Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zahteva, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zaradi toženčeve pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe. Na tožnikovi strani pa to pomeni obveznost, da že v tožbi (ali vsaj po prejemu sklepa iz tretjega odstavka 318. člena ZPP) navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljeni tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede njegove višine. To zlasti v odškodninskih sporih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni, da mora tožnik pravočasno in popolno navesti vse oblike in celotni obseg nepremoženjske škode, za katero zahteva plačilo odškodnine. V novi procesni ureditvi je še bolj poudarjeno, da imajo stranke po načelu dispozitivnosti pri formiranju dejanske podlage spora dominantno vlogo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 9.6.1996 je zavarovanec tožene stranke trčil v levi bok tožnika, ki je kot policist ustavljal voznika, ki je vozil pred zavarovancem tožene stranke. Tožnik je v tožbi opisal vrsto in obseg telesnih poškodb, se pri tem v izogib ponavljanju v celoti skliceval na izvedensko mnenje in ga potem glede nekaterih okoliščin tudi podrobneje povzel v sami tožbi. Po opisu posameznih oblik nepremoženjske škode je za vsako od njih zahteval določeno odškodnino oziroma skupaj 19,000.000 SIT. Zahteval je tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo. Sodišče prve stopnje je tožnika na podlagi tretjega odstavka 318. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pozvalo na popravo tožbe, ker je bila zahtevana odškodnina po njegovi oceni pretirana, vendar je tožnik odgovoril, da gre po njegovem mnenju za izredno hudo poškodbo in naj zato sodišče odloči v mejah postavljenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je nato izdalo zamudno sodbo in sodbo, tožbenemu zahtevku je ugodilo do zneska 9,824.215 SIT z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede prisodilnega dela se je sklicevalo na prvi odstavek 318. člena ZPP, glede zavrnilnega pa na takratni tretji odstavek 318. člena ZPP v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP, objavljene v Uradnem listu RS št. 96/2002.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb druge in prve stopnje, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik meni, da so vse odškodninske postavke prenizko ocenjene, zlasti pa zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Poudarja, da je bil v času nesreče star le 25 let, da je bil policist in tudi član posebne policijske enote. Našteva aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal v zvezi z rednim delom in delom v posebni enoti. Poudarja svoje redno športno udejstvovanje, udeležbo v ekipi policijskih tekmovanj.

Opozarja, da sedaj dela na mestu dežurnega policista, to pa je sedeče in pisarniško delo. Pred nesrečo je bil tožnik nadpovprečno aktiven. Zato je prisojena odškodnina prenizka. Ker se obe sodišči sklicujeta na izvedensko mnenje, tožnik v reviziji opozarja na razloge na peti strani tega mnenja v zvezi s posledico, ki se kaže v obliki kroničnega osteitisa. Njegovo zdravljenje je izjemno zahtevno, prognoza negotova, pogosto je potrebno več operativnih posegov.

Kronična okužba kostnine namreč poteka z izboljšavami in poslabšavami, lahko več let, pa tudi po končanem zdravljenju lahko pride do ponovnega zagona kroničnega osteitisa. To se je pri tožniku uresničilo, saj je bil spet v bolniškem staležu od 10.4.2000 do 30.9.2000. Zato je pri toženi stranki spet vložil odškodninski zahtevek, vendar mu je ta ustno odgovorila, da je izvedenec tako prognozo upošteval. Če drži stališče tožene stranke, potem je prisojena odškodnina minimalna.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Novi ZPP je vnesel v pravdni postopek nekatere novosti in preoblikoval določene procesne institute tako, da je sedaj bolj poudarjena vloga strank pri zbiranju oziroma uveljavljanju procesnega gradiva. Med procesno gradivo spada tudi trditveno gradivo ene ali druge stranke oziroma obeh pravdnih strank. Zaradi načela hitrosti in koncentracije postopka zahteva novi zakon od strank pravočasno in bolj aktivno ravnanje v primerjavi s prejšnjim postopkom. Tudi zamudna sodba v 318. členu novega zakona je delno spremenjen procesni institut v primerjavi s sodbo zaradi izostanka iz prejšnje ureditve. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zahteva, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zaradi toženčeve pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe. Na tožnikovi strani pa to pomeni obveznost, da že v tožbi (ali vsaj po prejemu sklepa iz tretjega odstavka 318. člena ZPP) navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede njegove višine. To zlasti v odškodninskih sporih za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni, da mora tožnik pravočasno in popolno navesti vse oblike in celotni obseg nepremoženjske škode, za katero zahteva plačilo odškodnine. V novi procesni ureditvi je še bolj poudarjeno, da imajo stranke po načelu dispozitivnosti pri formiranju dejanske podlage spora dominantno vlogo (primerjaj 7. člen ZPP s 7. členom ZPP 1977).

Tožnik je v tej pravdni zadevi imel možnost dopolniti svoje trditve. Sodišče prve stopnje ga je na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP pozvalo, naj popravi tožbo, in opozorilo, da je glede na dosedanje trditve njegov tožbeni zahtevek pretiran v primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih zadevah. Tožnik bi moral ravnati v skladu s pozivom sodišča. Pri tem je imel dve možnosti: lahko bi znižal tožbeni zahtevek, lahko pa bi tudi dopolnil dejansko podlago tožbe s podrobnejšimi trditvami o vseh oblikah nepremoženjske škode, zlasti o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki jih sedaj podrobneje utemeljuje v reviziji. Vendar tožnik ni ravnal tako, ker je (glede na vsebino njegovega odgovora sodišču) očitno menil, da dejanska podlaga v tožbi v celoti utemeljuje njegov tožbeni zahtevek.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da tožnik v reviziji ne more uveljavljati tistega, kar je zamudil storiti v postopku na prvi stopnji. Ne more torej razširiti dejanske podlage svojega tožbenega zahtevka, saj se pri zamudni sodbi za dejansko podlago tožbe in same sodbe lahko šteje le tisto, s čimer je tožena stranka s sprejemom tožbe seznanjena, pa se zaradi nevloženega odgovora na tožbo šteje, da tako dejansko podlago priznava. Zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih povzetkov iz izvedenskega mnenja, ki jih tožnik pri posameznih oblikah nepremoženjske škode ni uveljavljal že v sami tožbi, seveda pa tudi ne tistih revizijskih trditev, ki predstavljajo v smislu tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno revizijsko novoto (na primer trditve o tožnikovi nadpovprečni športni aktivnosti, intenzivni vadbi borilnih veščin, udeležbi na policijskih tekmovanjih, občasni vključitvi v posebno policijsko enoto).

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka se je zato revizijski senat omejil na tisto dejansko podlago, ki jo je tožnik uveljavljal v tožbi. Ob taki dejanski podlagi je ugotovil, da z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka sodišči nista zmotno uporabili pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, saj bi višja prisoja od 9,000.000 SIT izstopila iz okvira siceršnje prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Revizijsko sodišče le še dodaja, da tožnikove trditve v zvezi z novim odškodninskim zahtevkom ne terjajo podrobnejšega odgovora od doslej obrazloženega.

Ker tožnik ni uveljavljal nobenih procesnih kršitev, uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni utemeljen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP njegovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.