Jedro

Tožena stranka, ki je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v roku trideset dni od prejema pravnomočne sodbe, s katero ji je bilo naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo, je ravnala zakonito, saj ni mogoče šteti, da se je že prej seznanila z nastankom poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici nezakonita in se razveljavi (I/1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnico vrniti nazaj na delo, jo od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti...) in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/2. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in obenem odloči tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje kot pred pritožbenim sodiščem. Navajala je, da je sodišče odločalo o drugačnem tožbenemu zahtevku, kakor ga je tožnica opredelila. Po stališču tožnice je mogoče pogodbo o zaposlitvi odpovedati oziroma sploh pričeti odpovedni postopek najprej z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seveda le v primeru, če je delavec v delovnem razmerju. Tožnica na dan 15.1.2007, ko ji je tožena stranka tožnici vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki in že zgolj iz navedenega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je v obvestilu o nameravani odpovedi navedla, da v družbi ne obstaja potreba po delu tožnice, ne obstaja pa tudi v drugih družbah, nastalih leta 2003, katere je ustanovila tožena stranka in bi vanje morali preiti zaposleni pri toženi stranki, pa niso prešli. Delavci so podpisovali nove pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas, pri čemer pa je šlo za zlorabo instituta spremembe delodajalca, podatki o tem se nahajajo v različnih spisih sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice, niti ni izvajalo predlaganih dokazov, ki bi bili sicer v njeno korist. Sodišče ob tem le navede, da odpovedi pogodb o zaposlitvi niso bile nezakonite zaradi zlorabe instituta spremembe delodajalca, ampak zato, ker tožena stranka ni naredila programa reševanja presežnih delavcev. Res je, da je sodišče razveljavilo takratno večje število odpovedi pogodb o zaposlitvi zato, ker ni bilo programa tožene stranke, navedlo pa je, da se v očitno zlorabo navedenega instituta ni spuščalo, vendar to ne pomeni, da zlorabe instituta spremembe delodajalca leta 2003 oziroma 2004 ni bilo. Določeni delavci so takrat šli delat v novo nastale družbe, dejansko hčerinske družbe tožene stranke. Navedenega pa sodišče ne bi smelo ignorirati in tudi ne trditi, da institut spremembe delodajalca ni bil zlorabljen. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnice je bilo doseženo tudi s kaznivim dejanjem, ki še ni zastaralo. Tudi iz splošnih aktov izhaja, da so bili ti predloženi zgolj za potrebe te pravde. Tožnica je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3 - v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko preizkusilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ob navedenem je neutemeljen tudi ugovor tožnice, da je sodišče zavrnilo drugačen tožbeni zahtevek, kot ga je tožnica postavila, ki je postavila podroben tožbeni zahtevek. Navedeni pritožbeni ugovor je zavajujoč in tudi neresničen, saj iz predloženega spisa povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o takšnem tožbenem zahtevku kot ga je tožnica postavila, med pravdanjem pa tožnica tudi ni postavila drugačnega tožbenega zahtevka, zgolj posamezne njene navedbe med postopkom pa ne predstavljajo uveljavljanje novega tožbenega zahtevka.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi opr. št. Pd 51/2004 z dne 12.12.2006 razsodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 31.12.2003 nezakonita in jo je razveljavilo ter posledično ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku, sodba pa je postala pravnomočna ter tako tudi izvršljiva. Na podlagi navedene pravnomočne sodbe je bila tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 9.1.2006 pozvala nazaj na delo, dne 15.1.2007 pa je tožnico obvestila, da potreba po njenem delu ne obstaja več in je tako v nadaljevanju tožnici podala tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 6.2.2007, ki jo je tožnica prejela dne 9.2.2007. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) v 88. členu določa razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je po 1. alineji 88. člena ZDR tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). ZDR v 5. odstavku 88. člena tudi določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (v primeru objektivni rok).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pričel subjektivni rok teči z dnem vročitve sodbe v zadevi opr. št. Pd 51/2004, to je z dnem 8.1.2007, saj je šele takrat lahko tožena stranka bila najprej seznanjena z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, seveda pa to lahko velja le za primer, ko tožena stranka ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožnico po tem, ko je prejela sodbo sodišča prve stopnje, dne 15.1.2007 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri tem navedla, da je preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za delo, vendar je ugotovila, da ta možnost ne obstaja. Tako je tožena stranka tožnici pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni mogoče upoštevati pritožbenega razloga, da je odpovedni razlog nastal že v letu 2003, ter da je že iz tega razloga podana odpoved nezakonita že iz tega razloga, saj naj bi rok za odpoved pričel teči že v letu 2003. Glede na podani pritožbeni ugovor je potrebno še pojasniti, da je sodišče s pravnomočno sodno odločbo odločilo v zadevi opr. št. Pd 51/2004 glede tožničinega tožbenega zahtevka v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja in reintegracije, tako da je neupošteven in brezpredmeten pritožbeni ugovor, da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca v letu 2003 oziroma v letu 2004. O nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici je sodišče že pravnomočno odločilo in je "zloraba instituta spremembe delodajalca" za predmetno rešitev spora povsem brezpredmetna. Bistveno je, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter jo je bila na podlagi pravnomočne sodbe dolžna pozvati nazaj na delo. Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe, da je šlo pri prenehanju delovnega razmerja tožnice v letu 2003 oziroma 2004 za morebitno kaznivo dejanje, ki še ni zastarano. Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne presoja po kazenskopravni zakonodaji, pač pa upoštevaje določila delovnopravne zakonodaje ter veljavnih kolektivnih pogodb.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati določila ZDR v zvezi z odpovedjo večjemu številu delavcev, saj je bilo v konkretnem sodnem postopku ugotovljeno, da je tožena stranka redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi koncu leta 2006 štirim delavcem, v začetku leta 2007 pa še skupaj petim delavcem. Glede na to, da tožena stranka zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev, v skladu z določili 96. člena ZDR ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev.

Neupoštevne so pritožbene navedbe glede aktov o sistemizaciji delovnih mest, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je sprejel pristojni organ, dejstvo pa tudi je, da bi bilo veljavnost navedenega akta mogoče izpodbijati v okviru kolektivnega delovnega spora. Sicer pa za rešitev predmetne zadeve niti ni pomembno, katera delovna mesta vsebuje akt o sistemizaciji, kajti delodajalec ni dolžan imeti zasedena vsa delovna mesta, ki jih opredeli v aktu o sistemizaciji, prav tako pa se pogodba o zaposlitvi odpove zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogih na strani delodajalca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ne morda zaradi spremembe akta o sistemizaciji. Tako tožena stranka ni bila dolžna tožnice zaposliti na delovnem mestu računovodje, ki je po aktu o sistemizaciji še nezasedeno, ker za to ne izkazuje nobenih potreb, kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih. Prav tako pa je potrebno poudariti, da tožnica v konkretnem individualnem delovnem sporu ne more uspešno uveljavljati nezakonitosti sicer sprejetega akta o sistemizaciji.

V zvezi z ugovorom glede izvedbe posameznih predlaganih dokazov in sicer zlasti glede tega, ko sodišče v konkretnem primeru ni zaslišalo tožnice in posamezne predlagane priče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče izvaja le tiste dokaze, za katere oceni, da so za rešitev predmetne zadeve relevantni, da se ugotovita tako dejansko stanje kot sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev, kot to določa 285. člen ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Ob navedenem ZPP v 11. členu tudi ureja načelo procesne ekonomije in določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, kar seveda pomeni, da sodišču ni potrebno izvajati vseh dokazov, ki so jih stranke predlagale. Konkretno zaslišanje tožnice in predlaganih prič tudi po oceni pritožbenega sodišče ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.