Jedro

Odškodninska odgovornost delodajalca temelji na 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem mora delodajalec povrniti škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZOR določa kot podlago odgovornosti krivdno načelo z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člen ZOR) kar pomeni, da se krivda delodajalca predpostavlja, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da morata toženi stranki plačati tožnici odškodnino v znesku 2.640.518,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku sodbe. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da sta jih dolžni toženki povrniti tožnici v znesku 200.922,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in zvišalo odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin za 400.000,00 SIT. Glede na delno ugoditev pritožbi je spremenilo tudi izrek o stroških postopka in sicer tako, da je naložilo toženima strankama iz tega naslova v plačilo znesek 266.247,50 SIT z zakonskimi zamudnimni obrestmi od 31.8.1998 dalje do plačila, ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 9.308,00 SIT.

Proti obsodilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe toženi stranki.

Tožena stranka I. d.d. T. (v nadaljevanju: drugotožena stranka) uveljavlja v reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Odgovornost delovne organizacije za škodo ne more biti absolutna, kot si zmotno razlaga sodišče druge stopnje. Če bi obveljalo stališče sodišča druge stopnje, bi delodajalec vedno odgovarjal za vso škodo, ki bi jo delavec utrpel v službi, pa čeprav bi do škode prišlo npr. zaradi potresa. Odgovornost drugotožene stranke bi bila lahko samo objektivna, presojati pa bi jo bilo treba po določbi 170. člena ZOR. Še vedno pa velja pravilo, da objektivno odgovorni delodajalec ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja tretjega. Do škode je res prišlo zaradi pretepa med dvema delavkama drugotožene stranke, vendar pa je bil ta pretep posledica osebnih sporov. Za drugotoženo stranko kot delodajalca je bil ta pretep nepredvidljiv. Nastala škoda je posledica naklepnega dejanja prvotožene stranke. Glede višine škode se drugotožena stranka sklicuje na pritožbene trditve v katerih je pojasnila, da je prisojena odškodnina previsoka. Vztraja pa pri trditvi, da je obseg škode tudi posledica zdravniške nestrokovnosti in nepazljivosti. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka pa uveljavlja v reviziji revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prvotožena stranka je storila dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. V takšno stanje jo je spravila tožnica. Vsi spori med tožnico in prvotoženo stranko so bili časovno povezani, dogajanje v obratni pisarni pa je bilo le nadaljevanje spora. Iz izpovedbe priče S. V., ki je sodišče ni upoštevalo v zadostni meri, je razvidno, da je tožnica konfliktna oseba. Tožnica v pisarni predpostavljenim dogodka ni opisala po resnici, kar je prvotoženo stranko razburilo. Ob upoštevanju celotnega poteka dogajanj bi moralo sodišče odločiti, da je tožnica soodgovorna za nastalo škodo. Ob upoštevanju tožničine soodgovornosti bi bila tudi prisojena odškodnina vsaj za polovico nižja. Reviziji naj se ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, prvotoženo stranko pa oprosti plačila sodnih taks.

Reviziji toženih strank sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (390. člen ZPP 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Prvotožena stranka ni uveljavljala nobene procesne kršitve, drugotožena stranka pa je sicer navedla, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa v reviziji ni niti formalno opredeljeno niti vsebinsko pojasnila, katera kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila storjena.

Prvotožena stranka še v reviziji vztraja pri trditvah, da naj bi do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo zato, ker naj bi tožnica prvotoženko napadala, izzivala in žalila. Te revizijske trditve izpodbijajo dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da tožnica prvotoženke pred škodnim dogodkom, do katerega je prišlo v pisarni predpostavljenih, ni žalila, razlog za to, da je prvotoženka udarila tožnico s stolom, pa je bil v tem, da se prvotoženka ni strinjala z opisom dogodka, kakršnega je pred predpostavljenimi podala tožnica. Zaključek sodišča druge stopnje, da tožničino subjektivno prikazovanje poteka dogodkov, ki ga je prvotoženka ocenila za neresnično, ne more biti opravičljiv razlog za to, da je prvotoženka s stolom udarila tožnico, je pravilen, zaradi česar je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev obeh sodišč, da ni podana soodgovornost tožnice, materialnopravno pravilna.

Drugotožena stranka pa v reviziji zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in ob upoštevanju dejstva, da je prvotožena stranka napadla tožnico iz povsem osebnih razlogov, tožbeni zahtevek proti njej zavrniti. Tudi te revizijske trditve niso utemeljene. Odškodninska odgovornost delodajalca namreč temelji (tako kot sta pravno pravilno odločili tudi sodišči druge in prve stopnje) na 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZOR določa kot podlago odgovornosti krivdno načelo z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR) kar pomeni, da se krivda delodajalca predpostavlja, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže da je škoda nastala brez njegove krivde. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da drugotožena stranka ni organizirala delovnega procesa tako, da med delavkami ne bi prihajalo do sporov o tem, katera od njih je zadolžena za posamezno fazo delovnega procesa, nadzor nad delovnim procesom pa je bil tudi pomanjkljiv, saj so morale delavke kar same razreševati morebitne konflikte, do katerih je prišlo ob razporeditvah k posameznim fazam delovnega procesa. Tako pomanjkljiva organizacija delovnega procesa in opustitev nadzora pri razporejanju k posameznim fazam delovnega procesa, pa predstavlja krivdno obliko malomarnosti (158. člen). Trditve drugotožene stranke, da ni pravne podlage za njeno odškodninsko odgovornost, zato v materialnem pravu nimajo nobene podlage.

Obe toženi stranki sta izpodbijali tudi višino prisojene odškodnine. Prvotožena stranka v reviziji ni navedla nič konkretnega, saj je trdila le, da mora biti prisojena odškodnina vsaj za polovico nižja zaradi tožničine soodgovornosti. Glede na take revizijske trditve prvotožene stranke je revizijsko sodišče glede višine prisojene odškodnine opravilo preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Drugotožena stranka v reviziji tudi zatrjuje, da je prisojena odškodnina previsoka in se pri tem sklicuje na pritožbene trditve. To pa ni dovoljeno, saj je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zato je revizijsko sodišče tudi ob obravnavanju revizije drugotožene stranke opravilo preizkus materialnopravne pravilnosti višine prisojene odškodnine po uradni dolžnosti.

Drugotožena stranka sicer v reviziji še vedno vztraja pri trditvah, da je tožnici nastala škoda posledica "zdravniške nestrokovnosti in nepazljivosti", ki pa v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje, kljub izvedbi dokaza s številnimi izvedenci, nista bili ugotovljeni. Z vztrajanjem, da so zdravniki ravnali "nepazljivo in nestrokovno", tako drugotožena stranka izpodbija v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obseg škode, ki jo je utrpala tožnica, je sodišče ugotovilo na podlagi dokazne ocene strokovnih izvedenskih mnenj. Ob upoštevanju obširnih ugotovitev obeh sodišč o tem, kakšne telesne bolečine je trpela tožnica, koliko časa so bolečine trajale, kakšna je bila njihova intenzivnost, kakšne neugodnosti so zdravljenje spremljale in tudi dejstva, da bodo bolečine trajale tudi v bodoče, je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev, da pripada tožnici iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin denarno zadoščenje v znesku 1.200.000,00 SIT, materialnopravno pravilna (200. in 203. člen ZOR). Prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Enako velja tudi za denarna zadoščenja, ki so bila tožnici prisojena iz naslova prestanega strahu (200.000,00 SIT) in pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.600.000,00 SIT).

Po povedanem se je pokazalo, da reviziji toženih strank nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Prvotožena stranka je v reviziji predlagala, da naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. Tega predloga revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker mora o njem odločiti sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).