Jedro

Materialnopravno podlago za priznanje odškodnin za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predstavljata določili 200. in deloma 203. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točko 1. in 3. spremeni tako, da se v celoti glasi: "Toženi stranki J. J. in Industrijsko podjetje ... d.d. , sta dolžni plačati tožnici B. M. znesek 3.040.518,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.093,60 SIT od 15.1.1994 dalje, od zneska 19.455,10 SIT od 15.1.1995 dalje, od zneska 5.738,50 SIT od 15.1.1996 dalje, od zneska 10.231,00 SIT od 15.1.1997 dalje in od zneska 3.000.000,00 SIT od 31.8.1998 dalje, vse v 15. dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 266.247,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1998 dalje do plačila v 15. dneh, pod izvršbo." V ostalem obsegu se pritožba tožnice ter v celoti pritožbi obeh toženih strank zavrnejo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 9.308,00 v 15. dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožnici odškodnino v znesku 2.640.518,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 200.922,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Razen tega je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Proti sodbi se pritožujejo tožnica ter obe toženi stranki zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe ter uveljavlja razliko za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 2.200.000,00 SIT, razliko za prestani strah ob poškodbi in v času zdravljenja v znesku 800.000,00 SIT in razliko v znesku 2.150.000,00 SIT za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. V nadaljevanju pritožbe tožnica podrobno opisuje dejstva in okoliščine, kot jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje in zaradi katerih meni, da opravičujejo odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode v višini, kot jo je uveljavljala v tožbenem zahtevku. Zaradi tega sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo v navedenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva toženka J. J. v pritožbi navaja, da v prvostopni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z uveljavljano soodgovornostjo tožnice za nastanek škodnega dogodka in posledic.

Prvotoženko je namreč v stanje prekomerne razdraženosti pripravila tožnica. Te okoliščine pa prvo sodišče pri odločanje o soodgovornsoti tožnice ni upoštevalo, v tej zvezi pa tudi ni upoštevalo izpovedbe priče S. V. Prva tožnica navaja še okoliščine, zaradi katerih meni, da je odškodnina za posamezno vrsto nepremoženjske škode previsoko odmerjena. Razen tega je tudi odločitev o stroških postopka nepravilna. Sodišču druge stopnje predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi v obsodilnem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo v tem delu spremeni tako, da tožnici prisodi nižjo odškodnino.

Drugotožena stranka v pritožbi meni, da ni odškodninsko odgovorna.

Nesreča ni nastala zaradi izpolnjevanja delovnih nalog, pazljivosti ali nepazljivosti. Naklepno kaznivo dejanje je dogodek, ki ga delodajalec ne more preprečiti. Samo dejstvo, da se to zgodi v času, ko je storilec v službi, pa ne predstavlja razloga, ki bi utemeljeval odškodninsko odgovornost delodajalca. Drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da bi lahko vedela, da se bo pripetil konkretni dogodek ter da ni ničesar storila za preprečitev škodnega dogodka. Po mnenju drugotožene stranke je tudi vprašljiv obseg škode, še zlasti, ker trditev izvedenca, da ne gre za zdravniško nepazljivost ali malomarnost, ni prepričljiva. V konkretnem primeru ni obstajala komplicirana poškodba, ki bi zahtevala nadpovprečno zdravniško pazljivost. Drugotožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da v obsodilnem delu spremeni izpodbijano sodbo in v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožbi prvotožene in drugotožene stranke nista utemeljeni.

Na pritožbene navedbe prvotožene in drugotožene stranke, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, sodišče druge stopnje odgovarja, da se v celoti strinja z izčrpnimi razlogi v izpodbijani sodbi, s katerimi je sodišče prve stopnje v dejanskem in pravnem pogledu utemeljilo polno odškodninsko odgovornost obeh toženih strank. Prva toženka meni, da naj bi bila tudi tožnica soodgovorna za škodni dogodek in škodne posledice, ker naj bi jo tožnica pripravila v stanje prekomerne razdraženosti. Do te okoliščine, na kateri prva toženka gradi tožničino soodgovornost, je prvo sodišče sprejelo svoje stališče in ga tudi obrazložilo v izpodbijani sodbi in zato ni utemeljen pritožbeni očitek prve toženke, da prvostopna sodba o tem odločilnem vprašanju nima ustreznih razlogih ter da naj bi bila zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Prvo sodišče je v obrazložitvi sodbe (na 5., 6. in 7. strani) navedlo obširne razloge, zaradi katerih je ocenilo, da tožničina soodgovornost ni podana. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema tovrstne sodbene ugotovitve in prvostopno dokazno oceno in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prvostopno obrazložitev.

Dejstvo je, da sta tožnica in prva toženka pred škodnim dogodkom dvakrat (zjutraj na V. delovni fazi, kasneje na VII. delovni fazi) prišli v spor zaradi vprašanja, katera od njiju bo delala na posamezni fazi dela. Pri teh sporih, kot je ugotovilo prvo sodišče, je med njima prišlo le do medsebojnih žalitev. Potem, ko se sami o spornem vprašanju nista mogli sporazumeti, je tožnica poiskala posredovanje pri predpostavljeni osebi. V ta namen je odšla v pisarno A. S., v kateri se je nahajal tudi J. R. in potem ko se je nahajala v tej pisarni približno 10 minut in čakala, da sta imenovana končala njun razgovor, je A. S. naročil J. R., naj pokliče prvotoženko. Iz nadaljnjih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da potem, ko je prva toženka prišla v pisarno, tožnica prve toženke ni žalila. Kot je nadalje ugotovilo prvo sodišče, je prva toženka udarila tožnico s stolom iz razloga, ker naj bi pred tem tožnica podala predpostavljenemu lažne izjave. Ob takih prvostopnih dejanskih ugotovitvah je očitno, da ni vzročne zveze med toženkinim škodnim dejanjem in predhodnima sporoma med strankama, pač pa sta lahko bila predhodna spora le vzrok, ki je obe stranki pripeljal v pisarno predpostavljene osebe. V tej pisarni pa tožnica ni storila ničesar takega, kar bi lahko bil adekvaten vzrok za toženkin napad na tožnico s stolom. Prejšnja besedna spora med strankama sta bila končana in dogajanje v pisarni je bilo novo in samostojno dogajanje. V tem dogajanju tožnica ni povzročila pravno upoštevnega vzroka, na katerega bi se lahko prva toženka vsaj deloma ekskulpacijsko sklicevala zaradi svojega napada na tožnico. Če je tožnica v pisarni predpostavljeni osebi opisala prejšnje dogajanje na svoj subjektiven način (kar je prva toženka ocenila kot neresnico), ta okoliščina v nobenem obsegu ne more razbremeniti toženkine krivdne odgovornosti za njeno ravnanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je na strani prve toženke v celoti podana odškodninska odgovornost. Tudi drugotožena stranka neutemeljeno izpodbija prvo sodbo glede njene odškodninske odgovornosti. Prvo sodišče odškodninske odgovornosti drugotožene stranke ni oprlo na določbo 1. odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerah (ZOR), kot to zmotno navaja pritožba, pač pa na določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), po kateri delovna organizacija odgovarja za škodo, ki nastane delavcu na delu ali v zvezi z delom. Pravilno ugotavlja prvo sodišče, da je do tožničine poškodbe prišlo na delovnem mestu in v zvezi z delom. Med tožnico in prvo toženko je prišlo do spora v zvezi z vprašanjem, katera izmed njiju bo delala na V. oziroma VII. fazi delovnega procesa. Pri reševanju tega spora, ki se neposredno nanaša na delo, ki sta ga tožnica in prva toženka opravljali pri drugotoženi stranki, je prišlo do škodnega dejanja in škodnih posledic. Ob takem dejanskem stanju se druga toženka ne more uspešno upirati svoje odškodninski odgovornosti, zlasti ne s pritožbenimi razlogi, s katerimi posplošuje škodni dogodek tako, kot da se ne bi zgodil v delovni organizaciji v neposredni zvezi z delom. Odločitvi prvega sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti drugotožene stranke torej ni mogoče očitati, da temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava.

Vse tri pravdne stranke izpodbijajo prvo sodbo tudi glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem pa je delno utemeljena le tožničina pritožba v obsegu, kot bo navedeno v nadaljevanju razlogov. Materialnopravno podlago za priznanje odškodnin za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predstavljata določili 200. in deloma 203. člena ZOR. Pravilna uporaba materialnega prava pa terja, da je oškodovancu priznana pravična odškodnina. Pravična odškodnina pa je tista, ki odraža ustrezno individualizacijo zadoščenja (obseg škode, to je stopnjo in trajanje duševnih oziroma telesnih bolečin ali strahu) in če hkrati ustreza okvirom oziroma merilom, ki jih začrtujejo na eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani splošne razmere, glede na to, da so višine odškodnin odvisne tudi od splošnih gospodarskih razmer, življenjskega standarda in vrednotenja človekovih dobrin v določeni sredini oziroma državi. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da prvo sodišče po ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev, povezanih z intenzivostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ni določilo višino odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode v celoti v skladu z zgoraj navedenimi izhodišči. Upoštevaje na prvi stopnji ugotovljena dejstva in v prvi sodbi izčrpno opisane vse okoliščine konkretnega primera, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 1.200.000,00 SIT in ne le 800.000,00 SIT, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je prisojeno odškodnino za telesne bolečine zvišalo za 400.000,00 SIT. Odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT, kot jo tožnica zahteva v tožbi iz naslova telesnih bolečin, pa presega vse zgoraj navedene materialnopravne okvire, ki jih je treba upoštevati pri odmeri pravične denarne odškodnine. Zato je bilo treba pritožbo tožnice, kolikor zahteva iz naslova telesnih bolečin odškodnino iznad 1.200.000,00 SIT zavrniti, prav tako pa je bilo treba njeno pritožbo zavrniti, kolikor izpodbija prvostopno sodbo, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka glede plačila odškodnine za strah nad 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nad 1.600.000,00 SIT. V prvostopnem postopku ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na odškodnino iz naslova strahu in na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev, ki veljajo pri odmeri odškodnine, ne dopuščajo za navedeni obliki nepremoženjske škode višjo odškodnino, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na podroben opis posameznih okoliščin in pravnorelevantnih dejstev, ki po eni strani utemeljujejo s prvostopno sodbo odmerjeno odškodnino za posamezno obliko nepremoženjske škode (razen glede fizičnih bolečin, kot je bilo že zgoraj navedeno), po drugi strani pa so te okoliščine takšne, da ne dopuščajo odmero višje odškodnine, ker bi bila odmera take odškodnine (kot jo tožnica še zahteva v pritožbi) v nasprotju z že omenjenimi izhodišči in načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navedeni razlogi pa hkrati v obratnem pomenu veljajo za zavrnitev pritožb obeh toženih strank v delu, s katerim izpodbijata višino prisojene odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode.

Iz že zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče deloma zvišalo odškodnino za telesne bolečine in je zato jasno, da pritožbi toženih stranki nimata nobene realne podlage, zaradi katere bi bilo možno doseči drugačno odmero odškodnine za tovrstno škodo. Enako velja tudi glede odmere odškodnine za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede prve oblike škode je prvo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je pri tožnici trajal strah za izzid zdravljenja od poškodbe dalje, to je od 21.10.1993, do končanega zdravljenja, to je do 8.11.1994. Glede na trajanje in intenzivnost strahu (najprej zmerne, nato lažje intenzitete) je tudi po oceni pritožbene stopnje odmerjena odškodnina v višini 200.000,00 SIT povsem v skladu z velikostjo tovrstne tožničine nepremoženjske škode. To velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenske aktivnosti, ki jo je prvo sodišče odmerilo v višini 1.600.000,00 SIT. Pritožbena izvajanja toženih strank ne morejo razvrednotiti vseh tistih dejstev in okoliščin, ki tudi po oceni pritožbene stropnje utemeljujejo s prvostopno sodbo odmerjeno višino odškodnine za to obliko škode.

Očitkom pritožb, da naj bi šlo za nevestno zdravljenje, ni mogoče slediti, saj je tem trditvam strank v postopku pred prvim sodiščem prepričljivo odgovorilo prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe.

Pri zavrnitvi takih očitkov toženih strank se je prvo sodišče utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega sledi, da prezrtje odkrhnjenja klinastega izrastka podlahtnice (ter šele kasnejše odkritje tega dejstva) ne predstavlja nevestnega zdravljenja, saj tak spregled ni nekaj posebnega. Sicer pa je ta okoliščina nebistveno vplivala na podaljšanje zdravljenja, kar pa ni imelo nobenega vpliva na višino odmerjene odškodnine. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi toženih strank tudi v delu, s katerim izpodbijata višino prisojene odškodnine.

Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku ugotovilo, da glede na uspeh strank v postopku (65% uspeh tožnice ter 35% uspeh toženih strank) znašajo stroški tožnice skupaj s stroški izvedenine 474.717,00 SIT (brez stroškov izvedenine pa 340.616,00 SIT), stroški prvotožene stranke 133.964,00 SIT in stroški drugotožene stranke 139.831,00 SIT. Ker pa se je zaradi delnega pritožbenega uspeha tožnice delno zvišal njen končni uspeh, tako da znaša 70%, uspeh toženih strank pa 30%, se je v tem razmerju tudi spremenila višina stroškov, do katerih so upravičene posamezne stranke. Glede na navedeni uspeh in ob upoštevanju prvostopne stroškovne odmere je tožnica upravičena do 500.928,50 SIT (ob upoštevanju izvedenine), prvotožena stranka do 114.826,00 SIT, drugotožena stranka pa do 119.855,00 SIT. Po medsebojnem poračunanju teh stroškov sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 266.247,50 SIT. Na pritožbeni stopnji je tožnica s pritožbo uspela z okoli 15% od spornega dela tožbenega zahtevka in je v tem obsega tudi upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ki tako znašajo 9.308,00 SIT.

V zvezi s pritožbenimi navedbami prve tožnice, s katerimi prvemu sodišču očita, da je odločitev o stroških postopka nepravilna, je treba povedati, da je prvo sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevalo samo potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP), hkrati pa je tudi pravilno upoštevalo uspeh strank v pravdi. Pri tem je namreč prvo sodišče pravilno upoštevalo, da je znaten del stroškov postopka nastal v zvezi z ugotavljanjem odškodninskega temelja, zaradi česar ni pravno relevanten zgolj uspeh po višini. Taka pravna presoja stroškovne odločbe pokaže, da je prvo sodišče pravilno odločilo o stroških pravdnega postopka.