Jedro

Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil. Za opredelitev kršitve kot hujše torej ni ključen vrednostni, temveč vsebinski kriterij. Pomembno je, ali očitano ravnanje delavca predstavlja kršitev ključnih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 27. 12. 2016; da tožniku delovno razmerje na delovnem mestu voznik avtobusa ni prenehalo, ampak mu še traja ter da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, ga za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje ter mu za ta čas priznati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 27. 12. 2016. V ostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 163/2018 z dne 2. 10. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: - ali očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zadostno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1? - ali je sodišče druge stopnje zadostilo načelu neposrednosti pri odločanju o pritožbi? - ali odločba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje brez izvedene glavne obravnave, zaradi česar je podana kršitev načela neposrednosti in s tem bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da očitki v izredni odpovedi v vsakem primeru ne predstavljajo zadostne podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je v izredni odpovedi očitala, da potnici ni izdal vozovnice, čeprav mu je izročila 2,00 EUR. Vozovnico je natisnil šele tik pred postajo K., ko je zagledal kontrolorja. Ker je tožnik denar od potnice sprejel, ni pa ji izdal vozovnice, prejeti denar ni bil evidentiran, s čimer je izkazan prisvojitveni namen. Gre za enako kršitev kot če bi tožnik potnici omogočil brezplačno vožnjo, saj mora voznik ob oddaji denarja v blagajno na sedežu delodajalca oddati prav tisti znesek denarja, kot izhaja iz seštevka prodanih vozovnic. Takšna kršitev ni minornega značaja in tudi v skladu s sodno prakso predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti ter odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. VIII Ips 86/2010, VIII Ips 454/2009). Sodba sodišča druge stopnje tudi ni ustrezno obrazložena. Sodišče druge stopnje je navedlo, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi kontrolorja, ne pa na skladni izpovedi tožnika in priče P.T., pri čemer ni obrazložilo, zakaj se je tako odločilo. Sodišče prve stopnje je obširno navedlo, zakaj je sledilo izpovedi kontrolorja, ne pa tudi izpovedi tožnika in priče P.T. Prav tako je sodišče druge stopnje zapisalo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ključnih okoliščin drugega pogoja za zakonitosti izredne odpovedi, čeprav se je sodišče prve stopnje o tem pogoju široko razpisalo, sodišče druge stopnje pa tudi v tem delu svojega stališča ni obrazložilo.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

a) Glede vprašanja ali očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zadostno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1?

8. Toženka je v izredni odpovedi z dne 27. 12. 2016 tožniku (zaposlenemu na delovnem mestu voznik avtobusa) očitala, da je 7. 12. 2016 na postajališču D. v avtobus sprejel potnico, od katere je prejel denar za vozovnico v znesku 2,00 EUR, vozovnice pa ji ni izdal. V nadaljevanju (t. j. v obrazložitvi izredne odpovedi) je pojasnila potek spornega dogodka - med drugim, da je cena vozovnice do M., kamor se je potnica želela peljati, znašala 2,30 EUR; da je pri sebi imela 2,00 EUR, ki jih je izročila tožniku, vendar karte ni prejela; da je tožnik vozovnico natisnil naknadno, ko oziroma ker je na postaji K. zagledal kontrolorja (vozovnica je bila natisnjena eno minuto preden je v avtobus vstopil kontrolor).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitek glede neizdaje vozovnice v odpovedi (in tudi sam potek dogodka, kot ga je opisala toženka) drži, medtem ko je sodišče druge stopnje navedlo, da četudi bi držali očitki oziroma potek dogodka, to ne predstavlja odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

10. Nepravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da očitani odpovedni razlog ne more predstavljati hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 že zaradi dejstva, ker se nanaša na manjši znesek. ZDR-1 ne opredeljuje vsebine pojma „hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja“. Gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. V skladu s slednjo za presojo, ali je podana hujša kršitev delovnih in drugih obveznosti, praviloma ni ključen vrednostni kriterij1; hujša kršitev je namreč lahko podana tudi, če delodajalec s samo kršitvijo ni oškodovan oziroma če zanj nima posledic. Na tožnikovem delovnem mestu (voznik avtobusa, pri čemer je šlo prevoze potnikov na krajših relacijah znotraj Slovenije) gre pri pobiranju voznin praviloma za manjše zneske2. To pa samo po sebi še ne pomeni, da takšne kršitve ne morejo biti opredeljene kot hujše. 11. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je važno, kakšnega pomena je, tako za delodajalca, kot za delavca, obveznost, ki jo je delavec kršil (prim. VIII Ips 223/2017). Za opredelitev kršitve kot hujše torej ni ključen vrednostni, temveč vsebinski kriterij. Pomembno je, ali očitano ravnanje delavca predstavlja kršitev ključnih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

12. V zvezi z očitano kršitvijo sodišče druge stopnje nižjemu sodišču očita nejasnost glede vprašanja, kako se glasi kršena obveznost, vendar tudi samo (čeprav je v točki 8 povzelo izredno odpoved) ni povsem izhajalo iz očitkov v odpovedi oziroma jih je poskušalo relativizirati. Sodišče druge stopnje kot ključen očitek iz izredne odpovedi izpostavlja, da voznik ne sme dovoliti vožnje potniku, ki ima premalo denarja za nakup vozovnice, kar ne drži. Bistven očitek toženke (izpostavljen že v uvodu odpovedi) je, da tožnik potnici ni izdal vozovnice, čeprav je od nje prejel denar3. Prav tako ne drži, da se očitani odpovedni razlog nanaša na 30 centov. Tožniku se očita, da potnici ni izdal vozovnice - ne zgolj za 30 centov, temveč sploh nobene vozovnice (niti za 2,00 EUR, ki mu jih je izročila). Drži pa, da toženka tožniku ni očitala prepozne izdaje vozovnice. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vozovnico natisnil, ko oziroma ker je na postaji videl kontrolorja, naknadno natisnjena vozovnica niti ni pomembna, saj ne vpliva na obstoj očitane kršitve.

13. Tožnik je kot voznik avtobusa pri toženki opravljal avtobusne prevoze potnikov v zameno za voznino. Pravilno pobiranje voznine (kar vključuje tudi izdajo vozovnice potniku ob vstopu v avtobus za izročeno voznino) že po naravi stvari predstavlja eno od osnovnih nalog tožnikovega delovnega mesta. Poleg tega gre pri pobiranju voznin za poslovanje z denarjem, ki predstavlja ključen dohodek toženke, zato je ta upravičeno zainteresirana za njihovo pravilno pobiranje. To izhaja tudi iz internih pravil toženke. Pravilnik o prevozih, notranji kontroli ter delu voznega in prometnega osebja v 56. in 60. členu (kar izpostavlja že sodišče prve stopnje) vsebuje pravila v zvezi s pobiranjem in oddajanjem voznine, ki so jih dolžni spoštovati vozniki avtobusov in določa, da ima nespoštovanje teh določb za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje v zvezi s slednjim sicer pravilno izpostavlja, da takšna določba še ne zavezuje sodišča k ugotovitvi zakonitosti podane izredne odpovedi, kljub temu pa kaže na težo oziroma pomembnost teh pravil za toženko. Ker gre za kršitev ene od bistvenih nalog tožnikovega delovnega mesta, jo je toženka utemeljeno opredelila kot hujšo. 14. Da neizdaja vozovnice potniku ob vstopu v avtobus v zameno za voznino predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, nenazadnje izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (VIII Ips 86/2010, VIII Ips 120/2009, VIII Ips 454/20094). Pri tem ni bistveno, ali je toženka tožniku očitala odtujitev 2,00 EUR, saj hujšo kršitev v skladu s sodno prakso predstavlja že neizdaja vozovnice. Kot izpostavlja že sodišče prve stopnje, gre v tem delu za kršitev izpostavljenih določil internega Pravilnika toženke, kot tudi določil 33., 34. in 37. člena ZDR-1. 15. Odgovor na prvo zastavljeno vprašanje se zato glasi, da očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zadostno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. b) Glede vprašanja ali odločba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi?

16. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg razloga, določenega s tem zakonom, potreben še drugi pogoj - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Iz izpostavljene sodne prakse izhaja, da je pri vprašanju zakonitosti izredne odpovedi v zadevah, kot je obravnavana, lahko ključna presoja tega pogoja.

17. Tako je revizijsko sodišče v zadevi VIII Ips 120/2009 kljub ugotovljeni hujši kršitvi (neizdaji voznice enemu od potnikov) presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin ni moglo zaključiti, da je šlo za tako porušeno zaupanje med strankama, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Izpostavilo je, da je treba upoštevati vse okoliščine primera, tudi dotedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca ob ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje itd. in jih ustrezno ovrednotiti5. Nadalje je v zadevi VIII Ips 86/2010 revizijsko sodišče (kljub temu, da je ugotovilo zakonitost izredne odpovedi) navedlo, da gre lahko za mejni primer izredne odpovedi, ker je bila pri tožniku ugotovljena zgolj enkratna kršitev (neizdaja vozovnice v višini 4,70 EUR), vendar tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo ni navedel nobenih resnih razlogov, zaradi katerih bi bila lahko stopnja njegove odgovornosti zmanjšana. Tudi v zadevi VIII Ips 454/2009 (v kateri je bila prav tako ugotovljena zakonitost izredne odpovedi zaradi neizdaje vozovnice enemu od potnikov) je revizijsko sodišče izpostavilo, da kasiranje denarja mimo blagajne oziroma mimo izdanih vozovnic že samo po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem, razen če niso sočasno ugotovljene izrecne okoliščine, na podlagi katerih delavec tako zaupanje vendarle ohranja. Slednjih sodišče ni ugotovilo.

18. Sodišče druge stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe navedlo, da „se ne strinja s strogim stališčem sodišča prve stopnje, ki se je ob tem sklicevalo tudi na primere iz sodne prakse, da vsaka neizdaja vozovnice sama po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem“. Takšno (strogo) stališče ne izhaja niti iz sodbe sodišča prve stopnje, niti iz sodne prakse, saj ta (kot obrazloženo zgoraj) predvideva odstop v primeru, če so kljub ugotovljeni kršitvi sočasno ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih je medsebojno zaupanje ohranjeno. To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, vendar je izpostavilo, da takšnih okoliščin v konkretnem primeru ni našlo.

19. Sodišče prve stopnje je presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče in svojo odločitev v točkah 19 - 22 izčrpno obrazložilo (upoštevalo je težo in naravo kršitve, dosedanje delo oziroma opomine, s čimer je toženka objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnika, trajanje zaposlitve). Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem zapisalo (zgolj), da je sodišče prve stopnje obširno navedlo, kaj vse je tožnik od leta 2009 naredil narobe, da pa je spregledalo, da sta zlasti narava in teža kršitve, na katero se nanaša odpovedni razlog, tisti ključni okoliščini za presojo, ali je navedeni pogoj izpolnjen ali ne.

20. Obrazložitev sodišča druge stopnje je v tem delu resda zelo skopa, vendar iz nje dovolj jasno izhaja, da je kot ključno upoštevalo (sicer nepravilno) stališče, da v konkretnem primeru ne gre za hujšo kršitev ter da gre za manjši znesek. Sodba sodišča druge stopnje zato v tem delu (glede drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1) še ustreza standardu obrazloženosti, saj so v njej navedeni bistveni materialnopravni razlogi, ki so vodili k takšni drugačni odločitvi v tem delu (odgovor na tretje vprašanje).

Glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje zadostilo načelu neposrednosti pri odločanju o pritožbi?

21. Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). Za sodišče druge stopnje to pomeni, da mora v primeru, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko torej sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave, na kateri dokaze ponovno izvede ali dokazni postopek dopolni (razen v primeru izjem, ki pa niso podane).

22. Sodišče prve stopnje v zvezi z očitano kršitvijo (neizdajo vozovnice potnici ob vstopu v avtobus) ni sledilo izpovedi tožnika in priče, potnice P.T., in svoje razloge za to odločitev obrazložilo (npr. da je potnica izjave med postopkom spreminjala, da je tožnik vplival na pričo, da je kontrolor o tem, kaj mu je neposredno po dogodku izpovedala potnica, izpovedoval ves čas enako in dosledno). Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno sodišča prve stopnje (očitno) ni strinjalo in navedlo, da napačno temelji na izpovedi kontrolorja, ne pa na skladni izpovedi tožnika in potnice, ki sta bila edina od zaslišanih neposredno vpletena v dogodek, na katerega se nanaša odpoved. Sodišče druge stopnje je tako kljub temu, da samo ni izvedlo obravnave, sprejelo drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov, kot sodišče prve stopnje. Revizija zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi kršilo načelo neposrednosti, saj bi drugačno dokazno oceno lahko sprejelo šele po izvedeni obravnavi (odgovor na drugo vprašanje). Sodba sodišča druge stopnje v tem delu tudi ni jasna, saj ni navedeno, kakšne zaključke je oziroma bi sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi takšne dokazne ocene v zvezi z obstojem kršitve ter krivdo - glede te je sodišče druge stopnje navedlo le, da se do krivde ne opredeljuje, ker to ni več relevantno.

23. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ker je ob zmotni uporabi materialnega prava glede opredelitve hujše kršitve sodišče druge stopnje v zvezi z dokazno oceno tudi kršilo določbe pravdnega postopka, revizijsko sodišče samo o zadevi ni moglo odločiti. V ponovljenem postopku mora sodišče druge stopnje odpraviti bistveno kršitev, nato pa upoštevaje gornja izhodišča o pritožbi ponovno odločiti.

24. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 VIII Ips 224/2005, VIII Ips 86/2010, VIII Ips 199/2013. 2 Kot izpostavlja toženka v reviziji, vsaka neizdana vozovnica pomeni neevidentiran prihodek, pri čemer lahko v primeru ponavljajočih se kršitev znesek, ki je na prvi pogled majhen, hitro doseže višje zneske. Glede na to, da toženka lahko zagotavlja le občasen nadzor nad pravilnostjo poslovanja voznikov avtobusa, znesek, glede katerega je ugotovljena kršitev, pri presoji, ali je podana hujša kršitev, ne more biti ključen. 3 Toženka je v obrazložitvi odpovedi zgolj kot eno od možnosti navedla, da bi moral tožnik v dani situaciji bodisi tožnici izdati vozovnico ali pa odkloniti vožnjo. 4 V zadnjem primeru je šlo za enako kršitev – voznik avtobusa potniku ni izdal vozovnice oziroma mu jo je izdal kasneje, ko je na naslednji avtobusni postaji opazil kontrolorja. 5 V konkretnem primeru je sodišče med drugim upoštevalo, da narava, teža in posledice kršitve niso bile hude, da je šlo za prvo kršitev, da tožnik ni prikrival dejanja oziroma ga je priznal.