Jedro

Odločitev o ukinitvi delovnega mesta tožnice je bila sprejeta v letu 2003 in je pomenila tudi ugotovitev, da je s tem prenehala potreba po njenem delu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2007 je zato prepozna ne samo upoštevaje subjektivni rok, temveč tudi glede na zakonsko določen objektivni rok po petem odstavku 88. člena ZDR.

Delodajalec lahko delavcu iz istega poslovnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi le enkrat.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 6. 2. 2007 tožeči stranki, je nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo od 20. 4. 2007 dalje prijaviti v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti) in ji priznati delovno dobo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 1.418,59 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledično tudi reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da je bila že s pravnomočno sodbo razveljavljena kot nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2006. Tožena stranka je tožnico po pravnomočnosti sodbe obvestila, da potreba po njenem delu ne obstaja in ji nato 9. 2. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je štelo kot pravočasno ob upoštevanju, da je subjektivni rok iz 88. člena ZDR pričel teči z dnem vročitve pravnomočne sodbe v zadevi Pd 51/2004 z dne 12. 12. 2006. Ugotovilo je tudi, da je delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ne obstaja več vse od reorganizacije pri toženi stranki dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodišče ni upoštevalo pritožbenega razloga, da je odpovedni razlog nastal že v letu 2003. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni odločilo o zahtevku, kakršnega je postavila ob upoštevanju modifikacije v vlogi z dne 12. 6. 2007. Reintegracija po prejšnji sodbi je bila dejansko izvedena šele 16. 1. 2007, obvestilo o nameravani odpovedi pa je tožena stranka izdala 15. 1. 2007, torej takrat, ko tožnica še ni bila v delovnem razmerju. Enako velja tudi za ugotovitev tožene stranke, da dela za tožnico ni. Tožena stranka je sama zatrjevala, da delovno mesto, za katero ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po organizacijski shemi, sprejeti februarja 2004, ne obstaja več. Poslovni razlog je torej nastal leta 2004, ne pa s pravnomočno sodbo o reintegraciji ali v letu 2007. 4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica izrecno ne navede oziroma ne utemelji. Zato izpodbijane sodbe v tem delu revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkusiti. Navedba, da sodišče ni odločilo o zahtevku, kakor je bil postavljen, pa ne drži. Tožnica je zahtevala (med drugim) tudi prijavo v socialno zavarovanje in vpis delovne dobe „od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje“. Tak zahtevek je sodišče tudi zavrnilo. Res je tožnica v vlogi z dne 12. 6. 2007 zahtevek v tem delu „modificirala“, vendar le tako, da je navedla točen datum prenehanja delovnega razmerja. To pa pomeni le večjo časovno opredeljenost zahtevka, ne pa tudi njegove spremembe.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. V obravnavani zadevi gre za ponovno odpoved iz istega poslovnega razloga, za katerega sodišče druge stopnje ugotavlja, da obstoji, ker je bilo ukinjeno delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

9. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, če je podana po poteku prekluzivnih rokov iz 88. člena ZDR. Odločitev o ukinitvi delovnega mesta tožnice je bila sprejeta v letu 2003 in je pomenila tudi ugotovitev, da je s tem prenehala potreba po njenem delu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2007 je zato gotovo prepozna ne samo upoštevaje subjektivni rok, temveč tudi glede na zakonsko določen objektivni rok po petem (sedaj šestem) odstavku 88. člena ZDR. Ta rok je vezan na nastanek – v našem primeru poslovnega – razloga.

10. Navedeno tudi pomeni, da bo delodajalec iz istega poslovnega razloga lahko odpovedal delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat (1). Tega ne spremeni okoliščina, da je imela pravnomočna odločitev sodišča v zadevi Pd 51/2004 za posledico reintegracijo tožnice: torej vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če prve odpovedi iz istega poslovnega razloga v letu 2003 ne bi bilo. Tudi pravočasnost odpovedi v letu 2007 je mogoče presojati le tako: poslovni razlog je nastal z ukinitvijo delovnega mesta v letu 2003, ponovna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga pa je bila dana 6. 2. 2007. 11. Položaj delodajalca je seveda težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno in za delo, ki se ne opravlja več. Lahko bi se sicer pokazalo, da bi se zaradi spremenjenih okoliščin v času (prvega) sodnega postopka, odprle možnosti zaposlitve vrnjenih delavcev na drugih delih. Če do tega ne pride, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi res ne more več odpovedati, lahko pa jo odpove iz kakšne drugega, seveda utemeljenega razloga.

12. Vendar je na podlagi določb ZDR tudi take težave mogoče preseči (rešiti). Če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita (iz kateregakoli razloga), lahko sodišče na podlagi 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi. Upoštevati mora vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. 13. Sodišče odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi po lastni presoji, vendar mora tudi delodajalec obstoj okoliščin, ki tako odločitev utemeljujejo uveljavljati: zatrjevati mora relevantna dejstva za tako odločitev in predlagati dokaze, ki ta dejstva dokazujejo (utemeljujejo). Tožena stranka v tem sporu take odločitve ni predlagala (podobno na primer sodba VIII Ips 191/2008 z dne 10. 2. 2009).

14. Ker je glede na navedeno, odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2007 nezakonita že zato, ker je bila dana po poteku prekluzivnih rokov iz 88. člena ZDR, se revizijskemu sodišču do drugih revizijskih navedb ni treba posebej opredeljevati. Nezakonitost odpovedi pomeni, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, kar ima za posledico tudi utemeljenost reintegracijskega zahtevka. Reparacijskih zahtevkov tožnica ni postavila (uveljavljala). Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15. Ker je tožnica v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi njene stroške celotnega postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP), odmerjene po veljavni Odvetniški tarifi za potrebno delo odvetnika.

Op. št. (1): Podobno je Vrhovno sodišče že odločilo, na primer v zadevi VIII Ips 427/2008.