Jedro

Tožnik na dan, ko je bil vabljen na zagovor k toženi stranki, zagovora zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben podati (kot je ugotovila tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke), predlagal pa je preložitev zagovora na kasnejši datum. Kljub temu, da je bil ta predlog podan iz upravičenih razlogov, mu tožena stranka ni ugodila, ampak je istega dne tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve tožnikove pravice do zagovora oz. obrambe ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi: - v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na dolžnost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo, mu od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, t.j. od 18. 6. 2007 dalje, izplača vse neto plače, kot bi jih tožnik prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska plače do plačila, od navedenih zneskov plač pa odvede vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo in mu od 18. 6. 2007 do 31. 12. 2008 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, od 1. 1. 2009 pa ga prijavi v matično evidenco ZPIZ, - v 3. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti razveljavilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 v povezavi z odločbo Sveta tožene stranke z dne 12. 6. 2007 (1. točka izreka). Posledično je ugotovilo, da tožniku po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 in odločbi Sveta tožene stranke z dne 12. 6. 2007, pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, da mu delovno razmerje še traja, zaradi česar ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje (t.j. od 18. 6. 2007 dalje) izplačati vse neto plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, od navedenih zneskov plač odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo in tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 18. 6. 2007 do 31. 12. 2008, od 1. 1. 2009 dalje pa tožnika prijaviti v zavarovanje v matično evidenco ZPIZ, v 15 dneh in pod izvršbo (prvi odstavek 2. točke izreka). V drugem odstavku 2. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika za vpis delovne dobe v delovno knjižico od 1. 1. 2009 dalje. Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.307,11 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, smiselno pa tudi zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da po razpisani obravnavi tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da iz ugotovitve izvedenke in tožnikove zdravstvene dokumentacije izhaja, da naj bi tožnikovo zdravstveno stanje tožniku onemogočalo zagovor od 16. 4. 2007 pa vse do junija 2007. Takšna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje. Do dogodka, ki je bil podlaga za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prišlo 13. 4. 2007. Glede na kratke zakonske roke je morala tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljati hitro. Takoj po pridobitvi potrebnih podatkov je 25. 4. 2007 podala pisno obdolžitev in tožnika za 3. 5. 2007 povabila na zagovor s poukom, „da se v primeru, da glede na navodila zdravnika ne sme priti na delo, zagovor lahko opravi tudi na njegovem domu“. Tožnik se zagovora ni udeležil niti ni predlagal, da bi se zagovor opravil na njegovem domu. Tik pred zagovorom je namreč njegova pooblaščenka po faxu poslala sporočilo, da tožnika zaradi zdravstvenih težav ne bo na zagovor, kar po mnenju tožene stranke (tudi glede na vsebino odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2006 in drugih) ne predstavlja ustreznega oziroma primernega opravičila. V zdravstveni dokumentaciji klinike L. z dne 26. 4. 2007, ki je bila priložena prošnji za preložitev zagovora, ni bilo navedeno, da se tožnik ni sposoben udeležiti zagovora. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj je kljub dokumentaciji z dne 26. 4. 2007 tožnik zaprosil za preložitev zagovora „tik pred zdajci“. Ob takšnem razvoju dogodkov od tožene stranke ni bilo pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum, zato je bila tožniku znotraj 15 – dnevnega zakonskega roka dne 3. 5. 2007 izrečena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na zdravstveno nesposobnost tožnika za zagovor od 16. 4. 2007 do junija 2007 se pokaže, da tožena stranka tožniku v okviru 15 – dnevnega prekluzivnega roka iz člena 110/2 ZDR sploh ni mogla zagotoviti zagovora. S tem pa so bile podane okoliščine, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 265/2008 z dne 12. 11. 2008 (tudi odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 153/2006). Tožena stranka glede na tožnikovo zdravstveno stanje tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je tožnik očitano dejanje storil, vendar pa sodišče prve stopnje teh dokazov ni ocenilo in sodba glede navedenega nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Neutemeljen je tudi tožnikov zahtevek za reintegracijo, na kar je tožena stranka opozorila že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (pripravljalna vloga z dne 1. 2. 2010 in pripravljalna vloga z dne 8. 11. 2010) in kar izhaja tudi iz izvedenih dokazov. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi 118. člen ZDR, na katerega se je tožena stranka vsaj smiselno sklicevala. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj so ti po posameznih postavkah (naroki z dne 4. 12. 2007, 5. 2. 2011, 1. 3. 2011, 5. 4. 2011; vloge z dne 3. 3. 2011, 25. 1. 2011, 20. 5. 2011) odmerjeni previsoko, razen tega pa je bila za povrnitev potnih stroškov za pristope na naroke za relacijo Grosuplje – Ljubljana – Grosuplje upoštevana različna razdalja.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. I Pd 686/2007 z dne 4. 12. 2007 v celoti ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 265/2008 z dne 12. 11. 2008 citirano sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka ni ugodila tožnikovi zahtevi za preložitev zagovora (A3), v kateri je navedel, da tega zagovora dne 3. 5. 2007 zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben podati. S tem tožniku tožena stranka ni omogočila pravice do zagovora. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ni upoštevala zdravniškega potrdila z dne 26. 4. 2007, ki ga je izdala klinika L. (A12) in ki je bilo priloženo zahtevi tožnika za preložitev zagovora. V tem potrdilu je opisan tožnikov zdravstveni status (napetost, tesnobnost, velika čustvena labilnost, težave na področju delovanja spomina, nemožnost koncentracije, sprotno pozabljanje, depresivna lega razpoloženja, …) in podano mnenje specialista psihiatrije (razvoj krizne situacije z zelo izraženim vegetativnim draženjem, panična anksioznost, možnost razvoja depresivnega sindroma; specialist psihiatrije je bil mnenja, da mora biti tožnik v bolniškem staležu, ki naj bo aktivne oblike, s čim več gibanja v naravi in s čim več podpore njemu bližnjih ljudi). Na podlagi vsebine tega zdravniškega potrdila in z ozirom na obrazložitev predloga tožnika za preložitev zagovora (v katerem je navedeno, da se tožnik tudi z ozirom na zdravstveno stanje, kot izhaja iz tega zdravniškega potrdila, ne more zagovarjati) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo (ta zaključek pa je podkrepljen tudi z izvedeniškim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, z izpovedbama sodne izvedenke prof. dr. M.T. in lečečega psihiatra prim. mag. A.Š.), da tožnik dne 3. 5. 2007, ko je bil vabljen na zagovor k toženi stranki, zagovora zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben podati. Ker je tožnik zahteval oziroma predlagal preložitev zagovora z dne 3. 5. 2007 na kasnejši datum iz upravičenih razlogov, čemur pa tožena stranka ni ugodila in je istega dne, torej 3. 5. 2007, tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku zato kršena pravica do zagovora. To pomeni, da je že iz tega razloga izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, če je tožnik kršitve, očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko storil oziroma če so bili podani preostali pogoji za zakonitost te izredne odpovedi (člen 110/1 ZDR, 1. in 2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje zato, ker ni vsebinsko obravnavalo utemeljenosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile podlaga za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Drugi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ki je bil v veljavi v času podaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je med drugim določal, da mora delodajalec delavcu tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR. Te svoje dolžnosti je bil delodajalec prost le v treh različnih primerih in sicer če so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če je delavec to izrecno odklonil ali če se neupravičeno ni odzval povabilu na zagovor. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da tožnikovi zahtevi za preložitev zagovora s strani tožene stranke ni bilo ugodeno zato, ker je tožena stranka zaključila, da za preložitev zagovora ni opravičljivih razlogov, torej zato, ker se tožnik neupravičeno ni odzval vabilu na zagovor (čeprav je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča opravičljiv razlog za preložitev tega zagovora). Po stališču pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka glede na podatke, s katerimi je razpolagala v času tožnikove zahteve za preložitev zagovora, tej zahtevi ugoditi in tožniku omogočiti zagovor kasneje (seveda tudi upoštevaje prekluzivni rok za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Če se tožnik tudi kasnejšemu vabljenju na zagovor ne bi odzval (četudi iz upravičenih razlogov) pa bi mu tožena stranka lahko zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi bilo mogoče v takšnem primeru zaključiti, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor. Nadaljnje prelaganje tožnikovega zagovora bi namreč glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (člen 110/2 ZDR) preprečilo možnost za podajo te odpovedi. V tem primeru bi nastopil drug razlog, zaradi katerega bi lahko tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez poprejšnjega zagovora. Če delodajalec svoje dolžnosti glede zagovora delavca (ki predstavlja uresničitev splošnega načela o pravici do obrambe, ki ga vsebuje že 7. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca; Ur. l. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 15/92) neupravičeno ne izpolni, je po uveljavljeni sodni praksi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Po zaključku pritožbenega sodišča je dokazni postopek v tem individualnem delovnem sporu pokazal, da situacija tudi ni povsem identična z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi, ki se je pri Vrhovnem sodišču RS vodila pod opr. št. VIII Ips 153/2006 (v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 265/2008 z dne 12. 11. 2008 je bilo pomotno navedena opr. št. VIII Ips 135/2006). V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zgolj obvestilo o bolniškem staležu delavca, brez vsakih konkretnih pojasnil (in ustrezne dokumentacije) še ne dokazuje, da se delavec upravičeno ni odzval na zagovor. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze – ustrezno medicinsko dokumentacijo. Po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, je tožnik v tem individualnem delovnem sporu to svojo dolžnost izpolnil, zato njegovega izostanka z zagovora ni mogoče opredeliti kot neupravičenega. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka svoje opustitve dolžnosti, da tožniku omogoči zagovor, ne more opravičiti z navajanjem razlogov, ki ji ob kršitvi tožnikove pravice do zagovora niso bili znani (npr., da se tožnik v daljšem časovnem obdobju zaradi zdravstvenih razlogov ni bil sposoben zagovarjati).

Ker tožena stranka tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 v povezavi z odločbo Sveta tožene stranke z dne 12. 6. 2007 nezakonita, zato je navedena akta tožene stranke utemeljeno razveljavilo.

Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v dosedanjem postopku niti tožnik niti tožena stranka nista izrecno sklicevali na 118. člen ZDR. Iz spisovnih podatkov pa kljub temu izhaja, da je tožena stranka v postopku uveljavljala tudi uporabo določbe člena 118/2 ZDR, ki omogoča sodišču, da odloči enako kot v členu 118/1 ZDR ne glede na predlog delavca, če (upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank) ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja (kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne bi bilo več mogoče. Tako je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2010 v zvezi z zahtevkom tožnika za reintegracijo opozorila na 13. točko dopolnilnega izvedenskega mnenja, iz katere je razvidno, da tožnik glede na svoje zdravstveno stanje in psihosocialno funkcioniranje ni sposoben opravljati dela z otroki. To svojo navedbo je tožena stranka ponovila tudi v pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2010 in na naroku za glavno obravnavo dne 15. 2. 2011, kar vse je bilo podkrepljeno tudi z izpovedbo sodne izvedenke prof. dr. M.T., podano na omenjenem naroku za glavno obravnavo. Ob upoštevanju zgoraj omenjenih navedb tožene stranke dejstvo, da se tožena stranka v postopku ni izrecno sklicevala na uporabo člena 118/2 ZDR, ne pomeni, da tožena stranka sodišču prve stopnje ni podala pobude za uporabo citirane določbe ZDR. Pri uporabi 118. člena ZDR mora sodišče upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka je te okoliščine zatrjevala z dejstvom, da tožnik dela z otroki ni sposoben opravljati. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko tudi to dejstvo predstavlja odločilno okoliščino (tudi upoštevaje 13. točko dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 12. 1. 2009 in izpovedbo sodne izvedenke prof. dr. M.T.), zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. ZDR ne zahteva, da so okoliščine iz 118. člena ZDR tiste, ki predstavljajo odpovedni razlog oziroma da so z njim povezane. Pri uporabi citiranega člena sodišče lahko upošteva tudi druge okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, tudi zaradi porušenega ali bistveno omajanega zaupanja med strankama (tako tudi VS RS, opr. št. VIII Ips 442/2009 z dne 24. 5. 2011). Uporaba 118. člena ZDR je povezana s presojo možnosti nadaljevanja izpolnjevanja obveznosti strank, ki izhajajo iz (nezakonite odpovedane) pogodbe o zaposlitvi, torej tudi glede tega, če je možno s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja doseči namen, zaradi katerega je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da je tožena stranka vzgojno izobraževalna organizacija, katere ena primarnih nalog je tudi vzgoja in varstvo otrok, ki za svojo delovanje potrebuje delavce, ki so sposobni delati z otroki.

Ob upoštevanju navedenega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do pobude tožene stranke za uporabo člena 118/2 ZDR, s tem, da bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnika tudi pozvati, da oblikuje in utemelji svoj odškodninski tožbeni zahtevek, ki bi mu šel na podlagi določbe 118. člena ZDR, nato pa po izvedenih dokazih odločiti še o preostalem delu tožbenega zahtevka. Razen tega bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani del sodbe, kot to izhaja iz izreka tega sklepa, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem, ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (355. člen ZPP, 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, na podlagi katerega lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.