Jedro

Tožničino prepričanje, na katerem utemeljuje svoj tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, in sicer da je poleg osnovne plače upravičena tudi do celotnega zneska skupne provizije, je zmotno. Tožnica je morala za upravičenost do osnovne plače s skupno provizijo najprej doseči višino njene osnovne plače v bruto znesku, šele v primeru, da je ta osnovni plan presegla, pa je bila upravičena tudi do stimulacije, oziroma do dela plače za delovno uspešnost.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo potnih stroškov.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo zneska v višini 9.008,65 EUR s pripadajočimi obrestmi, ter ji naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške. Presodilo je, da tožnica ni upravičena niti do vtoževane razlike v plači za obdobje od marca 2003 do julija 2004 (iz tega naslova je zahtevala 8.247,52 EUR) niti do vtoževanih potnih stroškov (iz tega naslova je zahtevala 761,14 EUR). Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pet pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer za delovno mesto zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja, na podlagi katerih je delovno razmerje med njima trajalo od 3. 3. 2003 do konca meseca novembra 2004. Iz pogodb o zaposlitvi z dne 19. 2. 2003 in 14. 8. 2003 izhaja: da je bila tožnica za osnovno plačo v dogovorjenem znesku (V. tarifni razred, prvi plačilni razred) dolžna dosegati pričakovane delovne rezultate, to je izvršiti osnovni plan pridobivanja zavarovancev in dosledno izvajati planirane aktivnosti dela zavarovalnih zastopnikov ter da se ji v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov osnovna plača sorazmerno zniža, v primeru preseganja le-teh pa ji pripada stimulacija v višini, izračunani po Pravilniku o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov (v nadaljevanju: Pravilnik 1), ki se izplačuje nad dogovorjeno osnovno plačo. Podobna vsebina izhaja tudi iz pogodb z dne 23. 2. 2004, 21. 5 2004 in 19. 8. 2004, le da se le-te ne sklicujejo več na Pravilnik 1, pač pa na Pravilnik o določitvi kriterijev pričakovanih rezultatov dela in obračuna dela plače za delovno uspešnost zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja (v nadaljevanju: Pravilnik 2), ki se je glede na dogovor med pravdnima strankama (aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 11. 2003) uporabil že za obračun in izplačilo plače za mesec oktober 2003. Pri odločitvi o neutemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači iz naslova provizije oz. delovne uspešnosti se je oprlo tudi na določila 49. člena v spornem obdobju veljavne podjetniške Kolektivne pogodbe, po katerih je bila tožnica za osnovno plačo dolžna ustvariti mesečni rezultat, ki ob predvidenih provizijskih stopnjah zagotavlja skupno provizijo v znesku bruto plače prvega plačilnega razreda v V. tarifnem razredu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da tožnica poleg izplačane plače ni upravičena še do celotne provizije, ki jo vtožuje, saj „stimulacija“ oz. „delovna uspešnost“ predstavljata sestavni del plače, do katerega je tožnica upravičena le pod določenimi pogoji, da pa ji tožena stranka tudi sicer plače ni izračunavala pravilno, pa tožnica niti ni zatrjevala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo „iz vseh razlogov, ki jih dopušča Zakon o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji)“. Navaja, da je bil njen tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen, saj sodišči druge in prve stopnje ugotavljata, da bi bila upravičena do razlike v plači, v kolikor tožena stranka provizije oz. dela plače iz naslove delovne uspešnosti ni obračunala pravilno, ter da so razlogi sodbe v nasprotju s pravilniki in pogodbo o zaposlitvi, ki je v spisu. Preostale revizijske navedbe predstavljajo ponovitev tožničinih navedb iz njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato jih revizijsko sodišče ne povzema.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo potnih stroškov, ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno drugostopenjsko sodno odločbo in je dovoljena le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) revizija dovoljena po določbah ZPP, torej glede na vrednost spornega predmeta. Kadar tožeča stranka v tožbi uveljavlja proti isti toženi stranki več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in/ali pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe v zvezi s plačilom potnih stroškov - tožnica zahteva 761,14 EUR - ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Glede na to da sodišče druge stopnje ob izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe tudi ni izrecno odločilo o dopustitvi revizije (5. točka 31. člena ZDSS-1), jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Revizija v delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena.

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 9. Formalnopravni preizkus izpodbijane pravnomočne sodbe opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga zgolj sklicevanje na „vse razloge, ki jih dopušča ZPP“ v reviziji še ne narekuje. Zatrjevanje revidentke, da sodba nima razlogov, zaradi česar se ne more preizkusiti, vsebinsko ni pojasnjeno, v zvezi z revizijskim očitkom, da so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbo tožnice ter listinami v spisu, pa zadošča pojasnilo, da tožnica s pomočjo procesnih kršitev ne more vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Ker tožnica po vsebini graja ustrezno obrazloženo in s strani sodišča druge stopnje sprejeto dokazno oceno, je očitek procesne kršitve s tem v zvezi le navidezen. Zato je neupošteven kot skonstruiran in tudi sicer neartikulirano opredeljen bodisi v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bodisi prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom istega zakona. Tožnica se s sprejeto dokazno oceno očitno ne strinja, vendar pa zaradi tega izpodbijana sodba še ni formalno pomanjkljiva.

10. Revidentkin očitek „kršitve njene ustavne pravice do enakosti“ ni ustrezno pojasnjen. V kolikor ga gre razumeti kot očitek bistvene kršitve pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), pa je neutemeljen. Pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča se res nanašata tudi na pravna in ne le na dejanska vprašanja (1). Vendar pa gre lahko za kršitev načela kontradiktornosti le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob potrebni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov (sodba presenečenja). Revizijsko sodišče ugotavlja, da obravnavani primer nedvomno ni takšen. Tudi če je pravna podlaga sporna ali problematična, to stranko še ne odvezuje dolžnosti, da sama upošteva vsa možna različna pravna naziranja (in temu primerno navede vsa dejstva, ki bi z vidika teh naziranj lahko bila relevantna) (2).

11. Na ostale revizijske trditve, ki predstavljajo, kot je bilo že poudarjeno, ponovitev pritožbenih navedb, je celovito in po vsebini pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, in revizijsko sodišče k razlogom izpodbijane sodbe nima kaj dodati. Tožnica namreč v reviziji ne navaja nič takega, na kar ji ne bi bilo v celoti in pravilno odgovorjeno že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje. Tožničino prepričanje, na katerem utemeljuje svoj tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, in sicer da je poleg osnovne plače upravičena tudi do celotnega zneska skupne provizije, je zmotno. Tožnica je morala za upravičenost do osnovne plače s skupno provizijo najprej doseči višino njene osnovne plače v bruto znesku, šele v primeru, da je ta osnovni plan presegla, pa je bila upravičena tudi do stimulacije v višini, izračunani po Pravilniku 1, oziroma do dela plače za delovno uspešnost, ki se obračunava skladno z merili, določenimi v Pravilniku 2. Ker je trditev, da je tožnica upravičena do celotnega zneska skupne provizije, neutemeljena, trditve o tem, da ji je tožena stranka del plače iz naslova stimulacije oziroma delovne uspešnosti tudi sicer napačno obračunavala, pa niso konkretizirane niti dokazane, je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači iz naslova provizije oz. delovne uspešnosti.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo, v delu, v katerem je dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Aleš Galič, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 58. Op. št. (2): Ibidem.