Jedro

Če novi toženec ne privoli v razširitev tožbe nanj, razširitev tožbe pa vsebuje vse sestavine tožbe ter tožnikov predlog, naj se v primeru, da se novi toženec ne bo strinjal z razširitvijo tožbe nanj, šteje razširitev tožbe kot novo tožbo, zoper novega toženca, se šteje takšna razširitev tožbe kot nova tožba zoper tega toženca.

Z vložitvijo tožbe se zastaranje pretrga (člen 388 ZOR) in začne znova teči šele od dneva, ko je spor končan (člen 392/3 ZOR). Tožnica je spremenila tožbo, vendar pa to na zastaranje ne vpliva, saj je tožnica spremenila tožbo le v tem, da je tožencema naložila plačilo dela (že s tožbo) vtoževanega zneska (namesto njej) zakoncema A.. Tožnica s spremembo tožbe ni zahtevala plačila novega denarnega zneska, kar bi lahko imelo za posledico zastaranje novega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (zoper prvo toženo stranko) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožnici 108.578,79 EUR, V. in Z. A. pa 70.000,00 EUR. Odločilo je še, da sta toženca dolžna solidarno povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 4.456,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojih pooblaščenkah pravočasno pritožuje prvi toženec. Pritožuje se zaradi kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ustavi pravdni postopek, tožnici pa naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožničina pripravljalna vloga v gospodarskem sporu zoper družbo B... d.o.o. vezana na pogoj neprivolitve tožencev v razširitev tožbe, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot nove tožbe zoper toženca, saj mora biti tožba nepogojna. Meni, da bi morala tožnica, zaradi neprivolitve tožencev v razširitev tožbe, vložiti novo tožbo. Vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževane terjatve, pri čemer opozarja, da tudi če bi obveljalo, da je vlogo tožnice z dne 19.11.1998 šteti kot tožbo, je pravdno sodišče to vlogo prejelo šele dne 27.3.2001, kar pomeni, da je terjatev zastarana. Upoštevati pa je potrebno tudi, da je tožnica dne 31.3.2008 spremenila tožbo, kar pomeni, da je bila prvotna tožba umaknjena in da z njo zastaranje ni bilo pretrgano. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj so bili njegovi ugovori zastaranja neutemeljeni. Nadalje navaja, da terjatev zakoncev A. ni identična vtoževani terjatvi, zato slednja ni mogla preiti nanju. Meni, da tožnici ni nastala škoda, saj se je v izvršilnem postopku zoper zakonca A. odpovedala uveljavljanju terjatve nad 70.000,00 EUR, poleg tega pa je imela možnost voditi izvršilni postopek veliko hitreje in učinkoviteje, zato zamudnih obresti ni mogoče opredeliti kot škode, za katero bi odgovarjala toženca. Poudarja, da v tej zadevi niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Nadalje navaja, da je tožba nesklepčna, saj je tožnica zgolj povzemala procesna dejanja kazenskega postopka in se sklicevala na dejanski stan obtožnice. Opozarja, da je bilo dokazno breme nedopustnega ravnanja tožencev na tožnici, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je v nasprotju s pravili pravdnega postopka oprlo na zapisnike o zaslišanju drugega toženca v kazenskem postopku. Nadaljnji očitek sodišču prve stopnje je, da ni izvedlo predlaganega ogleda na kraju samem in zaslišanja priče J. P. o dejanskem obstoju gostinske opreme. Sklicevanje sodišča na dopis družbe B... d.o.o., v katerem ni navedeno, kje se nahaja sporna gostinska oprema, je po njegovem mnenju nepomembno, saj družba ni bila zavezana pojasnjevati lokacije opreme. Nepravilno pa je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na fiktivnost pogodbe o leasingu.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje le prvi toženec, zato je sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugega toženca, že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zoper prvega toženca), v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/08).

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pripravljalno vlogo tožnice z dne 19.11.1998, v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 224/98, zoper družbo B... d.o.o., štelo kot (novo) tožbo zoper toženca, vloženo dne 19.11.1998. S to pripravljalno vlogo je namreč tožnica predlagala razširitev tožbe v navedenem gospodarskem sporu zoper toženca, v primeru, da pa slednja v to ne bi privolila (2. odstavek 191. člena ZPP), pa je predlagala, naj sodišče prve stopnje to vlogo šteje kot (novo) tožbo zoper toženca, kot je to sodišče prve stopnje, ker toženca nista privolila v razširitev tožbe v gospodarskem sporu, tudi storilo. Omenjena vloga namreč vsebuje vse sestavine tožbe (180. člen ZPP), prvi toženec je nanjo odgovoril (navedeno odločitev sodišča prve stopnje pa je prvič izpodbijal šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 26.5.2008), zato pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot tožbe.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da je torej tožba sklepčna. Glede tožničinega povzemanja vsebine listin kazenskega postopka, ki je v zvezi z obravnavano zadevo tekel zoper toženca kot obdolženca, zaradi česar pritožba meni, da je tožba nesklepčna, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vsebine teh listin navajala v kasnejši pripravljalni vlogi z dne 20.1.2003 in ne v tožbi.

Ker je bila tožba vložena dne 19.11.1998, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (kar je tudi vtoževana terjatev) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 - OZ). Prvi toženec navaja, da je zastaralni rok pričel teči dne 8.7.1997, ko je tožnica vložila kazensko ovadbo zoper toženca, vendar pa tudi če štejemo, da je zastaralni rok pričel teči že meseca marca 1996, ko je tožnica plačala sporno gostinsko opremo (to izplačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi predstavlja sedaj vtoževano terjatev), triletni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 19.11.1998 še ni potekel. Zastaranje namreč nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (362. člen ZOR). Z vložitvijo tožbe pa se zastaranje pretrga (388. člen ZOR) in začne znova teči šele od dneva, ko je spor končan (3. odstavek 392. člena ZOR). Tožnica je dne 31.3.2008 res spremenila tožbo, vendar pa to na zastaranje v tej zadevi ne vpliva, kot to zmotno meni pritožba, saj je tožnica spremenila tožbo le v tem, da je tožencema naložila plačilo dela (že s tožbo) vtoževanega zneska (namesto njej) zakoncema A.. Tožnica torej s spremembo tožbe ni zahtevala plačila nekega novega denarnega zneska, kar bi sicer lahko imelo za posledico zastaranje tega novega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu še pojasnjuje, da sprememba tožbe tudi sicer ne pomeni, da je prvotna tožba umaknjena in da je vložena nova tožba, kot to zmotno navaja pritožba. Tudi dejstvo, da je pravdni oddelek sodišča prve stopnje tožbo prejel šele dne 27.3.2001, na zastaranje ne vpliva. Kot že povedano, se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe pri pristojnemu sodišču in ne s tem, kdaj je nato ta tožba odstopljena v reševanje določenemu oddelku tega sodišča. V zvezi z ugovorom zastaranja pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ta toženčev ugovor neutemeljen. Obrazložitev zavrnitve ugovora zastaranja se namreč nahaja na 7. strani izpodbijane sodbe.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi niso podani elementi odškodninske odgovornosti prvega toženca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (predvsem na 5. strani obrazložitve) obrazložilo vse predpostavke obstoja odškodninske odgovornosti tožencev. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja in se zato, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala protipravnega ravnanja tožencev in nastale škode, saj to izhaja iz ocene vseh s strani tožnice predlaganih izvedenih dokazov (8. člen ZPP). V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnici škoda ni nastala, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je očitek, da so se obresti natekle zgolj zaradi pasivnosti tožnice kot upnice v izvršilnem postopku zoper zakonca A., povsem neutemeljen. Tožnica je namreč dne 29.7.1998 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu vložila predlog za izvršbo zoper zakonca A. (kot zastavna dolžnika) na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - pogodbe o zavarovanju denarne terjatve, ki jo ima tožnica do drugega toženca na podlagi leasing pogodbe (prilogi A/35, A/8), ravno zaradi že nastale škode, ki sta ji jo povzročila toženca s svojim nedopustnim ravnanjem, ko sta jo zavedla, da je izplačala denar družbi B... d.o.o., ki sta si ga nato toženca razdelila. Obresti so tako posledica protipravnega ravnanja tožencev, ki tožnici denarja nista nameravala vrniti, ne pa posledica trajanja izvršilnega postopka. Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica tek zamudnih obresti od družbi B... d.o.o. izplačanega in sedaj vtoževanega zneska v skladu s (sedaj že razveljavljenim) 376. členom OZ omejila do 31.12.2001. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se tožnica s tem, ko je z zakoncema A. dne 5.2.2008 sklenila poravnavo v zvezi z omenjenim izvršilnim postopkom, na podlagi katere ji je bilo izplačanih 70.000,00 EUR (priloga A/39), ni odpovedala uveljavljanju terjatve nad tem zneskom, kot to zmotno meni pritožba. Kot že povedano, je bila omenjena poravnava sklenjena med tožnico in zakoncema A. v zvezi z izvršilnim postopkom, ki je tekel zoper slednja, in se na toženca in predmetni pravdni postopek ne nanaša. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z dogodki, ki so obravnavani v tej pravdi, v nasprotju z določili ZPP oprlo na izpovedbe drugega toženca v kazenskem postopku. Tožnica je namreč že v pripravljalni vlogi z dne 20.1.2003 predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v vse listine in zapisnike kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 88/02, torej tudi zapisnike o zaslišanju drugega toženca. Sodišče prve stopnje je tako na naroku dne 18.4.2008, kot na naroku dne 9.7.2008 sprejelo dokazni sklep, s katerim je (med drugim) dopustilo tudi izvedbo dokaza z vpogledom v vse listine navedenega kazenskega spisa. Prvi toženec izvedbi teh dokazov ni nasprotoval, pač pa si je njegova pooblaščenka celo fotokopirala omenjene izpovedbe drugega toženca (l. št. 74). S tem, ko je sodišče prve stopnje prebralo izpovedbe drugega toženca v kazenskem postopku, prvemu tožencu tako ni bila odvzeta možnost opredeliti se do tega dokaza. Nenazadnje je bila prvemu tožencu, ko je bil zaslišan na naroku dne 18.4.2008, s strani sodnika tudi predočena izpovedba drugega toženca iz kazenskega postopka.

Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani prvega toženca predlaganih dokazov ogleda in zaslišanja priče J. P., ki naj bi dokazovala obstoj gostinske opreme, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa lahko dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne (2. odstavek 287. člena ZPP), kot je to storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo obstoj elementov odškodninske odgovornosti tožencev že na podlagi preostalih izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe prvega toženca, priče A. P. (bivšega direktorja tožnice), izpovedbe drugega toženca v kazenskem postopku, uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih UNZ Celje in preostalih listin v spisu, kot to podrobneje izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, glede katere, kot že povedano, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Tako se pritožbeno sodišče strinja tudi z v pritožbi izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da prvi toženec v dopisu (priloga A/28) ni hotel odgovoriti tožnici na njeno izrecno vprašanje v dopisu z dne 13.3.1997 (priloga A/27), kje se nahaja sporna oprema, kar (tudi) kaže na to, da oprema ni bila dobavljena drugemu tožencu, kot bi to v skladu z dogovorom morala biti.

Pritožbeno sodišče prvemu tožencu še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi odškodninske odgovornosti tožencev in ne na podlagi fiktivnosti pogodbe o leasingu, kot to očitno meni pritožba. Sodišče prve stopnje namreč niti ni zaključilo, da bi bila omenjena pogodba navidezna pogodba v smislu 66. člena ZOR (o navideznosti pogodbe bi moralo biti tudi sicer podano strinjanje obeh pogodbenih strank - torej tudi tožnice), pač pa je navedlo, da je bila ta pogodba (le) za toženca fiktivni posel oziroma pot, po kateri sta prišla do denarnih sredstev, katerih nista imela namena vrniti.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na presojo identičnosti vtoževane terjatve s terjatvijo zakoncev A., pa so po mnenju pritožbenega sodišča tako nerazumljive, da ne terjajo podrobnejše obravnave.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (zoper prvega toženca) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1.odstavek 165. člena ZPP).