Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba in sklep I U 1279/2012

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1279.2012 Upravni oddelek

mednarodna zaščita varna tretja država Republika Hrvaška kot varna tretja država zavrženje prošnje začasna odredba težko popravljiva škoda
Upravno sodišče
29. avgust 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče je ne glede na to, da se tožnik ne nahaja več v Sloveniji, vsebinsko obravnavalo njegovo tožbo in je ni zavrglo, saj meni, da ima tožnik še vedno pravni interes za izpodbijanje sklepa. Bistvo izpodbijanega akta je namreč v tem, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ampak jo bo obravnavala Republika Hrvaška.

Tožnik je preko ozemlja Republike Hrvaške potoval z različnimi transportnimi sredstvi in sicer z različnimi taksiji, različnimi avtobusi, na različnih avtobusnih linijah in med drugim tudi peš, iz česar po naravi stvari brez dvoma izhaja, da ni bil v Republiki Hrvaški le v tranzitu.

Tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bil tam osebno tožnik kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško.

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja zgolj posplošeno trditev, da bi izvršitev izpodbijanega akta v smislu izročitve tožnika Hrvaški pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS kršitev 3. člena EKČP, s čimer ni v zadostni meri izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki mora biti za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe sedanja, dejanska in konkretna, saj zgolj hipotetičen nastanek domnevne škode za presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru ne zadostuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) v povezavi s 4. točko 3. člena ZMZ po ugotovitvi, da je bil tožnik dne 20. 8. 2012 prijet s strani PP Piran neposredno po prestopu državne meje med Republiko Hrvaško in Slovenijo v bližini mejnega prehoda Sečovlje, ko je tožnik peš ilegalno prečkal državno mejo, ker so policisti pri nadzoru državne meje z optoelektronsko napravo – termovizijo spremljali ter zaznali na levem bregu reke Dragonje tri osebe, ki so nato ob 1.50 uri reko preplavale 3 km desno od mejnega prehoda Sečovlje, ter tako na nedovoljen način vstopile v Republiko Slovenijo; med s strani policije prijetimi osebami na navedenem kraju, kamor je bila poslana patrulja PP Piran, pa je bil tudi tožnik, ki se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, kar izhaja tudi iz njegovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 20. 8. 2012. Tedaj je na posebno vprašanje, ali je Republika Hrvaška zanj osebno varna država, izjavil, da zanj ni varna, zato jo je tudi tranzitiral, kakor hitro je bilo mogoče. Posebej vprašan, zakaj Hrvaška zanj osebno ni varna država, je navedel, da je imel na Kosovem tožnik težave s Srbi, ki so ga večkrat pretepli in napadli s strelnim orožjem, te osebe pa naj bi imele sorodnike na Hrvaškem. Na posebno vprašanje, ali lahko navede imena teh oseb in kje naj bi se te osebe na Hrvaškem nahajale, je tožnik odgovoril, da je ena izmed teh oseb Mišo, njegovega priimka pa se ne spominja, ki naj bi tožnika napadel tudi na Kosovem z nožem in prav on naj bi imel na Hrvaškem sorodnike. Na nadaljnje vprašanje, kje naj bi ta oseba imela sorodnike na Hrvaškem, je tožnik navedel, da v bližini Zagreba, in na nadaljnje vprašanje, ali je v času, ko je tožnik potoval preko Hrvaške, prišel v kontakt s katero izmed tistih oseb, je tožnik navedel, da ni srečal nikogar, ker je bil ves čas na poti in se ni nikjer zadrževal. Na posebno vprašanje, ali je na Hrvaškem sploh poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, je odgovoril, da ni in da tam sploh ni imel namena zaprositi za zaščito, ter da je čim prej želel priti v Slovenijo. Na nadaljnje vprašanje, ali ima kakšne osebne zadržke do vračanja na Hrvaško je odgovoril, da se v nobenem primeru tja ne želi vrniti ter še dodal, da je na Kosovu večkrat videl to osebo z imenom Miško, ki je tja prihajala z osebnim vozilom s Hrvaško registrsko številko, z območja Zagreba. V tej zvezi pa je tožnik po pooblaščenki predlagal, da se o tem zasliši tudi osebo, ki je s tožnikom ilegalno potovala in bi te navedbe lahko imenovani potrdil. Nadalje v obrazložitvi navaja, da je bilo to vprašanje postavljeno tudi osebi, ki je bila prijeta v istem postopku, vendar imena omenjene osebe ni poznal, prav tako ne znamke njegovega vozila. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 1. odstavka 63. člena ZMZ, 61. člena ZMZ in sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 15. 5. 2008, s katerim je Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/08). V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1982/2011-17 z dne 14. 1. 2011, v kateri je med drugim navedeno, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, saj je Republiko Hrvaško Republika Slovenija razglasila za varno tretjo državo in bo zaradi tega za tožnika ustrezno poskrbljeno. Na podlagi dokumentacije upravne zadeve tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem, dne 20. 8. 2012 pa ga je obravnavala PP Piran, kar je razvidno iz depeše policije in uradnega zaznamka o nedovoljenem prehodu državne meje, na podlagi katerega je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije s citiranim sklepom v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika ne bo vsebinsko obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Čeprav je tožnik v svoji izjavi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 20. 8. 2012 sicer navedel, da Republika Hrvaška zanj osebno ni varna država, pa po mnenju tožene stranke na podlagi opisanih razlogov ni mogoč zaključek, da za tožnika Republika Hrvaška ni varna tretja država, kot to opredeljuje ZMZ, saj s strani tožnika omenjeni razlogi ne dokazujejo, da bi bilo tožniku ob vrnitvi na Hrvaško kršeno načelo nevračanja ali omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, prav tako pa tudi ne bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, saj na podlagi dogodkov, ki jih je opisal tožnik, po mnenju tožene stranke ni mogoč zaključek, da bi bilo njegovo življenje ali osebnost na Hrvaškem ogrožena do te mere, da bi bil mogoč zaključek, da Hrvaška za tožnika osebno ni varna tretja država.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v izpodbijanem sklepu temelji na ugotovitvi tožene stranke, da se je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem. Slednje ne drži, saj je iz prošnje za mednarodno zaščito razvidno le to, da je tožnik Hrvaško samo tranzitiral, ni pa se tam zadrževal. Tega dejstva pa ne izpodbijata niti policijska depeša z dne 20. 8. 2012, niti uradni zaznamek o nedovoljenem prehodu državne meje, iz katerega izhaja le to, da je tožnik ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo in da so bile na levem bregu Dragonje z optoelektronsko napravo – termovizijo zaznane tri osebe. Tožena stranka pa v izpodbijanem aktu ne obrazloži, na podlagi česa sklepa, da je bila ena izmed zaznanih oseb prav tožnik, saj policisti s termovizijo, niso mogli ugotoviti, katere konkretne osebe so bile z navedeno napravo zaznane. Tudi če bi sprejeli ugotovitev, da je bilo s termovizijo zaznano prav tožnikovo gibanje, pa omenjeni uradni zaznamek ne more dokazovati več kot to, da je tožnik le ilegalno prečkal državno mejo. Vprašanje, ali je tožnik Hrvaško le tranzitiral ali pa se je v njej zgolj zadrževal, je po njegovem mnenju pravno relevantno vprašanje. Nadalje dejstvo, da je tožnik prišel iz varne države še ne pomeni, da je s tem izpolnjen pogoji iz 60. člena ZMZ, da se je tožnik v tej državi tudi nahajal v smislu določbe člena 27 (2) (a) člena Procesne direktive, ki določa, da je uporaba koncepta varne tretje države na podlagi pravil nacionalne zakonodaje možna, če ta pravila zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil in zadevno tretjo državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1338/2011 tožnik meni, da se pojem „nahaja“ iz 60. člena ZMZ, ki je implementacijski akt Procesne direktive, vsebinsko ne ujema s citirano določbo člena 27 (2) (a) Procesne direktive. V primeru pa, če je nacionalni predpis v nasprotju s pravom EU, mora sodišče, kot tudi upravni organ ignorirati nacionalno določbo in uporabiti pravo EU, če je zaradi določnosti in nepogojnosti neposredno uporabljiva. Taka pa je določba citiranega 27 (2) (a) člena Procesne direktive. Po mnenju tožnika je tožena stranka napačno interpretirala 60. člen ZMZ, ker zgolj tranzit neke države pred vstopom v Slovenijo ne more pomeniti take zveze med prosilcem in to državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo, saj mora obstajati vsebinska povezava med prosilcem in tretjo državo, zaradi katere je smiselno, da prosilec odide v tretjo varno državo in zaprosi za azil. Vendar po mnenju tožnika tožena stranka takšnih okoliščin v konkretnem primeru ni ugotavljala, niti ni obrazložila vezi med tožnikom in Hrvaško v izpodbijanem sklepu, ki tako ne vsebuje obrazložitve o pravno relevantnih dejstvih, kar onemogoča njegov preizkus. To pa tudi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je po mnenju tožnika tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ob sklicevanju na citirano sodbo Upravnega sodišča tožnik meni, da tožena stranka ne more uporabiti koncepta varne tretje države, če pri tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla, ampak bo tožnika izročila naslednji državi, iz katere je tožnik morebiti prišel. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ni v spisu nobenega takšnega podatka in da se tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na nobeno takšno okoliščino, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik izpostavlja, da so ga slovenski policisti takoj po prijetju hoteli vrniti na Hrvaško, vendar je ta njegov sprejem zavrnila, zato se tožniku poraja dvom, ali bo Hrvaška dejansko vsebinsko obravnavala njegovo prošnjo. Tega dejstva pa tožnik v postopku pred Upravnim organom ni navedel, ker se to vprašanje ni pojavljalo kot pravno relevantno. Nadalje izpostavlja, da so samo države članice EU z Dublinsko uredbo sprejele posebna pravila, zato slednja zavezuje samo njih, kar po njegovem mnenju pomeni, da Slovenija ne more tožnika vrniti v državo, ki k sprejetju prosilca za mednarodno zaščito ni zavezana z mednarodno pogodbo, Slovenija pa s svoji nacionalno zakonodajo ne more določati, katere druge države so pristojne za obravnavanje neke prošnje za azil. To obveznost lahko druge države sprejmejo le z mednarodno pogodbo oziroma sporazumom. Zato je po mnenju tožnika določba 60. člena ZMZ v neskladju z mednarodnim pravom in Ustavo, ki zahteva skladnost nacionalne zakonodaje z mednarodnim pravom in mednarodnimi pogodbami. Ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1929/2010 tožnik meni, da bi morala tožena stranka razlagati določilo 60. člena ZMZ tako, da bi bilo potrebno izkazati z obstojem določenega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, da bo Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države. Glede sklicevanja tožene stranke na sodno odločbo Upravnega sodišča RS št. I U 1982/2011 z dne 14. 1. 2011 navaja, da citirana sodba na spletni strani Vrhovnega sodišča ni dostopna oziroma ni javno dostopna, zaradi česar tožniku njena vsebina ni znana in se do nje ne more opredeliti, tožena stranka pa mu je v postopku ni predložila, zato tožnik ne ve, na podlagi kakšnih kriterijev je ocenjeno, da je zaščita prosilcev na Hrvaškem na visoki ravni. V tej zvezi pa tožnik meni, da mu je kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Po njegovem mnenju je tožena stranka nepravilno ocenila, da dogodki in razlogi, ki jih je tožnik v postopku navajal, ne dokazujejo, da Hrvaška za tožnika ni varna država, navedena dejstva pa lahko potrdi tožnikov prijatelj A.A., ki je skupaj s tožnikom pripotoval v Slovenijo in katerega zaslišanje je tožnik predlagal v upravnem postopku. Ko je tožena stranka sprejemala prošnjo A.A. za mednarodno zaščito, ga je vprašala o okoliščinah, ki jih je v svoji prošnji navajal tožnik in čeprav iz obrazložitve tožene stranke izhaja drugače, je A.A. potrdil tožnikovo zgodbo, saj je povedal, da mu je tožnik pokazal osebo, ki ga je napadla in da ga na videz pozna. Dejstvo, da se ni spomnil imena te osebe in znamke avtomobila, pa še ne pomeni, da je priči potrebno odreči verodostojnost, tožena stranka pa ne obrazloži, kako naj bi to vplivalo na oceno verodostojnosti priče in ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Zato tožnik meni, da izpodbijani akt nima obrazložite o odločilnih dejstvih oziroma so zaključki o izpodbijanem aktu v nasprotju z listinskimi dokazi. Nadalje meni, da je tožnik svoje dokazno breme glede dokazovanja, da Hrvaška zanj ni varna država, izpolnil, saj je zatrjeval takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile kršitev njegove pravice iz 3. člena EKČP. Tožena stranka po mnenju tožnika ne bi smela zavrniti njegovih ugovorov z zgolj pavšalno obrazložitvijo, da na podlagi dogodkov, ki jih je opisal tožnik, še ni mogoče zaključiti, da bi bilo njegovo življenje ali osebnost na Hrvaškem ogroženo, temveč bi se morala prepričati, ali je Hrvaška res varna država za tožnika in ali bo res vsebinsko obravnavala njegovo prošnjo.

Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker meni, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik zahteva, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, med drugim v zadevah I U 1338/2011 in I Up 63/2011 uveljavlja, da je pravno relevantna težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tudi v konkretnem primeru podana, saj bi izvršitev izpodbijanega akta kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS, saj bi bila v nasprotnem primeru onemogočena sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi zadrži izvršitev izpodbijanega akta, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in bil izbrisan iz evidence dne 23. 8. 2012, do odgovora na tožbo pa se v azilni dom ni vrnil. Ker se ne ve, kje se tožnik nahaja, tožena stranka predlaga, naj se postopek upravnega spora ustavi, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Sodišču predlaga, naj odloči o prvi točki tožbenega predloga, saj obstaja verjetnost, da bo tožnik po Dublinski uredbi vrnjen nazaj v Republiko Slovenijo.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZMZ mora država, da se razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po 2. odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V 2. odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna država. Po 64. členu ZMZ v postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu ZMZ, pristojni organ posreduje prosilčev dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito, obvestilo pa mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sporno pa je, ali se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem in ali je imel v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izpovedal, da je izvorno državo, Kosovo, zapustil 17. 8. 2012 in da so države, v katerih je bival po tem datumu, Srbija, Hrvaška in Slovenija, kamor je vstopil po lastnih navedbah 20. 8. 2012, torej je njegovo potovanje iz izvorne države, Kosovo, ki jo je zapustil 17. 8. 2012, trajalo 3 dni, do 20. 8. 2012, ko je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo peš preko državne meje iz Republike Hrvaške. Na posebno vprašanje glede opisa poti je navedel, da je v petek (17. 8. 2012) odšel iz Mitrovice do Beograda z avtobusom, od tam pa del poti nadaljeval s taksijem do bližine mejnega prehoda s Hrvaško, nato pa ilegalno vstopil v Hrvaško, kjer je nekaj časa potoval s taksijem do bližine Zagreba, nato pa iz Zagreba do Rijeke z avtobusom, iz Rijeke do bližine slovenske meje pa je prav tako prišel z avtobusom ter od tam ilegalno vstopil v Slovenijo, potem pa ga je prijela policija. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške, oziroma da se je nahajal na njenem ozemlju in da je torej imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi na Hrvaškem. Tožnik je namreč sam izpovedal, na kakšen način je potoval preko Republike Hrvaške z različnimi prevoznimi sredstvi in tudi peš, vse od ilegalnega prečkanja državne meje med Republiko Srbijo in Hrvaško ter izmeničnega potovanja s taksijem in avtobusom do bližine Zagreba, nato pa iz Zagreba do Rijeke ter nadalje iz Rijeke do bližine slovenske meje, od tam pa je ilegalno peš prečkal državno mejo in vstopil v Republiko Slovenijo, kjer ga je potem prijela policija. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, ki je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške, oziroma, da se je nahajal na njenem ozemlju in da je torej imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi že na Hrvaškem. Prav tako se sodišče strinja z presojo tožene stranke, da niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost. Posplošene navedbe tožnika o tem, da naj bi osebe, ki naj bi tožnika nadlegovale v izvorni državi Kosovu, imele sorodnike na Hrvaškem, tudi po presoji sodišča ne zadostujejo za oceno, da bi vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost v smislu ZMZ. Tega pa tožnik ni prepričljivo izkazal niti s sklicevanjem na izjave sopotnika A.A. Navedbe tožnika in njegovega sopotnika A.A. namreč tudi po presoji sodišča ne zadostujejo za oceno, da bi vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost v smislu ZMZ, tožnik pa ves čas trajanja postopka ni predložil kakršnikoli drugih dokazov, da bi Hrvaška zanj osebno ne bila varna tretja država. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi 1. ostavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, pravilno pa se je v svojem sklepu tudi opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država in svojo odločitev v zadostni meri obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in se nanje, da jih ne ponavlja, v svoji obrazložitvi le sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, prav tako pa je bil pravilen tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi po mnenju sodišča tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bil tam osebno tožnik kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Prav tako pa ni navedel, da bi mu bilo kršeno načelo nevračanja, saj je v konkretnem primeru po mnenju sodišča relevantno predvsem to, ali je tožnik dejansko prišel iz Republike Hrvaške in ali je Republika Hrvaška, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno tretjo državo v smislu določil 60. člena ZMZ, zanj osebno varna tretja država, oziroma, ali je tožnikovo izpodbijanje zakonske domneve varne tretje države, kar se tiče Republike Hrvaške v obravnavanem primeru, utemeljeno. Sodišče namreč ne pritrjuje niti tožbenim navedbam, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški zgolj v tranzitu, saj je sam povedal, da je preko ozemlja Republike Hrvaške potoval z različnimi transportnimi sredstvi in sicer z različnimi taksiji, različnimi avtobusi, na različnih avtobusnih linijah in med drugim tudi peš, iz česar po naravi stvari brez dvoma izhaja, da ni bil v Republiki Hrvaški le v tranzitu. Zato sodišče zavrača tožnikove navedbe v tožbi kot neutemeljene. Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj bi moral biti predlog za izvajanje dokazov na obravnavi obrazložen in utemeljen, navesti pa bi bilo potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter obrazložiti, v čem in kako naj bi izvedba teh dokazov vplivala na odločitev. Tega pa ni v predlogu, ki ga je za razpis glavne obravnave smiselno podal tožnik (s tem, da je v tožbi podal dokazni predlog za zaslišanje priče in tožnika), zaradi česar sodišče obravnave ni razpisalo in je odločilo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave, na nejavni seji senata.

Sodišče je ne glede na to, da se tožnik ne nahaja več v Sloveniji, vsebinsko obravnavalo njegovo tožbo in je ni zavrglo, saj meni, da ima tožnik še vedno pravni interes za izpodbijanje sklepa. Bistvo izpodbijanega akta je namreč v tem, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ampak jo bo obravnavala Republika Hrvaška. Čeprav je tožnik zapustil Republiko Slovenijo, pa to še ne pomeni, da nima interesa izpodbijati akta, s katerim je določeno, katera država bo obravnavala njegovo prošnjo.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (razen kadar zakon ne določa drugače), kar pomeni, da je tožba v upravnem sporu praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določbah 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu. Sodišče je lahko na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se lahko vloži hkrati s tožbo ali kadarkoli tekom upravnega spora vse do pravnomočne odločitve, na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v primeru oziroma pod pogojem, če bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče pri odločanju, upoštevajoč načelo sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Namen začasne odredbe je torej v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo v tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno in konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode. Navedeno pomeni, da mora tožeča stranka ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala škoda, to grozečo škodo pa mora tudi dovolj natančno opredeliti in jo z zadostno stopnjo prepričljivostjo utemeljiti ter izkazati poleg verjetnosti njenega nastanka tudi to, da bi bila morebitna škoda za tožečo stranko težko popravljiva. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, kar pomeni, da mora stranka sama, ko zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek zatrjevane težko popravljive škode, medtem ko tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja zgolj trditev, da bi izvršitev izpodbijanega akta v smislu izročitve tožnika Hrvaški pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS in da bo kakršnakoli sodna presoja praktično v celoti izničena z izročitvijo tožnika tuji državi po konceptu varne tretje države, kar bi zanj lahko pomenilo kršitev 3. člena EKČP, medtem ko iz odgovora tožene stranke na tožbo izhaja, da je tožnik že 23. 8. 2012 zapustil Azilni dom in se vanj vse do vložitve predmetnega odgovora na tožbo dne 28. 8. 2012 tožnik ni vrnil. Tožnik glede na navedeno s posplošenim zatrjevanjem v zahtevi za izdajo začasne odredbe po presoji sodišča ni v zadostni meri izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki mora biti za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe sedanja, dejanska in konkretna, saj zgolj hipotetičen nastanek domnevne škode za presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru ne zadostuje. Zato po presoji sodišča zakonski pogoji, predpisani v določilih 32. člena ZUS-1, za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, niti ne gre za poseg v ustavne pravice tožnika iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS že z samo izdajo izpodbijanega sklepa v konkretnem primeru, saj tožnik lahko predlog za izdajo začasne odredbe vloži kadarkoli vse do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia