Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremeni, tako da se točki I in III izreka v celoti na novo glasita: „I. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati za delo preko polnega delovnega časa za obdobja: - od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 znesek 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 znesek 734,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 znesek 549,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 znesek 922,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila.

Kar je iz naslova plačila za nadurno delo zahtevanega več (9,55 EUR za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011, 17,58 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 in 143,67 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila), se zahtevek zavrne.

III. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 3.657,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo za delo preko polnega delovnega časa za obdobja: - od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v bruto znesku 31,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 v bruto znesku 167,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 v bruto znesku 137,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila; - od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 v bruto znesku 283,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 16. 2. 2014 do plačila. Kar je iz naslova plačila nadurnega dela tožnik zahteval več (razlika do vtoževanega zneska 465,43 EUR za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011, razlika do vtoževanega zneska 751,84 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012, razlika do vtoževanega zneska 693,06 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 in razlika do vtoževanega zneska 922,01 EUR za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012), je zavrnilo (točka I izreka). V delu, v katerem se nanaša na odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v znesku 1.495,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sklepa, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (drugi odstavek točke I izreka, točka III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo zmotnemu obračunavanju delovnega časa s strani toženke. Ni upoštevalo, da je tožnik v pretežni meri opravljal linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov. Zato zanj sploh ne veljajo določbe ZDCOPMD. V delovni čas se šteje ves čas od začetka do zaključka dela, torej čas, ko je opravljal delo ali bil na razpolago delodajalcu. Čas razpoložljivosti, vrednoten v višini 40 %, je delovni čas in se šteje v mesečni fond ur oziroma upošteva pri nadurah. Toženka ni imela podlage, da tožniku odredi razpoložljivost. Tožnik je, enako kot ostali vozniki avtobusov v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi delavci. Iz navedenega razloga je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-265/07-16 ugotovilo neustavnost določb ZDCOPMD. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo pripombe toženke in pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec ni pojasnil, zakaj je njegova dopolnitev izvedenskega mnenja drugačna, kot je bilo prvotno izvedensko mnenje. V izvedenskem mnenju je opravil poračun, za kar ni podlage. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek točke I izreka, točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma je tožniku prisodilo nekaj več in nekaj drugega, kot je zahteval. Zahteval je dodatek, ne plačila za nadurno delo. Zmotno je zavrnilo ugovor zastaranja toženke. Zmotno je oblikovalo izrek sodbe in sklepa. Tožnik je na delovnem mestu voznik avtobusa opravljal različne prevoze. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se za delovni čas tožnika uporabljajo določbe ZDR, če je opravil le en linijski prevoz potnikov, krajši od 50 kilometrov. Določbe ZDCOPMD se uporabljajo le za voznike, ki opravljajo izključno takšne prevoze, ne pa za tožnika. To potrjuje jezikovna razlaga drugega odstavka 2.b člena ZDCOPMD. Namen ureditve je, da je delovni čas voznikov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, drugače urejen. Ni podlage za enako obravnavanje voznikov, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, z vozniki, ki takšen prevoz opravijo le občasno. Pri presoji, kako je urejen delovni čas voznika, je bistveno, kot je poudarila toženka že pred sodiščem prve stopnje, s kakšno dejavnostjo se ukvarja delodajalec. Toženka ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost 49.391 Medkrajevni in drug cestni potniški promet. Vozniki, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, so zaposleni pri delodajalcih z dejavnostjo 49.310 Mestni in primestni kopenski potniški promet. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo razpoložljivost. V tem času se od tožnika ni zahtevalo, da je na delovnem mestu. Bil je prost. Tožnik je bil s prostim časom seznanjen vnaprej. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene pritožbene navedbe. Sklicuje se na svoje dotedanje navedbe in navedbe iz pritožbe. Izpostavlja, da je za presojo, katere določbe urejajo njegov delovni čas, bistveno, kakšno delo je opravljal po vsebini. Delovni čas je opredeljen kot efektivni delovni čas v skladu z ZDR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka podaja odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove navedbe in se sklicuje na svoje navedbe iz pritožbe. Opozarja na določbe Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 192/2021). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo zahtevek, da je tožniku prisodilo nekaj več, kot je zahteval. Tožnik je v tožbi spor opredelil zaradi neizplačanega dodatka za delo preko polnega delovnega časa in tako navedel v zahtevku, da zahteva plačilo določenih zneskov iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa, dejansko pa je vtoževal plačilo za nadurno delo (osnovo in dodatek za delo preko polnega delovnega časa). V tem okviru mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo, pri čemer tudi zneskovno zahtevka ni prekoračilo, je pa res pri izračunu upoštevalo višjo postavko za nadurno delo, kot jo je opredelil tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, pri čemer je upoštevalo, da je bila tožba vložena dne 15. 2. 2017. Nadure, ki nastanejo v določenem referenčnem obdobju, zapadejo v plačilo pri plači v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nadure nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja.1 Tako so za referenčno obdobje od septembra do decembra 2011 zapadle z zapadlostjo plače za januar 2012, torej 15. 2. 2012. Do vložitve tožbe petletni zastaralni rok, določen v 206. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ni potekel. 10. Tožnik je opravljal delo voznika avtobusa, in sicer tako linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, kot druge prevoze. Za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, je delovni čas opredeljen kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, kar je drugače, kot je sicer za mobilne delavce določeno v Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOMPD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.; 10. točka prvega odstavka 2. člena ZDCOMPD). Takšna opredelitev delovnega časa pomeni, da se v delovni čas šteje čas, ki ga toženka opredeljuje tudi kot prosti čas med delovnim časom oziroma razpoložljivost, torej čas, ko voznik linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov, med posameznimi vožnjami ne vozi.

11. Posebna ureditev in vrednotenje razpoložljivosti za mobilne delavce je izključeno za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, za katere se uporablja v 10. točki prvega odstavka 2. člena ZDCOMPD določena opredelitev delovnega časa, ki je skladna z opredelitvijo efektivnega delovnega časa v Zakonu o delovnih razmerjih (drugi odstavek 141. člena ZDR). Toženka se neutemeljeno zavzema za razširitev izjeme (posebne ureditve) za mobilne delavce v večji meri za tožnika. Izjeme od splošnega pravila se po razlagalnih pravilih tolmači ozko. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnika le za tiste dni, ko ni opravil nobenega linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov, štelo za mobilnega delavca, za katerega velja posebna ureditev delovnega časa (to so dnevi: 3., 10. in 25. 9. 2011, 1., 15. in 22. 10. 2011, 24. 3. 2012, 23. 6. 2012, 22. 9. 2012 in 5. 1. 2013). Ni pa nobene podlage, da bi tudi za te dneve zanj veljalo, kot da je opravljal linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, za kar si prizadeva tožnik v pritožbi, saj jih ni. Toženka pa se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi bilo za presojo, kako je definiran (in vrednoten) tožnikov delovni čas, bistveno, ne kakšno delo je opravljal, ampak kakšna je njena dejavnost. 12. Za ostale dni, razen navedenih v prejšnjem odstavku, ko je tožnik opravljal (tudi) linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, je delovni čas opredeljen kot čas od začetka do zaključka dela, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo obseg dela (nadur), ki jih je opravil v spornem obdobju. Utemeljeno je upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke A.A., da je bilo nadur skupno 446,08,2 in sicer v referenčnem obdobju od septembra do decembra 2011 74,98, od januarja do aprila 2012 118,62, od maja do avgusta 2012 88,27 in od septembra do decembra 2012 164,22. Za zadnje referenčno obdobje od septembra do decembra 2012 je tožnik v tožbi zahteval plačilo za manj, tj. 149 nadur. Postavke, po katerih je zahteval plačilo, je opredelil v višini 6,08 EUR za prvo referenčno obdobje od septembra do decembra 2011 in 6,19 EUR za ostala tri referenčna obdobja.3 Toženka samemu izračunu urne postavke s strani tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala.4

13. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi.5 Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %).6 V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom,7 kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka.8

15. Zaradi spremenjenega uspeha strank v pravdi je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je že pravilno priznane stroške (155. člen ZPP) in glede na uspeh v pravdi (tožnik je uspel v višini 94 %) odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati vse stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP), torej v višini 3.657,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno in pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku, ki ni uspel le s sorazmerno majhnim delom pritožbe (8 %), pa zaradi tega posebni stroški niso nastali, po 155. členu ZPP in Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2005 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 7,5 točk (2 %) materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Stroške v tej višini mu je dolžna plačati toženka (tretji odstavek 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, in odgovora na pritožbo tožnika, s katerim je uspela samo s sorazmerno majhnim delom, pa zaradi tega posebni stroški niso nastali (154. člen ZPP). Kratek odgovor na pritožbo tožnika ne šteje za pravdo potreben strošek in ga pritožbeno sodišče ni priznalo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Prim. sodba VDSS Pdp 261/2014, sodba in sklep VDSS Pdp 428/2017. 2 Točka 20 obrazložitve sodbe in sklepa; sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo število nadur, kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 12. 4. 2021 (dopolnitev) in z dne 24. 5. 2021 (dopolnitev); sodni izvedenec je pojasnil, zakaj se število nadur razlikuje od tistega iz izvedenskega mnenja z dne 12. 2. 2019 (453; razlika je posledica zaokroževanja). 3 Za zadnje referenčno obdobje tožnik zahteva plačilo v višini 922,01 EUR, čeprav je zmnožek nadur in postavke 922,31 EUR. 4 Sodni izvedenec je upošteval višji znesek (za prvi dve referenčni obdobji 6,32 EUR in za drugi dve 6,43 EUR); toženka se je v zvezi z višino postavke za nadurno delo v odgovoru na tožbo neutemeljeno zavzemala za to, da bi se upoštevala plača drugega meseca, ne tistega, ki sledi koncu posameznega obračunskega obdobja. 5 Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/2009 in nadalj.) določa plačilo za razpoložljivost v višini 30 % (prvi odstavek 22. člena; linijski prevozi). 6 To bi pomenilo, da bi bila plača delavca, ki opravlja delo polni delovni čas, v okviru tega pa se določen čas vrednoti kot razpoložljivost, nižja od osnovne plače. 7 Dodatek za nadurno delo je določen v Podjetniški kolektivni pogodbi v višini 35 %, v panožni kolektivni pogodbi pa v višini 30 %. 8 Ker je sodišče prve stopnje del tožbe, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, zavrglo, opredelitev, da gre za bruto ali neto zneske, ne sodi v izrek sodbe.