Jedro

Tožba vsebuje vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o višini odškodnine, tako opis poškodb in zdravljenja, kot tudi opis posledic, saj v celoti povzema priloženo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Upoštevaje to podlago pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča višja zahtevana odškodnina pretirana, če se primerja prisojene odškodnine za podobne poškodbe v drugih odškodninskih zadevah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožniku 9,824.215,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 150.000,00 SIT za čas od 9.6.1999 do plačila, od zneska 674.215,00 SIT za čas od 1.8.1999 do plačila in od zneska 9,000.000,00 SIT za čas od 10.1.2000 do plačila ter pravdne stroške v znesku 97.531,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, medtem ko je z izpodbijano sodbo višji tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del tožbenega zahtevka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, kakšna je odgovornost tožene stranke in obseg škode, ki je nastala tožeči stranki. Tožeči stranki ni mogoče oporekati kakršnekoli soodgovornosti, torej je v celoti odgovornost na strani tožene stranke. Glede na to je potrebno ugotoviti, da je nesporno obseg škode, ki je nastala tožeči stranki, neizmeren. Tožniku se zdi neprimerno, da se njegove telesne bolečine in neprijetnosti cenijo tako nizko, njegov zahtevek v smislu te kategorije je popolnoma primeren. Po drugi strani sodišče priznava, da je pri tožniku podano zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar za to kategorijo nepremoženjske škode prizna enako odškodnino, kot za telesne bolečine. Te lahko tudi minejo, zmanjšana aktivnost pa ostaja. Tako je nesporno, da to pomeni bistveno večjo prizadetost za tožnika in je zato tudi postavil višji tožbeni zahtevek. Tudi v tej smeri je tožnik prepričan, da je prisojena odškodnina premajhna. Samo trajanje zdravljenja kaže na to, da je pri tožniku nesporno podan izrazit strah, zato je tudi ta znesek odškodnine prisojen v premajhnem znesku. Enako velja za skaženost. Zato predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi njegovemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev odločitve sodišča v napadenem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izdalo obravnavano zamudno sodbo, potem ko je ugotovilo, da so zanjo izpolnjeni predpisani pogoji po določbi 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kljub temu, da je zamudna sodba posledica neaktivnosti tožene stranke in njenega nenasprotovanja tožbenemu zahtevku, pa je ni mogoče izdati, če niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, opredeljeni v navedeni določbi ZPP. Med ostalimi pogoji je zahtevano tudi, da mora biti tožba sklepčna, kar pomeni, da mora izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Z zamudno sodbo je pravilno odločeno le v tistem delu tožbe, ki je sklepčna, medtem ko je v preostalem delu sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja te predpostavke. Pri tem je ravnalo skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, saj je bila dana tožniku možnost, da tožbo ustrezno popravi v roku, določenem s sklepom z dne 15.10.1999, opr. št. III P 282/99. Iz sklepa jasno izhaja njegova podlaga, namreč da je zahtevana odškodnina po oceni prvostopnega sodišča pretirana, upoštevaje odškodnine, ki jih sodišča prisojajo za podobne škode. Tožnik je bil opozorjen tudi na pravne posledice, v kolikor v danem roku tožbe ne bo ustrezno popravil. Ker tega ni storil, pač pa sporočil, da vztraja pri postavljenem zahtevku, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi dejstev, navedenih v tožbi, ocenilo višino negmotne škode na podlagi določbe člena 200 ZOR, ki predpisuje pravično denarno odškodnino kot pravni standard. Pravilna uporaba materialnega prava je torej v tej situaciji zahtevala, da sodišče presodi, katera višina odškodnine je pravična, na podlagi dejstev, navedenih v tožbi. Tožba pa vsebuje vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o višini odškodnine, tako opis poškodb in zdravljenja, kot tudi opis posledic, saj v celoti povzema priloženo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Upoštevaje to podlago pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča višja zahtevana odškodnina pretirana, če se primerja prisojene odškodnine za podobne poškodbe v drugih odškodninskih zadevah. Tudi glede zavrnilnega dela zahtevka za materialno škodo je odločitev pravilna, tožeča stranka pa se v tem delu konkretno ne pritožuje. Iz dejstev v tožbi vsekakor ne izhaja, da zamudne obresti od zneska, ki predstavlja tožnikov izgubljeni zaslužek, utemeljeno uveljavlja že od 1.1.1999, pač pa šele od 1.8.1999. Pritožba pa je nerazumljiva v tistem delu, ko očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, kakšna je odgovornost tožene stranke, češ da kakršnekoli soodgovornosti tožeči stranki ni mogoče oporekati. Tožba je sklepčna glede temelja odškodninskega zahtevka po določbi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, če vsebuje vsa dejstva, ki jih zahteva materialno pravo (ZOR), torej vse takoimenovane splošne pogoje civilnega delikta. Ker ti izhajajo iz navedb v tožbi, jih sodišče prve stopnje ni posebej razlagalo, seveda pa tudi ni ugotavljalo nikakršne soodgovornosti tožeče stranke za nastale poškodbe. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi upoštevalo, da se zamudne sodbe v pritožbi ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da ostali pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).