Jedro

Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnica v danih okoliščinah storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca, s takšno presojo pa soglaša tudi revizijsko sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 651,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 9. 11. 2012, odločilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da tožnico pozove na delo, jo za čas od 10. 11. 2012 prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji za čas od 10. 11. 2012 do poziva na delo obračuna bruto mesečno plačo ter ji plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji za čas prepovedi dela od 29. 10. do 10. 11. 2012 izplača razliko v plači ter ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče je presodilo, da pri tožnici v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče ugotoviti naklepa ali hude malomarnosti, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tudi ni obstajal zakonski pogoj iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo razlike v plači za čas prepovedi dela od 29. 10. 2012 do 10. 11. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

4. V razlogih sodbe je povzelo dejanski potek dogodkov v zvezi z naročanjem letalske karte za A. K. in rezervacijo te karte, ki jo je izvedla tožnica. V zvezi s presojo naklepa ali hude malomarnosti tožnice pri rezervaciji letalske karte, ki je bila kasneje stornirana, je upoštevalo tudi ravnanje direktorja tožene stranke pred tem, in presodilo, da tožnici ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti, saj je v okoliščinah, ki jih je ugotovilo, storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca. Zaradi ravnanja tožnice tudi ni prišlo do izgube zaupanje v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. oziroma do tega, da s tožnico ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pojasnilo je tudi, da je sodišče prve stopnje tožnico reintegriralo in ni ugodilo ugovoru tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR; v zvezi s pravilnostjo te presoje je poudarilo še dolgoletno zaposlitev tožnice pri toženi stranki in njeno siceršnje ravnanje - upoštevanje ustnih navodil direktorja glede pridobitve dodatnih podatkov pri postopku rezervacije karte. Zavzelo je tudi stališče, da bi tožnica morala zahtevati odpravo sklepa o prepovedi opravljanja dela; ker tega ni storila, kljub ugotovitvi nezakonite odpovedi ni podlage za plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela (1).

5. Zoper odločitev o zavrnilnem delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje (točka II izreka) je revizijo vložila tožena stranka. Navaja, da delovna in obligacijska zakonodaja ne urejata odgovornosti za naklepno ali malomarno ravnanje, sodna praksa pa je izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek. Meni, da naj bi tožnica ravnala hudo malomarno, saj je njeno ravnanje odstopalo od ravnanja povprečnega delavca. To predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Odločilna dejstva o tem naj bi bila tudi v nasprotju z listinami v spisu, predvsem z zaslišanjem priče B. Č., M. B. (zakonitega zastopnika tožene stranke) in tožnice, s tem pa naj bi bila podana tudi bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Med drugim navaja, da je novi direktor zahteval zgolj dosledno spoštovanje pisnih pravil tožene stranke, brez kakršnihkoli izjem. To je bilo tožnici dobro znano, sicer pa sama sprememba niti ni predstavljala razloga za izredno odpoved. Pomembno je, da se je tožnica vseskozi zavedala, da bi morala pred naročilom letalskih kart pridobiti tako pisno odobritev direktorja, kot pisno odobritev B. Č. Kljub temu, da od njiju ni dobila odobritve, je naročila letalsko karto, ki jo je morala nato stornirati, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda. To izhaja iz zaslišanja tožnice, ki je jasno izpovedala, da direktorjeve odobritve ni prejela in je letalsko karto naročila na podlagi lasnega mišljenja, čeprav sama te pristojnosti ni imela in se je tega zavedala. Povprečno skrben človek letalske karte brez odobritve nadrejenega ne bi naročil, to pa izhaja tudi iz izpovedi R. Č., ki tudi sama letalske karte brez predhodne odobritve ni nikoli naročila. Hudo malomarnega ravnanja tožnice ne more spremeniti dejstvo, da je direktor tožnico zaprosil za dodatna pojasnila glede K. potovanja, saj s tem tega potovanja ni odobril. Stališče pritožbenega sodišča, da direktor tožnici ni dal jasne in nedvoumne informacije, je v nasprotju z vsebino listin v spisu, itd. Tudi dejstvo, da je tožnica letalsko karto enkrat v času novega direktorja rezervirala tako, da je bil nalog podpisan za nazaj, je ne more eskulpirati, saj je to karto v odsotnosti direktorja naročil sam namestnik direktorja, ki je takšno pooblastilo imel. Tožnica je torej ravnala hudo malomarno, če že ne naklepno. Nato pritožbenemu sodišču očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni obrazložilo, zakaj ni bilo mogoče uporabiti 118. člena ZDR. Kot naj bi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica iz hude malomarnosti huje kršila svoje pogodbene obveznosti, ki so omajale zaupanje tožene stranke do tožnice v tolikšni meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Sodišči nista upoštevali, da je še posebej za delovna razmerja v javnih agencijah, v katerih je potrebno zakonito in gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, izjemnega pomena, da direktor zaupa svojim podrejenim. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo 118. člena ZDR, te kršitve pa ni saniralo niti pritožbeno sodišče, zaradi česar gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je direktor tožene stranke že v ponedeljek 8. 10. 2012 (tri dni pred rezervacijo karte) vedel, da obstoji konflikt interesov za potovanje inšpektorja A. K. in tega namenoma ni povedal ne tožnici ne poslovni sekretarki R. Č. Tega jima ni povedala niti B. Č., ki je za konflikt interesov vedela. Direktor je že 8. 10. 2012 vedel, da naloga ne bo podpisal, ne glede na ceno karte in ne glede na to, v katerem razredu bi potoval, pa tega tožnici in sporočil in jo je ves čas držal v negotovosti in časovni stiski. Tožnico je tudi zavajal, saj je ravno z dodatnimi zahtevami za pojasnilo tožnici dajal vedeti, da je potovanje odobreno in da ga očitno zanimajo samo še dodatne podrobnosti, ki mu jih je tožnica posredovala. K. pot je bila v naprej planirana, vendar je direktor tožnico in K. le dan pred predvidenim odhodom seznanil, da K. naslednji dan ne gre na službeno pot. Tožnici ni mogoče očitati hude malomarnosti, pritožbeno sodišče pa je navedlo jasne razloge za to, da ni mogoče uporabiti določbe 118. člena ZDR. Tožnica je svoje delo 18 let opravljala vestno in dobro, nikoli ni prejela opomina v zvezi s svojim delom, direktor tožene stranke pa na njeno delo ni imel nobenih pripomb. Tožnica je bila pred prihodom novega direktorja celo javno pohvaljena in je prejela nagrado, prav tako pa tudi ni prišlo do porušenih odnosov.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ko so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Prva kršitev, ki jo tožena stranka v zvezi s tem očita v reviziji, naj bi bila kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka se sklicuje na zapisnike o zaslišanju B. Č., zakonitega zastopnika tožene stranke in tožnice, vendar v nadaljevanju ne navede, v katerem odločilnem dejstvu naj bi obstajalo nasprotje med navedbami v razlogih sodbe in zapisniki o izvedbi teh dokazov, temveč navaja, kaj naj bi bilo pomembno v izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, nato citira dele izpovedi tožnice, glede katere spet ne navede, da bi jih in v čem naj bi jih sodišče napačno povzelo, ter nato razlaga, kaj sama šteje kot bistveno pri tem zaslišanju, to pa naj bi izhajalo tudi iz izpovedi priče R. Č., na katero pa se zgolj sklicuje (brez povzemanja). Iz teh revizijskih navedb nikakor ni mogoče ugotoviti konkretizacije očitane kršitve, temveč je nasprotno mogoče ugotoviti, da gre zgolj za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, kar pa je nedovoljen revizijski razlog. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. V nadaljevanju revidentka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi v tem primeru neutemeljeno. Ker je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bil podan niti pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR in da tožena stranka ni izgubila zaupanja v tožničino delo, to pa je bil tudi edini razlog, na katerega se je tožena stranka sklicevala v zvezi s predlogom za sodno razvezo po 118. členu ZDR, ni bilo dolžno še dodatno obrazložitvi odločitve o reintegraciji. Pritožbeno sodišče je tudi določno obrazložilo, zakaj ni utemeljen zahtevek za sodno razvezo - poleg tega, da tožena stranka ni izgubila zaupanja v tožničino delo, ker gre za dolgoletno zaposlitev tožnice, ki je sicer upoštevala ustna navodila direktorja. Takšno sodbo je mogoče preizkusiti, kar nenazadnje stori tudi revizija, saj izpodbija tudi odločitev sodišča po vsebini.

11. Osrednje materialnopravno vprašanje se nanaša na to, ali je tožnica ravnala iz hude malomarnosti ali ne, saj gre pri kršitvi iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR za kršitev, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka sicer pravilno izhaja iz tega, da hudo malomarnost predstavlja ravnanje, ki ni dovolj pazljivo niti s stališča običajnega človeka. Gre torej za skrajno nepazljivost, ki pomeni zanemarjenje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka oziroma v tem primeru delavca.

12. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnica v danih okoliščinah storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca, s takšno presojo pa soglaša tudi revizijsko sodišče. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, ki jih revizijsko sodišče ne povzema, res izhaja, da tožnica pred rezervacijo karte ni imela podpisanega potnega naloga za službeno potovanje inšpektorja A. K. na K., vendar je pritožbeno sodišče pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da se je z rezervacijo letalske karte mudilo, da je tožnica storila vse, da bi prišla do predhodne odobritve, vendar s strani direktorja, poslovne sekretarke R. Č. in B. Č. ni bila obveščena (kljub večkratnim povpraševanjem, kaj je z odobritvijo potovanja), da zaradi konflikta interesov A. K. ne bo mogel odpotovati na K. (tega niso povedali niti A. K.). Prav obratno je direktor z dodatnimi zahtevami, da naj tožnica poda še dodatne informacije glede naročila letalske karte, ki so se nanašale le na ceno (čeprav je že pred tem vedel za obstoj konflikta interesov), ustvaril pričakovanja, da bo potovanje odobreno. Tožnica je direktorju podala tudi dodatne informacije. Ob teh dejanskih ugotovitvah tožnici ni mogoče očitati ravnanja, ki se ne pričakuje od povprečno skrbnega delavca.

13. Revizijsko sodišče tudi poudarja, da revizija ne izpodbija zaključkov sodišč o tem, da ni podan tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR (torej pogoj poleg razloga za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR): če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato tudi v primeru, če bi sicer obstajal razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (kot navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta ni podan), ne bi bilo mogoče ugoditi reviziji.

14. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z odločitvijo o reintegraciji. Ugotovljeno je bilo, da za izgubo zaupanja v tožničino delo ni bilo realne podlage. Presoje sodišča ne morejo spremeniti revizijske navedbe o tem, da je tožena stranka javna agencija. Ostale revizijske navedbe v zvezi s tem izhajajo iz drugačnih dejanskih ugotovitev, kot so ugotovitve, na katere se je oprlo sodišče druge stopnje, zato jih ni mogoče upoštevati.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Revizijsko sodišče je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki glede na priglasitev in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi znašajo 651,48 EUR.

Op. št. (1): Odločitev na podlagi takšnega stališča je vprašljiva, vendar ni predmet revizije.