Jedro

Tožeči stranki je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka ji je očitala, da je rezervirala letalske karte, ne da bi za to predhodno pridobila odobritev nadrejenega, s čimer je kršila delovna navodila. Direktor tožene stranke tožnici ni dal jasne in nedvoumne informacije, da službenega potovanja sploh ne bo odobril, ampak prav nasprotno, da naj preveri še cene vozovnic. V ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnica morala po navodilu direktorja pridobiti dodatne informacije glede cene letalskih kart, ko se je z rezervacijo tudi mudilo tožnici ni mogoče očitati naklepnega ravnanja v nasprotju s (pisnimi) navodili tožene stranke, saj je upoštevala dodatne ustne zahteve direktorja (da preveri cene letalskih kart v ekonomskem razredu), niti hude malomarnosti, saj je v danih okoliščinah storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca. Zato tožnici ni mogoče očitati, da bi tožena stranka zaradi njenega ravnanja izgubila zaupanje v njeno delo v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, saj ne obstajajo razlogi, določeni z ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Ker tožeča stranka ni trdila, da bi po prejemu sklepa o prepovedi opravljanja dela podala pisno zahtevo za odpravo kršitev delodajalca, ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR, ki določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero izmed njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima na podlagi prvega odstavka 204. člena ZDR pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR, njen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točk IV izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 10. 11. 2012 izplačati razliko v plači in sicer za mesec oktober 2012 je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v bruto znesku 77,40 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila, za mesec november 2012 pa obračunati razliko v plači v bruto znesku 207,31 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2012, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2012 in še vedno traja oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati na delo, jo za čas od 10. 11. 2012 dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 10. 11. 2012 do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.193,66 EUR in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter odvesti vse davke in prispevke, vse v roku 8 dni (točka III izreka); da dolžna tožnici za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 10. 11. 2012 izplačati razliko v plači in sicer za mesec oktober 2012 je dolžna tožnici obračunati razliko v bruto znesku 77,40 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 dalje do plačila, za mesec november 2012 pa obračunati razliko v plači v bruto znesku 207,31 EUR ter ji izplačati neto znesek po odvodu vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka tožnice v višini 1.351,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni od pravnomočnosti (točka V izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v prvem sojenju, pod opr. št. I Pd 1653/2012, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek najprej povsem pravilno v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je na podlagi pritožbe tožnice sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ugodilo je tudi reparacijskemu zahtevku ter reintegracijskemu zahtevku, čeprav je tožena stranka glede slednjega predlagala, da sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prenehanju tožničine pogodbe odloči na podlagi 118. člena ZDR. Po dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil način naročanja letalskih kart tožeči stranki dobro poznan. Tako tožeča stranka kot tudi direktor tožene stranke sta izpovedala, da se je po nastopu mandata direktorja tožene stranke sistem naročanja letalskih kart spremenil zgolj v nebistvenem delu, iz izpovedbe tožeče stranke in njenega ravnanja v konkretni zadevi pa je bilo razvidno, da je bila seznanjena tudi s spremembo, ki jo je vpeljal direktor A.A.. Opisana nebistvena razlika se je nanašala na direktorjevo zahtevo, ki je prestavljala malenkostno spremembo v fazi dokumentiranja ponudb, ko so morale biti sklepu o izbiri predložene vse ponudbe dobaviteljev, ne samo najugodnejša, kot je to veljalo doslej, medtem ko se sam način naročanja ni spremenil. Novi direktor je zahteval zgolj dosledno spoštovanje pisnih pravil tožene stranke brez kakršnihkoli izjem. Sama sprememba oziroma morebitno ravnanje v nasprotju s to spremembo ni predstavljalo razloga za podajo izredne odpovedi, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedene bistvene okoliščine naročanja letalskih kart so ostale po ugotovitvi sodišča prve stopnje enake. Zaradi navedenega so stališča pritožbenega sodišča o tem, da se v primeru, ko so delodajalčeva navodila nejasna, oziroma je delodajalec delavcu dajal drugačna ustna navodila od pisnih, delodajalec na ta pisna navodila ne more sklicevati, povsem neutemeljena. V konkretnem primeru je relevantno le to, da se je tožeča stranka zavedela, da bi morala pred naročilom letalskih kart pridobiti pisno odobritev direktorja tožene stranke, kot tudi pisno odobritev B.B., pa je kljub temu, da pisne odobritve od njiju ni pridobila in bila s tem preko C.C. tudi seznanjena, naročila sporno letalsko karto. Ker je morala to karto stornirati, je toženi stranki nastala škoda. Zaradi jasnih navodil, s katerimi je bila seznanjena, je torej tožnica vsaj iz hude malomarnosti huje kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. To izhaja tudi iz njene izpovedi, saj je v novem sojenju povedala, da ji je v četrtek poslovna sekretarka listine vrnila, naj jih nese B.B. v podpis in ker ona listin ni podpisala, jih je v četrtek tožnica vrnila poslovni sekretarki, B.B. pa listin ni hotela podpisati, za kar ji ni povedala razloga, tožnica pa je mislila, da je bilo sporno to, da potujeta v poslovnem razredu. Nadrejenemu je dala listine v podpis, ker je bilo takšno ustno navodilo, zato podpisanega obrazca ni prejela nazaj. Sama ni imela pristojnosti odločanja o tem, ali se letalska karta naroči ali ne. Na izrecno vprašanje, čigavo odobritev bi morala imeti za nameravano službeno pot D.D. in z njo povezanim naročilom letalske karte, je tožnica odgovorila da direktorjeve, v tej zvezi pa je pojasnila tudi da direktorjeve odobritve ni prejela ter da je letalsko karto naročila na podlagi lastnega mišljenja, pri čemer je v nadaljevanju izpovedala tudi, da same pristojnosti odločanja o tem, ali se letalska karta naroči ali ne, ni imela. Kljub temu jo je naročila. Brez odobritve direktorja in to je tisto, kar je ključno za sprejem pravilne in zakonite odločitve o navedeni zadevi. V novem sojenju je priča C.C. izpostavila tudi to, da same letalske karte brez predhodne odobritve nikoli ni naročila, kar gotovo priča o tem, da tožnica ni imela pooblastil za to, da bi brez predhodne odobritve naročala letalske karte. Kljub sicer pravilnim ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, skladno s stališčem pritožbenega sodišča, da naj tožeča stranka ne bi ravnala naklepno oziroma iz hude malomarnosti, saj naj bi bilo vse, kar je bilo v njeni moči, da bi podala ustrezna pojasnila, ki jih je od nje zahteval direktor tožene stranke. Takšno stališče pritožbenega sodišča, mimo katerega sodišče prve stopnje ni upalo odločiti, ne vzdrži resne pravne presoje. Tožnici se namreč v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitalo, da toženi stranki ni podala vseh ustreznih pojasnil, ki jih je od nje zahteval direktor tožene stranke, temveč to, da je naročila letalsko karto, za naročilo katere predhodno ni prejela odobritve s strani direktorja tožene stranke, s čimer je tožeči stranki (pravilno toženi stranki) povzročila škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine v zvezi s tožničino hujšo kršitvijo njenih pogodbenih obveznosti, nato pa je nepravilno zaključilo, da njeno zavestno ravnanje v nasprotju z navodili ni bilo storjeno z namenom niti s hudo malomarnostjo. Pri hudi malomarnosti gre po oblikovani sodni praksi za zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Tožeča stranka je takšno pazljivost zanemarila, saj je sama odločila, da bo naročila letalsko karto, čeprav je vedela, da bi morala za to imeti predhodno pisno odobritev direktorja tožene stranke in da takšne odobritve nima. Zato je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja potrebno zaključiti, da je tožeča stranka pri opravljanju svojih delovnih obveznosti ravnala vsaj hudo malomarno, če ne že naklepno. Ker je po stališču pritožbe tožnica vsaj iz hude malomarnosti huje kršila svoje pogodbene obveznosti, tožena stranka meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Opozarja, da je potrebno v javnih agencijah z javnimi sredstvi ravnati zakonito in gospodarno, izjemnega pomena pa je, da direktor zaupa svojim podrejenim, saj je za zakonito ravnanje agencije sam odgovoren. Sklep pritožbenega sodišča je v celoti nepravilen in nezakonit, saj je pritožbeno sodišče na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja delalo preuranjene zaključke, ob tem tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa svojih stališč ni obrazložilo. Pritožba povzema navedbe iz razveljavitvenega sklepa, da iz dosedaj znanih podatkov, to je podatkov, ki so po prepričanju pritožbenega sodišča temeljili na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, izhaja, da tožnica ni ravnala tako, da bi lahko kakorkoli povzročilo porušenje zaupanja pri delodajalcu v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče je torej nepravilno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na obliko krivde, s katerim je tožnica storila očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da naj odnos zaupanja med pravdnima strankama ne bi bil porušen do takšne mere, da ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Zato je napačno uporabilo materialno pravo in sicer 2. alineo prvega odstavka 111. člena in 1. odstavek 110. člena ZDR, poleg navedenega pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnilo, zakaj tožnica ni ravnala vsaj iz hude malomarnosti. Sodišče tudi ni odločilo o predlogu po 118. členu ZDR, temveč je ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na ugoditev tožničinemu zahtevku po izplačilu razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela. Prepoved opravljanja dela v času vodenja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je poseg v delavčevo pravico do dela, za katerega se lahko odloči delodajalec v izjemnih, z zakonom določenih primerih. Spora o tem posegu v delavčevo pravico pa ni mogoče uvrstiti med spore o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato v zvezi s to odločitvijo neposredno sodno varstvo ni dopustno. Spor v zvezi z odločitvijo delodajalca o prepovedi opravljanja dela je namreč spor o kršitvi delavčevih pravic, ki ga je potrebno obravnavati po prvem oziroma drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica varstva v zvezi s to odločitvijo ni najprej zahtevala pri toženi stranki, bi moralo sodišče njeno tožbo v tem delu zavreči. Takšna je tudi sodna praksa, saj je tako odločilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je odgovorila na odgovor na pritožbe, prerekala njene navedbe ter predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve v točki IV izreka, torej glede tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za čas prepovedi dela, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev glede tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji materialnopravno pravilna.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1653/2012 z dne 8. 4. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2012 nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2012 in še vedno traja, za reintegracijo in reparacijo. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pravdnega postopka. Po pritožbi tožnice je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 526/2013 z dne 17. 10. 2013 sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopa, saj se se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ključnih izvedenih dokazov. Prav tako ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar ni bilo mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava. Iz napotkov pritožbenega sodišča je izhajalo, da bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju podrobneje zaslišati pričo B.B. in direktorja tožene stranke, kdaj je bila sprejeta odločitev, da obstaja konflikt interesov, zaradi katerih D.D. ni šel na službeno potovanje ter zakaj je direktor od tožnice zahteval dodatna pojasnila, v kolikor se je morebiti že pred tem odločil, da D.D. ne gre na službeno potovanje, ker je ugotovil konflikt interesov; zakaj ni D.D. vse do zadnjega dne pred odhodom odgovoril na njegove klice oziroma poizvedbe, ali je pot odobrena, zaradi česar je D.D. zahteval od tožeče stranke, da rezervira letalsko karto. Prav tako je sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli tudi do vseh ostalih okoliščin primera, predvsem do zatrjevanja tožnice in priče C.C., da so se karte v primeru, ko se je mudilo, rezervirale tudi, če nalog za službeno potovanje še ni bil odobren. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko odločilo o tem, ali je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na takrat znane ugotovitve je sodišče druge stopnje stopnje pojasnilo, da po dotlej znanih dejstvih tožnici ni mogoče očitati, da je kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) s tem, ko naj bi kršila 19. člen Pravilnika o podpisovanju dokumentov tožene stranke, saj ni mogoče šteti, da je ravnala naklepoma ali iz hude malomarnosti. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči, da bi podala ustrezna pojasnila, ki jih je direktor od nje zahteval, pri čemer je ravnala v skladu z ustaljeno prakso naročanja letalskih kart pri toženi stranki, ko se je z rezervacijo mudilo in je bil nalog odobren za nazaj, kot je to izhajalo iz izpovedbe tožnice in C.C.. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ustrezno dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem direktorja tožene stranke A.A., priče B.B. in tožnice.

ZDR v 2. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožnici je bila dne 9. 11. 2012 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012, ki jo je sklenila za opravljanje dela na delovnem mestu Koordinator VI v Vodstvu, Sekretariat. Tožena stranka ji je očitala, da je dne 11. 10. 2012 rezervirala letalske karte v vrednosti 5.201,66 EUR, ne da bi za to predhodno pridobila odobritev nadrejenega, s čemer je kršila delovna navodila. Odobritve stroškov službenega potovanja tožeča stranka ni pridobila niti kasneje, saj se direktor tožene stranke s predlogom ni strinjal, posledično pa je prišlo do stornacije rezervacije potovanja, toženi stranki pa naj bi nastala škoda v višini najmanj 538,66 EUR. S svojim ravnanjem naj bi kršila 31., 32. in 35. člen ZDR, ter 19. člen Pravilnika o podpisovanju dokumentov za Javno agencijo E., ki določa, da pogodbe za izvajanje dejavnosti agencije oziroma pogodbe, naročilnice in prijavnice, iz katerih sledijo materialne obveznosti ali terjatve agencije, podpiše direktor ali od njega pooblaščena oseba, kar pa tožeča stranka ni bila. Zato ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so naslednja: - da je bil tožnici postopek naročanje letalskih kart, vključno s pogoji potrditve rezervacije letalskih kart, dobro znan. Tožnica je namreč v svoji izpovedi pojasnila, da je od nastopa novega direktorja, ki je mandat pričel junija 2012, tožena stranka zahtevala spoštovanje pravil in predpisanih postopkov ter avtomatizacijo postopkov s ciljem zmanjšanja napak in povečanja kontrol pred njegovim podpisom dokumentov; - da se je v preteklosti, ko A.A. še ni bil direktor tožene stranke, ravnalo drugače in so se službene poti odobrile tudi za nazaj; - da je tožeča stranka v času pod vodstvom novega direktorja naročila najmanj pet letalskih kart in le v enem primeru je bila pot odobrena za nazaj, in sicer je šlo za F.F., namestnika direktorja tožene stranke, ko je bil direktor odsoten; - da je D.D. dne 8. 10. 2012 (ponedeljek) tožnico seznanil, da bo dne 13. 10. 2012 (sobota) odpotoval na službeno pot na Kitajsko; - da je imel dne 8. 12. 2012 direktor tožene stranke kolegij, na katerem je bil seznanjen, da obstoji konflikt interesov za D.D., glede na predpise Evropske unije, - da je v torek 9. 10. 2012 tožnica izvedla postopek povpraševanja letalskih kart pri dobaviteljih in izbranega ponudnika dne 10. 10. 2012 (sreda) ob 12.40 obvestila, da sta se potnika odločila za zadnjo varianto letalske vozovnice po ceni 5.201,66 EUR po osebi ter da za 100 % potrditev čaka na direktorjev podpis; - da je tožnica dne 10. 10. 2012 predlog službenega potovanja (priloga B3), na katerega je vpisala ceno letalske karte, predala C.C., ki je na običajnem jutranjem sestanku direktorju listino izročila; - da je direktor istega dne, to je v sredo 10. 10. 2012 zahteval dodatna pojasnila glede potovanja v poslovnem razredu, ker pravila, ki veljajo za toženo stranko, dopuščajo lete v poslovnem razredu le za direktorja in njegovega namestnika, zato je C.C. listine vrnila tožnici; - da je tožnica na podlagi zahteve direktorja istega dne (10. 10. 2012) podala dodatne obrazložitve in listine vrnila C.C., ki jih je ponovno vrnila direktorju tožene stranke; - da je tožnica, ker se je z rezervacijo letalske karte mudilo, večkrat vprašala, kaj je z nalogom, C.C. pa je vedno odgovorila, da nalog še ni podpisan, in ji je vrnila nepodpisan nalog; - da tožnica ni dobila informacije od direktorja tožene stranke, da službena pot ne bo odobrena in da obstaja konflikt interesov oziroma razlogov, zaradi katerih direktor tožene stranke potnega naloga za D.D. ne bo podpisal;.

- da je tožeča stranka dne 11. 10. 2012 ob 8:41 uri rezervirala letalsko karto za D.D., čeprav ni imela podpisanega naloga za službeno potovanje, česar se je zavedala, saj ji je vsakič, ko je vprašala, kaj je z nalogom, C.C. povedala, da ni podpisan.

Iz ponovljenega sojenja izhaja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke že v ponedeljek 8. 12. 2012 vedel, da obstoji konflikt interesov za potovanje inšpektorja D.D.. To pa hkrati dopušča edini možni zaključek, da je direktor tožene stranke že v ponedeljek 8. 12. 2012 vedel, da D.D. sploh ne sme na službeno potovanje na Kitajsko (saj je obstoj konflikta interesov po naravi stvari ovira za inšpekcijski nadzor inšpektorja D.D.) in s tem tudi, da nalog za službeno potovanje za inšpektorja D.D. sploh ne bo podpisan, ne glede na ceno letalske karte. Poleg tega tožena stranka šele v novem sojenju navaja, torej prepozno v smislu določbe 286. člena ZPP, da bi lahko D.D. potoval le v ekonomskem in ne v poslovnem razredu.

Iz navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v časovni stiski, v četrtek 11. 10. 2012 rezervirala letalske karte za polet v soboto, 13. 10. 2012, sicer brez predhodne pisne odobritve direktorja tožene stranke, vendar pa v okoliščinah, ko je direktor kljub svoji predhodni ugotovitvi o obstoju konflikta interesov tožnici podajal dodatne zahteve za informacije glede naročila letalske karte, ki pa so se nanašale le na ceno, kar je tožnica upoštevala pri svojem delu, pridobila dodatne informacije ter ponovno predložila dokumentacijo direktorju oziroma tajnici C.C. v podpis. Ker direktor tožene stranke tožnici ni dal jasne in nedvoumne informacije, da službenega potovanja sploh ne bo odobril, ampak prav nasprotno, da naj preveri še cene vozovnic, je v ugotovljenih okoliščinah, torej ko je tožnica morala po navodilu direktorja pridobiti dodatne informacije glede cene letalskih kart, ko se je z rezervacijo tudi mudilo (saj je bil polet že v soboto, 13. 10. 2012) in je tudi inšpektor D.D. večkrat klical tožnico, le ta ravnala tako, da ji ni mogoče očitati naklepnega ravnanja v nasprotju s (pisnimi) navodili tožene stranke, saj je upoštevala dodatne ustne zahteve direktorja (da preveri cene letalskih kart v ekonomskem razredu), prav tako tudi ne hude malomarnosti, saj je v danih okoliščinah storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca. Ne gre tudi spregledati, da je tudi potem, ko je funkcijo direktorja tožene stranke nastopil A.A., tožnica enkrat rezervirala letalsko karto tako, da je bil nalog podpisan za nazaj. Na podlagi takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi pravilen zaključek, da tožnici ni mogoče očitati, da bi tožena stranka zaradi njenega ravnanja izgubila zaupanje v njeno delo v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, saj ne obstajajo razlogi, določeni z ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje sicer v izreku sodbe res ni odločilo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je implicitno zavrnilo tak predlog s tem, ko je odločilo o reintegraciji tožnice k toženi stranki. Zato iz sodbe nedvoumno izhaja, da je bil predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zavrnjen, sodba sodišča prve stopnje pa ima vse razloge, ki utemeljujejo takšno odločitev. Predvsem dolgoletna zaposlitev tožnice pri toženi stranki ter ravnanje tožnice, ki je upoštevala tudi ustna navodila direktorja glede pridobitve dodatnih podatkov pri postopku rezervacije karte, so odločilne za to, da ni razlogov, ki bi utemeljevali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Utemeljeno pa je sklicevanje pritožbe na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1079/2011 z dne 1. 2. 2012 glede odločitve za plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela. V primeru iz prve, druge in četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Ker tožeča stranka ni trdila, da bi po prejemu sklepa o prepovedi opravljanja dela podala pisno zahtevo za odpravo kršitev delodajalca, ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR, ki določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero izmed njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima na podlagi prvega odstavka 204. člena ZDR pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela zavrniti, saj ni bilo pravne podlaga za priznanje vtoževanih zneskov razlik v plači. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

V preostalem pa s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Odgovor tožnice na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato tožnica glede na določbo 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.