Jedro

Kot izhaja iz predloženih spisov (odgovor na tožbo tožene stranke z dne 28. 8. 2012 in njen dopis z dne 10. 10. 2012), je v obravnavani zadevi tožnik dne 23. 8. 2012 samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožnika ni več v Sloveniji. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico (svetovalko za begunce), je bila njegova dolžnost, da počaka na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Čeprav ZMZ za primere, kot je obravnavani, nima izrecne določbe, pa glede na navedeno tožnik po presoji pritožbenega sodišča (kljub vloženi pritožbi) ne izkazuje pravovarstvene potrebe za reševanje njegove pritožbe, s tem pa tudi ne pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega položaja v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito ne more izboljšati. Tudi če bi bilo tej njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev glede njegove prošnje odpravljena, njegov pravni položaj ne bi bil spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21. 8. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 111/2007, št. 111/2008 – Odl. US, št. 99/2010, št. 98/2011 – Odl.US, št. 83/2011, v nadaljevanju ZMZ) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je v Slovenijo prišel iz varne tretje države (Hrvaške).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 60., 61. in 62. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da Republika Hrvaška zanj ne bi mogla biti varna država.

3. Tožnik po pooblaščeni svetovalki za begunce vlaga zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je Hrvaško samo tranzitiral, ni pa se tam zadrževal. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo 60. člen ZMZ, ker le potovanje čez Hrvaško, četudi z različnimi prevoznimi sredstvi, nikakor ne more pomeniti take zveze med prosilcem in to državo, na podlagi katere bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Smiselna zveza nastane šele, če ta oseba v vsaki državi nekaj časa prebiva in to legalno (na podlagi vizuma, dovoljenja za bivanje in podobno). V konkretnem primeru vez med tožnikom in Hrvaško ni bila ugotovljena. Določba 60. člena ZMZ ni v skladu z mednarodnim pravom in je zato tudi v neskladju z Ustavo, ki zahteva skladnost naše zakonodaje z mednarodnim pravom in mednarodnimi pogodbami. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz celotne zasnove ZMZ in iz njegovih posameznih določb nedvomno izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, tudi določene dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

7. Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem pa mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (tretja alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno. Navedene obveznosti prosilca veljajo po presoji pritožbenega sodišča tudi v primeru sodnega spora, ki ga sproži prosilec, saj ima pravne učinke le pravnomočna sodna odločitev.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov (odgovor na tožbo tožene stranke z dne 28. 8. 2012 in njen dopis z dne 10. 10. 2012), je v obravnavani zadevi tožnik dne 23. 8. 2012 samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več. Sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožnika ni več v Sloveniji. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija. Ne glede na to, da je imel tožnik v postopku zastopnico (svetovalko za begunce), je bila njegova dolžnost, da počaka na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v azilnem domu. Čeprav ZMZ za primere, kot je obravnavani, nima izrecne določbe, pa glede na navedeno tožnik po presoji pritožbenega sodišča (kljub vloženi pritožbi) ne izkazuje pravovarstvene potrebe za reševanje njegove pritožbe, s tem pa tudi ne pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega položaja v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito ne more izboljšati. Tudi če bi bilo tej njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev glede njegove prošnje odpravljena, njegov pravni položaj ne bi bil spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

9. Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.