem naroku, prvostopenjsko sodišče pa je ugovor prekluzije (286. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve tudi ne izhaja jasno, na podlagi katerih dokazov sta sodišči presojali utemeljenost zahtevka po tožbi, in na podlagi katerih zahtevka po nasprotni tožbi, zaradi česar odločb v tem delu ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je iz razlogov po 254. členu ZPP zahteval ponovitev dokaza z izvedencem, vendar je bil njegov predlog neutemeljeno zavrnjen. Izvedenec namreč ni deloval strokovno in nepristransko, v mnenju izvedenca so nasprotja, številne nepravilnosti in neprimerne pripombe, izvedenec pa si je na določenih mestih celo lastil vlogo sodišča. Pritožbeno sodišče je v zvezi z očitkom, ki se nanaša na delo izvedenca, odločilo, da je pritožba v tem delu pavšalna, saj se je tožnik v utemeljitev stališča, da bi bilo treba angažirati novega izvedenca, le skliceval na pripravljalno vlogo, v kateri je uveljavljal nepravilnosti izvedenskega mnenja. Tožnik meni, da je stališče pritožbenega sodišča formalistično, saj je s tem, ko se je skliceval na točno določeno vlogo iz postopka na prvi stopnji, dovolj konkretno obrazložil pritožbeni očitek. Opozarja tudi, da je bilo izvedensko mnenje izdelano na podlagi listin (PGD dokumentacija), ki jih ni mogel pregledati. Kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče ni pozvalo tožencev k predložitvi navedene dokumentacije. Tožnik meni, da je bila s tem, ko ni imel možnosti, da bi se seznanil in izjavil glede dokumentacije, na kateri temelji izvedensko mnenje, kršena njegova pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Opozarja tudi, da je protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zaključek prvostopenjskega sodišča, da so vse stranke izpovedale, da ni bilo dogovora o prenosu lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 143/2, k. o. ... Sam je namreč izpovedal, da je tak dogovor obstajal, vendar ne v pisni obliki. Protispisen je po njegovem mnenju tudi zaključek, da ni sporno, da je bil neko nedeljo pred gradnjo seznanjen z gradnjo. To dejstvo je bilo po prepričanju tožnika namreč sporno. V nadaljevanju navaja razloge, s katerimi opozarja na nelogičnosti pri sklepanju sodišč, da med strankami ni obstajal dogovor glede prenosa lastninske pravice. Navaja tudi, da je sodišče pri presoji dohodkovnih zmožnosti tretjega toženca zmotno interpretiralo listino B 47, listina B 84 pa je bila v spis vložena prepozno, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati (286. člen ZPP). Drugostopenjsko sodišče je protispisno ugotovilo, da je tretji toženec v letu 1998 dobil odpravnino, čeprav to iz obračuna za leto 1998 niti iz prvostopenjske odločbe ne izhaja. Druga toženka in tretji toženec po njegovem mnenju nista zatrjevala in dokazala, koliko sredstev sta imela in koliko sta jih vložila v gradnjo. Sodišči tudi nista pravilno upoštevali dejstva, da je bilo že pred začetkom nadgradnje ugotovljeno, da gradnja lastne hiše na parc. št. 503/1, k. o. ..., ne bo mogoča. Tožnik vlaga revizijo tudi glede odločitve o parc. št. 503/1, k. o. ..., in sicer za primer, da bi Vrhovno sodišče ocenilo, da je treba vprašanje posebnega in skupnega premoženja obravnavati celovito. Vrednost spornega lastniškega deleža (1/4) na tej parceli označi na 3.835,00 EUR. V zvezi z darilom tožnikovih staršev v znesku 15.000,00 DEM, ki je bilo vloženo v nakup parc. št. 503/1, k. o. ..., tožnik opozarja, da je sodišče v tem delu odločilo mimo trditvene podlage, saj nobena od strank ni zatrjevala, da je šlo za darilo, dano obema zakoncema. Iz izpodbijanih odločb po tožnikovem mnenju tudi ne izhaja, kakšen delež v kupljeni 1/2 parc. št. 503/1, k. o. ..., naj bi predstavljalo darilo druge toženke v obliki odpovedi neuvedenemu dedovanju, zato odločb v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede vrednosti tega darila sodišči darila ne bi smeli upoštevati kot prispevka v korist prve toženke oziroma v korist skupnega premoženja.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v reviziji uvodoma navaja, da je tožena stranka v spis vložila listine tudi po končanem prvem naroku, prvostopenjsko sodišče pa je ugovor prekluzije (286. člen ZPP) neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče trditev glede kršitve 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ne more obravnavati, ker tožnik te kršitve ni uveljavljal v pritožbi (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Iz istega razloga ni mogoče presojati niti očitka, ki se nanaša na nejasno dokazno podlago in na nemožnost preizkusa odločbe, saj se tožnik pri pojasnjevanju tega očitka sklicuje na utemeljenost ugovora prekluzije.

7. Tudi z navedbami, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, tožnik ne more uspeti. Zaradi pavšalnosti pritožbenega očitka (tožnik se je v pritožbi le skliceval na vlogo iz postopka na prvi stopnji, v kateri naj bi uveljavljal pomanjkljivosti izvedenskega mnenja) je višje sodišče utemeljeno odreklo (podrobnejšo) obravnavo tega očitka. Sicer pa postavitev novega izvedenca predpostavlja oceno sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Če bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nepravilno, bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da je mnenje popolno in pravilno, gre lahko za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.(1) V tem primeru sodišče ni postavilo novega izvedenca, ker je menilo, da so se z njegovim zaslišanjem razjasnila vsa vprašanja in pomanjkljivosti, ki jih je zatrjeval tožnik. Mnenje je ocenilo kot vestno in strokovno utemeljeno. Očitek kršitve tretjega odstavka 254. člena ZPP tako ni utemeljen. Nesprejemanje izvedenskega mnenja zato pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedb v reviziji, da tožnik ni imel možnosti, da bi se seznanil in izjavil glede dokumentacije, na kateri temelji izvedensko mnenje, in da naj bi bila s tem kršena njegova pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), pa v revizijskem postopku ni mogoče presojati, ker tožnik te kršitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni uveljavljal v pritožbi, pritožbeno sodišče pa na to kršitev tudi ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Neutemeljen je tudi očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je sicer res zapisalo, da so vse stranke izpovedale, da ni bilo dogovora o prenosu lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 143/2, k. o. ..., vendar je glede na kontekst obrazložitve, ko je sodišče najprej povzelo izpovedbo tožnika in nato nasprotne izpovedbe treh tožencev, mogoče zaključiti, da se ugotovitev sodišča nanaša le na izpovedbe tožencev. Sodišče tako v dokazni oceni ni prezrlo drugačne izpovedbe tožnika. Ker so tožnik in vsi toženci izpovedali, da je bil tožnik o gradnji obveščen neko nedeljo pred gradnjo, ni jasno, zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča, da je ta okoliščina med strankami nesporna, protispisna. S poudarjanjem razlik med izpovedbami strank (o mesecu, v katerem naj bi bil tožnik obveščen o gradnji) pa tožnik dejansko ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati tudi vseh ostalih navedb, s katerimi tožnik izpodbija pravilnost zaključka sodišč, da med strankami ni obstajal dogovor glede prenosa lastninske pravice, ter pravilnost presoje finančnih zmožnosti tretjega toženca in druge toženke (str. 5 - 7 revizije).

9. Glede očitka, da je drugostopenjsko sodišče protispisno ugotovilo, da je tretji toženec v letu 1998 dobil odpravnino, čeprav to iz obračuna za leto 1998 ne izhaja, niti ni tega ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pa je treba poudariti, da je zmotno izhodišče revidenta, da je trenutek prejema odpravnine (v letu 1998 ali 2000) pomemben sam po sebi. Kot je razvidno iz izpodbijanih odločb, je bistveno, da je tretji toženec v času gradnje (1998-2002) razpolagal z odpravnino in da je bila ta vložena v gradnjo. Očitek protispisnosti se tako nanaša na okoliščino, ki za odločitev ni bila relevantna sama po sebi, in je zato neutemeljen.

10. Glede parc. št. 503/1, k. o. ..., ki naj bi po tožnikovem primarnem zahtevku spadala v njegovo posebno premoženje, pa tožnik navaja, da vlaga revizijo v tem delu le za primer, da bi Vrhovno sodišče ocenilo, da je treba vprašanje posebnega in skupnega premoženja obravnavati celovito. Ker je izhodišče, s katerim tožnik pogojuje vsebinsko presojo revizije v tem delu, pravno zgrešeno, Vrhovnemu sodišču na njegove revizijske očitke v tem delu ni treba odgovarjati.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 1.023,64 EUR (1800 točk za odgovor na revizijo, administrativni in poštni stroški v višini 12,85 EUR ter 22 % DDV). Stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.). Tožeča stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2006, str. 501-502. Prim. tudi odločbi VS RS II Ips 993/2008 z dne 5. 9. 2009 in II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012.