Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka samovoljno presodila, da se mora tožnik z 11. 4. 2016 vrniti na delo. Ali so podani razlogi, zaradi katerih je utemeljena začasna nezmožnost za delo, sta odločala imenovani zdravnik in po pritožbi tožnika tudi zdravstvena komisija. Oba organa sta pristojna za odločanje o začasni nezmožnosti za delo po določbah ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem primeru nikakor ni mogoče govoriti o samovoljnosti ravnanja organov tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v znesku 16.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 7. 2018 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je od tožene stranke zahteval povrnitev škode, in sicer na podlagi drugega odstavka 94. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1. V letu 2015 je imel delovno nezgodo, zaradi katere je bil dlje časa začasno nezmožen za delo. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je neutemeljeno in v nasprotju s tedaj predloženo zdravstveno dokumentacijo samovoljno presodila, da se mora z 11. 4. 2016 vrniti na delo, je tožniku nastala nepremoženjska škoda, za povrnitev katere tožena stranka odgovarja na temelju krivdne odgovornosti. Zaključki sodišča, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, so po mnenju tožnika zmotni. Tožena stranka je namreč 6. 4. 2016 izdala odločbo, da je tožnik od 1. 4. 2016 do 10. 4. 2016 začasno nezmožen za delo, od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016 pa zmožen za delo s krajšim delovnim časom v obsegu 4 ure dnevno, nato pa od 21. 4. 2016 dalje zmožen za delo. Tako odločitev je sprejela kljub temu, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v tem obdobju še vedno zelo slabo. Odločitev je bila sprejeta na podlagi nepopolne medicinske dokumentacije. Tožnik je zoper odločbo 8. 4. 2016 vložil ustno pritožbo na zapisnik pri območni enoti ZZZS A. Čeprav je bila pritožba pravilno podana in pravočasna, tožena stranka o njej ni odločala, temveč je tožnika zgolj obvestila, da je odločba postala dokončna, ker zoper njo ni bila vložena pritožba. Da je tožnik dejansko vložil pritožbo je dokazoval s pričo sinom B. B. Sodišče je v njegovo izpoved podvomilo zaradi okoliščin, ker je priča tožnikov sin in ga tako ni mogoče šteti za nevtralno pričo. Glede tega tožnik izpostavlja, da status priče oziroma njeno razmerje, do katerega izmed procesnih udeležencev v širšem smislu ter (posredna) narava njene izpovedbe še ne določata njene (ne) verodostojnosti. Sodišče v zvezi s tem nadalje navaja, da izpovedbe ni štelo za verodostojno iz razloga, ker izpovedbe ne potrjuje listinska dokumentacija. Sodišče pa ne navede, katera listinska dokumentacija tega ne potrjuje. Manjkajo torej razlogi o odločilnem dejstvu, zakaj sodišče pričine izpovedbe ni štelo za verodostojno, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2. Tožnikova izpovedba je tudi skladna z izpovedbo priče dr. C. C., ki je povedala, da vse svoje paciente vedno opozori, da se imajo pravico pritožiti, kar posledično pomeni, da je tudi tožnika seznanila z možnostjo pritožbe zoper odločbo. Nasprotni zaključki sodišča so zato protispisni, dokazna ocena pa je podana enostransko in arbitrarno. Gre za kršitev po 15. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 8. člena ZPP. S tem v zvezi tožnik še navaja, da iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 299/2016 izhaja, da je sodišče sledilo izpovedbi tožnika, da je zoper odločbo z dne 6. 4. 2016 podal pritožbo na zapisnik, saj je bila njegova izpoved v tem delu potrjena z izpovedjo zaslišane priče B. B. V obravnavanem primeru imamo situacijo, da sta dve sodišči enake trditve in enake dokaze diametralno nasprotno ocenili. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je enostranska in ni prepričljiva. Sodišče je upoštevalo zgolj izpovedbe prič v delu, ki so v korist toženi stranki. Glede na enostransko dokazno oceno ne gre le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, temveč tudi za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zadevi ni sporno, da je bilo kasneje v sodnem postopku sanirano v predhodnih postopkih zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa je bila sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Ps 874/2016 izdana šele 24. 5. 2017, to je več kot leto dni po tem, ko je tožena stranka sprejela napačno odločitev. Taka odločitev pa za tožnika ni imela več nobenega pomena. Odločitev sodišča, da tožena stranka v postopku ni storila hujšega odstopanja od standardov postopanja je posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je zatrjeval in dokazoval, da je tožena stranka odločala samovoljno in v direktnem nasprotju s priporočili specialistov in listinsko dokumentacijo ter pri tem s svojim protipravnim ravnanjem tožniku povzročila škodo. Tožena stranka bi morala pri svojem odločanju upoštevati ugotovitve vseh specialistov posameznih strok, ki so vsak na svojem področju najbolj kompetentni in ki so vseskozi potrjevali tožnikovo dejansko nezmožnost za delo. Tako fiziater kot psihiater sta ves čas svetovala bolniški stalež. Tožena stranka pa je postopek ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo vodila na način, ki bistveno odstopa od pričakovanih standardov postopanja, zlasti pa na način, ki je pri tožniku povzročil škodo. Najkasneje s predlogom osebnega zdravnika z dne 8. 4. 2016 je tožena stranka razpolagala s popolno zdravstveno dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da tožnik ni zmožen za delo (izvid fiziatra z dne 30. 3. 2016 in izvid psihiatrinje z dne 5. 4. 2016). Protipravnost ravnanja tožene stranke je izražena v tem, da je kljub temu, da je razpolagala z ustrezno dokumentacijo, ki je utemeljevala predlog osebnega zdravnika za nadaljevanje bolniškega staleža ter bila na nepravilnost in nezakonitost drugačne odločitve večkrat opozorjena, tako s pritožbami tožnika kot tudi na ponoven predlog osebnega zdravnika, vztrajala pri svoji odločitvi, čeprav za to ni imela nobene podlage. Ravnanje njenih delavcev se tako izkaže za nestrokovno, nezakonito in celo arbitrarno. Glede protipravnosti, tožnik opozarja tudi na že zavzeta stališča pritožbenega sodišča. Sodišče se do tega, s katero dokumentacijo je tožena stranka razpolagala pri svojem odločanju, sploh ni opredelilo, niti se ni opredelilo do očitka, da je tožena stranka ravnala v izrecnem nasprotju z navodili oziroma priporočili specialistov. S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj povzemanje izvidov v odločbi ne pomeni, da jih je tožena stranka tudi upoštevala. Da ravnanje tožene stranke ni predstavljalo hujšega odstopanja od standardov postopanja je sodišče zaključilo izključno na podlagi izpovedbe priče dr. D. D., tožnikovega osebnega zdravnika dr. E. E. ter nadomestnega zdravnika dr. C. C. Izpovedbe je sodišče upoštevalo selektivno, oz. vzeto iz konteksta. Dokazna ocena tako ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Verodostojnost izpovedbe priče dr. D. D. bi moralo sodišče presojati z večjo previdnostjo, saj je bila priča predsednik zdravstvene komisije, ki je odločala o tožnikovih pritožbah. Sodišče je dejansko stanje v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke ugotovilo zmotno in nepopolno, s čimer je podan pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Povsem neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da očitek protipravnosti glede trajanja postopka ni utemeljen. Golo sklicevanje na zakonske določbe ne zadošča pravnemu standardu obrazloženosti sodne odločbe. Da tožena stranka ni odločila v zakonsko določenem 8 dnevnem roku, je razvidno iz datumov odločb tožene stranke. Tožnik je na primer pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 22. 4. 2016 vložil 4. 5. 2016, sodišče (pravilno: zdravstvena komisija) pa je o njej odločila šele 31. 5. 2016. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ker tožnik dela ni opravljal in ni izvrševal napačne odločitve tožene stranke, mu tudi ni nastala nepremoženjska škoda. Ni sporno, da je tožnik pomoč psihiatra poiskal že pred spornimi odločitvami tožene stranke. Ravno zaradi njegovega že sicer krhkega psihičnega stanja, pa je bila škoda, povzročena s protipravnim ravnanjem tožene stranke še toliko večja. Sodišče je tudi povsem spregledalo izvid z dne 26. 4. 2016 in 3. 5. 2016. Dne 26. 4. 2016 je bil namreč tožnik primoran poiskati nujno medicinsko pomoč v psihiatrični urgentni ambulanti. Glede protipravnosti ravnanja tožene stranke ter nastanka škode bi lahko svoje mnenje podal izvedenec oziroma izvedenski organ, vendar je sodišče tak dokaz zavrnilo. S tem je bila tožniku odvzeta pravica do obravnave in do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da ker je tožnik zaradi duševnih težav, kot posledica ravnanja delodajalca, v delovnem sporu zaradi odprave trpinčenja na delovnem mestu prejel odškodnino, ni utrpel škode zaradi ravnanja tožene stranke. Četudi zatrjevana nepremoženjska škoda ne bi bila izključno posledica odločanja tožene stranke, pa to ne pomeni, da tožnik ni upravičen do odškodnine. Sodišče je tudi v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, zato sta podana pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi pravilno in argumentirano odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako tudi ni zagrešilo postopkovnih kršitev, kot jih navaja tožnik. Tožena stranka ni ravnala protipravno in zaradi tega tožniku tudi ni odškodninsko odgovorna. Očitki pritožbe so neutemeljeni in kontradiktorni. Tožnik namreč zatrjuje, da je tožena stranka odločila v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, po drugi strani pa tožnik navaja, da je bila odločba sprejeta na podlagi nepopolne dokumentacije, saj osebni zdravnik v času podaje predloga, naj ne bi razpolagal s potrebnimi izvidi in jih zato k predlogu tudi ni mogel priložiti. Tožnik ponovno vztraja, da je vložil pritožbo, o kateri tožena stranka ni odločala in v tem vidi njeno protipravno ravnanje. Tožena stranka pa tožnikove pritožbe ni prejela, je pa prejela nov predlog osebnega zdravnika in ta predlog tudi vsebinsko obravnavala. Glede očitka tožnika, da je sodišče v zadevi Pd 299/2016 dokaz glede vložitve pritožbe drugače ocenilo, pa tožena stranka navaja, da v tem postopku ni bila udeležena, čeprav se zatrjevano dejstvo oziroma vprašanje o vložitvi ali nevložitvi pritožbe nanaša izključno nanjo, ne pa na tožnikovega delodajalca. Sodišče pa tudi ni vezano na dejanske ugotovitve iz sodbe Pd 299/2016. Tožena stranka se strinja s stališčem sodišča, da napake pri presoji dokazov, uporabi materialnega prava in morebitne procesne kršitve, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja, zaradi katerega bi bila tožena stranka lahko odškodninsko odgovorna. Tožena stranka je svoje odločitve spremenila oziroma jih je sodišče. S tem je bila sanirana tudi nepravilnost, in sicer za nazaj. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik na podlagi odpravljenih odločb nikoli ni delal, zato tudi ni moč trditi, da bi mu v posledici upoštevanja odločb nastala kakšna škoda. Tožnik tudi neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka odločala v nasprotju s priporočili specialistov in da naj bi šlo s tem za njeno samovoljno ravnanje. Na priporočila specialistov namreč ni vezana. Je pa naštela tehtne razloge, zakaj je odločila v nasprotju z njimi. Tožnika je tudi pregledala in je zaznala pomembna odstopanja od zatrjevanih težav in nekonsistence v tožnikovem vedenju. Izhajala je tudi iz narave poškodbe, ki naj bi se pozdravila v nekaj tednih, najkasneje v mesecu ali dveh. O tem je jasno izpovedal tudi dr. D. D., predsednik zdravstvene komisije. Očitno je torej, da tožena stranka ni odločala brez utemeljenih argumentov ali zgolj po lastni volji in torej ni ravnala krivdno, ne glede na to, da tožnik pri tem vztraja. Tožena stranka je tudi uspešno dokazala, da je tožnik dejansko stanje drugače opisoval v raznih postopkih in tudi znotraj postopka v različnih vlogah. V zvezi z zatrjevano solidarno odgovornostjo za škodo, ki jo tožnik pripisuje toženi stranki in se pri tem sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika, pa tožena stranka poudarja, da je tožnik z enim od domnevno solidarnih dolžnikov že sklenil sodno poravnavo, v kateri je bilo ugotovljeno koliko naj bi znašala višina škode, ki mu je nastala in se je ta znesek tožniku zavezal plačati v celoti. Če je tožnik delodajalcu zahtevek za nepremoženjsko škodo odpustil, velja ta delni odpust dolga za vse solidarne dolžnike. Tudi če bi se izkazala domnevna solidarna odgovornost tožene stranke, tožnik do tožene stranke nima več nobenih zahtevkov. Ostal je zgolj regresni zahtevek delodajalca, v kolikor bi ta menil, da je za del škode, ki jo je plačal tožniku, odgovorna tožena stranka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb kot jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

6. Tožnik v tej zadevi od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine v znesku 16.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. ZZVZZ v drugem odstavku 94. člena določa, da zavarovani osebi odgovarja za povzročeno škodo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)3. Kot je to določeno v prvem odstavku 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

8. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje s tem, da naj bi mu zaradi nezakonitih odločb tožene stranke, s katerimi je bil zaključen bolniški stalež, bila povzročena nematerialna škoda, in sicer gre za hud strah pred vrnitvijo na delo, saj naj bi bilo delo prenaporno. Vrnitev na delo 21. 4. 2016 (za en dan) pa naj bi mu poslabšala že sicer hude bolečine ter s tem povezan strah. Nadaljnji psihični pretres v posledici neurejenega bolniškega staleža pa naj bi utrpel 13. 5. 2016, ko naj bi prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bilo z odločbo imenovanega zdravnika z dne 6. 4. 2016 in 12. 4. 2016 odločeno, da je tožnik od 1. 4. 2016 do 10. 4. 2016 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu in od 11. 4. 2016 do 20. 4. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno ter od 21. 4. 2016 dalje zmožen za delo. Taka odločitev je bila potrjena z odločbo z dne 3. 5. 2016 in 31. 5. 2016. Zoper navedene odločitve je bila vložena tožba. Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3. 5. 2016 in sklep z dne 12. 4. 2016 ter odločbo z dne 31. 5. 2016 in z dne 22. 4. 2016 ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 11. 4. 2016 do 8. 5. 2016. 10. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, ali je bila izdaja nepravilnih odločb tožene stranke, ki so bile kasneje v postopku pred sodiščem odpravljene, posledica protipravnega ravnanja tožene stranke.

11. Podlaga za odškodninsko odgovornost po določbah OZ je povzročitev nedopustne oziroma protipravne škode, pri čemer se povzročitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska obveznost nastane, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta, in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

12. Kot to izhaja iz številne sodne prakse4, napake v postopku, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, ni mogoče enačiti s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za morebitno škodo, ki naj bi nastala tožniku, bi moralo biti ravnanje njenih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko štelo za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanja javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

13. Ali gre za protipravnost ravnanja organov tožene stranke je sodišče razčiščevalo v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Na podlagi izvedenih dokazov je sprejelo odločitev, da organom tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo v celoti soglaša. 14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka samovoljno presodila, da se mora tožnik z 11. 4. 2016 vrniti na delo. Ali so podani razlogi, zaradi katerih je utemeljena začasna nezmožnost za delo, sta odločala imenovani zdravnik in po pritožbi tožnika tudi zdravstvena komisija. Oba organa sta pristojna za odločanje o začasni nezmožnosti za delo po določbah ZZVZZ in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ)5. V tem primeru nikakor ni mogoče govoriti o samovoljnosti ravnanja organov tožene stranke. Imenovani zdravnik namreč izda odločbo in v primeru, če se zavarovanec z njo ne strinja ima možnost vložiti pritožbo na zdravstveno komisijo. Tudi ta po izvedenem postopku izda odločbo, zoper katero ima zavarovanec sodno varstvo. Pri tem pa organi nikakor niso vezani na mnenja posameznih lečečih specialistov. Lečeči specialist namreč ni tisti, ki bi odločal o začasni nezmožnosti za delo. Torej kljub temu, da posamezni lečeči specialist poda svoje mnenje o začasni nezmožnosti za delo, pa pristojni organ lahko odloči tudi v nasprotju s takim mnenjem. Svojo odločitev pa je dolžan ustrezno obrazložiti. Če zavarovanec meni, da je odločba nepravilna, ima pravico izkoristiti vsa razpoložljiva pravna sredstva. Tako tudi v spornem primeru, če je menil, da je dokumentacija pomanjkljiva, bi pristojnemu organu lahko predlagal še dodatno dokumentacijo. Nenazadnje je bil tožnik pred zdravstveno komisijo celo osebno pregledan. Ne glede na to, da je bila odločba kasneje tekom sodnega postopka odpravljena, toženi stranki oziroma njenim organom nikakor ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo ravnanje teh organov samovoljno in arbitrarno in da bi njihovo ravnanje odstopalo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Prav tako jim ni mogoče očitati, da je prišlo do strokovne napake. Kot to poudarja vrhovno sodišče v drugi zadevi6 pojma protipravnosti ravnanja delavca oziroma organa tožene stranke, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba v sodnem postopku odpravljena. Glede na navedeno so s tem v zvezi obširne pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na navedbe, da naj bi tožnik na zapisnik pri toženi stranki podal ustno pritožbo, o kateri pa kot to zatrjuje tožnik, tožena stranka ni odločala. V takem primeru je imel tožnik možnost postopati po določbah ZUP, ki urejajo takoimenovani molk organa. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tekom dokaznega postopka ni dokazal, da bi pri toženi stranki 6. 4. 2016 vložil pritožbo. Z razlogi kot jih navaja sodišče prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih ne navaja znova. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z 8. členom presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Odločitev je sprejelo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

16. Sodišče tudi ni zagrešilo drugih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Kot je bilo že pojasnjeno, v zadevi ne gre niti za kršitev 14. niti 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je izvedlo številne dokaze. Določenih dokazov, ki jih je predlagal tožnik res ni izvedlo, vendar s tem tožniku ni odvzelo pravico do obravnave in do izjave. Sodišče je v sodbi tudi obširno pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Ključno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj protipravnega ravnanja tožene stranke kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. V tem primeru drugih dokazov ni bilo potrebno izvajati. Vprašanje, ali je torej tožena stranka tožniku povzročila škodo, že zaradi ugotovitve, da ni podana protipravnost, za rešitev sporne zadeve ni relevantno.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Glej sodba in sklep VSRS št. VIII Ips 434/2008 z dne 26. 10. 2010, sodba VSRS VIII Ips 140/2013 z dne 14. 10. 2013, sodba VDSS št. Psp 353/2012 z dne 11. 10. 2012, sodba VDSS št. Psp 336/2012 z dne 27. 9. 2012, sodba VDSS Psp 222/2014 z dne 28. 8. 2014. 5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 6 Glej VIII Ips 140/2013 z dne 14. 10. 2013.