Jedro

Cena sporne vozovnice je bila 2,30 EUR, potnica je tožniku izročila 2,00 EUR, manjkalo ji je 30 centov. Tožnik ji je vseeno dovolil vožnjo. Karto ji je izdal s 4-minutnim zamikom - zakaj? Po navedbah tožnika zato, ker je potnica takrat našla 30 centov. Po navedbah tožene stranke zato, ker je tožnik takrat zagledal kontrolorja. Tudi če bi slednje držalo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, to ni zadostna podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga.

Za zakonitost izredne odpovedi mora obstajati zakonski razlog, izpolnjen pa mora biti tudi še dodaten pogoj - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče je v zvezi s tem obširno navedlo, kaj vse je tožnik od leta 2009 naredil narobe, pri tem pa je spregledalo, da sta zlasti narava in teža kršitve, na katero se nanaša odpovedni razlog, tisti ključni okoliščini za presojo, ali je navedeni pogoj izpolnjen ali ne. Sicer pa v predmetni zadevi že osnovni pogoj (odpovedni razlog) ni podan.

Izredna odpoved je najstrožja sankcija delodajalca zoper delavca, namenjena za takšne kršitve delovnih obveznosti, ki nalagajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

Prav tako se tožniku v odpovedi glede 2,00 EUR ne očita odtujitve. Navedeni očitki ne zadostujejo za ugotovitev hujše kršitve delovne obveznosti, posledično pa tudi vprašanje stopnje krivde ni več relevantno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje: - v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi na ugotovitev, da je izredna odpoved z dne 27. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi.

- v ostalem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je izredna odpoved z dne 27. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje na delovnem mestu voznik avtobusa ni prenehalo, ampak mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje ter mu za ta čas priznati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče v sodbi priče A.A. ni naštelo med zaslišanimi, zato je sodba sama s seboj v nasprotju. Sodišče je prejudiciralo odločitev, ko ni zaslišalo priče B.B. Tožena stranka je odpovedni razlog utemeljila le na tem, da je tožnik ob 16.26 natisnil vozovnico, nato pa je ob 16.27 na avtobus vstopil kontrolor. Sodišče je sledilo domnevi tožene stranke, da je vozovnico izdal zgolj zaradi kontrolorja. Šlo je za naključje, ne za dokaz prisvojitvenega namena. Tožena stranka je dokazala le to, kar niti ni sporno, da vozovnice ni izdal nemudoma. Potnici je izdal vozovnico, ko mu je izročila celotno kupnino. To ni prepovedano. Ni kršil delovne obveznosti. Ni predpisano, da mora voznik izdati vozovnico takoj ob vstopu potnika. Prokuristka v zvezi z navodili glede izdajanja vozovnic ni pojasnila, kje bi bilo določeno, da tožnik ne bi smel počakati na preostanek kupnine in nato izdati vozovnico. Ni potrdila, da bi lahko vozovnico izdal tudi ob delno prejeti kupnini. Ni jasno, kako se ravna ob delnem plačilu kupnine. Potnica je tudi imela IJPP karto, a za neustrezno relacijo. Če bi imel prisvojitveni namen, sporne vozovnice ne bi izdal, ker iz IJPP vozovnice ne izhaja, za katero relacijo velja. Kontrolor relacije IJPP vozovnice ne more preveriti. Sodišče je izpustilo pomembno dejstvo, da je potnica 0,30 EUR tožniku izročila, ko jih je našla. Povzelo je obrazložitev odpovedi, da bi moral tožnik odkloniti prevoz, če ni imela zadosti denarja. Tožniku se je zdelo neživljenjsko, da bi odklonil prevoz, ker potnica ni takoj našla 30 centov. Ne drži, da je kršil določila pravilnika tožene stranke. Iz teh določil ne izhaja, da bi moral nemudoma izdati vozovnico ob prejemu delne kupnine. Sodišče ni sledilo skladni izpovedi priče A.A. in tožnika, pač pa izpovedi kontrolorja, ki ni skladna z vsebinami kontrolnih poročil. Gre za prirejenost potrebam pravde. Ker je kontrolor potnici dovolil vožnjo, je očitno menil, da je voznino plačala. Sodišče ni obrazložilo, zakaj priča A.A. ni bila prepričljiva. Predvsem ona, ob tem še mladoletna, nima interesa za izid postopka. Pravi razlog odpovedi so pretekli dogodki. To, kar se mu očita v odpovedi, ne more biti podlaga za odpoved, zato je kršeno materialno pravo. To, da karte ni natisnil takoj, ne predstavlja hude kršitve, da bi šlo za utemeljeni razlog za izredno odpoved. Že to, da je karto možno natisniti tudi med vožnjo, ne le na postaji, kaže na to, da to ni prepovedano. Sodišče je napačno ocenilo, da je tožnik vplival na pričo, ker jo je prosil za izjavo. Kontrolor je nad potnico izvajal verbalno nasilje. Ni jasno, zakaj je sodišče zaključilo, da je imel prisvojitveni namen. Zgolj izpoved prokuristke in kontrolorja ne zadoščata za ugotovitev prisvojitvenega namena. Za kršitev bi šlo, če se stanje gotovine ne bi ujemalo, kar pa ni bilo niti ugotavljano. Ni podan utemeljeni razlog za izredno odpoved. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi. Že sami očitki tožniku v odpovedi niso takšni, da bi lahko privedli do ugotovitve o utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Torej, celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to ne bi moglo privesti do ugotovitve o zakonitosti izredne odpovedi.

7. Četudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni odločilen za ugoditev pritožbi, pač pa je pritožba utemeljena že zgolj zaradi nakazane zmotne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da dokazna ocena sodišča prve stopnje napačno temelji na izpovedi kontrolorja, ne pa na skladni izpovedi tožnika (voznika) in priče A.A. (potnica), ki sta bila edina od zaslišanih neposredno vpletena v dogodek, na katerega se nanaša odpoved.

8. Kot je povzelo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je v izredni odpovedi z dne 27. 12. 2016 navedeno, da je tožnik 7. 12. 2016 ob 16.22 uri na postajališču C. v avtobus sprejel potnico, ki se je želela peljati do D., od katere je prejel denar za vozovnico v znesku 2,00 EUR, vozovnice pa ji ni izdal. Vozovnica je stala 2,30 EUR, potnici je zmanjkalo 30 centov. Vozovnica je bila natisnjena ob 16.26 uri. Kontrolor je avtobus ustavil na postajališču E. ob 16.27 uri. Ob vstopu v vozilo je ugotovil, da se v tiskalniku nahaja vozovnica. Tožnik mu je pojasnil, kateri potnici pripada. Delodajalec je prepričan, da tožnik vozovnice ne bi natisnil, če ne bi zagledal kontrolorja. Če bi imel potnici namen izdati vozovnico, kar je bil tudi dolžan, bi jo izdal ob vstopu potnice v avtobus. Kršil je 56., 57. in 60. člen Pravilnika o notranji kontroli in določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Tožnik je verjetno res prejel le del voznine, vendar bi potnici vseeno moral izdati vozovnico ali pa odkloniti njen prevoz. Tožnik je v preteklosti pogosto kršil obveznosti, na katere je bil opozorjen tako pisno kot ustno. Delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, saj delodajalec tožniku ne zaupa več opravljanja njegovega dela.

9. Cena sporne vozovnice je bila 2,30 EUR, potnica je tožniku izročila 2,00 EUR, manjkalo ji je 30 centov. Tožnik ji je vseeno dovolil vožnjo. Karto ji je izdal s 4- minutnim zamikom – zakaj? - Po navedbah tožnika zato, ker je potnica takrat našla 30 centov.

- Po navedbah tožene stranke zato, ker je tožnik takrat zagledal kontrolorja.

Tudi če bi slednje držalo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, to ni zadostna podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga.

10. Za zakonitost izredne odpovedi mora obstajati zakonski razlog, izpolnjen pa mora biti tudi še dodaten pogoj - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče je v zvezi s tem obširno navedlo, kaj vse je tožnik od leta 2009 naredil narobe, pri tem pa je spregledalo, da sta zlasti narava in teža kršitve, na katero se nanaša odpovedni razlog, tisti ključni okoliščini za presojo, ali je navedeni pogoj izpolnjen ali ne. Sicer pa, kot nakazano, v predmetni zadevi že osnovni pogoj (odpovedni razlog) ni podan.

11. Izredna odpoved je najstrožja sankcija delodajalca zoper delavca, namenjena za takšne kršitve delovnih obveznosti, ki nalagajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Očitani odpovedni razlog se nanaša le na 2,00 EUR oziroma celo le na 30 centov. To ne more biti hujša kršitev, pač pa kvečjemu kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj jasno poudarilo, kako se glasi kršena obveznost. Iz odpovedi namreč ne izhaja, da se tožniku očita prepozna izdaja vozovnice, kot utegne izhajati iz izpodbijane sodbe. Iz odpovedi izhaja, da bila kršena obveznost, da voznik ne sme dovoliti vožnje potniku, ki ima premalo denarja za nakup vozovnice. V odpovedi je sicer navedena možnost, da se tudi v takšnem primeru izda vozovnico, kar pa je protislovno in temu tudi sodišče prve stopnje ni sledilo. Prav tako se tožniku v odpovedi glede 2,00 EUR ne očita odtujitve. Navedeni očitki ne zadostujejo za ugotovitev hujše kršitve delovne obveznosti, posledično pa tudi vprašanje stopnje krivde ni več relevantno.

12. V 60. členu pravilnika tožene stranke je določeno, da je voznik avtobusa dolžan in odgovoren vestno in z vso skrbnostjo dnevno pobirati in oddajati pobrano voznino, ter da ima nespoštovanje te določbe za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar pa slednji del določila sam po sebi še ne zavezuje sodišča k ugotovitvi zakonitosti podane izredne odpovedi.

13. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja s strogim stališčem sodišča prve stopnje, ki se je ob tem sklicevalo tudi na primere iz sodne prakse, da vsaka neizdaja vozovnice sama po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem. Če gre za okoliščine kot v konkretnem primeru, navedeni avtomatizem izrekanja najstrožje sankcije ne more priti v poštev.

14. Ker je v spornem primeru ključna pravna presoja, da očitki iz odpovedi ne morejo predstavljati zadostne podlage za utemeljenost odpovednega razloga in je izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita oziroma pritožba utemeljena, pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo obširne dejanske zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi je obrazložilo zakonitost odpovedi. Prav tako niso relevantne pritožbene navedbe, ki uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se tudi ti pritožbeni očitki nanašajo predvsem na izvajanje dokazov ter dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi.

15. Vseeno pritožbeno sodišče pojasnjuje nejasni dokazni sklep v izpodbijani sodbi in s tem zavrača pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kot zaslišane v dokaznem postopku naštelo tožnika, prokuristko tožene stranke ter priče F.F., G.G. in H.H. Obrazložilo je, zakaj ni zaslišalo predlagane priče B.B., navedlo je, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, res pa v dokaznem sklepu ni omenilo dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A. Vseeno je iz nadaljnje obrazložitve sodbe jasno razvidno, da dokazni predlog za zaslišanje te priče (potnice) ni bil zavrnjen, saj jo je sodišče prve stopnje zaslišalo, četudi njeni izpovedbi ni verjelo.

16. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče B.B. Zgolj zato, ker ga sodišče ni vabilo na narok, na katerem je nato ugotovilo, da je odpoved zakonita in zadevo zaključilo, ne pomeni, da je zadevo prejudiciralo. Če bi na tem naroku presodilo, da je odpoved nezakonita, bi še vedno imelo možnost narok preložiti in vabiti pričo, predlagano za zaslišanje v zvezi z okoliščinami sodne razveze po 118. členu ZDR-1. 17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi (358. člena ZPP), v ostalem (glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka) pa je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dejansko stanje glede zahtevane reparacije, reintegracije ter predlagane sodne razveze, kar v prvotnem postopku še ni bilo predmet obravnavanja.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP). Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej odloča Vrhovno sodišče RS. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.