Jedro

Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvem odstavku I. točki izreka delno spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi in se zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 zavrne, v preostalem pa se prvi odstavek I. točke izreka, del II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pritožbi toženke, in III. izreka sodbe druge stopnje razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka za pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati za delo preko polnega delovnega časa za obdobja: - od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v bruto znesku 31,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 v bruto znesku 167,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 v bruto znesku 137,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 v bruto znesku 283,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku (razlika do vtoževanega zneska 465,43 EUR za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011, razlika do vtoževanega zneska 751,84 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012, razlika do vtoževanega zneska 693,06 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012, razlika do vtoževanega zneska 922,01 EUR za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012) je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se je nanašal na odvod davkov in prispevkov (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 1.495,65 EUR, v roku 8 dni od dneva prejema sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je v I. točki izreka pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del odločbe delno spremenilo tako, da je na novo oblikovalo I. in III. točko izreka, in sicer tako, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati za delo preko polnega delovnega časa za obdobja: - od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 znesek 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 znesek 734,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 znesek 549,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 znesek 922,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila (prvi odstavek I. točke). Kar je iz naslova plačila za nadurno delo zahtevanega več (9,55 EUR za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011, 17,58 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 in 143,67 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila), se zahtevek zavrne (drugi odstavek I. točke izreka). Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 3.657,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče druge stopnje v preostalem delu pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. V III. točki izreka je še odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 37/2022 z dne 26. 4. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: – bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z obrazloženostjo sodbe sodišča druge stopnje; – pravilnosti odločitve o višini urne postavke glede na trditveno podlago tožbe; – zapadlosti plačila presežkov ur, ki so nastali v posameznem referenčnem obdobju; – pravilnosti vrednotenja delovnega časa in razpoložljivosti pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50km.

4. Toženka v zvezi s prvim dopuščenim revizijskim vprašanjem navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, ki se je glasil le na plačilo dodatka za nadurno delo, ne na plačilo nadurnega dela, kar je več. Sodišče druge stopnje se do pritožbene navedbe v zvezi s tem ni ustrezno opredelilo. Navedlo je le, da se je tožnikov zahtevek res glasil na dodatek, da pa je dejansko vtoževal plačilo za nadurno delo (osnovo in dodatek), sodišče pa vtoževanega zneska ni prekoračilo. Brez obrazložitve je presodilo, naj se plačanega s strani toženke ne upošteva. Spremenjeno odločitev bi moralo obrazložiti tako, da bi bilo razvidno, kako je ugotovilo prisojene zneske, to pa iz sodbe ni razvidno. Zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka glede drugega dopuščenega revizijskega vprašanja navaja, da je tožnik s tožbo zahteval le plačilo dodatka za nadurno delo in da tožba ni bila sklepčna, sodišče pa se je oprlo na mnenje izvedenca (informativni dokaz), kar pa ne more nadomestiti trditvene podlage tožnika. Toženka glede tretjega dopuščenega vprašanja navaja, da je sodišče napačno zavrnilo njen ugovor zastaranja glede terjatve, ki se nanaša na obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011. Brez podlage je stališče, da nadure, ki so nastale v referenčnem obdobju, ki se je izteklo 31. 12. 2011, zapadejo v plačilo šele 15. 2. 2012. Morebitni presežek ur bi bila dolžna poravnati kvečjemu do 15. 1. 2012. Sodišče druge stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na zadevi Pdp 261/2014 in Pdp 428/2017. V zvezi s četrtim dopuščenim revizijskim vprašanjem toženka poudarja, da je treba odgovoriti na to, koga je šteti za voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, ali čas razpoložljivosti pomeni delovni čas in koliko se vrednoti. Četudi je tožnik opravljal različne prevoze, sodišče delovni čas za tiste dneve, ko je opravil vsaj en linijski prevoz, krajši od 50 km, ni presojalo po Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl.), ampak po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). V 10. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD so linijski prevozi opredeljeni v množini, torej je lahko relevantnih le več prevozov, ne zgolj eden. Možno bi bilo upoštevati kvečjemu dneve, ko je tožnik izključno ali vsaj pretežno izvajal linijske prevoze do 50 km. Moralo bi se upoštevati dejavnost delodajalca, toženkina glavna dejavnost pa ni mestni potniški promet, ampak medkrajevni in drugi cestni potniški promet. Sodišče druge stopnje je brez podlage za celoten čas od začetka priprave vozila do zaključka posprave upoštevalo 100 % urno postavko. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dopustno nižje vrednotenje urne postavke po kolektivni pogodbi.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je zaradi obračunov časa razpoložljivosti moral ostajati v službi dlje oziroma oddelati več kot je znašala njegova delovna obveznost. Zanj, kot voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, čas razpoložljivosti sploh ne pride v poštev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato vrhovno sodišče revizijskih navedb, ki segajo izven tega okvira, ne povzema in nanje ne odgovarja.

8. Tožnik je plačilo dela preko polnega delovnega časa vtoževal ob predpostavki priznanja viška ur iz referenčnih obdobij v času od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2012 - v posledici zavzemanja, da zanj, kot voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, ne velja institut časa razpoložljivosti po ZDCOPMD, ki navedenega časa ne všteva v delovni čas, ampak splošna ureditev delovnega časa pod ZDR1. 9. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo. Sodišče druge stopnje je prisojeni znesek na tožnikovo pritožbo zvišalo2, toženkino pritožbo pa v celoti zavrnilo.

10. Toženka v reviziji ponavlja pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožnikov zahtevek, ki da se je glasil le na dodatek za nadurno delo, ne na plačilo nadurnega dela. Kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, zaradi česar v tem delu ni utemeljen revizijski očitek neobrazloženosti sodbe tega sodišča, je tožnik spor res opredelil kot spor zaradi neplačanega dodatka za delo preko polnega delovnega časa in tudi njegov zahtevek se je glasil tako - da naj mu toženka plača po višini določene zneske iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa, vseeno pa je v skladu s podanimi tožbenimi navedbami o nadurah dejansko vtoževal celotno plačilo za nadurno delo, kot seštevek osnove (100 %) in dodatka (30 %), ne zgolj dodatek. Za odločitev o denarnem zahtevku je potrebna jasna opredelitev višine terjatve, ne njen naslov oziroma podlaga zahtevka, ki v izrek sodbe niti ne sodi. Zgolj zato, ker je sodišče v izreku sodbe navedlo naslov terjatve, tožniku ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega.

11. Spor tudi ni bil voden mimo trditvene podlage tožnika v smeri priznanja nadur. V tožbenih navedbah je opredelil število nadur ter pri izračunu vtoževanih zneskov določno navedel vrednosti urnih ter (zvišano za 30 %) nadurnih postavk v posameznem referenčnem obdobju. Tožba ni bila nesklepčna, zato v primeru postavitve izvedenca tudi ni šlo za informativni dokaz. S tem, ko je sodišče prve stopnje – zlasti v posledici toženkinih ugovorov - postavilo izvedenca finančne stroke, ni odločalo mimo tožnikove trditvene podlage.

12. Glede odločitve po vsebini je treba najprej soglašati s sodišči druge in prve stopnje, ki sta tožnika (zaradi vsebine njegovega dela) pravilno šteli za delavca, ki opravlja delo voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km. Toženka zmotno meni, da bi bilo tožnika mogoče šteti za takšnega delavca le v primeru, če bi imela kot glavno dejavnost registrirano dejavnost mestnega potniškega prometa. Bistvena je vsebina dela tožnika, ki je pretežno opravljal linijske prevoze potnikov do 50 km, pri čemer sodišče tistih dni, ko tožnik ni opravil nobenega tovrstnega prevoza, niti ni upoštevalo pri priznanju nadur. Tudi ne drži, da že iz dikcije 10. točke 3. člena prvega odstavka ZDCOPMD izhaja, da gre za tovrstnega delavca le v primeru, če na dan opravi več takih prevozov, ne zgolj enega.

13. ZDCOPMD v 10. točki prvega odstavka 3. člena določa, da »delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti. Gre za določbo, ki je bila uzakonjena z novelo ZDCOPMD-C3, in sicer v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da zakonodajalec ni izkazal razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, za uzakonitev izpodbijane ureditve, po kateri se mobilnim delavcem, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, v delovni čas ne vštevajo odmori in čas razpoložljivosti, in jih je tako v primerjavi z delavci, za katere velja ureditev delovnega časa po ZDR, postavil v slabši položaj. Zato je zakonska ureditev, kolikor določa, da se v delovni čas mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, ne vštevajo odmori in čas razpoložljivosti, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave4. 14. Temeljni akt, ki na ravni Evropske unije ureja pravice mobilnih delavcev na področju prevozov v cestnem prometu, je Uredba ES 561/2006. Dopolnjujeta jo Direktiva 2006/22/ES in Direktiva 2002/15/ES, ki je uvedla institut časa razpoložljivosti, kot ga je povzel tudi ZDCOPMD. Vendar pa Uredba sama določa, da se ne uporablja za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km, kar pomeni, da za obravnavni primer ni relevantna povzeta ureditev, ampak Direktiva 2003/88/ES, z njo povezana nacionalna ureditev in zgoraj izpostavljen ustavnopravni okvir. Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD5. 15. Po 141. členu ZDR je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom (prvi odstavek). Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek).

16. Čeprav je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da je za odločitev v tem sporu bistveno izhodišče upoštevanja (efektivnega) delovnega časa, zaradi česar je tožniku prisodilo več kot sodišče prve stopnje6, pa to ne zadostuje za ugotovitev pravilnega vrednotenja tožnikovega delovnega časa po temelju in po višini. Sodišče druge stopnje je namreč le na kratko povzelo mnenje izvedenca finančne stroke in pavšalno zavrnilo možnost upoštevanja že plačanih zneskov s strani toženke v zvezi s spornim časom. Ti razlogi ne zadostujejo za obrazložitev spremenjene odločitve7. Če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar utemeljeno uveljavlja revizija v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem in kar je tudi razlog za delno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

17. Delno pa je vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je del zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja terjatve glede prvega štirimesečnega referenčnega obdobja od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je kot datum zapadlosti določilo 15. 2. 2012, ne pa 15. 1. 2012 oziroma v januarju 20128. Glede na to, da je bila tožba vložena 15. 2. 2017, je presodilo, da je bila vložena znotraj petletnega zastaralnega roka iz 206. člena ZDR ter priznalo še zakonske zamudne obresti od 16. 2. 2014 na podlagi 347. člena OZ (triletni zastaralni rok).

18. Sodišče druge stopnje se je s tem strinjalo. Navedlo je, da nadure, ki nastanejo v določenem referenčnem obdobju, zapadejo v plačilo pri plači v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja. Ni pojasnilo, zakaj naj bi se štelo, da so nadure nastale šele prvi dan po preteku referenčnega obdobja. Zgolj sklicevalo se je na dve zadevi VDSS - Pdp 261/2014 in Pdp 428/2017. Iz teh dveh zadev izhaja logika, da je višek ur iz referenčnega obdobja mogoče ugotoviti šele po njegovem izteku, in sicer prvi dan naslednjega meseca po izteku referenčnega obdobja. V obravnavanem primeru (glede referenčnega obdobja od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011) bi bil torej po stališču sodišč druge in prve stopnje ključen datum 1. 1. 2012, zaradi česar naj bi se zapadlost plačila pomaknila na naslednji mesec oziroma na 15. 2. 2012, kar pa ne drži. Ugotavljanje viška ur po izteku referenčnega obdobja ne pomeni, da so te ure tudi nastale šele takrat. Nastanejo med referenčnim obdobjem; v konkretnem primeru je bilo to do vključno 31. 12. 2011. Njihovo število res postane znano neposredno po koncu referenčnega obdobja, kar pa ne pomeni, da se zato pomakne tudi zapadlost zahtevka za njihovo plačilo9. Zato je del zahtevka, ki se nanaša na leto 2011 in je bil uveljavljen šele 15. 2. 2017, že zaradi zastaranja neutemeljen.

19. Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP prvi odstavek I. točke izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo in zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 zavrnilo, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pa je v preostalem delu prvi odstavek I. točke izreka, del II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pritožbi toženke, in III. točko izreka sodbe druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

21. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 ZDR ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom (drugi odstavek 2. člena). Takšen poseben zakon je ZDCOPMD. 2 Sodišči druge in prve stopnje sta se strinjali, da se tožniku sporni čas všteje v delovni čas, razhajali pa sta se pri vrednotenju delovnega časa. 3 Ur. l. RS, št. 97/10. 4 Točka 14. obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009. 5 Po tej določbi » delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD pa »čas razpoložljivosti« pomeni: a) za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del. Tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo, ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čakanja zaradi prepovedi vožnje. Ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom časa razpoložljivosti, b) za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja na ležišču v vozilu medtem, ko se vozilo premika. 6 Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi po višini napačno omejilo na vrednotenje časa razpoložljivosti po Kolektivni pogodbi za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/09 in nasl.) v višini 30 % urne postavke oziroma po Podjetniški kolektivni pogodbe v višini 40 % urne postavke, saj čas razpoložljivosti v obravnavanem primeru, ko gre za delavca, ki opravlja prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, ni relevanten institut. 7 Če delavcu čas, ki ga delodajalec napačno šteje kot čas razpoložljivosti, ni vštet v delovni čas (ali pa je le deloma vštet v delovni čas), je to mogoče sanirati. Če je sporni čas vrednoten prenizko, npr. v višini 40 % urne postavke za čas razpoložljivosti, namesto v 100 % urni postavki za efektivni delovni čas, sodišče delavcu prizna razliko v plači do 100 %. V posledici tega, da sodišče sporni čas opredeli kot delovni čas, je možen tudi nastanek nadur oziroma viška ur v zvezi z referenčnim obdobjem. S tem povezana odločilna dejstva v obrazložitvi sodbe bi bila npr. potek dela s trajanjem spornega in celotnega delovnega časa, delodajalčev obračun delovnega časa, delodajalčevo vrednotenje spornega delovnega časa in s tem povezana izvedena plačila ter še dolgovana plačila. 8 V drugem odstavku 134. člena ZDR je plačilni dan določen kot najkasneje 18. dan po preteku plačilnega obdobja. Plačilni obdobje je npr. mesec ali pa referenčno obdobje. 9 Enako kot bi npr. nadure iz decembra 2011 zapadle v plačilo 15. 1. 2012, ne šele 15. 2. 2012 ali v primeru če se ure delovnega časa obračunavajo in plačujejo vsakomesečno in ne po referenčnih obdobjih v trajanju dveh, treh, štirih itd. mesecev.