Jedro

Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo tožničinemu predlogu v vlogi z dne 19. 11. 1998 in po nasprotovanju tožencev razširitvi tožbe to vlogo pisalo v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavalo, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne držijo revizijske trditve, da je s s tem de facto nadomestilo privolitev tožencev v spremembo tožbe in ju spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde.

Prvi toženec pa tudi zgrešeno poudarja, da je s plačilom 70.000 EUR na zakonca A. prešla le tožničina pogodbena terjatev zoper drugega toženca. Drži, da sta se V. in Z. A. kot zastavitelja in poroka zavezala poravnati tožničino terjatev proti drugemu tožencu iz naslova pogodbe o leasingu. Toda obveznost drugega toženca, da tožnici plača vtoževani znesek, ne temelji le na pogodbeni, pač pa tudi na odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je tožnici odgovoren za škodo, katera ji je nastala v višini t.i. pozitivnega pogodbenega interesa - to je zneska, ki bi ji pripadel, če bi drugi toženec pogodbo izpolnil. Po četrtem odstavku 1002. člena ZOR pa tudi porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila obveznost porokov A. omejena. Zato sta tudi onadva tožnici dolžna povrniti znesek, ki bi ga prejela, če bi drugi toženec pravilno izpolnil sklenjeno pogodbo. Solidarno z drugim tožencem je tožnici za to škodo odgovoren tudi prvi toženec. Po 1014. členu ZOR pa lahko porok enega izmed več solidarnih dolžnikov zahteva od kateregakoli med njimi, naj mu povrne, kar je plačal upniku, skupaj s stroški. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta zakonca A. s plačilom 70.000 EUR do višine tega zneska postala upnika prej tožničine odškodninske terjatve v razmerju do obeh tožencev. Odločitev, da je tudi prvi toženec solidarno z drugim tožencem dolžan plačati V. in Z. A. znesek 70.000 EUR, je tako materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sta toženca solidarno dolžna plačati tožnici znesek 108.578,79 EUR ter V. A. in Z. A. skupno znesek 70.000 EUR ter da sta tožnici dolžna povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo prvega toženca in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je prvi toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica med gospodarskim sporom zoper družbo B. P. d.o.o. tožbo razširila na oba toženca, ki v razširitev tožbe nista privolila. Zato je sodišče sledilo predlogu tožnice in njeno vlogo z dne 19. 11. 1998 od 27. 3. 2001 obravnavalo kot novo in samostojno tožbo zoper toženca. S tem nezakonitim postopanjem je sodišče toženca spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde in storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 191. člena ter 179. in 180. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Tožba ne sme biti pogojna, citirana vloga tožnice pa je bila vezana na zavrnitev privolitve naknadnih tožencev v razširitev tožbe. Če hoče tožnik doseči pravno varstvo, mora v primeru, da novi toženec z vstopom v pravdo ne soglaša, vložiti novo in samostojno tožbo. Tožnica bi zato morala zahtevo za pravno varstvo v celoti oblikovati znova. Pritožbeno sodišče se do tega pritožbenega ugovora niti posredno ni opredelilo. Odpraviti pa bi moralo tudi tiste zatrjevane procesne kršitve, ki jih med prvostopenjskim postopkom stranke niso ugovarjale, saj je bil postopek na prvi stopnji zaključen pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP-D). Tožničina vloga z dne 19. 11. 1998 tudi ne vsebuje vseh predpisanih sestavin tožbe. Ker je ni mogoče šteti za tožbo, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da je bilo z 19. 11. 1998 pretrgano zastaranje. Zastaranje lahko pretrga šele vložitev nove tožbe in ne že vložitev prvotne tožbe, kot tudi ne vložitev vloge, ki vsebuje subjektivno razširitev tožbe. Ali je tožba vložena, se presoja po pravilih procesnega prava. Tudi v pogledu obravnavanja ugovora zastaranja je tako prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je tožnica še v vlogi z dne 31. 3. 2008 spremenila tožbo. V primeru vsake spremembe tožbe pa se šteje, da je prvotna tožba umaknjena in da je vložena nova tožba. Kadar je tožba umaknjena, pa zastaranje z njo ni bilo pretrgano (prvi odstavek 389. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, katerega določbe se v tej zadevi uporabljajo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nadalje trdi, da pritožbeno sodišče ni pretehtano odgovorilo na pritožbeni ugovor, da iz tožničine trditvene podlage ni mogoče narediti materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka, ker manjkajo navedbe o odločilnih dejstvih glede predpostavk neposlovne odškodninske odgovornosti. Tožnica je zgolj navajala, kateri procesni akti in s kakšno vsebino so bili izvedeni v kazenskem postopku. Tudi sodišče je zaključek o nedopustnem ravnanju izpeljalo z golim povzemanjem dejanskega stanja obtožnice, saj za kaj drugega v spisu ni imelo ustrezne trditvene podlage tožnice. Ob tem je prezrlo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Sodišči bi morali ugotoviti, ali je tožnica zatrjevala vsa potrebna dejstva, in ali jih je kljub nasprotnim dokazom uspela dokazati. Pritožbeno sodišče je storilo absolutne bistvene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni pretreslo pritožbenih ugovorov, da o nastanku škode ni mogoče govoriti, ker je tožnica z drugim tožencem sklenila veljavno pogodbo o leasingu in zahtevala njeno izpolnitev. Ta zahtevek je uveljavila tudi z realizacijo hipoteke na nepremičnini zakoncev A. V premoženjski sferi tožnice zato kljub izplačilu 17.240.271 SIT ni prišlo do negativnega premika oziroma do zmanjšanja premoženja. Tožnica se je v izvršilnem postopku proti zakoncema A. prostovoljno odpovedala preostanku glavnice, zamudnih obresti in stroškov, čeprav bi lahko tudi te izterjala. Zato posledic tega ravnanja ne more prevaliti na toženca. Tudi sicer zamudnih obresti, ki so se natekle zaradi poznega začetka izvršilnega postopka in nato še njegovega zavlačevanja, ki sta ga povzročili le stranki tega postopka, ni mogoče opredeljevati kot škodo, za katero odgovarjata toženca. Poleg tega tožnica zoper drugega toženca še ni vložila nobenega pravnega sredstva za izpolnitev pogodbe o leasingu, zato ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka proti prvemu tožencu. Do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in do posega v toženčeva ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave naj bi prišlo še posebej v zvezi s pritožbeno grajo stališča prvostopenjskega sodišča, da je vtoževana terjatev zaradi subrogacije prešla na zakonca A. do zneska 70.000 EUR. Poudarja, da z izpolnitvijo po subrogaciji na izpolnitelja prehaja le zavarovana terjatev – v konkretnem primeru tožničina terjatev do drugega toženca iz naslova pogodbe o leasingu. Ta terjatev pa ni identična vtoževani terjatvi zoper prvega toženca, ki temelji na neposlovni odškodninski odgovornosti. Zato vtoževana terjatev ni mogla preiti na zakonca A. Opozarja še, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega ogleda na kraju samem in ni zaslišalo priče J. P., s čimer je prvemu tožencu odvzelo možnost dokazovanja njegovih trditev o obstoju gostinske opreme, ki je bila predmet pogodbe o leasingu. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi, vlogo tožnice zavrže in s sklepom ustavi pravdni postopek, podrejeno pa sodbo pritožbenega sodišča spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter še podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo novele ZPP-D, je treba glede na drugi odstavek 130. člena ZPP-D v tej zadevi uporabiti določbe ZPP v dotlej veljavnem besedilu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da je pravni prednik tožnice I. d.o.o. z drugim tožencem sklenil pogodbo o leasingu za gostinsko opremo, da naj bi drugemu tožencu opremo dobavila družba B. d.o.o., katere direktor in lastnik je bil prvi toženec, da je na podlagi pogodbe o leasingu tožničina pravna prednica v več zneskih marca 1996 družbi B. d.o.o. plačala skupaj 17.240.271,50 SIT, da družba B. d.o.o. ni dobavila gostinske opreme drugemu tožencu, niti ni imela takšnega namena in da tudi drugi toženec ni imel namena pridobiti te opreme - pri leasingodajalki sta ustvarjala vtis, da naj bi šlo pri poslu za dobavo nove gostinske opreme, iz specifikacije opreme v medsebojno izstavljenih računih pa izhaja, da naj bi družba B. d.o.o. drugemu tožencu dobavila popolnoma isto opremo, katero naj bi drugi toženec pred tem dobavil družbi B. d.o.o., da sta se toženca dogovorila, da bosta zavedla leasingodajalko, da bo ta z drugim tožencem sklenila pogodbo o leasingu ter na tej podlagi plačala družbi B. d.o.o. dogovorjenih 17.240.271,50 SIT, da toženca nista imela namena vrniti izplačanega zneska, pač pa sta si ga razdelila preko svojih podjetij, tako da je družba B. d.o.o. drugemu tožencu V. s.p. nakazala 12.000.000 SIT, drugi toženec pa družbi B. P. d.o.o. ni plačal 6.163.420 SIT, niti ni leasingodajalki plačal obrokov leasinga, da je tožničina pravna prednica od zakoncev A., ki sta bila zastavitelja nepremičnin in poroka za obveznosti iz pogodbe o leasingu, na podlagi poravnave, sklenjene z njima 5. 2. 2008, prejela 70.000 EUR.

8. Revizijsko sodišče zavrača revizijske očitke o bistvenih kršitvah določbah pravdnega postopka. Soglaša s stališčem obeh sodišč, da je tožnica oziroma tedaj njena pravna prednica tožbo zoper oba toženca vložila z vlogo z dne 19. 11. 1998. Prvi toženec zmotno zatrjuje, da je bila ta vloga vložena pogojno. S privolitvijo oziroma nasprotovanjem tožencev razširitvi tožbe nanju ni bilo pogojeno vsebinsko odločanje sodišča o tožbi, pač pa le okoliščina, v katerem postopku bo sodišče to tožbo obravnavalo – v okviru že potekajočega postopka zoper družbo B. d.o.o. ali pa v drugem pravdnem postopku. Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo tožničinemu predlogu v vlogi z dne 19. 11. 1998 in po nasprotovanju tožencev razširitvi tožbe to vlogo vpisalo v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavalo, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne držijo revizijske trditve, da je s tem de facto nadomestilo privolitev tožencev v spremembo tožbe in ju spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde. Ravno zato, ker je tožničino vlogo z dne 19. 11. 1998 obravnavalo kot novo tožbo, je tožencema omogočilo, da v novi pravdi uveljavljata vse ugovore. Prvi toženec zato neutemeljeno zatrjuje, da bi morala tožnica po nasprotovanju razširitvi tožbe vložiti novo tožbo. Ker ima o navedenem sodba pritožbenega sodišča zadostne in pravilne razloge, revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da ima tožničina vloga z dne 19. 11. 1998 vse sestavine tožbe in da je sklepčna. V njej je tožnica natančno pojasnila vlogi, ravnanje in namen obeh tožencev pri sklepanju in izpolnjevanju pogodbe o leasingu, vzročno zvezo z nastalo ji škodo ter njeno višino. Ker pritožbeno sodišče pritožbenih trditev o nepopolnosti tožbe z dne 19. 11. 1998 ni zavrnilo zaradi prepoznega uveljavljanja procesnih kršitev s strani tožencev, mu prvi toženec neutemeljeno očita zmotno uporabo določb ZPP, ki veljajo po noveli ZPP-D. 10. Revizijsko sodišče nadalje zavrača revizijske očitke, da je sodišče prvemu tožencu odvzelo možnost dokazovanja njegovih trditev o obstoju gostinske opreme, ker ni izvedlo predlaganega ogleda na kraju samem in ni zaslišalo priče J. P.. Po ugotovitvah sodišč naj bi v skladu z dogovorom med tožencema družba B. d.o.o drugemu tožencu dobavila ravno tisto opremo, katero naj bi ta predhodno dobavil tej družbi. Opremo naj bi torej drugi toženec preko družbe B. d.o.o. v resnici dobavil sam sebi. Tudi če bi toženca dokazala, da ta oprema obstaja, to na odločitev ne bi vplivalo, saj ne bi spremenilo zaključka, da sta toženca leasingodajalko napeljala k sklenitvi in izpolnitvi pogodbe o leasingu z neresničnim prikazovanjem okoliščin o opremi, ki je predmet te pogodbe.

11. Prvi toženec se zmotno sklicuje na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, saj ta ne preprečuje ugotavljanja civilne odškodninske odgovornosti. V reviziji neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče sklep o nedopustnem ravnanju tožencev izpeljalo zgolj s povzemanjem dejanskega stanja obtožnice. Prvostopenjsko sodišče je o tem podalo obširno, jasno in prepričljivo dokazno oceno, opravljeno v skladu z napotki iz 8. člena ZPP.

12. Sodišči sta tudi pravilno zaključili, da tožničina terjatev proti prvemu tožencu ni zastarala. Tožbo z dne 19. 11. 1998 je tožnica vložila pred iztekom treh let (prvi odstavek 376. člena ZOR) od izplačila dogovorjenega zneska družbi B. d.o.o. v marcu 1996. Spremembo tožbe z dne 31. 3. 2008, s katero je tožnica zahtevala, da sodišče tožencema naloži, da 70.000 EUR namesto njej plačata zakoncema A., je tožnica uveljavljala dober mesec zatem, ko sta ji zakonca A. na podlagi poravnave z dne 5. 2. 2008 plačala 70.000 EUR. Tudi zahtevek v njuno korist je tožnica tako postavila pravočasno.

13. Prvi toženec si neuspešno prizadeva prikazati, da tožnica nima škode, ker je s pogodbama o leasingu in o zastavi pridobila veljavne terjatve. S tem, ko sta toženca namenoma zavedla tožnico, da je izplačala denar, katerega ji že ob sklenitvi pogodbe o leasingu nista nameravala vrniti, sta tudi po presoji revizijskega sodišča tožnici povzročila premoženjsko škodo. Sklicevanje na formalni obstoj terjatve, katere izpolnitve tožnica od leasingojemalca ni prejela niti po pravnomočnosti sodbe zoper njega, kaže le na sprenevedanje prvega toženca. Tudi o obstoju tožničine škode vsebujeta izpodbijani sodbi vse potrebne razloge, zato s trditvami o pomanjkanju le-teh revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

14. Okoliščina, da tožnica drugega toženca še ni pozvala na plačilo pogodbenih obveznosti, na kar opozarja revizija, ni pomembna. Toženca, ki sta tožničino škodo povzročila s skupnim delovanjem, sta ji to dolžna povrniti solidarno (prvi odstavek 206. člena ZOR). Sicer pa je tožnica tožbo vložila tudi zoper drugega toženca, ki sodbe prvostopenjskega sodišča ni izpodbijal s pritožbo in je zoper njega postala pravnomočna že v prvostopenjskem postopku.

15. Prvi toženec pa tudi zgrešeno poudarja, da je s plačilom 70.000 EUR na zakonca A. prešla le tožničina pogodbena terjatev zoper drugega toženca. Drži, da sta se V. in Z. A. kot zastavitelja in poroka zavezala poravnati tožničino terjatev proti drugemu tožencu iz naslova pogodbe o leasingu. Toda obveznost drugega toženca, da tožnici plača vtoževani znesek, ne temelji le na pogodbeni, pač pa tudi na odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je tožnici odgovoren za škodo, katera ji je nastala v višini t.i. pozitivnega pogodbenega interesa - to je zneska, ki bi ji pripadel, če bi drugi toženec pogodbo izpolnil. Po četrtem odstavku 1002. člena ZOR pa tudi porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila obveznost porokov A. omejena. Zato sta tudi onadva tožnici dolžna povrniti znesek, ki bi ga prejela, če bi drugi toženec pravilno izpolnil sklenjeno pogodbo. Solidarno z drugim tožencem je tožnici za to škodo odgovoren tudi prvi toženec. Po 1014. členu ZOR pa lahko porok enega izmed več solidarnih dolžnikov zahteva od kateregakoli med njimi, naj mu povrne, kar je plačal upniku, skupaj s stroški. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta zakonca A. s plačilom 70.000 EUR do višine tega zneska postala upnika prej tožničine odškodninske terjatve v razmerju do obeh tožencev. Odločitev, da je tudi prvi toženec solidarno z drugim tožencem dolžan plačati V. in Z. A. znesek 70.000 EUR, je tako materialnopravno pravilna.

16. Zmotne so revizijske trditve, da se je tožnica po poravnavi z zakoncema A. odpovedala preostanku terjatve. Sodišči sta pravilno presodili, da se tožničina pravna prednica v poravnavi z dne 5. 2. 2008 ni odpovedala pravici zahtevati izpolnitev terjatve nad zneskom 70.000 EUR niti proti zakoncema A., saj se je zavezala le umakniti predlog za izvršbo in izstaviti dovolilo za izbris hipoteke na zastavljeni nepremičnini (345. člen ZOR in 320. člen OZ). Zato je plačilo ostalega dela svoje terjatve lahko uveljavljala od vsakega od dolžnikov, tudi od prvega toženca (prvi odstavek 414. člena ZOR in enako prvi odstavek 395. člena OZ).

17. Ne držijo niti revizijske navedbe, da so se zamudne obresti od dolgovanega zneska natekle zaradi poznega začetka izvršilnega postopka proti porokoma in zastaviteljema in nato še zaradi njegovega zavlačevanja. Kopičenje zamudnih obresti sta povzročila prav toženca, ki prejetih denarnih sredstev tožnici nista vrnila. Sicer pa je že pritožbeno sodišče opozorilo, da so v prisojenemu znesku skladno s sedaj že razveljavljenim 376. členom OZ vsebovane le zamudne obresti, ki so se natekle do 31. 12. 2001. 18. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.