Jedro

Glede na sistem obračunavanja plače pri toženi stranki provizija ni znesek, ki gre neposredno v plačilo zavarovalnemu zastopniku, ampak je osnova za obračun stimulacije oziroma delovne uspešnosti. Ker je tožnica na podlagi obračunane osnovne plače prejela osnovno plačo in v primeru preseganja plana tudi stimulacijo oziroma del plače iz naslova delovne uspešnosti, njen tožbeni zahtevek za plačilo celotne provizije poleg izplačane plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 9.008,65 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova provizije iz sklenjenih zavarovanj. Tožnici je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 45,04 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da je ves čas svojo pravico utemeljevala z določili pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bila do plačila iz naslova delovne uspešnosti upravičena poleg osnovne plače. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo priči D.B., ne pa tožnici, ki je izpovedala, da ji plača ni bila obračunana pravilno. Spregledalo je tudi okoliščino, da je tožnica 5.11.2003 podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki je za čas od 1.11.2003 do 30.4.2004 določal, da se za ugotavljanje plače, delovne uspešnosti in doseganja pričakovanih rezultatov uporabi Pravilnik o določitvi kriterijev pričakovanih rezultatov dela in obračunu dela plače za delovno uspešnost zavarovalnega zastopnika osebnega zavarovanja. Tožnica je upravičena tudi do potnih stroškov, izračun pa je pojasnila, ko je bila zaslišana. Nadalje se pritožba ne strinja s stališčem, da bi bila tožnica sicer upravičena do delovne uspešnosti iz naslova provizije za zavarovanja, sklenjena nad planom, vendar pa da se ji znesek ne prisodi, ker ga ne zahteva na navedeni podlagi. Tožnica je zahtevek utemeljevala tako s provizijo, kot tudi z delovno uspešnostjo. Izračune je predložila. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Če je sodišče prve stopnje res napačno uporabilo določbe internega pravilnika ali pa določenih dejstev ni popolno ugotovilo, to ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, ampak napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa tudi tega sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, saj je dejansko stanje popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica delala pri toženi stranki od 3.3.2003 do 19.8.2004 kot zavarovalna zastopnica in sicer na podlagi petih, zapored sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Po pogodbah o zaposlitvi z dne 19.2.2003 in 14.8.2003 je bila tožnica dolžna za plačo, ki je določena v pogodbah o zaposlitvi, doseči pričakovane rezultate dela in sicer izvršiti predvideni mesečni plan in izvajati planirane aktivnosti dela zavarovalnih zastopnikov. V primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela bi se osnovna plača sorazmerno znižala, v primeru presega pa bi bila tožnica upravičena do stimulacije – delovne uspešnosti, izračunane na podlagi Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov (v nadaljevanju: Pravilnik 1) in izplačane nad dogovorjeno osnovno plačo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je morala tožnica glede na 49. člen podjetniške Kolektivne pogodbe za osnovno plačo ustvariti mesečni rezultat, ki ob predvidenih provizijskih stopnjah pomeni provizijo vsaj v višini bruto plače prvega plačilnega razreda v V. tarifnem razredu. Z obračunano provizijo je morala pokriti znesek osnovne plače in ni bila upravičena, tako kot je zahtevala, do osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, povečane za celoten znesek provizije. To povsem jasno izhaja zlasti iz 3. in 4. odstavka 1. točke 49. člena podjetniške Kolektivne pogodbe in 1. odstavka 12. člena Pravilnika 1 ter 6. in 7. člena navedenih pogodb o zaposlitvi.

Na podobnih principih temeljijo tudi naslednje tri pogodbe o zaposlitvi in sicer z dne 23.2.2004, 21.5.2004 in 19.8.2004. Osnova za obračun plače po teh pogodbah o zaposlitvi je določena v Pravilniku o določitvi kriterijev pričakovanih rezultatov dela in obračunu dela plače za delovno uspešnost zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja (v nadaljevanju: Pravilnik 2). Zaradi uveljavitve novega pravilnika sta stranki dne 5.11.2003 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14.8.2003. Ta pogodba o zaposlitvi je namreč temeljila še na Pravilniku 1, z aneksom pa sta se stranki dogovorili za uporabo Pravilnika 2 in sicer za čas od vključno oktobra 2003 dalje. Pravilnik 2 je prinesel spremembe v načinu obračunavanja provizij in sicer tako, da se je zavarovalnim zastopnikom za razliko od načina obračuna po Pravilniku 1 (provizija obračunana v mesecu, ko je bilo sklenjeno zavarovanje za stranko), po Pravilniku 2 provizija obračunavala glede na dinamiko plačila premije, vendar ne več kot na tri leta za posamezno zavarovanje. Kot je pojasnil priča D.B., bi ta način za zastopnike pomenil, da ne bi dosegli pričakovanega rezultata dela v prvih mesecih, zato je tožena stranka za prvih osem mesecev uporabe pravilnika obračunsko priznavala določen procent provizije, kot da je bila že zaslužena, saj je simulacija pokazala, da so po tem obdobju zmožni dosegati osnovno plačo tudi po principu plačane premije. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v izpoved zaslišane priče. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je bolj verjelo priči, kot tožnici pa je potrebno dodati le to, da je priča pojasnila sistem obračunavanja provizij, ki ga je sicer sodišče lahko preverilo tudi s primerjavo navedenih določb pravilnikov. Med tem, kar je zapisano v Pravilnikih in izpovedjo priče pa ni neskladij, pričina razlaga je jasna in pripomore k boljšemu razumevanju sicer zapletenega sistema provizij.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi bila tožnica glede na določbe Pravilnika 1 in Pravilnika 2 v primeru, ko bi obračunana provizija pokrila le znesek osnovne plače, upravičena do te plače, saj bi izvršila osnovni plan pridobivanja zavarovancev (za določena zavarovanja, kot so opredeljena v podjetniški Kolektivni pogodbi). Za preseganje osnovnega plana pa bi bila upravičena do "stimulacije" v višini, izračunani po Pravilniku 1, oziroma do "dela plače za delovno uspešnost", ki se obračunava v skladu z merili, določenimi v Pravilniku 2. Stimulacijo redno zaposlenih zastopnikov za sklepanje osebnih zavarovanj na osnovi dolgoročnosti zavarovalnih polic za življenjska in rentna zavarovanja določa 11. člen Pravilnika 1, del plače za delovno uspešnost pa 3. člen Pravilnika 2, ki določa, da je del plače za delovno uspešnost tisti del plače, ki zavarovalnemu zastopniku pripada v primeru preseganja pričakovanih rezultatov dela. "Stimulacija" oziroma "delovna uspešnost" sta sestavni del plače, do katerega je tožnica upravičena le pod določenimi pogoji oziroma po določenem ključu. Del plače za delovno uspešnost se določi preko sistema obračunanih provizij po določbah Pravilnikov in je tisti znesek obračunanih provizij, ki presega znesek bruto plače prvega plačilnega razreda V. tarifnega razreda po kolektivni pogodbi, ki je v primeru upravičene odsotnosti zmanjšana za obračunana nadomestila. Točna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica svojega zahtevka ni postavila na tem temelju, saj je zahtevala plačilo celotne provizije poleg izplačane plače. Kljub temu bi bila upravičena do razlike, v kolikor tožena stranka plače (osnovnega in stimulativnega dela) ne bi izračunavala pravilno oziroma v skladu s svojimi akti. Na kakšen način se je obračunavala razlika kot osnova za stimulativni del plače, je tožena stranka pojasnila z izračunom v prilogi B 12, tožnica pa niti ni zatrjevala, da je ta izračun napačen. Iz izračuna izhaja, da provizija ni znesek, ki gre neposredno v izplačilo zavarovalnemu zastopniku zaradi sklenjenih zavarovanj (ne prestavlja neposrednega zaslužka delavca), ampak je osnova za obračun stimulacije oziroma delovne uspešnosti. Na kakšen način se izračunava, je določeno v Pravilnikih. Ker je tožnica na podlagi obračunane provizije prejela osnovno plačo in v primeru preseganja tudi stimulacijo oziroma del plače za delovno uspešnost (kar izhaja tudi iz plačilnih list), je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica do zahtevanega zneska ni upravičena, pravilna.

Tožnica tudi ni upravičena do plačila provizij, ki niso zapadle v plačilo v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Gre za zneske provizij iz natečenih premij po sklenjenih zavarovalnih pogodbah, ki dospejo naknadno po sklenitvi zavarovalne pogodbe in sestavljajo plačo zaposlenega (po sistemu, ki je bil uveden s Pravilnikom 2). Kot izhaja iz plačilnih list, je bila tožnici izplačevana stimulacija oziroma del plače za delovno uspešnost v času trajanja pogodbe o zaposlitvi. Za izplačevanje delovne uspešnosti v času po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa ni podlage, saj delovna uspešnost predstavlja del plače, ta pa delavcu pripada le, dokler traja delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede potnih stroškov. Tožnica je v službene namene uporabljala osebni avtomobil, plačilo teh stroškov pa je bilo urejeno v 59. členu podjetniške Kolektivne pogodbe. Ta je določala, da se stroški izplačajo na podlagi tarifne priloge kolektivne pogodbe (aneks z dne 6.5.2002) tako, da se za vsako sklenjeno življenjsko ali rentno zavarovanje izplača 1.000,00 SIT. Tožnica je priznala, da je plačilo po tej določbi prejela, ni pa izkazala, da so bili dejanski stroški višji od povrnjenih. Zato je sodišče prve stopnje tudi ta del zahtevka upravičeno zavrnilo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.