Jedro

Obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Delodajalec povzročitelja prometne nesreče tako lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Povzročitelj prometne nesreče ter njegov delodajalec pa po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru vtoževane škode nista mogla pričakovati. Da je bil neposredni oškodovanec družbenik enoosebne d. o. o. ter hkrati njen direktor in edini zaposleni, ni objektivno predvidljivo dejstvo, zaradi česar škoda, ki naj bi tožeči stranki kot pravni osebi nastala v obliki izgubljenega dobička, ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka. Zato tudi škoda, ki je tožeči stranki nastala v obliki izgubljenega dobička, ni škoda, ki bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim dejanjem povzročitelja prometne nesreče in s tem njegovega delodajalca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.728,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je tožeča stranka zahtevala od toženk kot solidarnih dolžnic. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 48/2012-7 z dne 16. 10. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja aktivne stvarne legitimacije posrednega oškodovanca (tožeče stranke) za povračilo izgubljenega dobička od druge toženke zaradi bolniškega staleža edinega zaposlenega pri tožeči stranki, ki je posledica poškodovanja v prometni nesreči, za katero odgovarja delavec druge toženke.

3. Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - 17. 6. 2009 je bil v prometni nesreči, ki jo je povzročil delavec druge toženke, poškodovan edini družbenik (ki je bil hkrati direktor in edini zaposleni) tožeče stranke. Utrpel je premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

- V času škodnega dogodka je imela druga toženka vozilo zavarovano pri prvi toženki.

7. Tožeča stranka zahteva povračilo škode (izgubljenega dobička), ki naj bi ji nastala, ker je bil zaradi posledic prometne nezgode njen edini delavec na bolniškem staležu od 18. 6. 2009 do 17. 7. 2009. 8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožeča stranka kot pravna oseba ni aktivno stvarno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za povračilo škode, ki naj bi jo utrpela kot posredni oškodovanec. Zavzeli sta stališče, da so posredni oškodovanci upravičeni do povrnitve škode le, kadar jim zakon to pravico izrecno priznava; pravica tožeče stranke do povrnitve škode pa naj bi v konkretnem primeru po njunem mnenju ne izhajala ne iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne iz določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP).

9. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode tako od zavarovalnice kot od delodajalca direktnega povzročitelja škode. Navaja, da jo je treba šteti za neposredno oškodovanko. To stališče ne drži. Neposredni oškodovanci so tisti, ki so bili neposredno udeleženi v škodnem dogodku oziroma zoper katere je bil škodni dogodek usmerjen; posredni oškodovanci pa tisti, katerim je škoda nastala kot posledica škodnega dogodka neposrednega oškodovanca. Drži sicer revidentkino stališče, da je škoda, za katero trdi, da jo je utrpela zaradi škodnega dogodka, njena lastna škoda;(1) vendar pa pojem lastne škode ni odločilen za razmejitev med posrednim in neposrednim oškodovancem.(2) Oba namreč trpita lastno škodo, torej škodo, ki nastane njima samima. Tožeča stranka je torej posredna oškodovanka.

10. Prav tako ne drži, da v zakonodaji ni mogoče najti podlage za delitev med posrednimi in neposrednimi oškodovanci. OZ namreč izrecno ureja pravico nekaterih posrednih oškodovancev do povrnitve nepremoženjske škode v primeru smrti ali težke invalidnosti bližnjega (180. člen OZ). Podobno je v primeru premoženjske škode: OZ daje pravico posrednim oškodovancem do povrnitve škode zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore, ki je posledica smrti tistega, ki je posrednega oškodovanca preživljal oziroma podpiral (173. člen OZ). Vendar pa navedeno razlikovanje ne pomeni, da posredni oškodovanec v nobenem primeru nima pravice do povrnitve škode. Ima jo, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja).(3) Kljub temu, da sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli drugačno stališče, pa je njuna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

11. Obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode. Naravna vzročnost, po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bo nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja, ni enaka pravno relevantni adekvatni vzročnosti. Vsak naravni vzrok še ni pravno upošteven. Po adekvatni vzročnosti, ki je sprejeta tako v teoriji kot v sodni praksi, so pravno relevantni vzrok za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice.(4) Delodajalec povzročitelja prometne nesreče tako lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Povzročitelj prometne nesreče ter njegov delodajalec pa po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru vtoževane škode nista mogla pričakovati. Da je bil neposredni oškodovanec družbenik enoosebne d. o. o. ter hkrati njen direktor in edini zaposleni, ni objektivno predvidljivo dejstvo, zaradi česar škoda, ki naj bi tožeči stranki kot pravni osebi nastala v obliki izgubljenega dobička, ni objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka. Zato tudi škoda, ki je tožeči stranki nastala v obliki izgubljenega dobička, ni škoda, ki bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim dejanjem povzročitelja prometne nesreče in s tem njegovega delodajalca. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka kot delodajalec, ki naj bi mu nastal izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti njegovega delavca in družbenika za delo, ne more uspešno zahtevati povrnitve škode od delodajalca povzročitelja prometne nesreče, je tako pravilna.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tudi tožbeni zahtevek zoper prvo toženko – odgovornostno zavarovalnico. ZOZP v prvem odstavku 18. člena določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ustavno sodišče je namreč ob preizkusu ustavnosti določb ZOZP pojasnilo, da drugi posamezniki in pravne osebe (razen Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter zavarovalnic, ki nudijo dodatno zdravstveno zavarovanje), ki jim zaradi prometne nesreče nastane škoda, nimajo enake pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic.(5) Držijo sicer navedbe revidentke, da je Ustavno sodišče zapisalo, da se pri tem ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pravni red v vsakem primeru izključuje možnost povrnitve škode tudi drugim posrednim oškodovancem, ki jih ne varujejo izpodbijane določbe ZOZP. Ker pa tožeča stranka v obravnavanem primeru povrnitve izgubljenega dobička ne more uspešno zahtevati od delodajalca povzročitelja nesreče, povrnitve te škode ne more uspešno zahtevati niti od odgovornostne zavarovalnice.

13. Odgovor na dopuščeno vprašanje je v konkretnem primeru tako negativen. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP.

Op. št. (1): Oziroma neposredna škoda, kot zapiše sama.

Op. št. (2): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 145/2007 z dne 8. 10. 2009 in II Ips 785/2007 z dne 8. 7. 2010. Op. št. (3): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006. Op. št. (4): O teorijah vzročnosti glej tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 217/1997 z dne 23. 9. 1998. Op. št. (5): Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-116/09-6 in Up-495/09-6 z dne 20. 5. 2010.