Jedro

Očitno je, da sodišči nižje stopnje nista šteli, da se je delodajalec s kršitvami (in storilcem) seznanil že na dan, ko naj bi bile storjene (ker bi bila sicer odpoved prepozna), temveč kasneje, vendar pa se o tem nista izjasnili, čeprav je za pravilno uporabo materialnega prava (drugega odstavka 83. člena ZDR) pomembno tudi to, ali je tožena stranka še imela na voljo dovolj časa za preložitev zagovora in ali bi se bil tožnik v primeru preložitve zagovora na kasnejši datum tega zagovora sposoben udeležiti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 in v povezavi z njo sklepa Sveta šole z dne 12. 6. 2007. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi oziroma sklepa Sveta šole, ampak traja še naprej, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in da ni bilo okoliščin, ki bi jo opravičevale.

2. Sodišče druge stopnje je del sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi z reintegracijo in priznanjem pravic) zaradi možnosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, v delu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je odpoved nezakonita, ker tožniku zagovor ni bil omogočen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kdaj bi se iztekel 15 dnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zato ni mogoče preizkusiti stališča, da bi tožena stranka tožniku lahko zagovor omogočila „kasneje“. Do dogodka, ki je predmet kršitve, je prišlo 13. 4. 2007, zagovor pa je bil določen za 3. 5. 2007. Iz dokazov izhaja, da je zadnji podatek o dogodku tožena stranka pridobila 19. 4. 2007, kar pomeni, da je bil dan, ki je bil določen za zagovor, štirinajsti dan po dnevu seznanitve z razlogom. Zato preložitev zagovora sploh ni bila več možna. O tem aspektu izpodbijana sodba nima razlogov. Sicer pa je tožnik podal pisni zagovor 24. 4. 2007. Tožnik je opravičilo za neudeležbo na zagovoru posredoval toženi stranki le nekaj minut pred predvidenim zagovorom, čeprav je z zdravniškim potrdilom razpolagal že nekaj dni prej. Iz potrdila tudi ni izhajalo, da se zagovora ni sposoben udeležiti, zato tožena stranka ni mogla vedeti, ali je zagovora sposoben ali ne. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da tožnik ni bil sposoben za zagovor od 16. 4. 2007 in še vse do junija 2007, kar pomeni, da mu ga tožena stranka v nobenem primeru ne bi mogla zagotoviti. Revidentka predlaga spremembo sodbe sodišča druge in prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tudi o tem, da ni bilo okoliščin, zaradi katerih od tožene stranke ni bilo utemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Ali je to stališče pravilno ali ne, ne more biti stvar bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

9. Sodišče druge stopnje se je osredotočilo na razlog, zaradi katerega se tožnik zagovora, na katerega je bil pravočasno vabljen, ni udeležil. Pridružilo se je presoji sodišča prve stopnje, da je njegovo zdravstveno stanje onemogočalo udeležbo na zagovoru in da je bilo njegovo opravičilo ustrezno, zato ni mogoče šteti, da se vabilu na zagovor neupravičeno ni odzval. Ob tej presoji pa je prezrlo možnost – čeprav se je zavedalo kratkih prekluzivnih rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi – da tožena stranka zagovora ni mogla preložiti, ker bi se iztekel 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi potek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi prišlo v primeru preložitve zagovora, je lahko razlog, zaradi katerega od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. 10. V času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je drugi odstavek 110. člena ZDR določal, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga oziroma v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Očitane kršitve so bile storjene 13. 4. 2010 in 2. 4. 2010, odpoved je bila podana 3. 5. 2010. Očitno je, da sodišči nižje stopnje nista šteli, da se je delodajalec s kršitvami (in storilcem) seznanil že na dan, ko naj bi bile storjene (ker bi bila sicer odpoved prepozna), temveč kasneje, vendar pa se o tem nista izjasnili, čeprav je za pravilno uporabo materialnega prava (drugega odstavka 83. člena ZDR) pomembno tudi to, ali je tožena stranka še imela na voljo dovolj časa za preložitev zagovora. Čeprav sodišče druge stopnje zmotno meni nasprotno, je pomembno tudi to, ali bi se bil tožnik v primeru preložitve zagovora na kasnejši datum tega zagovora sposoben udeležiti.

11. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj na podlagi izvedenih (in po potrebi ponovljenih) dokazov sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom oziroma kdaj je izvedela za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, presodi, ali je obstajala realna možnost, da zagovor, ki se ga tožnik 3. 5. 2010 upravičeno ni udeležil, še lahko preloži na kasnejši datum – tudi z upoštevanjem tožnikove nadaljnje zdravstvene sposobnosti – brez bojazni, da bo zamudila 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po razjasnitvi teh dejstev naj o zakonitosti podane odpovedi ponovno odloči. 12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).